A tudi razprtosti za neznano, pripravljenosti videti, doživeti ali še natančneje odkriti nov svet. Poezija je torej v samem bistvu ne le ustvarjalni, temveč tudi recepcijski napor.

Poezija Janeza Ramoveša pa je ena tistih, pri kateri se recepcija še dodatno zaplete, napisana je namreč v narečju Poljanske doline. Branje dialekta, sploh če vanj nismo socializirani, je lahko precej težavno samo po sebi, v pesemski podobi pa je zaradi skoposti konteksta sploh zahtevna naloga. Pri recepciji Ramoveševe tudi najnovejše poezije gotovo pomaga, če imamo v ušesih kakšen pesnikov uglasbeni komad v izvedbi Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape oziroma kar avtorjevo interpretacijo pesmi iz njegovih predhodnih zbirk, ki so izšle tudi v obliki zvočnic.

Skupinska slika izhaja skoraj desetletje let po zbirki Skuz okn strejlam kurente, ki je prejela Jenkovo nagrado in v narečju pisano poezijo dokončno potisnila v literarno, kanonično središče. Ramoveševa poezija si je takrat po letih, desetletjih izbojevala ne le pozornost, temveč status tako imenovane visoke literature. Osvobojena formalnih folklorističnih oziroma domačijskih okvirjev zdaj, tako se zdi, z njimi polemizira še na vsebinski ravni. Pričujoča zbirka, izrecno podnaslovljena Folklora, namreč prikazuje drugo, temnejšo in zatajevano stran t. i. ljudske kulture. Ima izrazito baladne nastavke in je daleč od poskočnih viž, ki v dandanašnji vse bolj retradicionalizirani družbi veljajo za branik vsega kmečkega, vaškega in torej pristno domačega. Tradicija v Ramoveševi poeziji ni oblečena v takmašni gvant, niti v narodno nošo ne, preseva predvsem skozi tragiko življenja: "Moji ritmi nisa tričetartinski. / Moji ritmi nisa sjedmosminski. // Moji ritmi sa zajebani. / Moji parjatli sa martvi."

Zbirka je zastavljena tematsko, kot nekakšen sprehod skozi raznolike običaje in vse prej kot retuširane ali digitalizirane prizore iz ruralnega, t. i. tradicionalnega okolja. Gradivo in pesniška obdelava ostajata surova, kar lepo ponazori kar uvodna pesem Skupinska slika, po kateri je zbirka tudi naslovljena:

Teške mesarske muhe,
povhne statične elehtrike,
se skuz posvaljkane pogljede počas pogrizaja
v znakažen spodjednn
rwob skupinske slike.

Pesmi skozi raznolike, pretežno žalostne usode vaščanov in prebivalcev samotnih grap z redkimi izjemami idiličnih trenutkov izrisujejo pretežno temno, celo docela počrnelo skupinsko sliko opuščenosti, zanemarjenosti, revščine, samote, grobosti, mraza, gostilniške zapitosti, zgaranosti, agresije, tragike, smrti, še na šrangi "/v/si maja zribane nasmjehe". Ramoveš upesnjuje prav tisto, česar na tradicionalni skupinski sliki nikakor ne bi želeli ovekovečiti. Prisiljeni veselosti tradicionalnih gasilskih slik se upira z beleženjem vseh sestavin življenja, torej tudi trpljenja, žalosti, joka, strahu, nasilja, samote. V eseju ob koncu knjige avtor razmišlja: "V tem izročilu je polno skrivnosti in nedoumljivosti, kljubovalnosti in žilavosti, magije in razkrinkanega praznoverja, objestnosti, nespoštovanja avtoritet, ustvarjalne radosti, prostaških šal in otožnega prepevanja …" V pesmih našteto srečamo na primer v podobi kmečkih fantov, ki se med seboj koljejo, mačke, ki ima resda sedem življenj, a je tudi na sedem različnih načinov pokončana, rute, ki daje otrokom zavetje in je nazadnje cula za prenašanje razstreljene glave, ponorelega bika in kurje slepote, bolnega zaljubljenca, zamaknjenosti, mesarja s cigareto v ustih … V tem polnokrvnem svetu ni stroge ločnice med živimi in mrtvimi, snovnim in duhovnim, čutečim ali nečutečim, v njem vse živi in poje, neredko tudi toži ali pa preprosto zgovorno molči, naj bodo to zapuščene hiše, podrtije, štrik, samotne poti, drevesa, lazi, košenine, poščipani kljuni, križi, veter, kupi zemlje ali dotiki.

Prizori so tihi, a zgovorni. Srž poezije in življenja v zbirki Skupinska slika je namreč zamolk, odmevna in povedna tišina. Molk, v katerem kljub smrti, trpljenju, samoti ali zmrzali prevladujeta trdoživost in skoraj neznosna pristnost. Skopost besed ne zrcali nemoči jezika ali nezmožnosti pogleda, pred nami so pesmi natančnega in odmerjenega zarisa kot izraz spoštovanja do najbolj živega, četudi hirajočega jedra izročila. Ali s pesnikovimi besedami: "/O/b najbolj krutih in krvavih delih zgodb so pripovedovalci vedno obmolknili. Tistih stvari niso izgovorili. Tudi najlepših delov niso povedali. Duhovnost se ne prenaša s čvekanjem. V zamolkih so skriti najboljši deli tradicije." In lahko dodamo, da tudi najboljši deli poezije, ki marsikaj zgovorno zamolči tudi v plasteh narečja.

Janez Ramoveš torej tudi z zbirko Skupinska slika vrača pesmi in tradiciji, pisani in peti v narečju, dostojanstvo, ne zapira je v zaprašen arhiv, ne getoizira v veseljaške prigodnice, humoristične skeče, ne daje ji umetnega dihanja, ne krasi z umetnimi rožami, temveč temu tihemu žitju dopušča lasten dih in utrip – zamolkel, tih, utrujen, včasih tudi srhljiv, a tudi docela izviren in neponovljiv.

Iz oddaje S knjižnega trga.