Pred točno dvema tednoma je bil na Strade Bianche kot eden izmed kandidatov iz širšega kroga žrtev spektakularnega padca. Svetovni prvak Alaphilippe je naredil salto, Mohorič pa trdo pristal na kolenu. Hitro se je pobral in zajahal kolo, še hitreje kot poznejši veliki zmagovalec Pogačar, a hitro so bolečine sporočile – odstopi.
Trikrat že blizu najboljšim
Silno razočaranje, saj so bile bele ceste prvi cilj sezone, po katerem hitro pride že naslednji izziv – uradni prvi kolesarski spomenik Milano–Sanremo. V zadnjih treh letih je bil na Vii Romi po 300-kilometrskem maratonu trikrat blizu (5., 10. in 11.), a hkrati tudi daleč, ker je na vrhu zadnjega hribčka nad ciljnim mestom zaostal za spoznanje preveč, da bi izkoristil velemojstrstvo na spustu.
Zmaga kariere po zaslugi ekipe in drzne ideje
A tokrat je imel skritega aduta – potopno sedežno oporo. Gorskokolesarski standard so si pri Bahrain Victoriousu drznili prenesti v cestno kolesarstvo kljub dodatni teži, ki jo prinaša sistem, ki spušča in dviga višino sedeža glede na potrebe in zahteve.
"Zagotovo največja zmaga kariere. Izjemna zmaga, ker je bila plod oz. predvsem plod dela celotne ekipe, in ne samo mojih nog. Oni so predlagali, da razvijemo idejo o "dropper postu" na cestnem kolesu. O. K., sem rekel, če boste uredili in izpeljali. Vsaka prednost prav pride, če ne škodi. Preizkusil sem jo na treningu in je bila razlika neverjetna. Brez tega na spustu ne moreš iti tako hitro skozi ovinek, saj imaš veliko boljši nadzor nad kolesom. Kot bi bil na motociklu," je tehnično inovacijo za tekmovalno cestno kolesarstvo po zmagi kariere za RTV Slovenija predstavil Matej Mohorič.
"Gre tudi za znanje, vztrajnost in razmišljanja o tem tekmovanju, kaj še lahko naredimo boljše in drugače. Hvala prav vsem članom ekipe Bahrain Victorious, mehanikom, Meridi, partnerjem ... vsem, ki so omogočili, da smo to izpeljali," se je Mohorič od srca zahvalil vsem v ekipi Bahrain Victorious, ki ima tehnično bazo prav v Sloveniji v Mengšu.
Pri zajtrku štel kalorije, čeprav ni zmogel na kolo
"Imeli smo idejo in načrt, ki pa se je po padcu na Strade Bianche malo podrl. Ni bilo ravno popolno. Moje koleno je bil res, res zelo slabo, še danes je oteklo. Nisem mogel trenirati štiri dni. Potem sem se en teden na silo vozil, a to ni bilo to. A vso zimo smo delali, se trudili, trenirali, razmišljali in vse pripravili. Ne bomo vrgli puške v koruzo. Ni šans! Še fizioterapevt me je tako čudno gledal, kam se mi tako mudi, da bi na silo treniral. A imel sem to dirko ves čas v mislih. Neizmerno sem vesel, da nisem odnehal, čeprav sem se počutil že zelo trapasto, ko sem pri zajtrku štel kalorije, a hkrati sploh nisem mogel na kolo, ker je bilo moje koleno tako "frderbano" po domače povedano. Ampak na koncu se je vse izplačalo!" je svoje težave pojasnjeval 27-letnik iz Podblice pod Jelovico v občini Kranj.
Na vrhu kot peti, vsega tri sekunde za vodilnimi
A najdaljša kolesarska dirka v sezoni je paradoksalno hkrati tudi najlažja za priti do cilja. Tempo glavnine kljub naprezanju Jana Polanca in drugih članov UAE Emiratesa ni bil prehud za nespornega kapetana Bahrajncev. Na Poggiu je ogromno delo zanj opravil Jan Tratnik, v zaključku pa še Damiano Caruso.
Medtem ko je Pogačar z napadi razbijal skupino favoritov, je kolesar v dresu državnega prvaka Slovenije ves čas vozili okoli desetega mesta. Na vrhu hribčka je bila spredaj četverica Kragh Andersen, Pogačar, van Aert in van der Poel. Vsega tri sekunde za njimi je bil na čelu prve zasledovalne skupine že Mohorič.
Upa, da družina ni gledala spusta
700 metrov in dva večja ovinka je potreboval, da je ujel vodilne, nato pa je prehitel še rojaka in takoj iz ovinka silovito pospešil. Začel se je vratolomni spust, ki je jemal dih. Ne samo gledalcem, temveč tudi samemu Mateju.
"Upam, da družina doma ni gledala tega, ker z utripom 200 je to težko izpeljati. K sreči mi je uspelo ostati na dveh kolesih. Dvakrat mi je spodrsnilo, enkrat sem v jarek zapeljal, ker sem gledal navzdol, ne pa naprej. Pa še veriga mi je dol padla v zadnjem ovinku, ampak na koncu se je izplačalo. Nikoli več ne bom poskušal česa takega. Ne poskušajte česa takega doma, otroci. Tudi sam česa takšnega ne bom več poskušal. To je to, za v zgodovino, anale in zapremo," je nasmejani Mohorič obljubil, da se njegova pisana zgodovina neverjetnih spustov, ki se kdaj pa kdaj tudi niso srečno končali, vendarle srečno končuje.
Čisto pravi naslednik Nibalija
Pa gre to verjeti kolesarju inovatorju, ki je zdaj dokazano najboljši spustaš v cestnokolesarskem svetu? Uradno je namreč postal naslednik Vincenza Nibalija, ki je prav za ekipo Bahrain leta 2018 osvojil Milano–San Remo, pri čemer je Italijan napadel pod vrhom (7 km pred ciljem), a ključno razliko je naredil na spustu. Tokratni Mohoričev napad 4,6 kilometra pred ciljem je bil nekaj krajši, še vedno pa druga najdaljša zmagovita akcija po letu 2000. A nekajkrat bi se kmalu predčasno končal, na koncu pa bi ga skoraj ustavila še preskakujoča veriga.
Kdo ve, če bo lahko še ponovil kaj takega ...
"Zmagati na spomeniku je nekaj posebnega. Sam nimam takšne genetike, kot jo imata Primož ali Tadej, nimamo toliko možnosti kot onadva, ki se kdaj lahko na moč odpeljeta stran. Zame je veliko težje, moram biti zelo pozoren na vse podrobnosti, tehniko, da ne naredim res prav nobene napake. Danes bom užival v tem trenutku, ker vem, da se mi ne bo prav velikokrat ponovil. Fantastično," Matej Mohorič želi užiti vso slast velike zmage, s katero se je vpisal v kolesarsko zgodovino.
A glede na njegove podvige na najdaljših etapah tritedenskih dirk, osupljive spuste, analitičen pristop in drznost je zelo verjetno, da še ni rekel zadnje. Navsezadnje prihajajo že v kratkem klasike na s kockami tlakovanih odsekih, kjer se Mohorič prav tako počuti izjemno. Če je letel in veliko zmagoval po obeh naslovih državnega prvaka, kako bo zdaj nevaren šele po uspehu kariere.
Fotogalerija: RCS Sport
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje