Predstavnik muzeja sodobne umetnosti Hasan Noferesti je dejal, da številčnost množic, ki prihajajo na razstavo, ki traja do sredine septembra, kaže na vznemirjenje ob ogledu dolgo skritih sodobnih mojstrovin.

Iranski predsednik Ebrahim Raisi nasprotuje vplivu Zahoda. Oblasti so obsodile "deviantne" umetnike, ker "napadajo iransko revolucionarno kulturo. In Islamska republika je še bolj pahnjena v konfrontacijo z ZDA in Evropo, saj hitro pospešuje svoj jedrski program, diplomatska prizadevanja pa zastajajo," poroča ameriška tiskovna agencija AP.

A vendar so v iranski prestolnici navzoča nasprotja vsemu temu, tako je bilo pred kratkim, ko se je odprla razstava in je na tisoče obiskovalk in obiskovalcev prihitelo na ogled ameriških in evropskih minimalističnih in konceptualnih mojstrovin iz 19. in 20. stoletja, ki so bile to poletje prvič razstavljene v teheranskem muzeju sodobne umetnosti.

Na včerajšnje avgustovsko popoldne so bili po poročanju AP-ja umetnostni kritiki in študenti navdušeni nad mojstrovino Marcela Duchampa iz leta 1915, naslovljeno Veliko steklo, ki so jo dolgo interpretirali kot raziskovanje erotične frustracije.

Med drugimi pomembnimi deli so si ogledali redko štirimetrsko skulpturo brez naslova ameriškega pionirja minimalizma Donalda Judda in eno najbolj znanih del Sola Lewitta, Odprto kocko.

"Postavitev razstave s tako temo in takšnimi deli je drzna poteza, ki zahteva veliko poguma," je dejal 62-letni Babak Bahari, ki si je razstavo 130 del ogledal že četrtič, odkar so jo odprli konec junija. "Tudi na Zahodu so ta dela v središču razprav in dialoga."

Vlada iranskega šaha, Mohammada Reze Pahlavija, ki ga podpira Zahod, in njegove žene, nekdanje cesarice Farah Pahlavi, je zgradila muzej in pridobila več milijard dolarjev vredno zbirko v poznih sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je nafta cvetela in so zahodna gospodarstva stagnirala. Ob odprtju zbirke je pokazal znamenita dela Pabla Picassa, Marka Rothka, Clauda Moneta, Jacksona Pollocka in drugih težkokategornikov, ki so okrepili kulturni položaj Irana na svetovnem prizorišču.

Toda le dve leti pozneje, leta 1979, so šiitski kleriki odstavili šaha in umetnine pospravili v muzejski trezor. Nekatere slike – kubistične, nadrealistične, impresionistične, pop art – so desetletja ostale nedotaknjene, da bi se izognili žaljenju islamskih vrednot in ugajanju zahodnjaški občutljivosti.

Toda med omilitvijo iranske trde politike je umetnost znova začela prihajati na površje. Kustos Behrang Samadzadegan pred kratkim obnovljeno zanimanje za konceptualno umetnost, ki je prvič šokirala občinstvo v 60. letih prejšnjega stoletja, pripisuje temu, da se je osredotočila na politične teme in umetnost prenesla iz tradicionalnih galerij v širši svet.

Prav tako potrjuje željo po umetnosti med iransko mlado generacijo. Več kot 50 odstotkov od približno 85 milijonov ljudi v državi je mlajših od 30 let. "Kljub poglabljanju izolacije države in strahu, da bi bile njihove že tako omejene družbene in kulturne svoboščine lahko še bolj okrnjene zaradi trdolinijske vlade, izvoljene pred enim letom, mladi Iranci vse bolj raziskujejo mednarodni umetniški svet na družbenih medijih. Nove galerije vznikajo. Umetnostne in arhitekturne šole prekipevajo od zanosa," še poroča AP.