Gorana Dragića velikega ne dela le njegova košarkarska vrhunskost, ampak tudi odločnost, požrtvovalnost, odnos do dela, reprezentančne majice in igre same, značaj in človeška veličina.

Po skoraj petih letih bo torej znova na uradni tekmi 36-letni Ljubljančan zaigral v dresu s slovenskim grbom na prsih. 79 nastopov in 924 točk ga za Jako Lakoviča uvršča na drugo mesto po številu nastopov, za Teomana Alibegovića pa po številu točk za slovensko izbrano vrsto. Zdaj se je vrnil za obračuna v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo proti Hrvaški v Stožicah, za kar so vstopnice pošle v le nekaj urah, in v gosteh proti Švedski. Še zadnji ples košarkarja, ki je v samostojni Sloveniji do zdaj pustil največji pečat.

"On je naš kapetan in naš vodja," je po prijateljskem dvoboju z Italijo, ki ga je v Trstu suvereno dobila Slovenija, dejal superzvezdnik Luka Dončić, naslednik Dragića v vlogi prvega moža slovenske reprezentance. Košarkarski velemojster je kot otrok spremljal Gogija, ki je za Slovan in Olimpijo igral skupaj z njegovim očetom Sašo. Zdaj z enim od svojih zgledov tvori udarno navezo izbrane vrste. Tako je bilo tudi pred petimi leti, ko je kot komaj polnoleten na velika vrata prišel na reprezentančno akcijo. V nekoliko sramežljivem, a zato nič manj odločnem tonu je tako kot Goran napovedal medaljo. In cilj se je nepozabnega 17. septembra uresničil. Ne le kolajna, Slovenija je postala evropski prvak!

Zdaj je pred Dragićem zadnje dejanje reprezentančne zgodbe, ki jo je ustvarjal več kot desetletje. Pot je bila dolga, polna ovir, a s srečnim koncem. Nepozabni karieri je piko na i postavil že v Carigradu, zdaj v polnih Stožicah bo priložnost le še za proslavitev do zdaj najpomembnejšega košarkarja v dresu slovenske reprezentance. 11 let je branil njene barve, vmes (zaradi višje sile) izpustil le eno akcijo, pet let po nekoč nepredstavljivem slavju na EuroBasketu pa bo spisal zadnje poglavje pravljice o "zmaju", kot se ga je oprijel vzdevek v ZDA, ki je Slovenijo popeljal na vrh Evrope.

"Vse si je sam priboril. Nikoli mu ni bilo ničesar podarjenega. Od Ilirije, Slovana in Olimpije, še posebej pa v Ligi NBA. Ni bil nekdo, ki je prišel in bil takoj glavna zvezda. Moral se je prebijati in delati zelo trdo in veliko na sebi in svoji igri, da se je prebil do sem, kjer je zdaj," je Goranovo trdo delo in nepopustljivost, s katerima je postal tako vrhunski igralec, da bo morda nekoč njegovo ime celo v košarkarski Hiši slavnih, v intervjuju za MMC poudaril Rašo Nesterović.

Zdajšnji generalni sekretar KZS-ja je bil prvi Slovenec, ki si je v Ligi NBA izboril mesto v prvi peterki in dobival konkretnejšo vlogo. Potem je meje začel premikati Goran, ki ga je Rašo spoznal že kot najstnika, ko je poleti treniral na Iliriji v Šiški, kjer je prve košarkarske korake naredil starejši izmed bratov Dragić. Pot ga je potem vodila k Slovanu, otrok katerega je Nesterović, ki je bil kapetan reprezentance, ko si je mesto v njej izboril Goran.

Leta 2004 se je Gogi s selekcijo do 20 let najprej veselil zlate medalje na evropskem prvenstvu. V tedanji zasedbi je blestel Erazem Lorbek, mladenič iz Kosez pa takrat ni igral vidne vloge. A že dve leti pozneje je potrkal na vrata članske reprezentance. Tedaj se je že uveljavil pri Slovanu, ko je odlično igral v regionalnem tekmovanju, in Aleš Pipan, ki mu je dal v roke tudi dirigentsko palico pri tigrih s Kodeljevega, je zanj našel mesto med ducatom potnikov na svetovno prvenstvo.

Leta 2006 je Slovenija sploh prvič nastopila na košarkarskem mundialu. Pipan je na Japonsko odpeljal močno zasedbo s številnimi košarkarji iz Lige NBA in Evrolige, med njimi pa je bil torej tudi Slovanov Dragić. Konkurenca na položaju organizatorja igre je bila izjemna. Slovensko igro sta vodila Lakovič in Beno Udrih, Goran pa je priložnost dočakal le na eni tekmi. Tako kot na klubski ravni si je tudi v reprezentančni košarki, kot je poudaril Nesterović, moral izboriti svoje mesto in že kmalu je postal eden ključnih členov Slovenije.

Po izpadu v osmini finala na premiernem nastopu na svetovnem prvenstvu je reprezentanco leto pozneje čakal EuroBasket v Španiji. Po mundialu je Dragić zapustil domovino in se preselil prav pod Pireneje, kjer je podpisal z Baskonio, toda baskovski velikan ga je posodil najprej v Murcio, nato pa še Olimpiji. Vmes je Goran na evropskem prvenstvu odigral vlogo drugega organizatorja igre za Lakovičem. Slovenija je bila sicer oslabljena, toda vseeno je dobro opravila s predtekmovalnim in drugim delom, nato pa je v četrtfinalu klonila po neverjetnem preobratu.

Slabih sedem minut pred koncem dvoboja z Grčijo je Pipanova vrsta vodila za 16, nato pa je sledil nerazumljiv mrk in preobrat tedaj aktualnih evropskih prvakov, ki so v zadnjih šestih minutah naredili delni izid 21:4 in slavili 63:62. Po enem najtežjih porazov v zgodovini slovenske košarke se je bilo težko pobrati. Toda za Gorana je bila to še ena izkušnja in ovira na poti k vrhunskosti. Na tistem turnirju je odigral vseh devet srečanj, v povprečju pa je dajal dobrih pet točk na tekmo.

Pred odhodom v Ligo NBA je z reprezentanco julija 2008 v kvalifikacijah v Atenah neuspešno naskakoval olimpijske igre, ki jih je gostil Peking. Prvo sodelovanje pod petimi krogi je slovenskim košarkarjem preprečil Portoriko, ki je bil v Oaki z 81:70 boljši v četrtfinalu. Leta 2009 je bilo na vrsti novo evropsko prvenstvo. Slovenija se je nanj odpravila z velikimi pričakovanji. Na pripravah je Jure Zdovc, ki je prvi odkrito napovedal naskok na medaljo, zbral brez dvoma najmočnejšo zasedbo do tedaj. Odzvali so se vsi igralci, najbolje pokrit pa je bil prav položaj ena z Udrihom, Lakovičem in Dragićem.

Toda načrte so prekrižale zdravstvene težave. Beno se je poškodoval tik pred začetkom turnirja na Poljskem. Dragić je bil znova menjava Lakoviču, izkazal pa se je predvsem na tekmah proti Srbiji in Španiji v prvem delu, ko je dal 16 in 19 točk. Slovenija je imela tedaj ogromno smole, saj je Ljubljančan zaradi nategnjenih kolenskih vezi nastopil le na štirih obračunih. Na teh je v povprečju dajal nekaj več kot devet točk, v izločilnih bojih pa je tako Zdovc imel na voljo le enega "playa". Lakovič je odigral vrhunsko, toda na koncu je zmanjkalo moči. Slovenija je sicer naredila korak naprej, se prebila prek četrtfinala, a za las ostala brez medalje.

Sorodna novica Dragić: V čast mi je, da lahko končam ob boku Luke Dončića

Na svetovnem prvenstvu 2010 je Slovenija izboljšala uvrstitev iz Japonske in se prebila v četrtfinale, kjer so bili s 95:68 boljši gostitelji Turki, vrsta Memija Bečirovića pa je na koncu zasedla osmo mesto. Na tem turnirju je Dragić že prevzel vodilno vlogo in bil z dobrimi 12 točkami v povprečju prvi slovenski strelec. Tako je bilo tudi na EuroBasketu 2011, ko je Slovenijo prvič vodil tuji selektor. Božidar Maljković je prevzel izbrano vrsto z namenom, da jo na domačem prvenstvu popelje do tako želene kolajne. Generalka predtem v Litvi ni najbolje uspela. V četrtfinalu so Goran, ki je prvič v reprezentanci moči združil z bratom Zoranom, in druščina naleteli na premočne poznejše prvake Špance (86:64), v domovino pa so se vrnili s sedmim mestom. Dragić je v povprečju dajal 11,7 točke.

Sorodna novica Nesterović: Upal bi si znova napovedati medaljo, zakaj pa ne

Leta 2013 je Slovenija organizirala evropsko prvenstvo. Skupinski del se je igral v ljubljanskem Tivoliju, Jesenicah, Kopru in Celju, kjer je nastopila tudi domača izbrana vrsta. Gostitelji so napredovali s porazoma proti Hrvaški in Poljski, v drugem delu pa jih je v Stožicah ugnala še Finska. Tako so v četrtfinalu znova naleteli na previsoko oviro, znova na reprezentanco, ki je pozneje osvojila naslov. Francija je bila z izjemnim Tonyjem Parkerjem boljša z 72:62. Slovenija pa je EuroBasket sklenila na petem mestu. Dragić, ki je bil s 15,8 točke med najboljšimi strelci prvenstva, je bil po Erazmu Lorbku leta 2009 drugi slovenski reprezentant, ki je bil izbran v prvo peterko turnirja.

Maljkovića je znova nasledil Zdovc, ki je reprezentanco popeljal na tretje zaporedno svetovno prvenstvo, še na tretjem zaporednem velikem tekmovanju pa so slovenski košarkarji v četrtfinalu igrali s poznejšimi prvaki. Kalkuliranje Avstralcev na Gran Canarii je Sloveniji v četrtfinalu v Barceloni prineslo ZDA, ki so bile boljše s 119:76. Brata Dragić sta bila znova najboljša slovenska strelca, Gogijevo povprečje je znašalo 16 točk.

Leto pozneje je bilo na sporedu evropsko prvenstvo, ki so ga gostile štiri države. Dragić je prvič v karieri izpustil reprezentančno akcijo. Takšna so bila tudi "priporočila" Miamija, kot je dejal v intervjuju za MMC na obisku treninga Vročice, pa mu je prosto poletje bolj škodilo kot koristilo in je tudi Pat Riley, alfa in omega floridske franšize, priznal, da so naredili napako. Slovenija je igrala precej oslabljena, najbolj pa se je seveda poznala odsotnost Dragića. Tako je turnir končala v osmini finala, kar je pomenilo, da je morala za naslednji turnir v kvalifikacije.

KZS se je odločil za novo spremembo na selektorskem mestu, po Maljkoviću je znova pripeljal tujega strokovnjaka. Pripeljali so Igorja Kokoškova, s katerim je Goran dobro sodeloval v Phoenixu. Odlične temelje je izbrana vrsta postavila leta 2016, ko je zanesljivo opravila s kvalifikacijami za EuroBasket. Sodeloval je tudi Dragić, ki je leto pozneje v pričakovanjih pred prvenstvom brez oklevanja napovedal naskok na medaljo. Reprezentanca je sicer zaradi poškodbe ostala brez Zorana, ki je bil ob bratu ves čas glavni nosilec igre, toda pridobila naturaliziranega Anthonyja Randolpha, ki je prinesel dodatno širino in novo dimenzijo, in čudežnega dečka Dončića, ki je z Goranom tvoril udarni branilski par.

Na pripravah slovenski košarkarji niso blesteli, toda gradila se je posebna kemija v garderobi in povezanost v moštvu je bila eden izmed adutov reprezentance, ki je po dolgoletnih razočaranjih dočakala svoj trenutek. Na začetku turnirja so bili v slovenskem taboru še nekoliko previdni, toda iz tekme v tekmo je z rezultati in dobrimi igrami rasla samozavest. Dragić je bil celotno prvenstvo izjemen. Igral je najboljšo košarko v reprezentančnem dresu, obenem pa je bil neki novi Gogi – zrel, premišljen in popolnoma osredotočen. Na končni cilj – medaljo.

Začel je s 30 točkami proti Poljski, 29 jih je nasul Finski, 20 jih je dodal proti Grčiji, 21 Islandiji in 22 za konec skupinskega dela v Helsinkih Franciji. Pet jih je dal ob zanesljivi zmagi v osmini finala proti Ukrajini, 26 v poslastici prvenstva v četrtfinalu proti Latviji, 15, ko je v polfinalu padla Španija, in za češnjo na torti kar 35 v finalu proti Srbiji. Zaradi krčev v zadnji četrtini ni veliko igral, toda zmagovito miselnost je prenesel na soigralce, ki so igrali kot v transu in finale dobili s 93:85. Goran je EuroBasket sklenil s povprečjem 22,6 točke na tekmo in bil izbran za MVP-ja. Po turnirju je bil vidno izčrpan, še bolj psihično kot fizično, vseeno pa je imel dovolj moči za prešerno slavje v Carigradu in v Ljubljani, ko je pred vrnitvijo v domovino dejal: "Slovenija, domov prihajamo kot evropski prvaki!"