Zakon o RTV Slovenija, ki ga je tesna večina (50,3 odstotka) potrdila konec septembra 2005 na zakonodajnem referendumu, je s starostjo 17 let eden starejših zakonov, ki so še vedno v veljavi. Zakon o javni radioteleviziji oz. t. i. Grimsov zakon (po neuradnih informacijah naj bi ga sam spisal dolgoletni poslanec SDS-a), ki je nastala v času prve Janševe vlade, je odprl vrata vplivu politike na RTV Slovenija. Medtem ko so pred tem programski svet sestavljali predvsem predstavniki civilne družbe, zdaj državni zbor imenuje 21 od 29 programskih svetnikov. 16 jih izbere na predlog gledalcev in poslušalcev programov, pet pa na predlog političnih strank. Tri člane med seboj izvolijo zaposleni na RTV-ju Slovenija, po enega člana pa imenujejo madžarska in italijanska narodna skupnost ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU).
DZ je sicer pet let po sprejetju zakona, ko je vlado vodil Borut Pahor, sprejel novelo zakona o RTV Slovenija, s katero so želeli zmanjšati programski svet in spremeniti način imenovanja programskih svetnikov. Dva člana sveta bi imenoval predsednik države, po pet DZ in civilna družba, dva narodnostni manjšini, tri pa bi med seboj izvolili zaposleni v RTV Slovenija. Ker pa je bil zakon na referendumu, ki so ga zahtevali poslanci SDS-a in SNS-a ter nepovezani poslanec Andrej Magajna, decembra 2010 zavrnjen, ostaja v veljavi prejšnji zakon. Kljub temu je minilo kar 17 let, preden se je zgodil najbrutalnejši poskus političnega prevzema javnega RTV-servisa.
Kako se politika prek zdajšnje sestave Programskega sveta RTV Slovenija skuša vmešavati v urednikovanje in kadrovanje, je razkril posnetek debate večkratnega programskega svetnika Slavka Kmetiča, ki je na javni tribuni 'Mediji 1991 in danes', ki jo je organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, med drugim razlagal, da ima 21 programskih svetnikov programski svet "čvrsto v rokah" in da "delajo, kar hočejo …"
Koalicijske in opozicijske napovedi sprememb zakona o RTV Slovenija
Tako zaradi zastarelosti RTV-zakonodaje kot tudi zaradi političnih apetitov po javnem mediju je že pred spomladanskimi parlamentarnimi volitvami prišlo do napovedi in priprav zakonodajnih sprememb na medijskem področju. Koalicijski trojček, ki naj bi kmalu prevzel vlado, je najavljal spremembe RTV-zakonodaje že na prvi vladni seji.
Toda prehitela jih je druga največja parlamentarna stranka SDS, ki je vložila svoj predlog sprememb zakona o RTV Slovenija, v skladu s katerim RTV-prispevek ne bi bil več obvezen. Hkrati so vložili tudi predlog za posvetovalni referendum o spremembah, kar pomeni, da bo morala novela, ki jo napoveduje nova vladna koalicija, počakati še nekaj časa.
Neprestano reševanje akutnih težav
Neformalni posveti o javni radioteleviziji oz. o tem, v kakšni obliki nadaljevati prizadevanja za demokratizacijo področja javne radiotelevizije, pa potekajo tudi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, pri čemer sodelujejo tako novinarji, sociologi, komunikologi kot številni pravni strokovnjaki in nekdanji člani programskega sveta RTV Slovenija.
Podpredsednik Sveta za razvoj SAZU-ja, akademik in komunikolog Slavko Splichal, svari pred pred naglico pri uvajanju zakonskih sprememb.
"Bistvo problema je v tem, da se nihče ne loti bistva problema. Vsi se zdaj ukvarjajo z zakonodajnimi podrobnostmi, ne da bi se kdo spraševal, čemu je javna RTV sploh namenjena. Od tega je seveda odvisno, na kakšen način jo hoče družba regulirati, in tega vprašanja preprosto ni. Kar po eni strani seveda lahko razumem glede na razmere, v kakršnih smo in je treba zato, da bi RTV Slovenija preživela, nekaj napraviti zelo hitro. Skrbi me, če bo pri tem ostalo in se ne bomo v nadaljevanju, spet tako kot vsa pretekla leta, nikoli pogovarjali o tem, zakaj javna RTV sploh je," je povedal za MMC in ob tem poudaril, da je težava v tem, da se razprava o teh težavah vedno začne kot "posledica nekih akutnih konkretnih problemov in se potem ti akutni problemi rešujejo in se spet pozabi na to, da je treba celotno zgodbo od začetka obnoviti". "Tega nihče nikoli ne stori. Kar ne velja samo za Slovenijo. Seveda na našo, ne vem, ali veliko žalost ali srečo. To je splošen problem," še pravi.
