Kot je na novinarski konferenci povedala direktorica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo, gre za vprašanja, ki so s pravnega vidika in vidika poslovanja bank zelo kompleksna. Poudarila je, da potrošnik lahko izbira med različnimi produkti pri različnih bankah, da zakonodaja zelo natančno določa, katere informacije mora banka dati potrošniku, ter da lahko potrošnik vedno predčasno poplača posojilo in izstopi iz pogodbenega razmerja.

Še pomembneje pa je, da mora bančni sektor, ki je eden najbolj reguliranih, pri posojilnih produktih skrbeti, da njihova cena odraža upravljanje posojilnega tveganja, in da morajo banke svojo bilanco upravljati tako, da upoštevajo celotni strošek virov financiranja. "Vir financiranja banke ni enak euriborju, ne glede na to, ali je negativen ali pozitiven, ampak je odvisen od strukture in cene virov celotne bančne bilance," je poudarila in dodala, da so zato cene produktov in obrestne marže različne.

Obrestna marža je odraz ocene posojilnega tveganja bank. Evropski bančni organ (Eba) določa parametre, ki jih morajo banke vključevati v upravljanje s tveganji in s tem v svojo maržo. "Če bi kakršna koli praksa posegla v to neto obrestno maržo, banke ne bi ustrezno upravljale tveganj," je pojasnila in ocenila, da s tem, ko ne prenašajo negativnega euriborja v pogoje kreditiranja, ne služijo na račun potrošnikov. Opozorila je, da obrestna marža že leta pada in da imajo banke od tega vedno manj prihodkov in manevrskega prostora za upravljanje posojilnih tveganj.

Negativni euribor

Ko je euribor z letom 2015 zašel v negativno območje, so banke v posojilne pogodbe s spremenljivo obrestno mero začele vnašati t. i. floor klavzulo, po kateri negativne vrednosti ne upoštevajo, temveč se za euribor šteje, kot da je enak nič. Po besedah pravnika Mihe Juharta je Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani po naročilu združenja pripravil analizo, ki je pokazala, da "zelo prepričljivih argumentov, da bi šlo za same po sebi nepoštene klavzule, ni".

Gre za težavo celotnega evropskega prostora, prostor za odločitev sodišča, ali so posamezne pogodbene klavzule dopustne ali ne, je relativno širok, pomembno pa je tudi vprašanje, ali gre za poseben ali splošen pogodbeni pogoj. Kot je omenil, je primerjava z Avstrijo, ki ima zelo specifičen zakon o varstvu potrošnikov, ki med drugim zahteva simetrijo pri prilagoditvenih klavzulah, na tem področju zelo nehvaležna, po njegovem mnenju pa se zadeve ne da preslikati v slovenski sistem. "Gotovih odgovorov ni, kjer so vključene floor klavzule, pa je več argumentov, da gre za prakso, ki je utemeljena," je ocenil.

Kolektivne tožbe pri nas nepreizkušene

Pravnik Mitja Podpečan iz odvetniške pisarne Jadek & Pensa je povedal, da so kolektivne tožbe v Sloveniji relativno nove in v praksi nepreizkušene. V štirih letih so bile vložene štiri, od tega ena potrošniška, ki uveljavlja denarne zahtevke, ta pa je v sodnem postopku na začetku. Na področju kolektivnih sporov je tako opozoril na pomanjkanje sodne prakse, dolgotrajne postopke in na razmeroma visoke stroške postopka.

Združenje bank se je s tem odzvalo na potezo Zavoda Kolektiv 99, ki je v imenu potrošnikov 12 bank in hranilnic pozval, naj pri obračunavanju spremenljive kreditne obrestne mere, ki je vezana na euribor, prenehajo ravnati, kot da je ta enak nič, ter na novico, da je Višje sodišče v Ljubljani po navedbah Zveze potrošnikov Slovenije banki Sparkasse naložilo, da mora pri izračunu pogodbene obrestne mere v posojilnih potrošniških pogodbah upoštevati dejanske negativne vrednosti euriborja. Po njihovem razumevanju te sodbe sodišče ni odločalo o tem vprašanju in gre za zavajanje.