Ksenija Benedetti je po izobrazbi muzikologinja, skoraj dve desetletji je bila šefinja Protokola RS, zdaj pa svoje znanje širi na svoji akademiji, predava pa tudi na Pedagoški fakulteti. Foto: Osebni arhiv
Ksenija Benedetti je po izobrazbi muzikologinja, skoraj dve desetletji je bila šefinja Protokola RS, zdaj pa svoje znanje širi na svoji akademiji, predava pa tudi na Pedagoški fakulteti. Foto: Osebni arhiv

Na podkastu Številke to sezono govorimo o besedi osebno. Tokratna gostja je muzikologinja in dolgoletna šefinja Protokola Republike Slovenije Ksenija Benedetti, ki se je v pogovoru spominjala teh let, spregovorila pa je tudi o svojih dejavnostih v zadnjih treh letih. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kako je v vašem delu pomembna potrpežljivost?
Je kar pomembna, sama sem kar potrpežljiva. Ne maram pa cincanja, ki ni enako kot potrpežljivost. Všeč mi je, če človek pri svojih odločitvah temeljito razmisli, hkrati pa tudi hitro, se pravi, da ne zavlačuje. Ko se človek nekaj odloči, mi je všeč, da se potem preveč ne ozira nazaj in začne premišljevati, kaj bi bilo, če bi se odločil drugače. Ko se sama nekaj odločim, vztrajam do cilja na tej poti. Če se izkaže, da ta pot ni najboljša, izberem novo pot. Vedno se najdejo rešitve.

Rdeča nit 8. sezone je beseda osebno. Foto: MMC RTV SLO/Ana Gombač
Rdeča nit 8. sezone je beseda osebno. Foto: MMC RTV SLO/Ana Gombač

Če neko svoje dejanje ocenite za napako, se potem najbrž ne obremenjujete preveč, saj je to za vami?
Res je. Če napako narediš enkrat, je to napaka, če pa isto napako ponavljaš, je to že izbira. Iz svojih napak se trudim kaj naučiti, na podlagi te šole pa skušam spremeniti svoje vedenje.

Na predavanjih pogosto poudarite pomen besed, sploh preprostih hvala, prosim in oprosti, ki zmehčajo še najbolj tršo komunikacijo. A ker sva v oddaji Številke, kako blizu pa so vam številke?
Z njimi se ne ukvarjam prav veliko, včasih pa mi tudi veliko povedo. Če greva na osebno raven, mi je zelo všeč številka sedem, ne maram pa številk, ki so okrogle, recimo 10, 20 ali 22 ... Če bi igrala loto, jih ne bi obkrožila (smeh).

Spomin na leto 2001 in častno četo slovenske vojske. Foto: BoBo
Spomin na leto 2001 in častno četo slovenske vojske. Foto: BoBo

Zakaj pa vam okrogle številke niso všeč?
Imam hecno izkušnjo iz mladosti − desetega v mesecu se mi je nekajkrat zgodilo nekaj neprijetnih izkušenj. Prvič sem padla na izpitu za vožnjo avtomobila, desetega v mesecu sem dobila najslabšo oceno na fakulteti (šestico pri predmetu obramba pri dr. Brejcu) ... Zdaj mi pa ta desetka ne prinaša nekih hudih izzivov.

Če pa se vrneva k besedam: splošni vtis je, da je raven besedne kulture v javnem prostoru v zadnjih desetletjih precej padla.
S to oceno se strinjam. Veliko krivde polagam na družbena omrežja, tam se res dogajajo različne kloake besed. Vsak bi moral temeljito razmisliti, kaj tam objavlja, enako pa velja tudi za druge medije. To še posebej velja za najvišje predstavnike in predstavnice države. Oni bi morali biti drugim zgled, včasih pa nizko raven komunikacije na neki način celo spodbujajo. To, kar se danes dogaja na družbenih omrežjih, se mi zdi kot tekmovanje, kdo bo drugega bolj užalil ali napisal bolj ciničen komentar. Mnogi se tudi skrivajo za anonimnostjo, da o lažnih profilih in novicah niti ne govorim. Zelo mi je všeč akcija, ki so jo sprožili stand-up komiki, da bi na družbenih omrežjih en mesec namesto žaljivk raje uporabljali šaljivke.

Pri pogovoru z vprašanji sodelujejo tudi poslušalci in bralci. Tajča vas sprašuje: 'Ali bi se morali ob izvolitvi vsi predstavniki ljudstva udeležiti obveznega 14-dnevnega tečaja komuniciranja in osnov protokola?'
Mogoče je 14 dni malce preveč (smeh). Te stvari so zelo vezane na osebnost. Mene so samo enkrat vprašali, ali bi naredila kratek tečaj za eno od mnogo vlad, za katere sem delala, in sem izvedla dveurni tečaj. Bi pa to priporočala vsem, sploh če niso tega vešči. Komunikacija in odnos do sočloveka sta zelo odvisna od značaja človeka. Na predavanjih povem, da nekaterim ni pomoči. Lahko naredijo vse tečaje in preberejo vse knjige tega sveta, a zaradi svojega značaja komuniciranja ne bodo spremenili.

Vaš značaj je tak, da se v primeru napada raje umaknete? Sklepam po vašem umiku s Twitterja.
Takrat je bilo to kar hudo. Po razmisleku sem se odločila, da tega ne bom prenašala. Videlo se je, da so bili komentarji usmerjeni, tega mi res ni bilo treba. Na Facebooku pa se trudim odgovoriti na komentarje, ki niso žaljivi. Včasih se spustim v debato in se trudim kakšnemu človeku vsaj malo odpreti oči in mu pokazati drugo stran. Ne boste verjeli, včasih mi celo uspe, da se nekdo umiri in vidi, da je šel morda predaleč.

Bili ste med prvimi ženskami, ki so bile šefinje protokola. Kako so na vas gledali?
Takrat je bilo res malo žensk. V Sloveniji sem postala prva šefinja protokola, zanimivo pa je bilo, da so bile zaposlene v protokolu samo ženske. Sama sem to kar hitro spremenila, mešani kolektivi se mi zdijo zdravi. Iz mnogo razlogov so me sprejeli malo skeptično. Eden od razlogov je bil, da sem bila premlada, drugi je bil, da sem ženska, po vrhu pa še blondinka z Obale. Nekateri so bili mnenja, da bi na to mesto moral stopiti kakšen starejši diplomat. Nekoč mi je vodja varnostne službe ob nekem obisku odložil telefon in se z menoj ni želel pogovarjati. Pozneje se je izkazalo, da sem imela prav. To se je hitro spremenilo. Če so ženske profesionalne in se ne pustijo tretirati drugače, so lahko uspešne.

Leta 2001 sta se na Brdu srečala predsednika ZDA Bush in Rusije Putin. Foto: BoBo
Leta 2001 sta se na Brdu srečala predsednika ZDA Bush in Rusije Putin. Foto: BoBo

Vedno me preseneti, da se ob kakšnem preboju, ko ženska prvič prevzame neki položaj, ki so ga prej vodili samo moški, pojavijo negativni komentarji, ki se še največ usmerjajo na zunanji videz.
V realnosti je vse drugače. Ženske na položaju takoj začnejo ocenjevati po videzu. Ali se je kdaj govorilo o čevljih, ki jih je nosil kakšen moški? Lahko so 'pošvedrani' in ponošeni, a nikoli ne boste slišali besede o tem. Če pa ženska pokaže malo ženstvenosti, se takoj pojavi težava. Spominjam se, ko smo šli s premierko Alenko Bratušek v Rim, takrat je imela tisto tigrasto obleko. Ko je v tej obleki prišla na letališče v Trst, sem jo vprašala, ali se bo preoblekla (smeh). Odvrnila mi je, da ne. Sama sem ji rekla, da bodo o tem obisku pisali predvsem o obleki, ne pa o vsebini obiska, kar se je tudi zgodilo. Tudi sama imam podobno izkušnjo iz leta 2001, ko se je zgodil vrh Bush-Putin. Druga novica na komercialni televiziji je bila barva moje obleke. Bila je oker, a na soncu je žarela, v medijih je bilo vse narobe z mojo obleko. To me je prizadelo, na televiziji so celo naredili anketo, kdo je za in kdo je proti ... Na koncu sem bila vesela, da je bila edina napaka barva moje obleke, z organizacijo pa je bilo vse v redu. Zaradi te izkušnje sem se nato oblačila črno, temno modro, poleti tudi v svetle odtenke. Škoda je, da obleka zasenči vsebino. Se pa to dogaja predvsem ženskam. Ste slišali, da bi kdo govoril o frizuri britanskega premierja? O frizurah političark pa je bilo že veliko rečenega. Ko ljudem zmanjka argumentov, se spravijo na videz, ker drugega ne znajo.

Študirali ste muzikologijo, kot otrok pa ste si želeli postati zdravnica.
To je bila zelo otroška želja, ki je hitro odšla po neki drugi poti. Vedno sta me zanimala umetnost in kultura. Takrat sem tudi zelo resno igrala klavir, potem pa sem se odločila, da ne grem na akademijo, ampak na muzikologijo, hkrati pa sem pod možnost B izbrala tudi primerjalno književnost, a sem jo hitro zapustila. Zanimiv pa je razlog. Književnost me je vedno zanimala, ko sem prišla na predavanje, je profesor na uvodnem predavanju, ki je trajalo dve šolski uri, ves čas zelo grdo govoril o svojem kolegu. Šlo je za napad na lastnega kolega iz Filozofske fakultete, kar se mi je zdelo nezaslišano. Rekla sem si, da se ne bom s tem ukvarjala, tako sem ostala samo pri muzikologiji.

Ksenija Benedetti in Boris Cavazza v oddaji Od blizu. Foto: Televizija Slovenija
Ksenija Benedetti in Boris Cavazza v oddaji Od blizu. Foto: Televizija Slovenija

Ki ste jo doštudirali. Zanimivo naključje pa je bilo, da ste v tej nalogi uporabili eno samo fotografijo, na kateri je bil Boris Cavazza, ki je pozneje postal vaš mož.
Na to sem že pozabila. Pred nekaj leti sem slučajno pri pospravljanju knjig naletela na diplomo in v njej zagledala to sliko. Boris je takrat nastopal pri prvi uprizoritvi Zgodbe o vojaku, kar je bila moja diplomska naloga, tako se je njegova fotografija znašla v diplomi, v kateri so bile sicer samo note in analiza. Ne razmišljam o takih 'čudnostih' v življenju, preprosto zato, ker odgovora ne bom dobila. Za določene stvari odgovori ne obstajajo.

V protokolu veljajo točno določena pravila. Ali lahko vodja vseeno pusti kak osebni podpis?
V protokolu je to kar težko. Sama sem se pogosto sprehajala po robu, kadar sta bili na voljo dve možnosti, sem izbrala svobodnejšo, se pravi bolj odprto možnost. Pri protokolu ni veliko možnosti za spreminjanje, pravila so fer, poštena do vseh, zato so mi tako všeč. Nekateri imajo ravno zato s temi pravili težave, ker bi jih radi spremenili v svojo korist. A to so univerzalna pravila.

Pripravili ste ogromno obiskov, za katerimi stoji veliko zgodb in izkušenj. Sami ste večkrat omenili, da je nekaj posebnega organizacija obiska britanske kraljice. Lahko to povezujemo s tradicijo?
Britanska kraljica je neka res mogočna institucija. Ta obisk smo pripravljali debelo leto, res je bilo vse zelo natančno pripravljeno. Z britansko ambasado smo res dobro sodelovali, vse skupaj je bilo malce drugačno od preostalih dogodkov. Za državniške obiske veljajo določena pravila, v teh piše, da se mora šef države pri državniškem obisku pri nas srečati s predsednikom države in parlamenta. Iskali smo določene kompromise z britansko stranjo, ker kraljica ne gre v parlament, ampak smo ta srečanja vseeno izvedli na drugačen način. Iskanje kompromisov je pri delu v protokolu zelo pomembno.

Sorodna novica Roglič − navdih, Pogačar − fenomen, Mohorič − mojster

Načrtovanje je trajalo dobro leto, s čimer bova naredila skok v rubriko Štafeta, v kateri prejšnji gost postavi vprašanje naslednjemu. Martin Hvastija vas sprašuje: 'Kateri obisk ste načrtovali najdlje?'
Po dolžini priprav je ta obisk preseglo prvo predsedovanje EU-ju leta 2008. To ni bil posamični dogodek, ampak šestmesečni projekt, na katerega smo se pripravljali dve leti. To je bil sploh največji projekt v moji karieri.

Precej let vnaprej je bilo znano, da se bo to zgodilo, popolnoma obratno pa velja za že prej omenjeni dogodek Bush-Putin.
Takrat smo imeli samo tri tedne za priprave. To novico sem izvedela po radiu, vozila sem se proti Štajerski. Ko sem slišala, sem samo obrnila avto in šla takoj v pisarno, bila je nedelja. Takoj smo začeli delati, najprej sem klicala, ali je to sploh res, nato smo tri tedne živeli samo za ta dogodek.

Timotej vas sprašuje, 'kako protokol deluje za zaprtimi vrati. Ali protokol veleva, da se nekatere osebne teme s predstavnikom druge države ne načenjajo? Kako se po protokolu 'razjeziš' na sogovornika?'
Nekatere teme se na splošno ne načenjajo z ljudmi, s katerimi se ne poznate dobro. Danes je prva taka prepovedana tema cepljenje. Nekaj drugih tem so preveč osebna vprašanja (kako so otroci, žena). O tem se ne sprašuje, razen če ne poznaš osebno teh članov. Ne govori se o boleznih, denarju, verskih temah ... A to so splošna pravila, bonton za vsakega človeka. Za zaprtimi vrati se ne dogaja nič kaj posebnega, protokol seznani predsednika z določenimi poteki, scenariji, včasih napiše mikroscenarije, da predsedniki vnaprej vedo, kako bo vse potekalo, kam mora kdo stopiti ...

Dejali ste, da je pri tem delu 'pomembna vrlina odzivnost, prilagodljivost, da ne paničariš, vidiš nekaj korakov naprej, ko se zgodi nekaj nepričakovanega.' Na neki način sem se spomnil na astronavta Chrisa Hadfielda, ki je gostoval v tej oddaji, govoril je o svojih izkušnjah življenja v vesolju, kjer nevarnost ves čas preži nate. No, nevarnosti v protokolu niso tako usodne kot v vesolju, vsekakor pa je pomembno, da se znaš odzvati.
Naše delo res težko primerjam z astronavti, sem si pa včasih bolj želela biti na Luni kot pa v službi (smeh). Ja, treba je znati reagirati hitro in nevidno, da se sploh ne vidi, da je šlo kaj narobe. To je ena od pomembnih lastnosti človeka, ki je zaposlen na protokolu – da se zna obrniti.

Igra asociacij in ... Ksenija Benedetti! Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij in ... Ksenija Benedetti! Foto: MMC RTV SLO

V igri asociacij ste zapisali, da so za vas navdih tudi študenti. Morda zato, ker vam predstavljajo nov zorni kot razmišljanja?
Točno tako. Njihova vprašanja niso konvencialna, v tem res prav uživam. Vprašanja, ki jih pogosto slišim, mi niso v izziv ali navdih. Sveža vprašanja, ki jih dobim tudi od slušateljev na moji akademiji ali na Pedagoški fakulteti v Kopru, pa so mi res v pravi navdih.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− O zaupanju med sodelavci.
− Manipulacija javnega mnenja na družbenih omrežjih.
− Anonimnost na družbenih omrežjih daje ljudem pogum.
− V zadnjih letih v javnosti govori precej več tudi o osebnih zadevah.
− Konstruktivne kritike.
− Ali se na dogodkih dogajajo 'zvezdniške muhavosti'.
− Zakaj se v medijih bolj berejo zgodbe o protokolarnih darilih in prehrani, ne pa vsebini.
− Spontanost državnikov.
− Države, ki si jih želi obiskati.
− Organizacija družinskih dogodkov.
− Kupovanje daril.
#PohvalaNaDan
− Pisanje knjige, ki bo izšla naslednje leto.