Splichal tudi opomni, da ne gre za vprašanja od danes ali včeraj, ampak za vprašanje, ki je staro dvesto let ali več let, ki sega v čase cenzure. Javna RTV je, kot pravi, nastala kot izrazito politična institucija.
"Politična institucija, če sem zelo grob, v boju proti kapitalu. Ta ideja izvira iz konca osemnajstega stoletja in začetka devetnajstega stoletja iz obdobja boja proti cenzuri. Problem cenzure je bil izrazito politični problem. Odprava cenzure je bila politična akcija. Vse naprej so to izrazito politično relevantne teme. Svoboda tiska se ni rodila kot svoboda tiska, ampak se je rodila kot svoboda tiskanja. Še danes je v ustavi zapisana kot pravica človeka in državljana, ne kot pravica korporacij. Danes je svoboda tiska samoumevno enaka, torej da je to svoboda medijev in morda še svoboda ali pa pravice novinarjev. V čem je zdaj to pravica državljanov? O tem se nihče ne pogovarja, čeprav je kot taka v ustavo zapisana. Razprava o javni RTV bi bila priložnost, da se o teh stvareh začnemo pogovarjati. Če se to vedno omeji na to, da spremenimo pet zakonskih določb, potem se bo zgodba prej ali slej ponovila v drugačni obliki. Tako kot se skozi dolga zgodovinska obdobja vedno vračamo k enemu in istemu problemu," je opisal.
Žrtvovanje družbenega dobra za doseganje političnih ciljev
Boris Mance iz Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na FDV-ju opominja, da RTV javni servis "ne pokriva le osnovnih informacij za državljansko delovanje, ampak pokriva tudi vidik izobraževanja, razvedrila, ki je v zadnjem času morda prišlo bolj v ospredje". "Nudi tisto bistveno, torej popolne, celovite in verodostojne informacije, na podlagi katerih se lahko vsak državljan odloča o neki politični usodi," pravi.
Toda zakaj želja politike po prevzemanju javnega RTV-ja v času, ko si tudi same politične stranke vzpostavljajo svoje medijske mreže? "Politika ima svoje medije, vendar ima razmeroma ozek doseg, ki dosega le prepričane. RTV Slovenija pa je mainstream medij, ki gre onkraj političnih ograj in je toliko pomembnejša s političnega vidika, glede pridobivanja volivcev in privržencev, ki to še niso. V tem je vsa tragika tega delovanja, ker žrtvujejo neko družbeno dobro za doseganje svojih kratkoročnih partikularnih političnih ciljev," pojasnjuje.
Javnih RTV-jev se je politika v polpreteklosti polastila na področju nekdanje Jugoslavije ali pa na Madžarskem. Kakšne varovalke pa so vzpostavile države, ki so ohranile kolikor toliko politično neodvisne javne medije?
"Tudi najbolj razvite države se spopadajo s podobnimi težavami, le da so določeni mehanizmi, ki so vgrajeni v sistem javnih medijev toliko bolj domišljeni. Na posvetu bodo oz. so bile nekatere ideje že predstavljene javnosti, ki ne sledijo nekim preverjenim modelom, ampak so bile napravljene za specifično slovensko okolje. Ni rečeno, da bodo delovale, so pa originalne in vredne preverbe," pravi.
Ena je, kot pravi, "ideja o depolitizaciji, ko različne družbene sfere upravljajo javno RTV. Ni mogoče tistega, kar deluje nekje, samo preslikati in implementirati v to okolje. Kar legitimira spremembo, bi bila predvsem široka in dolga javna debata, kako in zakaj to želimo storiti," je še izpostavil Mance.
Katere so najbolj nujne spremembe?
Brankica Petković iz Mirovnega inštituta pa spominja, da so na sporna določila zakona o RTV Slovenija v delu, ki ureja sestavo programskega sveta in nadzornega sveta v strokovni javnosti opozarjali že ob sprejemanju zakona leta 2005.
"Vodilni mednarodni strokovnjak za regulacijo javnih radiotelevizij, Karol Jakubowicz, sedaj pokojni, ki smo ga takrat povabili v Ljubljano, da se sestane z vlado in tudi v javnosti predstavi svojo oceno predloga zakona, je naravnost povedal, da je zakon v tem delu “recept za katastrofo”. Minila so leta, vlade so se spreminjale, zakonska ureditev je ostala in po napovedi Jakubowicza privedla do katastrofe sedanjega tako rekoč popolnega političnega prevzema nad upravljanjem, vodenjem in programskim delovanjem javnega medija," pravi Petković, ki meni, da je zdaj najbolj nujno v zakonu spremeniti določila, ki urejajo sistem upravljanja in vodenja RTV Slovenija, in sicer tako, da bi "v čim večji meri onemogočili, da bi še kdaj kateri koli politični akter vzpostavil nadzor in vpliv na javni medij ter da bi zagotovili, da bi upravljavske in nadzorne funkcije opravljali čim bolj strokovni in neodvisni predstavniki javnosti skupaj s predstavniki zaposlenih ter da bi se zagotovila razpršenost instanc, pristojnih za imenovanje članic in članov upravljavskih ali nadzornih organov."
"Te zakonske spremembe so najbolj nujne. Bilo pa bi potrebno čim prej spremeniti tudi sistem financiranja, in sicer v delu, ki ureja določanje višine RTV prispevka, in sicer tako, da ta pristojnost ne bi bila v rokah vlade, temveč bi se višina prispevka avtomatično usklajevala glede na ekonomske kazalnike (npr. rast življenjskih stroškov ali podobno). V ta sklop sprememb zakona bi uvrstila tudi spremembo organizacijske strukture na način, da MMC pridobi status samostojne enote, kot ga imata televizija in radio, z lastnim odgovornim urednikom," je dejala.
"Osebno menim, da bi bilo potrebno tudi vrniti obvezno soglasje članic in članov uredništva pri imenovanju in razrešitvi odgovornih urednikov. V zakon bi morali čim prej vnesti tudi določila o varuhu (ki so sedaj prisotna le v statutu in pravilniku) ter pristojnosti obravnavanja pritožb in pripomb na program in delovanje javne RTV zakonsko prenesti na varuha, upravljavski organ (svet) pa naj jih obravnava le na podlagi varuhovih poročil in strokovne obravnave vsakega primera," je o tem, kateri so nujni posegi v trenutni posegi v RTV zakonodajo, dejala Petković.
Ogrožen je značaj javnega medija
Ustavni pravnik Ciril Ribičič meni, da je RTV Slovenija najpomembnejši medij, ker je javen medij, ki mu ustava in ustaljena praksa ustavnega sodišča dajeta zelo velik pomen.
"Trenutno je javna RTV ogrožena, ogrožen je njen značaj javnega medija. Zato je razumljivo, da se novonastajajoča koalicija s tem posebej ukvarja. Mislim, da so spremembe potrebne. Kot ustavni pravnik moram opozoriti, da je že večkrat prišlo do konfliktov, ker so bili posegi in spremembe ob zamenjavi oblasti vprašljivi glede na ustavne določbe in glede na pravice tistih, ki opravljajo najpomembnejše funkcije na RTV Slovenija. Lepo bi bilo, če bi se tokrat izognili temu, da ena politična opcija želi nadomestiti sedanji nadzor s svojim nadzorom oziroma da gre zgolj za menjavo ene politične opcije z drugo. Upanje je, da tokrat ni tako. Predlog zakona prihodnje koalicije govori o depolitizaciji. Če je ta mišljena resno, se pravi, da sestava organov RTV-ja ni odvisna od političnih odločitev, predlogov političnih strank in državnih organov, potem gre za rešitev, ki bi jo bilo smiselno čim hitreje uporabiti. Presega namreč pomen tistih posegov, do katerih pride v primeru realizacije teh predlogov, se pravi do skrajšanja mandatne dobe oziroma do tega da preneha mandatna doba nosilcem sedanjih funkcij. Kar pa je zelo resna pravica, ki jo je ustavno sodišče v preteklosti tudi zelo resno obravnavalo," je pojasnil.
"Nov zakon, ki je pripravljen, je zagotovo ta trenutek vreden največje pozornosti. Smiselna pa so tudi dolgoročnejša razmišljanja o tem, kako urediti ta medij. Lahko bi rekli, da je eno intervencijski zakon, drugo pa dolgoročno usmerjen zakonski projekt. Oba sta zanimiva in dobro bi bilo, da sta čim bolj povezana, da ne bi šla intervencija v drugo smer kot trajne rešitve," je še dodal Ribičič.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje