Top Gun: Maverick se sicer trdno oklepa pred 36 leti videne formule, a vseeno ne učinkuje kot popolnoma brezdušen, ciničen studijski projekt. Pod vsem spektaklom dejansko utripa srce. Film, za katerega ne bi nihče rekel, da ga potrebujemo, dokler ga nismo dejansko dobili.

Zelo lahko bi bilo posneti generični akcijski film, ki bi se že po zaslugi "znamke" Top Gun vsaj solidno odrezal pri občinstvu, a Tom Cruise in ekipa so dejansko našli zgodbo, ki jo je bilo vredno povedati – z eno nogo sicer v preteklosti, a s pogledom, uprtim naprej. Niso samo reciklirali prototipa letalskega junaka, ampak so ga pregnetli v osamljeno, na trenutke pomilovanja vredno figuro veterana, ki si nikoli ni zares opomogel od prijateljeve smrti pred vsemi tistimi leti. Stari očitek, da je Top Gun brezsramna propaganda ameriške vojske, je najbrž še vedno na mestu, a je obenem tudi spektakel akcijske kinematografije, ki bo nove generacije pilotov pridobil tudi z osupljivimi kaskaderskimi triki, ne le s pravljico o ameriški podvrsti domoljubja. (Ne pričakujte pa kakih uvidov o (ne)upravičenosti intervencij v tujini ali o grozoviti rušilni moči novodobnega vojskovanja ...)

Vztrajnost, trma, preseganje meja lastne zmogljivosti: lik Mavericka je v prenesenem pomenu že zdavnaj postal prototip cele kariere – in osebnosti, saj je to dvoje pri redkokaterem drugem zvezdniku tako tesno prepleteno – Toma Cruisa. Spomnimo se samo, kako Cruise šprinta v praktično vsakem svojem filmu, tudi v tem: premočrtno, agresivno, s komolci visoko v zraku in podplati, ki se z vso silo odrivajo od tal. Mar ni to najboljša ponazoritev vsega, kar predstavlja? Zdi se, da se ustvarjalci novega Top Guna zelo dobro zavedajo, v čem je posebnost Cruisove karizme, in se je obenem ne bojijo dekonstruirati. Nekega dne bo vsega konec, našemu protagonistu na srce položi mrkogledi Ed Harris. "Ampak danes še ni ta dan," sikne Cruise. Ura torej tiktaka: tega se zavedamo tako gledalci kot tudi "Mav" sam.

Minilo je 36 let od vojaške akademije in Pete "Maverick" Mitchell (Tom Cruise) je vodja projekta testiranj nove generacije vojnih letal – kar ni tako elitna naloga, kot morda zveni. Letala so tik pred tem, da jih – z njihovimi piloti vred – računalniško vodeni letalniki izrinejo na smetišče zgodovine. Mav, ki je še vedno enako nespoštljiv do avtoritete kot v osemdesetih, ni nikoli prilezel daleč po karierni lestvici, pa tudi zaveznikov v mornarici nima ravno veliko. Pregovorno "zadnjo priložnost" mu omogoči admiral Kazansky, tj. legendarni Iceman (Val Kilmer), ki mu je, tako je vsaj implicirano, skozi leta s svojim statusom že večkrat reševal kožo.

Maverickova nova naloga bo uriti skupino najboljših vojnih pilotov in sestaviti ekipo za tvegano zračno intervencijo v (neimenovani) tuji državi; uničiti bodo morali obrat za pridelovanje obogatenega urana.

Prvi del filma se, vključno z uvodno špico, odvija kot nostalgični dialog z izvirnikom. Liki in njihovi konflikti znotraj vojaške hierarhije so že neštetokrat videni stereotipi: nepopustljiv admiral (Jon Hamm), jata prepotentnih mladih pilotov, peščica protagonistovih zaveznikov (Kilmer, Solomon Bates in Bashir Salahuddin) ter seveda osamljena lepotica, ki vodi lokalni pub (Jennifer Connely). Sledijo obvezni flashbacki Goosove (Anthony Edwards) smrti in Maverickovo flirtanje s Penny, ki sicer niti do kolen ne seže kemiji, ki sta jo imela v prvem filmu Maverick in Iceman. (Ne pozabimo, da je bil izvirnik za mainstreamovski Hollywood tistega časa neverjetno homoerotičen film, čemur je med drugim Quentin Tarantino posvetil sijajen monolog v romantični komediji Sleep With Me).

Čeprav se torej zavedamo, da heteroseksualni odnos nikoli ni bil srce in duša Top Guna, pa vseeno bije v oči, da nihče niti z besedico ne omeni protagonistove velike ljubezni Charlie, ki jo je v izvirniku igrala Kelly McGillis. In če mislite, da so očitki seksistične starostne diskriminacije prenapeti, se lahko vprašate še, zakaj je "priročno" odsotna tudi Goosova vdova (Meg Ryan). Skratka, igralke v petdesetih so lahko očitno romantično zanimive, le če (tako kot Jennifer Connely) kažejo vsaj 15 let manj, kot jih dejansko imajo.

Prizor igre ameriškega nogometa na plaži ni drugega kot kliše, ki danes deluje zastarelo, skoraj anahronistično – a dober kazalnik, kakšen film bi Top Gun 2 lahko bil, če bi se zanašal zgolj in samo na nostalgijo.

Kjer se film zares izkaže, je v prizorih letalskih akrobacij: Joseph Kosinski in direktor fotografije Claudio Miranda v tem pogledu zlahka dosegata in presegata delo Tonyja Scotta. V zadnjih tridesetih letih je tehnologija toliko napredovala, da se gledalec ves čas počuti, kot da je sam stlačen v pilotsko kabino; do izraza prideta natančnost in vrtoglavost dela vojnih pilotov. Bogato se obrestuje uporaba dejanskih letal (in ne računalniške animacije) tudi v najzahtevnejših prizorih. Pred nami je tudi nazoren primer tega, kako veliko vlogo pri pripovednem ritmu ima filmska montaža (Marvelova ekipa bi se lahko od tukajšnje česa naučila). Dialogi so morda na trenutke abotni ("Če razmišljaš, si mrtev!!"), a v mnogih tehničnih vidikih je Top Gun: Maverick umetniški film.

Druga (in boljša) polovica zgodbe je tako adrenalinska pustolovščina, ki se, kot je takoj po projekciji ugotovil O.B.O.D-ovec Mito Gegič, brezsramno zgleduje po Vojni zvezd: naši piloti morajo sestreliti Zvezdo smrti, ki jo varuje kompleksen sistem varovalnih mehanizmov. V tej analogiji je Obi-wan Rooster (Miles Teller), sin pokojnega Goosa in seveda Maverickov najobetavnejši vajenec. Lahko si predstavljate, da je ta dinamika med sinom in nadomestnim očetom napeta, Rooster pa k sreči ni samo mlajša kopija Mavericka: mladenič je inteligenten, a previden in zadržan pilot, ki ne premore tipične topgunovske prepotence.

Čeprav se zdi, da Cruise zadnja leta v vseh vlogah še največ energije posveča dokazovanju svoje kondicije in vitalnosti, pa v Mavericku (poleg tega) pokaže tudi nekaj kompleksnih čustev, ki od njega terjajo več kot samo tisti slavni nasmeh. Najganljivejši trenutek filma je kljub temu Kilmerjeva epizodna vlogica, še posebej v luči tega, kar vemo o igralčevem boju z rakom na grlu.

Top Gun (1986) ima v filmskih analih status testosteroskega, fetišistično nastopaškega, a zabavnega akcionerja, ki spada v tisto polje pretiranega in pristno kičastega, ki mu pripisujemo atribut "camp". Ta element karikiranosti je 36 let pozneje (žal?) odpadel, a to začuda ni škodilo stopnji gledalskega užitka v filmu. Morda so bila kriva nizka pričakovanja, a že to, da Top Gun: Maverick ne izzveni kot stripovski film ali računalniška igra, je pozitivno presenečenje. Film se ne ukvarja s filozofskimi vprašanji o vojni, ameriškem militarizmu ali pasteh toksične moškosti, je pa vsaj pripravljen pomežikniti lastni nečimrnosti.

Ocena: 4