Na pogovoru, ki so ga v MAO-ju pripravili ob 150. obletnici Plečnikovega rojstva, je Vuga med drugim z vidika praktičnega arhitekta spregovoril o grajenju odnosa do izjemne kulturne dediščine. Plečnik je menil, da pravega konteksta še ni, in ga je zato vzpostavljal.

Okroglo mizo je moderirala Špela Spanžel, vodja nominacije za vpis Plečnikovih del na Unescov seznam, ki je v uvodu spomnila, da Plečnikovo leto letos zaznamujemo tretjič. Prvič smo ga na državni ravni leta 2007 ob 50. obletnici arhitektove smrti, drugič leta 2017 ob 60. obletnici Plečnikove smrti na ravni Mestne občine Ljubljana. Zanima jo torej, kaj se je od tedaj do danes spremenilo. Vuga je povedal, da se mu še vedno porajajo ista vprašanja, med drugim, kako bi Plečnik postal uporaben za arhitekta. Zanimivo bi bilo po njegovem mnenju tudi razmisliti, kako predstaviti oblikovalski, prostorski, arhitekturni princip Plečnikovega dela.

V MAO-ju bodo letos odprli veliko razstavo o Plečniku, ki nastaja v sodelovanju Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Fakultete za arhitekturo in MAO-ja. Raziskovalka in strokovnjakinja za arhitekturo 20. stoletja Nika Grabar je glede priprave postavitve povedala, da se je od leta 2007 predvsem spremenil svet, v katerem živimo, izziv pa je predvsem izhodišče, kako ponovno osmisliti in iskati nov kontekst, znotraj katerega "zagrabimo" Plečnika.

Urbani sociolog Matjaž Uršič je odprl vprašanje, kakšno je danes naše razumevanje urbanosti, konotirano s Plečnikovo dediščino. Plečnik je prestal test časa, njegov opus je z vsemi odlikami in posebnostmi pa tudi pomanjkljivostmi potrdil kakovostno urbano oblikovanje, pravi. Je pa treba njegovo delo umestiti v kontekst, ki je glede na specifičnost slovenske situacije poseben.

Plečnik je bil izjemno uspešen pri svojem delu, ker je zadel dušo tedanjih družbenopolitičnih razmer. Sinhronizacija njegovega dela s tedanjim družbenopolitičnim kontekstom je dala slovenske nove Atene, kar je imelo dolgoročne posledice in ima svoj odzven še danes. Po Uršičevih besedah je Plečnik materializiral slovenski nacionalni program in predstavlja nujno potrebno fazo, vprašanje pa je, kaj na tem zgradimo.

"Ni pošteno posegati v javni prostor, če ne poskušamo vključiti uporabnika"
Vizualni umetnik Matej Andraž Vogrinčič, ki se posveča posegom v javni prostor, je spregovoril o svojih projektih, povezanih s Plečnikom – projektu v okviru Muzeja na cesti (2008), ki je nastal na mestu, kjer je nekdaj stala Plečnikova rojstna hiša, in projektu Na poti (2019) v parku na Ambroževem trgu, ki je uvedel program Cukrarne. Spregovoril je tudi o čustveni dimenziji v svojih delih. Kot pravi, ni pošteno posegati v javni prostor, če ne poskuša vključiti uporabnika.

V MAO-ju so se pogovarjali še o presoji vseh prihodnjih posegov v območju Plečnikove dediščine po vpisu na Unescov seznam, ki bo po besedah Špele Spanžel ena od težjih nalog in bo zahtevala veliko premisleka, ter o tem, kje je pravzaprav prostor za razmislek.