Boris Pahor je umrl danes v 109. letu starosti na svojem domu v rodnem Trstu.

Sorodna novica Umrl je Boris Pahor

Predsednik republike Slovenije Borut Pahor je med drugim zapisal, da se z odhodom Borisa Pahorja "končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega."

Slovenska vlada v odhajanju ga je na Twitterju označila tudi za vzor življenjske pokončnosti ter dodala, da zvestoba slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku ostaja naš navdih.

Na Twitterju se tudi sicer vrstijo spominski zapisi. Odhajajoči premier Janez Janša je ob tej priložnosti delil misel: "Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si."

Predsednik Gibanja Svoboda in mandatar za sestavo nove vlade Robert Golob pa je zapisal: "V sebi je združeval neomajno ljubezen do slovenskega naroda. Slovenski pisatelj je postal kljub nenaklonjenim življenjskim okoliščinam in tedanjemu totalitarnemu režimu, ki je naš jezik globoko odrinil in pregnal iz javne rabe. Ni se uklonil režimu in s svojimi pronicljivimi deli zaznamoval človeštvo in slovensko manjšino. Njegov opus bo živel naprej s prihodnjimi generacijami."

Predsednik stranke NSi in poslanec Matej Tonin je tvitnil, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom, ki si je s svojimi pričevanji prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile.

Pisatelju se je poklonila tudi prihodnja zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednica SD-ja. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je povedala, da je Slovenija izgubila zelo pomembnega človeka. Pisateljevim svojcem je izrekla sožalje in napovedala, da bodo na izredni seji DZ-ja spomin nanj zaznamovali z minuto molka.

Razumnik, cenjen "zaradi pokončnega disidentstva"
Spominski zapis je prispeval tudi pisatelj Drago Jančar, ki so ga s Pahorjem vezali številni pogovori in debate, v katerih je bil blizu njegovim etičnim in političnim idejam. Zato lahko reče, kot je zapisal, da je danes tako razširjena sintagma o njegovem odporu zoper vse evropske totalitarizme 20. stoletja sicer resnična, a zdaleč ne pove vsega o njegovi osebnosti in ustvarjalnosti.

"Njegov upor, kritika, polemičnost in dvignjen kazalec jeznega starozaveznega preroka so rasli iz globoke prizadetosti in človeške izkušnje od otroških let, mladostne duhovne rasti ob srečanjih s Kocbekovim krščanskim personalizmom in občutkov za socialno pravičnost, odgovore pa so našli v njegovi literaturi, ki je literatura življenja. To se je dokončno zgodilo ob soočanju s prizoriščem človeške smrti v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ko je preživel, se je moral na novo spopasti z življenjem in ga osvojiti, osmisliti."

Kot je še dodal Jančar, je bil Pahor po svojih izkušnjah, znanju in vizijah kozmopolit, ki je "vedel, da je to prazna beseda, če ne poznaš človeške tragike in ustvarjalnih vzponov svoje zgodovinske identitete".

Tržaški literarni zgodovinar in prevajalec Miran Košuta je za Radio Koper dejal, da je Pahor eden od temeljev slovenske in evropske književnosti. Med drugim ga je označil za razumnika, cenjenega "zaradi pokončnega disidentstva, upora vsakršnemu totalitarizmu in enoumju, zaradi doslednega zagovarjanja demokracije, svobode, slovenstva in narodne enakopravnosti."

Za človeka izjemnega naboja ga je označila senatorka v Rimu Tatjana Rojc ter dodala, da "biti Slovenec mu je dajalo moč, vedel je, kaj je absolutno zlo in kaj ljubezen." Po njenih besedah so si tako doma kot v narodni skupnosti Slovencev v Italiji prizadevali, da bi sledili tistemu, kar jim je Pahor puščal in sporočal vse življenje. Pri tem je spomnila, da je odločno zavračal vse oblike diktature in iskal "tisto poštenost človeka ne glede na njegovo pripadnost".

"Naučil me je, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen"
S svojim najbolj znanim literarnim delom, Nekropolo, ki so ga prevedli v številne jezike, je zapustil izredno pričevanje; z njo je po njenih besedah postalo stvarno nekaj, česar si človek ne bi mogel predstavljati. "Zame je bil velik učitelj, naučil me je, kaj je absolutno zlo in kaj je absolutna ljubezen," je povedala predstavnica Slovencev v italijanskem parlamentu. Pri tem je spomnila tudi, da je v Nekropoli zapisal, da se o smrti in ljubezni lahko pogovarjaš samo sam s sabo ali z ljubljeno osebo.

"Njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, je bila velik življenjski nauk. Mislim, da ima to neskončno zaslugo, da nas je vedno držal s pozornostjo, usmerjeno v bistvo človeka na svetu, to je svoboda," je poudarila Rojc. Po njenih besedah ni nikoli slekel svojega zebrastega suknjiča, saj ga je to doživljenjsko zaznamovalo.

Zgodovinarka Marta Verginella pa je poudarila, da ni bil samo izjemen pisatelj in pričevalec 20. stoletja, ampak tudi "velik humanistični aktivist, ki je zapustil ogromno sled v slovenskem italijanskem prostoru."

"Odpor in prezir do totalitarizmov, s katerimi se je soočal, ne glede na ceno"
"Izgubili smo enega svojih najbolj uglednih in spoštovanih članov, velikega Slovenca, ki se ga bomo spominjali zaradi njegove dolge, težke in pokončne življenjske poti, ki so jo zaznamovali domači Trst, slovenstvo in trije totalitarizmi 20. stoletja," je dejal predsednik SAZU-ja Peter Štih. Dolgoletni predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič je prav tako za Radio Koper povedal, da je pisatelju "hvaležen za iskreno prijateljstvo v zadnjih letih. Vedno sem občudoval njegov pogum in pokončno držo ter na drugi stran ves odpor in prezir do totalitarizmov, s katerimi se je soočal, ne glede na ceno, ki jo je zato plačal v svojem življenju."

Boris Pahor po zapisu upravnega odbora Združenja novinarjev in publicistov (ZNP-ja) ni bil le izjemen pisatelj in mislec, ampak eden od ustvarjalcev demokratične in samostojne Slovenije. "Bil je glasnik medijske svobode. Pisatelj, ki je preživel fašizem in nacistično koncentracijsko taborišče, je avtor mnogih prodornih misli o slovenski politiki, državi in družbi. Ima pa tudi izjemne zasluge za slovensko demokracijo," so zapisali.

"Prvi ambasador Slovencev v Italiji"
Pahor je verjetno kot noben drug Slovenec "zaznamoval preteklo stoletje kot svobodoljubni humanist, kot svarilec in kot opozorjevalec. Njegovo orožje sta bila neomajno slovenstvo in svobodoljubnost," so zapisali pri Mohorjevi založbi Celovec, pri kateri je med drugim izšel njegov roman Vila ob jezeru in več njegovih knjig v nemškem prevodu. Dodali so še, da zaradi svoje premočrtnosti nikoli ni bil opredeljiv, niti ne v svojem slovenstvu, ki so ga nekateri grajali kot nacionalističnega, so še dodali.

Pri Svetu slovenskih organizacij so zapisali, da je bil "s svojo osebo, na katero so se obračali svetovni mediji, prvi ambasador Slovencev v Italiji." Po njihovih besedah se z njegovim slovesom "v slovenski narodni skupnosti odpira velika praznina, ki jo bo mogoče zapolniti le z zvestobo načelom", na podlagi katerih je živel, delal in ustvarjal.

Tudi osrednji italijanski mediji so poglobljeno opisali delo in življenjsko pot Borisa Pahorja. V svojih zapisih so ob literarni vrednosti njegovih del poudarili tudi pomen njegovega spominjanja in opominjanja na grozote nacizma in fašizma ter na zatiranje tamkajšnje slovenske manjšine.

La Repubblica: Plameni, ki jih je videl kot otrok …
Italijanski predsednik Mattarella pa se je po poročanju italijanske tiskovne agencije Ansa poklonil z besedami: "Odločen glas slovenske manjšine v Italiji, visok in jasen literarni izraz 20. stoletja, pričevalec in žrtev strahot, ki so jih povzročile vojne, podivjani nacionalizem in totalitarne ideologije, interpret kompleksne zgodovine svoje zemlje zapušča veliko praznino v evropski kulturi." Ob izrazu globokega sožalja ob pisateljevi smrti je spomnil, da je zamejski literat za svoje delo prejel visoko italijansko odlikovanje, vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.

Sorodna novica Boris Pahor: Mož, ki je preveč videl – in preživel pekel

Novinar in pisatelj Paolo Rumiz, Pahorjev someščan, se je od njega poslovil s poglobljenim nekrologom v rimskem časniku La Repubblica. Zapisal je, da je bila njegova dolgoživost "nemara maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik". Kot je dodal, je bil to njegov "odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v 'zelo italijanskem' mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, v kateri je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino."

Tudi Rumiz je poudaril, da se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu: "Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone." Na vse to se je dandanes vrnila senca zanikanja, je dodal novinar.

"Vse manj je govora o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje 'slovanskih komunističnih hord' proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo," je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.

Ansa: Glas tragedije deportacij
Novico o slovesu "velikega pisatelja in intelektualca", ki velja "za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča" in "diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom" je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.

Il Piccolo: Simbol nemirnih dogodkov
Na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt "simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji", ki "je bil priča požigu Narodnega doma in pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče ter blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino". Il Piccolo je spomnil še, da je Pahor prejemnik visokih odlikovanj tako Italije kot Slovenije.

Corriere della Sera: Odkrita in tudi neprijetna osebnost
Tudi časnik Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. "Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in skrb vzbujajočo zamudo (...). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (...), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa," so zapisali.

V Corriere della Sera je mogoče prebrati še, da je Boris Pahor kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, "ostal odkrita in tudi neprijetna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu."