Novica o hudi očetovi bolezni, ki požene pripovedovalčevo izjavljanje, se naposled konča s spodbudnim okrevanjem, obe čustveno naporni in nasprotno nabiti doživetji pa pripovedovalec sprejme ravnodušno. Tisto, kar se dogodi med obema brezbrižnostma, v dobršni meri skicira koordinate generacijskega portreta in njegove prepoznavne nevralgične topike brezperspektivnosti, pri čemer ne gradi celostnega sveta sodobnosti, temveč drsi po površini trendov, podob in mnenj.

Dino Pešut se z Očetovim sinkom ne odmika zelo od svojega dozdajšnjega pisanja. Dejaven je predvsem kot dramski pisec, ki je za dramska besedila prejel številne nagrade, Očetov sinko pa je njegov drugi roman in prva v slovenščino prevedena knjiga. V svojih delih skuša pogosto skozi nespremenljivo brezbrižnost reflektirati družbeni kontekst sodobnosti, v kateri so se zataknile generacije predvsem mladega kognitariata. Generacija, zataknjena med konstitutivno preteklostjo na ravni nacionalne ali družinske zgodovine in porušenimi obeti prihodnosti, je vstopila na trg dela ravno v času gospodarske krize, potisnjena v moreče nepremakljivo sedanjost. Tako tudi pripovedovalec v Očetovem sinku sodi v generacijsko situacijo mladih, ki je v romanu vsebinsko poudarjeno usmerjena v odnos z očetom ter z istospolno in razredno zaznamovanostjo. Zlasti pa Lukovo prvoosebno pripoved zaznamuje razkorak med tem, kar bi moral storiti ali čutiti, in tistim, kar dejansko stori ali čuti. Oziroma ne stori ali ne čuti. Pri tem roman ne ponuja veliko oprijemljivih točk, ki bi Lukovo ravnodušnost in cinizem, s katerima se spoprijema s stanovanjsko problematiko, gentrifikacijo, homofobijo, razrednim sramom ali neuspešno kariero v tujini in kulturi, plastično izpisale na ravni dejanja ali sugestivne pripovedne atmosfere, ampak je vsa vsebina izpovedana, izgovorjena, navsezadnje deklarativna.

Med oklepajema ravnodušnosti se zgodi poskus zbližanja očeta in sina, ki sta že pred materino smrtjo v prometni nesreči živela odtujeno, saj se je oče iz strahu pred škodljivim nacionalističnim zaznamovanjem in provincialnimi vplivi odmaknil iz sinovega življenja. Izogibanje komunikaciji je pomemben dejavnik odrejanja tudi preostalih odnosov z ljubimci in prijatelji iz otroštva, začetno oklevanje z obiskom pri očetu pa prekine nemotiviran obrat, ko Luka, sicer hotelski receptor, prevzame prevarantsko vlogo svetovalca oziroma korporativnega trenerja. Kljub nekaj trpkim udarcem razhodov in smrti, se zgodba konča precej optimistično – z uspešnim okrevanjem, izdano pesniško zbirko, službeno perspektivo in stanovanjsko varnostjo.

Prevod Dijane Matković tekoče prepleta različne govorne registre in ravni jezika, ki vseskozi stremijo k neposrednosti in stvarni oprijemljivosti. Značilnost Pešutove povedi je zlasti njena kratkost, tako v dialogih kot tudi monologih, ob tem pa nemalokrat postreže s strnjenimi domisleki in duhovitostjo. Vendar hitri preskoki ne sledijo vselej jasni logiki in niso izpisani z enako pozornostjo, predvsem pa povedi, ki so podaljšane s pojasnjevalnimi pridevniki, izgubljajo ostrino. Ob ne povsem razvidno poantiranih segmentih avtoreferencialnosti podobno shematsko deluje tudi ritem popkulturnih referenc ob koncu poglavij.

Roman Dina Pešuta Očetov sinko tako deluje kot lokalni odmev globalnega trenda, ki obravnava generacijske dileme in razredno pogojenost, ter uveljavljenih pisav, ki s poglobljeno analizo družbenih silnic, psiholoških profilov in kolektivno afektivnega, stilsko dovršenostjo ter prepričljivo teoretsko podlago ustvarjajo pomensko in estetsko kompleksne mreže, ob branju katerih ni prostora za ravnodušnost.

Iz oddaje S knjižnega trga.