Še manj je premierka Gillard pred skoraj desetimi leti – 9. oktobra 2012 – najbrž vedela o viralnosti na YouTubu. A v tistem trenutku ji je uspelo prav to: njen zanosni in elokventni govor je postal dejanje, s katerim je definirala tako svoj triletni mandat kot tudi politično zapuščino.
"Kajti če hoče videti, kako je mizoginija videti v sodobni Avstraliji, za to ne potrebuje pobude v predstavniškem domu, ampak potrebuje ogledalo." Prva premierka v zgodovini Avstralije se v petnajstminutnem govoru ni odzivala samo na politično mikroafero, ki je v tistem trenutku grozila njeni karieri, ampak je ubesedila vse, kar se je nalagalo v treh letih nenehnih napadov od medijev, opozicije s populistom Tonyjem Abbottom na čelu in celo lastne stranke. Zmerjali so jo s "čarovnico", "kuzlo", "neproduktivno staro kravo", ji pripisovali pomanjkanje empatije (ker ni imela otrok) ter jo primerjali z lady Macbeth. Ob smrti njenega očeta so sklenili, da ga je pobralo "od sramu" nad njeno politično kariero. Z njeno frustriranostjo so se lahko identificirale ženske po celotnem svetu, viralni trenutek v parlamentu pa je bil povod za to, da so številne začele opozarjati na dvojna merila in seksizem v lastnih karierah.
Zgoraj opisani trenutek je po približno eni uri katarzični vrhunec novega dokumentarca Odločna liderka (Strong Female Lead), enega od naslovov na sporedu letošnjega Festivala dokumentarnega filma.
Režiserka Tosca Looby v filmu uporablja izključno medijsko arhivsko gradivo, ki govori samo zase: tudi za posneto naracijo si ni pomagala s sodobnimi komentarji ali pojasnili. Vse, kar v filmu vidite in slišite, je izposojeno naravnost iz poročanja tistega časa; na ta način se je avtorica hotela izogniti očitkom presojanja preteklih dogodkov skozi sodobnejšo, ozaveščeno prizmo sedanjosti. (Takšen pristop je soroden delom britanskega dokumentarista Asifa Kapadie.) Odločna liderka ni biografski portret ene same osebe ali obsodba avstralske politične scene, pač pa poslanica z jasnim sporočilom: če tako nespoštljivo obravnavajo predsednico vlade, kako neki bi šele ravnali z žensko, ki nima tako visokega položaja.
Film na začetku in koncu uokvirijo obrazi drugih svetovnih političark in voditeljic, ki so prišle pred Julio Gillardin in po njej – od Indire Gandi in Angele Merkel do Alexandrie Ocasio-Cortez in Jacinde Ardern; v sklepnih kadrih lahko slišimo verze Amande Gorman, ki so zaznamovali lansko inavguracijo predsednika Bidna (in seveda podpredsednice Kamale Harris). Tako poskuša avtorica popraviti grenak okus, ki so ga v dobri uri v ustih pustili gnevni izlivi patriarhata.
Težko bi se bilo slepiti, da je pred nami samo zgodba o ozko zamejenem poglavju avstralske politike. O filmu smo se na daljavo pogovarjali s Tosco Looby; več pa v spodnjem intervjuju.
Film ste v celoti sestavili iz arhivskega gradiva, brez kakršnih koli "govorečih glav" – v njem ni niti intervjuja s portretiranko, Julio Gillard. Ste si že v izhodišču zastavili takšen koncept ali pa ste jo neuspešno skušali dobiti pred kamero?
Zavestna odločitev je bila, da se bomo naslonili samo na arhive. Logika je bila naslednja: če uporabimo zgolj in samo arhivsko gradivo iz časa, ko se je vse skupaj dogajalo, ne bo mogel nihče argumentirati, da smo pripoved skonstruirali v retrospektivi, z zornega kota današnjega časa. To so dobesedno stvari, ki so se dogajale takrat, brez distance, ki jo omogoči časovna oddaljenost. Hotela sem vnaprej preprečiti diskreditacije: težko je oporekati zgodovinskim dokumentom, posnetkom izjav in nastopov.
To je morda edina oblika filma, ki je nastop pandemije ni pretirano oviral. Bi Odločna liderka sploh nastala, če bi imeli leta 2020 možnost, iti na teren in snemati z ekipo? Bi dobil prednost kakšen drug projekt?
Verjetno film res ne bi bil posnet še nekaj časa, če bi bile okoliščine običajne. Dejansko sem bila sredi dela pri nekem drugem projektu, ki ga je bilo treba ustaviti, tako kot so se ustavila snemanja po vsem svetu. Državno televizijo smo prosili, ali lahko službe vseh vpletenih obdržimo tako, da se raje lotimo arhivskega projekta, za katerega sem imela v glavi že izdelan koncept. Ustregli so nam tako hitro, da nismo izgubili niti enega delovnega dneva. Zaprle smo se v svoje domove in si z montažerko in pomočnico montažerke enkrat na teden izmenjavale trde diske. In tako je nastal film.
Julia Gillard je javno sicer podprla film in poudarila, da je pomemben – obenem pa je zatrdila, da ga sama še ni videla, češ da "ji ni treba", ker je vse skupaj živela. Kako si razlagate tak odziv? Bi bilo podoživljanje seksističnih napadov zanjo travmatično? Ali pa morda noče, da se jo v prvi vrsti dojema kot tarčo seksizma (o njenih političnih stališčih v filmu ni veliko govora)? Vam je žal, da portretiranka vašega filma noče videti, kako je prikazana?
Najbrž gre res za samoohranitveni nagon. Do filma je imela odpor, ker sama sebe ne dojema kot žrtev – v isti sapi pa je izrecno podprla naš cilj, torej razgaljanje vsega, kar se dogaja ženskam v avstralski politiki. Absolutno pa ni hotela, da bi film kako žensko odvrnil od tega, da bi šla po njeni poti; to nas je izrecno prosila. Zato je zaključek film poklon liderkam v svetovni politiki.
Kar pa se tiče tega, da filma ni gledala: del mene ne verjame, da filma v resnici ni videla. Razumem pa, zakaj je to rekla – tako je ne more nihče prositi za komentar. Vsekakor mislim, da ga bo nekega dne pogledala. Saj ga mora, se vam ne zdi?
Ste bili presenečeni nad materialom, ki ste ga našli med pripravami na film? Vem, da leto 2010 ni davna preteklost, ampak danes smo vsekakor bolj dojemljivi za vprašanja seksizma kot smo bili pred dvanajstimi leti. Ste se že takrat zavedali, kako sistematični in nesorazmerni so napadi na Julio Gillard, ali pa ste morda do neke mere ponotranjili splošni konsenz, da "ni simpatična", "ni dovolj močna", ipd.?
V Avstraliji se še vedno dogaja ogromno stvari, ob katerih si mislim, da se stvari niso zares spremenile. Mislim, da sem imela podobno stališče kot vsi: nasedla sem narativi, ki se je spletla okrog nje, in nisem zares videla prave situacije. Resnica pa je bila, da je bilo vsako njeno dejanje predmet analize: kako je nastopila, kaj je imela oblečeno, kako zveni njen glas – same periferne stvari, povezane s tem, da je ženska, ne pa z vsebino njenih besed. Na družbenih omrežjih je bilo seveda še veliko več komentarjev, kot sem se takrat zavedala, ampak očitno sem to sklepala, da sem se sploh lotila filma. Med nabiranjem gradiva sem se lahko zelo forenzično lotila iskanja komentarjev: šokantno je bilo, kaj vse sem našla. Film bi bil lahko še enkrat daljši.
Ste kakšne tvite, komentarje ali karikature iz filma izpustili, ker so se vam zdeli preogabni, da bi jih še enkrat dajali na javno platformo?
Treba je bilo preizkusiti na občinstvu, kako daleč smem iti. Ker sva z montažerko, Rachel Grierson-Johns, film delali na daljavo in v osami, je bilo težko predvideti, kakšen bo odziv; sami sva bili po mesecih dela res že malce imuni na vso grozo. Po poskusnih projekcijah so nama ljudje dejansko rekli, da so nekatere izjave preveč odvratne, zato sva jih črtali – in lahko si predstavljate, kako hudo je bilo, glede na to, kaj vse je ostalo v filmu.
Nujna je tudi disciplina: ko narediš določeno poanto, je ni treba parafrazirati še z enajstimi podobnimi primeri. Ljudje razumejo tudi na podlagi enega samega primera.
Nekje sem prebrala, da se vam je ideja za film utrnila, ko ste videli fotografijo aktualne novozelandske premierke Jacinde Ardern med nastopom za šolarke, ki so občudujoče strmele vanjo. To vas je spomnilo na javno podobo Julie Gillard kot nekakšne "rdečelase furije" deset let pred tem. Političarki sta torej doživeli različno obravnavo. Lahko rečemo, da se stvari premikajo v pravo smer? Ali pa je žalostno še vedno govoriti o tem, da se "stvari spreminjajo", ko bi že davno morale biti dokončno spremenjene?
Želim si, da bi lahko rekla, da smo naredili ogromen napredek, ampak ga res nismo. V zadnjih letih so se v avstralski politiki dogajale grozljive stvari. Ženska je pred parlamentom povedala, da jo je v parlamentarni stavbi, kjer je bila zaposlena, posilil sodelavec. Takratni odziv premierja Scotta Morrisona je bil žalitev za vse Avstralke. In kar se dogaja v parlamentu, je odraz tega, kar se dogaja v družbi. Ženske niso deležne enakopravne obravnave.
V maju nas čakajo volitve. Za mesta, ki so jih doslej v konservativni vladi večinoma zasedali moški, se poteguje ogromno neodvisnih kandidatk. S svojimi političnimi programi izrecno nagovarjajo volivke – tako da spremembe se dogajajo, čeprav morda ne na tak način, kot smo si predstavljale, da se bodo. Ampak nič hudega. Zanimivo bo spremljati, kaj vse lahko doseže to grassroots gibanje.
Analitiki napovedujejo laburistično zmago na volitvah, če se ne motim. Ali je na obzorju kaka nova odločna liderka? Od avstralskih političark trenutno poznam samo Tanyo Plibersek, pa še to predvsem zato, ker je hčerka slovenskih izseljencev.
Prav imate, dejansko je bila Tanya Plibersek ena od kandidatk za vodenje laburistične stranke. Upali smo, da je zdaj njen čas in žal mi je, da je niso izbrali. Zdi se mi zelo primerna kandidatka, za katero bi ljudje volili.
Zanimivo se mi zdi, da se ni niti en poslanec laburistične stranke javno odzval na ta film – najbrž zato, ker Odločna liderka ni film o tem, da laburisti počnejo vse super, konservativci pa vse narobe. Težave so zakoreninjene na obeh straneh parlamenta in na to skušajo opozarjati neodvisne kandidatinje; ne verjamejo, da lahko katera koli od obeh vodilnih strank reši situacijo.
Moram pa priznati, da je bil velik napredek to, da je laburistična stranka uvedla ženske kvote. Spremembe se že poznajo.
Ker živimo v digitalni dobi, se je za obdobje 2010–2013 najbrž nabrala skoraj nepregledna gora različnih arhivskih gradiv. Kako ste se je lotili? Ste vnaprej vedeli, kakšno zgodbo hočete povedati, in iskali primere, ki jo ilustrirajo? Dokumentarni film seveda nikoli ni nevtralen prikaz situacije, vedno ima določeno avtorsko stališče.
Ko sva se z montažerko lotili dela, sva imeli približno 800 ur gradiva: pojma nisem imela, kje naj začnem. Vnaprej sem začrtala, kaj bodo ključni narativni trenutki; če tega ne narediš, samo plavaš v morju podatkov. V resnici je bil postopek ravno obraten od klasičnega dokumentarca. Praviloma imaš koncept, ki ga nato obogatiš in razdelaš s posnetki, ki si jih uspel narediti. Tukaj pa sem vse obstoječe posnetke že imela, treba jih je bilo le drastično reducirati, oklestiti. V resnici je bilo zelo težko privzeti to obratno mentaliteto, se navaditi na dekonstrukcijo in rezanje.
Žal mi je, da ogromno dogodkov nisem mogla vključiti, ker so lepo ilustrirali, kako drugače od moških je bila Julia Gillard obravnavana – ampak vse, kar ni prispevalo k narativnemu loku, je moralo ven. Seveda nisem imela niti povezovalnega intervjuja, ki je po navadi rdeča nit, hrbtenica takih filmov. Manj je bilo mojega neodvisnega režiserskega dela, več je bilo sodelovanja z montažerko. Rodila se je drugačna 'zver' od tistih, ki sem jih navajena.
Ali so po vašem mnenju mediji glavni krivci za seksistično obravnavo političark? O njih poročajo precej drugače kot o moških: predmet razprave so njihov videz, oblačila, zasebno življenje, zakonski stan in temperament. Ali pa mediji samo zrcalijo družbo?
Nikoli nismo živeli v družbi brez seksizma, tako da seveda vse izvira iz družbe. Imamo pa v Avstraliji zelo centralizirane medije; ogromen delež ima v lasti Murdochov imperij. Murdochovi mediji pa se poslužujejo seksizma kot orodja. Ne gre toliko za to, da bi bil seksizem sam sebi namen – hoteli so jo zrušiti, seksizem pa je bil priročno orodje, ki je nagovoril dinamiko moči v družbi. Gre torej za družbeni problem, ki ga mediji zaostrujejo in lastnih interesov.
Problem zase so družbena omrežja: vzpostavila se je nekakšna napadalna mentaliteta, občutek, da je na spletu mogoče pod plaščem (delne) anonimnosti reči kar koli. Internet je pogosto do žensk zelo sovražen kraj. Po drugi strani pa je slavni "govor o mizoginiji" Julie Gillard krila in ogromen domet dobil ravno na družbenih omrežjih – tradicionalni mediji so ga sprva kritizirali.
Nobenega dvoma ni o tem, da so družbeni mediji greznica. Težava je v tem, da se jih ne da zares nadzirati, ko so bili še relativno nov pojav, pa se ljudje sploh niso zavedali, da se stvari na spletu ohranijo za vedno.
Zanimivo je, da smo uporabili tudi nekaj tvitov siceršnjih feministk, ki so se posluževale seksističnih žaljivk na račun Julie Gillard – to je bil primer tega, kako se posamezniki pridružijo karavani. Nekateri so mi tudi pritožili, češ "Zakaj si uporabila moj tvit, jaz nisem seksist". Ampak iz podobnega razloga sem uporabila primer Germaine Greer, slavne in ugledne avstralske feministke, ki je imela zelo nekonstruktivne izjave na račun Julie Gillard v smislu komentiranja njenih oblačil. Poanta šale je bila v tem, da je ženska.
Zame je bil precej šokanten prizor odlomek iz pogovornega šova, v katerem Germaine Greer premierki svetuje, naj "se sprijazni s tem, da ima veliko rit" in si omisli drugačen kroj suknjičev. Poleg vsega drugega to tudi krepi seksistični stereotip o ženskah, ki naj bi bile najbolj sovražne do lastnega spola. Feministična ikona se prav gotovo zaveda koncepta "ponotranjenega seksizma" in bi se mu najbrž lahko izognila?
Težko je, ker res spoštujem Germaine Greer in vse, kar je v karieri dosegla. Naredila pa je tudi kar nekaj napak, ker je poskušala biti provokativna. Ampak ločevati moramo med tem, kaj je inteligentna provokacija in kaj samo trapasto. Kar se mene tiče, je bila njena izjava trapasta. Zakaj pristaviti piskrček k razpredanju o oblekah, če imaš priložnost, da rečeš kaj konstruktivnega? Ni treba, da se počutimo, kot da nas javnost ves čas lovi za besede. Ne škodi pa razmislek o tem, kaj je konstruktivno.
Pri ženskah obstaja obratno razmerje med uspehom in všečnostjo: bolj je ženska uspešna, manj je verjetno, da bo ljudem "všeč". V politiki velja, da mora biti dobra kandidatka tako kompetentna kot tudi všečna, medtem ko mora biti politik predvsem kompetenten, všečnost pa je samo dodaten bonus. Ali imajo ženske na položajih moči sploh možnost, da ne razmišljajo o tem, ali so "všečne" ali ne?
Odgovorila bom s primerom. Ko je film izšel, se mi je oglasilo več novinark, ki so mi priznale, da ugotavljajo, da so bile del problema. Poskušale so poročati o politiki Julie Gillard, a so spregledale, da njene izjave včasih niso bile strateške, ampak odziv na seksizem. „To sem ignorirala, ker sem mislila, da si ona sama ne bi želela, da jo zaradi njenega spola obravnavam drugače kot moške,“ so mi pojasnile. "Torej jo moram obravnavati na popolnoma enak način kot njene kolege." Ampak v retrospektivi je seveda jasno, da preprosto ni bila v enakem položaju – bila je obravnavana drugače, le da tega nihče ni hotel ubesediti. Če bomo seksizem pogosteje identificirali in ga imenovali s pravo besedo, se bodo stvari začele spreminjati. In se že spreminjajo: v politiki je več žensk, ki pazijo ena na drugo.
Ampak kadar ženske izrecno opozarjajo na seksizem, so pogosto obtožene, da "igrajo na karto spola". Praviloma se od njih pričakuje, da se ne bodo spustile na raven svojih kritikov, da bodo marsikaj stoično spregledale.
"Karto spola" so očitali Julii Gillard, ko je imela v parlamentu svoj slavni 15-minutni govor o vodji opozicije Tonyju Abbotu, ki se je začel z besedami: „Ta moški mi pa že ne bo predaval o seksizmu“. Pravzaprav so ga v Avstraliji najprej bolj ali manj ignorirali, najprej je postal viralen drugje po svetu. Šele potem so se zavedeli, da gre morda za govor, ki presega okoliščine konkretne situacije. Pozneje so ljudje ta govor popolnoma ločili od konteksta, saj so razumeli, kaj je bil resnični razlog za premierkino jezo – leta Abbottovega obnašanja v odnosu do nje. Neverjetno je, koliko mladih Avstralk zna še danes na pamet citirati dele tega govora. To me navdaja z upanjem.
Film trči tudi ob nezavedne predsodke: ljudje včasih podzavestno pričakujejo, da bodo na vodilnih položajih videli več moških kot žensk. Je v tem pogledu politika sorodna filmski industriji? V vaših formativnih letih je bilo manj uspešnih in priznanih režiserk, kot jih je danes. Ste imeli na začetku poti kake zadržke v zvezi s tem, da se podajate v panogo, kjer prevladujejo moški, da boste morda avtsajderka v fantovskem klubu?
Začela sem kot režiserka dokumentarcev o divjih živalih, kar je še posebej področje, kjer delajo predvsem moški. Ampak na nobeni točki nisem pomislila, da ni vredno, da se tega lotevam – vsaki ženski, ki razmišlja o karieri v tradicionalno moških filmskih poklicih, bi svetovala, naj se ne ustraši. Ženski pogled mora biti prisoten v kulturi. Seveda pa so se mi, tako kot vsaki ženski, dogajale grde stvari, ki se mi ne bi, če ne bi bila ženska – grožnje, ustrahovanje, ipd. Vesela sem, da sem dosegla točko, ko sem lahko mentorica mlajšim ustvarjalkam. Rada bi jim pomagala, da se izognejo določenim situacijam, katerim se jaz nisem mogla.
Odločna liderka ima zanimivo glasbeno podlago: v film ste vključili zborovsko petje, na način, da zbor prepeva žaljivke ali fraze, ki se ponavljajo v filmu, npr. "velika rit", "ditch the witch" (načevljajte čarovnico), ipd. Je bilo to mišljeno kot aluzija na zbor v grški tragediji, ki je služil kot glas ljudstva? Ali pa ste hoteli samo vnesti humoren element kot protiutež težki tematiki?
V bistvu oboje. V času nastajanja filma sem ugotovila, da se določene besede ves čas ponavljajo, da so redno uporabljane kot orožje – celo tako pogosto, da sem jih lahko uporabljala kot ključnik pri brskanju po arhivih. Na primer "sramota!". Prvi je nekaj rekel Tony Abbott, za njim so ponovili mediji, za njimi družbena omrežja: zelo lahko je bilo slediti, kako se rodi ta zborček "javnega mnenja".
Obenem pa sem se ves čas zavedala, da film ne more biti moreč od začetka do konca, da mora ponuditi tudi priložnost za smeh. V situacijah, ki so v enaki meri tragične in nezaslišane, ti včasih ne preostane drugega, kot da se smejiš. Jezni zbor nam je pri tem pomagal, še posebej, ker žaljivke zvenijo res butasto, če jih ponavljaš tako.
S čim se ukvarjate ta hip? Verjetno še predstavljate Odločno liderko na festivalih? Ste medtem z mislimi že pri naslednjem projektu?
Film zdaj kroži po festivalih in res mi je žal, da ne morem z njim, tudi v Ljubljano ne. Trenutno je pač težko potovati. Sicer se pa trenutno že ukvarjam z novo tridelno serijo na temo privolitve. To je trenutno precej aktualna tema, najbrž ne samo v Avstraliji. Lani sem dokončala tudi tv-film See What You Made Me Do o družinskem nasilju, ki je, na moje presenečenje, dosegel rekordno gledanost. Načrtujem pa še en film iz arhivskih posnetkov in upam, da se ga bom lahko lotila v drugi polovici leta.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje