V prvi zgodbi se po dolgi vožnji s taksijem skozi mesto, med katero ena prijateljica pripoveduje drugi o svoji čisto sveži simpatiji, izkaže, da gre za nekdanjega partnerja druge, s katerim pa še zdaleč nista razrešila odnosov. Kaj bo to pomenilo za njuno prijateljstvo? V drugi zgodbi strog univerzitetni profesor literature na izpitu kljub moledovanju vrže študenta in mu s tem pokvari kariero. Ko profesorjev erotično navdihnjen roman postane uspešnica, se študent odloči za maščevanje – v njegov kabinet pošlje svojo sicer poročeno ljubimko z namenom, da bi ga zapeljala in bi izbruhnil škandal. A načrt ne gre povsem po planu, saj jo profesorjeva silna zadržanost v resnici šarmira. V tretji zgodbi se ženska srednjih let udeleži obletnice mature v rojstnem mestu v upanju, da bo srečala mladostno prijateljico, s katero je bila v prvi lezbični zvezi. Zdi se, da jo je po naključju srečala na ulici, toda izkaže se, da sta druga drugo zamenjali za nekoga tretjega. Ali pa morda ta, zdaj poročena ženska, ves čas nevednost samo igra?

Delo O naključju in domišljiji podpisuje Ryûsuke Hamaguchi, zanj pa je lani na Berlinalu prejel srebrnega medveda. Avtor je prav tako lani svet očaral še s celovečercem Drive My Car, posnetim po kratki zgodbi Harukija Murakamija. Scenarij za film O naključju in domišljiji je napisal sam, vendar je tudi v njem nekaj murakamijevskega, ali pa na primer temu literarnega, vendar to vsekakor ni mišljeno slabšalno.

Vse zgodbe se odvijajo s počasnim, skoraj meditativnim ritmom; kadri, osredotočeni na obraze protagonistk, ki v pripovedih prevladujejo, lahko trajajo tudi nekaj minut, a hkrati uspeva avtorju vzdrževati spreten suspenz s tem, da nikoli nismo povsem prepričani, kaj se v resnici dogaja na intimni fronti. Čeprav se ne zgodi nič pretresljivega, vsebujejo pripovedi vznemirljive preobrate, ki temeljijo na klasičnem aristotelovskem mehanizmu pomot in prepoznanj. Tu ni nič strahotno pretresljivega, a življenja vseh vpletenih so na koncu spremenjena.

Sorodna novica Pregled leta: Najboljši filmi v letu 2021

Ryûsuke Hamaguchi raziskuje nekaj dandanes sila redkega, in sicer trenutek navezave pristnega človeškega stika, v katerem je lahko nekaj močno erotičnega. Tega ne mislim v seksualnem pogledu, čeprav tudi to seveda še kako spada v kategorijo človeških stikov.

Podoba sveta, ki jo slika avtor, do neke mere spominja na vzporedno resničnost Érica Rohmerja, to je tista naši vsakdanji na las podobna, le da so v njej ljudje za odtenek bolj kultivirani, uglajeni, razmišljujoči, občutljivi, elegantni in prizanesljivi. Avtor pri tem hodi po tankem ledu – naslovna naključja, ki so v fabulativnem osrčju njegovih pripovedi, bi lahko delovala tudi privlečena za lase, vendar je treba poudariti, da je velik mojster svoje, torej filmske obrti, in mu ne zdrsne niti v enem trenutku. Nasprotno, ves čas preobrača tudi naša pričakovanja.

Skratka: izredno nevpadljiv film, ki pa je vreden vsakega trenutka pozornosti.

Iz oddaje Gremo v kino.