Skoraj 80 metrov visok betonski obelisk, sestavljen iz petih profiliranih betonskih stebrov s petimi peterokrakimi rdečimi zvezdami na vrhu, so v latvijski prestolnici postavili leta 1985. Rušenje spomenika osvoboditeljem sovjetske Latvije in Rige pred nemškimi fašističnimi zavojevalci, neuradno znanega kot zgolj spomenik zmage, je latvijski parlament odobril maja letos, odločitev pa je nato potrdil tudi mestni svet Rige.

V Estoniji so nekaj dni prej v bližini mesta Narva na meji z Rusijo odstranili repliko sovjetskega tanka T-34, spomenik druge svetovne vojne, in jo preselili v vojni muzej severno od prestolnice Talin. Odstranitev tega spomenika je del širših prizadevanj za uničenje oziroma umik simbolov iz sovjetskega obdobja.

Dojemanje spomenikov kot simbolov preteklega zatiranja
Tudi na Poljskem, Češkem in v Litvi ​že mesece podirajo spomenike Rdeči armadi, kar je zapoznela čistka tega, kar številni vidijo kot simbole preteklega zatiranja. Vojna v Ukrajini je znova spodbudila rušenje še zadnjih preostalih sovjetskih spomenikov v državah, ki so pred več kot tremi desetletji znova pridobile svojo suverenost od Moskve. Te države so zdaj v Natu in Evropski uniji ter podpirajo Ukrajino, piše Associated Press (AP).

Ob koncu komunističnega obdobja, ko so se Latvija, Litva in Estonija osamosvojile od Sovjetske zveze, Poljska in njene sosede pa zavrnile komunizem, ki ga je podpirala Moskva, so te države začele preimenovati ulice in odstranjevati najbolj osovražene simbole. Med temi so seveda tudi kipi sovjetskega ustanovitelja Vladimirja Lenina in drugih komunističnih vodij. Mnogo teh relikvij je zdaj shranjenih v muzejih.

Leta 1989 so oblasti v Varšavi hitro podrle spomenik poljskemu aristokratu Feliksu Dzeržinskemu, ki je po boljševiški revoluciji leta 1917 organiziral sovjetsko tajno policijo. Pod njegovo vladavino je bila Čeka, predhodnica KGB-ja, odgovorna za val terorja.

Toda spomeniki sovjetskim vojakom ali njihovi vlogi pri rušenju okupatorskih teženj nacistične Nemčije so ostali na veliko lokacijah, so deležni ali brezbrižnosti ali pa ponosa na navadne vojake, ki so umrli v boju proti režimu Adolfa Hitlerja. A je zdajšnja vojna v Ukrajini obudila spomine na to, da so nekateri od teh vojakov tudi posiljevali tamkajšnje ženske in zakrivili druge vojne zločine.

Spremenjen pogled po ruski invaziji
Vodja raziskav estonskega Muzeja zgodovine Krista Sarv je dejala, da so, potem ko so v 90. letih prejšnjega stoletja podrli kipe Lenina in drugih vodilnih komunistov, ljudje druge spomenike večinoma ignorirali. Toda pogled ljudi na te spomenike se je nenadoma spremenil po ruski invaziji na Ukrajino 24. februarja in zdaj ti spomeniki "glasno kričijo o okupaciji in aneksiji".

Karol Nawrocki, vodja raziskav na poljskem Inštitutu za nacionalni spomin, ki nadzoruje odstranjevanje spomenikov, pravi, da je "zgodovina pred našimi očmi postala živa izkušnja. Oblečeni v uniforme Ruske federacije, z Leninom in Stalinom v glavah in srcih, ruski vojaki 'osvobajajo' Ukrajino z ubijanjem žensk, otrok in vojakov. Naj bo jasno: v poljskem javnem prostoru ni prostora za kakršno koli obeleževanje totalitarnega komunističnega režima in njegovih ljudi."

Poljski dekomunizacijski zakon iz leta 2016 je že zahteval odpravo komunističnih simbolov in imen, a nekatere občine za to preprosto niso imele denarja, zato je na pomoč priskočil omenjeni inštitut. Ta je od februarja določil 60 spomenikov, ki jih je treba odstraniti, in podrl že več kot 20, še poroča AP.

V Litvi so od pomladi zaradi majhnega protesta odstranili številne preostale sovjetske spomenike. Toda v Latviji in Estoniji, kjer živita precejšnja ruska manjšina, so odstranitve spomenikov sprožile intenzivnejša čustva, saj so tamkajšnji Rusi in ruska vlada to razumeli kot napad na njihove vojne junake.

Rusko govoreči Latvijec Dmitry Prokopenko, ki je nasprotoval odstranitvi obeliska v Rigi, je dejal, da so se njegovi stari starši borili in da je pradedek umrl v boju "za svobodo proti nacistom". Zanj je spomenik počastil njihovo žrtev. "Latvija je dežela, kjer Latvijci in Rusi živijo skupaj. Mislim, da bi moral en del države spoštovati tudi pravice drugega dela," je še dodal.

Rusko zunanje ministrstvo je v torek objavilo obširno izjavo, v kateri je rušenje sovjetskih spomenikov v baltskih državah označilo za "barbarsko", ter Latviji, Litvi in ​​Estoniji zagrozilo s povračilnimi ukrepi.

Dan po tem, ko je Poljska sporočila, da ruši enega od spomenikov sovjetskim vojakom Rdeče armade na svojih tleh, je Belorusija na svojih tleh zravnala spomenik z grobovi poljskih vojakov iz časa druge svetovne vojne. Tiskovni predstavnik poljskega zunanjega ministrstva Lukasz Jasina je glede tega dejanja zapisal, da so pokopališče v Surkontiju v Belorusiji, kjer se je poljski odpor boril s sovjetskimi silami, "opustošile službe režima v Minsku". Poljski uradniki so to dejanje razglasili za barbarsko, glede na to, da ima Poljska politiko, da grobov sovjetskih vojakov ne sme "motiti". Rafal Leskiewicz, zgodovinar s poljskega Inštituta za spomin, je pojasnil: "Kot kristjani obravnavamo grobove kot sveto zemljo. Ni pomembno, kdo je v njih."

V nekaterih primerih domačini podpirajo ohranitev spomenikov Rdeči armadi zaradi njene vloge pri porazu nacistične Nemčije. Nekateri se bojijo izbrisa zgodovinskega spomina ali to odstranjevanje dojemajo kot žalitev lastnih prednikov, ki so se borili skupaj s Sovjeti.

V Gdansku na severu Poljske je potekala burna razprava o sovjetskem tanku T-34, postavljenem na Aveniji zmage, a se je mesto odločilo, da ga ne bo odstranilo. Poveljnik tanka je bil poljski poročnik, poljski vojaki so odigrali ključno vlogo pri osvoboditvi nekdanjega nemškega mesta Danzig, torej današnjega Gdanska, izpod nacistov.

Potomca poljskih vojakov iz časa vojne sta v odprtem pismu izrazila ogorčenje nad odstranjevanjem spomenikov. Spomnila sta, da so poljski vojaki umrli v boju s Sovjeti za osvoboditev Poljske pred nacisti in da je sovjetska zmaga povzročila, da je Poljska prejela del poraženega nemškega ozemlja in mest, vključno z Gdanskom in Vroclavom. Opozorili so tudi, da je Rdeča armada osvobodila Auschwitz, Majdanek in mnoga druga nacistična taborišča smrti. "Če ne bi bilo zmage poljskih in sovjetskih vojakov maja 1945, Poljske morda sploh ne bi bilo," sta v pismu zapisala urednika revije Pawel Dybicz in zgodovinar August Grabski.

Toda mnogo drugih Poljakov poudarja, da je druga svetovna vojna izbruhnila, potem ko sta se Sovjetska zveza in nacistična Nemčija leta 1939 tajno dogovorili, da si razdelita Poljsko in baltske države. Šele potem, ko je Nemčija izdala in napadla Sovjetsko zvezo, se je Rdeča armada začela bojevati proti Nemcem.

Sovjetski spomeniki so bili vir napetosti tudi že pred rusko invazijo na Ukrajino. Leta 2007 je, denimo, prestavitev spomenika vojaku Rdeče armade iz druge svetovne vojne v Talinu v Estoniji sprožila večdnevne nemire.

Leta 2013 pa je umetnik postavil kip, ki prikazuje sovjetskega vojaka, ki posiljuje nosečnico ob tanku v Gdansku. Skulpturo, ki je bila postavljena brez dovoljenja, so hitro odstranili. Potem ko je Rusija napadla Ukrajino, je drug umetnik prekril tank z veliko ročno zašito ukrajinsko zastavo, da bi protestiral proti temu, kar je imenoval "tiranija" ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Marca, ko je Poljska določala časovni razpored za rušenje sovjetskih spomenikov, je stvari v svoje roke vzel prebivalec severnega mesta Koszalin. Z bagrom je zapeljal na pokopališče in podrl kip sovjetskega vojaka, ki ga objema deklica.

Nawrocki pravi, da uradno odstranjevanje sovjetskih spomenikov na Poljskem napreduje "zelo hitro, vendar je to stvar, ki bi morala biti že zdavnaj rešena."