Tako o vzrokih za nastanek svoje knjige Brutalni muzeji, ki jo je New York Times imenoval za eno izmed pomembnejših knjig o umetnosti za leto 2020, pove britanski profesor sodobne arheologije Dan Hicks.

Profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustos za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers se je konec januarja v Ljubljani mudil v sklopu cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete. Na dveh dogodkih je predstavljal svojo knjigo Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled.

Knjiga Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija premišljuje o tem, zakaj bi se morali muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in z vračanji v preteklosti izropanih artefaktov stremeti k odpravi njenih posledic. Gre za predmete, ki so bili z afriške celine odpeljani konec 19. stoletja in nato končali v muzejih po Evropi. Med njimi so tudi bronasti predmeti, ukradeni ob brutalnem napadu na mesto Benin leta 1897, ki se jim avtor v knjigi posebej posveti. Hicks, ki že vrsto let dela kot kustos v muzeju Pitt Rivers, je pri pisanju knjige izhajal iz premislekov o svojem delu v omenjeni ustanovi, v kateri imajo eno največjih zbirk teh pred več kot sto dvajset leti izropanih predmetov.

Dan Hicks v oxfordskem muzeju Pitt Rivers že vrsto let dela kot muzejski kustos. Predgovor h knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija začne s citatom Svena Lindqvista, ki v manifestu gibanja Dig Where You Stand (Kôplji, kjer si) zapiše, da je treba zgodovino tovarn napisati z novega gledišča, z gledišča delavcev, ki raziskujejo svoja delovna mesta, s čimer poudarja, da je treba raziskovati tisto, kar nam je znano. Hicks se je odločil, da z omenjeno knjigo tudi sam zareže v zgodovino zahodnih muzejev s svoje perspektive, perspektive kustosa v muzeju za svetovno arheologijo. Zapiše: "Treba je odpreti in odkopati naše institucije, izkopati še vedno prisotne preteklosti, ponekod s čajnimi žličkami in čopiči, drugod s krampi in macolami." Začetek takega spoprijemanja s preteklostjo Hicks vidi v vrnitvi nekdaj ukradenih predmetov, ki jih muzeji še vedno hranijo v svojih zbirkah.

Hicks pravi: "Ko sem pred skoraj 18 leti kot kustos prišel v Pitt Rivers Museum, ki je del Univerze v Oxfordu, se mi je zdelo, da je vprašanje vračanja predmetov tako v javni zavesti kot v diskurzu muzejev in akademskih okoljih izjemno razdvajajoča tema. Od nekdaj smo vedeli, da obstajajo potomci ljudi, ki so jim bili ti predmeti odvzeti in ki si želijo, da se jim predmeti vrnejo, na drugi strani pa so bili ljudje, ki so delali v muzejih, strokovnjaki, kustosi, ki so temu nasprotovali in trdili, da se to nikoli ne bo zgodilo. Opazil sem, da se je v zadnjih 18 letih to spremenilo. Večina ljudi v muzejskem sektorju zdaj razume, kako pomembno je vračanje predmetov, seveda odvisno od primera do primera. Del moje motivacije za pisanje te knjige je bil povezan s tem premikom v načinu razmišljanja o muzejih. Muzeji imajo namreč to lastnost, da stvari želijo ohraniti kar se da nespremenjene, vendar pa ne morejo preprečiti, da bi se svet okoli njih spreminjal. Glede vprašanja vračanja predmetov se je svet zares spremenil. Posledično se je spremenil tudi odnos javnosti, odnos naših obiskovalcev in obiskovalk. V času, ko o muzejih vse bolj razmišljamo tudi z vidika vpletenih ljudi, ne le predmetov, je treba za to, da poskrbimo za ljudi, resnično spoštovati tiste redke, a pomembne primere, ko se od muzejev zahtevajo vračila."

Kakšen je, po Hicksovem mnenju, premik v javni zavesti, ko govorimo o obdobju kolonializma in njegovih ostankov v sedanjosti? "Menim, da gre za temeljni premik v evropski spominski kulturi. Ko razmišljamo o kolonializmu, morda pomislimo na Kolumba, kapitana Cooka ali grozote čezatlantske trgovine s sužnji. Pomislimo na nekaj, kar se je zgodilo pred 200 leti ali več. Vse te stvari so seveda izjemno pomembne in o teh dejstvih so prav tako potekali pomembni novi pogovori. Vendar pa so oblike kolonializma, ki so privedle do plenjenja v takšnem obsegu, da je to lahko napolnilo naše muzeje po vsem svetu in postalo temelj etnoloških muzejev svetovne kulture, pravzaprav iz novejšega obdobja, s konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Menim, da smo priča premiku v spominskih kulturah Evrope, saj se danes spominjamo teh časovnih okvirov, pa naj gre za Kongo in Belgijo ali pa za spopadanje z grozotami v Namibiji, ki zadevajo Nemčijo. Macron je v Franciji uvedel posebno vrsto politike spomina, ki obravnava tudi predmete. V Združenem kraljestvu ti pogovori prav tako potekajo. Toda mislim, da se je treba zavedati, da je ta pogovor pomemben za vse narode v Evropi, saj ni šlo samo za ropanje predmetov. Vloga muzejev ni bila vezana samo na nacionalne države, ki so bile vključene v te kolonialne dejavnosti. Ena od stvari, ki jih vemo o predmetih, je, da se premikajo. Bronasti predmeti iz Benina so bili odpeljani v pomorski operaciji, ki so jo organizirali Britanci, vendar so danes ti predmeti v številnih drugih državah. V proces se je takrat vključil trg z umetninami, pa tudi muzeji so v to zgodbo vpleteni na različne načine."

Hicks se v knjigi najprej posveti tako imenovanim "malim vojnam", kot so jih imenovali viktorijanci, med katerimi so bili predmeti, denimo beninski broni, ki so se pozneje znašli v številnih zahodnih muzejih, izropani. Poudarja, da ostaja zgodovina t. i. "malih vojn" in kazenskih ekspedicij vse do danes spregledana, pa čeprav je bila Britanija v vojni vsa leta Viktorijine vladavine od 1937 do 1901. Meni, da je treba spremeniti način, kako govorimo o tem obdobju: da je treba prenehati govoriti o posamičnih vojaških ekspedicijah in namesto tega govoriti o neprekinjeni vojaški kampanji v Vzhodni in Zahodni Afriki med letoma 1887 in 1900, zaradi česar za skupek teh vojaških ekspedicij v knjigi vpelje pojem ničte svetovne vojne.

"Ničta svetovna vojna je pojem, ki sem ga uvedel z namenom poskusa ubesedenja pozabljene vojne, ki se je dogajala v drugi polovici 19. stoletja, po Krimski vojni, ki je bila drugačne vrste imperialna vojna. Krimska vojna je bila vojna med imperiji, vendar je bila to vojna, v kateri je bila os vojskovanja vzhod–zahod in ne sever–jug. Za obdobje od petdesetih let 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne si pogosto mislimo, da je to čas, ko ni bilo svetovne vojne. V nekaterih delih Evrope so bile vojne, torej so se vojne dogajale. Toda zgodovina delovanja pomorskih in vojaških sil evropskih narodov, zlasti na afriški celini, pa tudi na Pacifiku, v Severni in Južni Ameriki, je bila od nekdaj predstavljena kot zgodovina tako imenovanih malih vojn, kratkoročnih operacij – en mesec tu, šest mesecev tam – in podobno. Toda če vse skupaj seštejemo, recimo prvo, drugo, tretjo in četrto ašantsko vojno v današnji Gani, pa številne ekspedicije v Nigeriji in tako naprej, gre v resnici za veliko vojaško operacijo. V primeru ekspedicije v Benin je šlo za resno sodobno obliko vojskovanja. Leta 1897 je britanska vojska namreč začela uporabljati mitraljez maxim. Oboroženi so bili z raketometi, v puškah in strojnicah so imeli več milijonov nabojev, uporabljali so električno razsvetljavo in bodečo žico. Na afriških telesih so preizkušali vojaške tehnologije, ki so si nato v 20. stoletju z vsem nasiljem in grozo utrle pot tudi na evropska tla, vendar prav na to afriško in širšo kolonialno zgodovino poznega 19. stoletja radi pozabimo. V knjigi sem želel uporabiti morda najbolje dokumentiran in v muzejskem sektorju najodmevnejši primer vojnega plenjenja, saj bi s to zgodbo lahko vsaj delno osvetlil ali spodbudil vprašanja o drugih spopadih, ki bi jih prav tako morali poznati in katerih imena so bila pozabljena," pove Hicks.

Nasilje se je pozneje preselilo v notranjost evropskih muzejev
Hicks predmete, ki so bili z afriške celine odpeljani konec 19. stoletja in nato končali v muzejih po Evropi, med njimi bronasti predmeti, ukradeni ob brutalnem napadu na mesto Benin leta 1897, vidi kot ostanek kolonialnega nasilja in z njim povezanega rasizma, s katerim se je treba primerno spoprijeti. Nasilen je bil že sam napad na Benin, ki ga Hicks v enem od poglavij v knjigi kar se da natančno, upoštevajoč zgodovinske vire, opiše: "Jasno je, da je bil napad na mesto neselektiven. Šlo je za democidno vojaško kampanjo, ki je ob obstreljevanju mest in vasi iz zraka vključevala poboje civilistov, tudi žensk in otrok, po vsem kraljestvu Benin, ki je požgala zemljo z raketami, ognjem in minami. Med vojnimi zločini sta najgrozovitejša obseg pobojev in obstreljevanje civilnih tarč." Avtor poglavje sklene z mislijo: "Po prvotni nalogi te korporativno-militaristične operacije, poboju in razseljevanju ljudi sta bila ključna elementa kronopolitike uničenje in razseljevanje kraljevske in sakralne kulturne dediščine." Hicks tako poudarja, da se je nasilje, ki se je začelo na afriških tleh, pozneje preselilo v notranjost evropskih muzejev.

Takole razmišlja: "Mislim, da smo v javni zavesti dokaj dobro seznanjeni z uporabo muzejev za namene lažne znanosti, tako imenovane rasne znanosti. To se je dogajalo v naravoslovnih muzejih, v katerih so bile sredi 19. stoletja človeške lobanje postavljene v vrsto, urejene in razstavljene z namenom, da bi pripovedovali rasistično laž, da obstajajo različne človeške vrste. Šlo je za običajno prakso v Severni Ameriki, v Nemčiji, Franciji, Združenem kraljestvu in tako naprej. Seveda pa so bili pravzaprav že konec 19. stoletja ti argumenti, uporabljeni z namenom zlorabe znanosti, kritizirani. Ko smo leta 1945 v Združenem kraljestvu premagali fašiste, smo odstranili še zadnje ostanke teh razstav iz naših naravoslovnih muzejev. Toda deset ali petnajst let po začetku razstav v naravoslovnih muzejih so se začeli zbirati umetniški in kulturni predmeti, da bi pripovedovali to isto zgodbo, zgodbo o superiornosti, le da ta ni izhajala iz narave, temveč iz kulture. Kako naj torej razmišljamo o tej dediščini tisti, ki ne delamo v naravoslovnih muzejih, temveč v muzejih kulturne zgodovine? Kako drugačne so v resnici te oblike ne ravno belske nadvlade, ampak nekakšne, recimo temu, kulturne nadvlade? Kako drugačno je ustvarjanje oblik kulturne belskosti, k sodelovanju katere ste povabljeni, ko vstopite v muzej?"

Plenjenje je bilo pomemben element vojaške taktike
In še: "Da se je težave treba lotiti resno, je po mojem mnenju razvidno že iz dejstva, da je bilo plenjenje pomemben element vojaške taktike, ki so jo takrat izvajali. Kaj ima muzej skupnega z vojsko? To je bil začetek pisanja te knjige, saj si kustosi v današnjem času, v 21. stoletju, seveda ne želimo, da se naši muzeji uporabljajo za ponavljanje zastarelih propagandnih idej, ki jih še danes slišimo od nekaterih s skrajne desnice, idej, da si vse kulture niso enake, da so nekatere kulture superiorne drugim in podobno. Seveda se je v 19. stoletju to pojasnjevalo, rekoč: 'Mi imamo boljše orožje kot oni.' Primerjava strojnice z lokom in puščico je popoln primer argumentov, ki so jih uporabljali za dokazovanje domnevne kulturno-tehnološke prevlade. Kolonializem je v metropole prišel prav z muzeji. Ti so ideologije kolonializma prinesli v osrčje evropskih mest. To razumeti in ugotoviti, kaj s to zapuščino početi, ni enostavno. Na splošno ti pogovori niso enostavni, toda z njimi se moramo spopasti."

Dan Hicks v knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija načne tudi pojem univerzalnega muzeja, muzeja, ki naj bi pod svojo streho združeval različne kulturne dediščine. V deklaraciji o pomenu in vrednotah t. i. univerzalnih muzejev je zapisano, da najbolj perečo grožnjo celovitosti univerzalnih zbirk predstavljajo prav zahteve po vračilu predmetov v njihove izvorne države. Tako retoriko danes uporabljajo tako umetnostni muzeji kot muzeji svetovnih kultur, pri čemer se zgledujejo prav po Britanskem muzeju in Berlinskih državnih muzejih, ustanovah, ki imajo največje zbirke predmetov, ukradenih leta 1897 v Beninu. Idejo o univerzalnem muzeju Dan Hicks v knjigi zavrne, saj pravi, da gre za mit, s katerim se ustanove želijo ubraniti zahtev po vračanju predmetov.

"Ideja o univerzalnem muzeju je pravzaprav presenetljivo nova," pravi. "Pojavila se je na začetku 21. stoletja v tako imenovani deklaraciji o univerzalni vrednosti muzejev, ki je bila objavljena leta 2003 in jo je podpisala skupina muzejskih direktorjev. Po večini je šlo za severnoameriške zasebne muzeje, vendar sta jo podpisala tudi Berlin in London. Bistvo te deklaracije je bil poskus, da bi se uprli pogovorom o restituciji, ki so se začeli pred zdaj že skorajda 25 leti. Če se torej vrnemo v konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, vemo, da sta se takrat združili dve gibanji. Leta 1997 so ob stoti obletnici beninske ekspedicije potekali številni pogovori o vrnitvi beninskih bronov in pojavili so se z njimi povezani pritiski. Obenem smo se v tistem času bližali olimpijskim igram v Atenah leta 2004, zaradi česar so takrat potekali tudi pogovori o partenonskih oziroma tako imenovanih Elginovih marmornatih skulpturah."

Kot nadaljuje: "Na prelomu tisočletja so torej muzeji v Evropi doživeli nove pritiske ali, če želite, novo stopnjo starih pritiskov, da bi se spoprijeli z že dalj časa trajajočimi vprašanji glede vračanja predmetov. Zgodba o univerzalnem muzeju izhaja iz tistega obdobja, pa tudi iz obdobja po 11. septembru. Če se spomnite, so po 11. septembru v Franciji, Veliki Britaniji in drugod obupno iskali načine, kako bi ljudi vrnili na letala. Takrat so kulturo uporabili za namene destinacijskega turizma. Ideja je bila, da se moraš, če hočeš videti svojo kulturo, samo vkrcati na letalo iz Nigerije ali Severne Amerike ali od koder koli pač že, priti v London in si vse to ogledati. Lahko si ogledate ne le svojo kulturo, ampak tudi vse druge kulture. To naj bi bila univerzalna izkušnja. Seveda pa smo danes zaradi spremembe vizumskega režima in dejstva, kaj takšna količina potovanj pomeni za planet, na točki, ko si moramo muzeje na novo zamišljati."

"Med drugim se je izkazalo, da imajo vsi ti tako imenovani univerzalni muzeji precej ozko geografsko porazdelitev; vsi so v Evropi in Severni Ameriki. Ugotovili smo, da je ideja univerzalizma presenetljivo provincialen pojem in da obstajajo veliko bolj vznemirljivi načini razmišljanja o muzejih. Nekateri govorijo o multiverzalnem muzeju, o tem, da lahko muzej pripoveduje veliko različnih zgodb in – kar je pomembno, da muzeju ni treba biti enosmerna ulica. Prav tako ni nujno, da je muzej zaporniška celica, kamor so predmeti poslani umret. Spoznavamo namreč tudi, da naši muzeji niso samo tisto, kar je na ogled obiskovalcem in obiskovalkam, temveč da je 99,9 odstotka njihovih predmetov pospravljenih v skladiščih. Zato se ne glede na to, ali je to v Londonu ali kje drugje, na nacionalni ravni začenjajo pogovori o tem, kaj vse sploh je v naših muzejih in zakaj nimamo popolnih podatkovnih zbirk vseh predmetov v vsakem muzeju ... Predstavljajte si knjižnico, ki nima kataloga zbirke knjig, ki bi bil dostopen javnosti. Predstavljajte si knjižnico, v kateri knjižničarji želijo biti edini ljudje, ki berejo knjige ali nadzorujejo, kateri 0,1 odstotka vseh knjig je na voljo javnosti.

Obstoj teh muzejev, tako imenovanih etnografskih, antropoloških muzejev 'svetovnih kultur', še nikoli ni bil tako pomemben kot danes. Muzeje svetovne kulture potrebujemo bolj kot kdaj koli prej, da nam pripovedujejo zgodbe onkraj evropocentrične perspektive, da nam lahko pripovedujejo o različnih načinih razmišljanja in življenja v svetu, o verovanju in tako naprej, vendar to ne pomeni, da morajo v njih kot nekakšna zapuščina imperija ostati predmeti, ki so bili nekoč ukradeni. Muzejem moramo omogočiti, da se razvijajo, to je pomembno za vse, tudi za tiste, ki še nikoli niso vstopili v antropološki muzej, saj morda za to obstaja razlog. Morda ne vedo, kaj je v njih. O tem se moramo pogovarjati. To je nujno ne le zato, da obračunamo z imperijem, temveč tudi zato, da razumemo, kdo smo danes."

Gre za pisanje zgodovine smrti teh predmetov
Hicks v svoji knjigi zavrača tudi teorijo, da bi lahko plenjenje predmetov, ki so vse do danes ostali v zahodnih muzejih, opisali le še kot enega v vrsti dogodkov v tako imenovani biografiji določenega predmeta. Avtor predlaga, da se vednost, do katere so v antropološkem muzeju prišli, kot sam pravi, skozi smrt in izgubo, poimenuje nekrologija, pisanje o tej izgubi pa nekrografija. Kot pravi: "Naše delo ima seveda tudi teoretske plati. Delam v univerzitetnem muzeju, vendar ti predmeti govorijo tudi o znanju, govorijo o akademskih disciplinah in razvoju področij antropologije, arheologije in o tem, kako razumemo zgodovino. Pri pisanju knjige sem ugotovil, da so številni teoretski okviri in besednjaki, ki smo jih podedovali iz 20. stoletja in izhajajo iz nekakšnega postmodernističnega razumevanja muzejev ali 'nove muzeologije', kot so jo poimenovali v osemdesetih letih, resnično neustrezni. Eden bistvenih primerov tega je bila ideja, da imajo predmeti svoje biografije. Tudi ljudje, ki se nikoli niso ukvarjali z antropološkimi študijami materialne kulture, bodo gotovo poznali idejo iz sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja, da predmete ali celo besede beremo glede na kontekst in da lahko predmeti prehajajo iz enega vrednostnega režima v drugega, iz enega konteksta v drugega ter da lahko spreminjajo svoj pomen. V muzejih smo si pripovedovali zgodbice o tem, da je plenjenje predmetov lahko razumljeno kot del njihove biografije. Če je bil torej predmet prvotno v določeni kulturi, nato pa se je znašel v muzeju, mu to zagotovo doda še eno plast pomena, zgodovine in življenja, kar se na videz zdi kot nekaj dobrega, toda resničnost zgodovinskih dejstev ni bila povezana s tem, da predmeti nekaj pridobijo in da gre za del njihovega življenja, temveč gre za to, da nekaj izgubijo. Gre za smrt. Šlo je za poskus, da bi kulture ubili in da bi lahko rekli, da so te kulture mrtve. Zato se mi zdi pomembno, da ne govorimo o biografiji predmetov, temveč o nekrografiji predmetov, saj gre za pisanje zgodovine smrti teh predmetov. Pomembno se mi zdi govoriti o poskusu zanikanja drugih kultur, saj je bila to ena od nalog, ki so jim naši muzeji sledili in ki se jim moramo po mojem mnenju danes upreti oziroma jih poskušati odpraviti."

Dan Hicks ob koncu knjige poudarja, da se morajo ljudje, vpeti v muzejsko področje, posvetiti oblikovanju in izpopolnjevanju jasnih formalnih postopkov za restitucijo predmetov afriške kulturne dediščine britanskih in svetovnih muzejev. Pojasni, da nacionalne smernice in zakonodaja dobro pokrivajo področje človeških ostankov in ropanja artefaktov med holokavstom, medtem ko pri kolonialnem ropanju na tem področju obstaja velika vrzel. Prav ti dve obdobji Hicks primerja tudi, ko gre za nekatere kritike restitucije, ki jih je bil sam po objavi knjige deležen tudi od svojih stanovskih kolegov.

Za nekatere je bilo nekoč tudi vračanje med nacizmom oplenjenih umetnin sporno
"Mislim, da je pogosto eno od tveganj, celo dvojno tveganje, ko govorimo o restituciji, da bodo tisti, ki jim ta tema ni všeč, zastavljali vprašanja v slogu 'kaj pa če' oziroma 'kje se to konča'. Takoj ko začnete govoriti o beninskih bronih, vas bo namreč kdo vprašal, ali to pomeni, da boste vse egipčanske predmete vrnili nazaj v Afriko, ali se bo vse vrnilo tja, kjer je nekoč bilo, in ali boste preprosto izpraznili muzeje? In kje se vse to konča? Zato moramo najprej povedati, da je vračanje predmetov samo po sebi zelo pomembno, seveda odvisno od posamičnega primera. V naših evropskih muzejih to že leta počnemo v kontekstu drugih zgodovinskih okoliščin, in sicer v kontekstu nacističnega ropanja umetnin med letoma 1933 in 1945. Dovolj sem star, da se spomnim, da je bilo za nekatere tudi to vračanje sporno. Imeli so enake argumente proti vračanju, češ da gre za veliko izgubo za muzej, ali pa, rekoč: 'Kaj pa če bodo ljudje, ko jim boste predmete vrnili, te prodali ali jih poskrili v svoje hiše?' Toda vedeti moramo, da je ta predmet njihova last, zato lahko z njim počnejo, kar pač želijo.

Prav tako sem dovolj star, da se še spomnim časov, ko je bilo tudi vračanje posmrtnih ostankov prednikov za nekatere sporno, danes pa je to nekaj povsem običajnega. Vse te stvari so običajen del naše vsakdanje prakse in tako je tudi vračanje kulturnih predmetov, seveda odvisno od primera do primera, nekaj običajnega za naše muzejsko delo. Gre preprosto za premik, ki se dogaja, pa naj si bo to ljudem všeč ali ne. Nekateri iz skrajno desnega političnega pola bodo rekli, da je to na neki način sporno, v resnici pa gre preprosto za muzeje in spoprijemanje z njihovo dediščino.
Ta knjiga govori o restituciji. Sam uporabljam besedo restitucija in ne repatriacija ali le vrnitev, saj seveda ne gre samo za vračanje bronastih predmetov iz Benina. V osnovi gre za soglasje. Gre za razumevanje, ali je v preteklosti obstajala privolitev za odvzem predmetov ali pa je šlo za uporabo sile, nasilja? Ali je pri teh transakcijah obstajala neenakost? Gre tudi za soglasje v sedanjosti. Kdo je pristojen za odločanje o tem, kje naj bodo bronasti predmeti iz Benina danes? Kaj če lastništvo prepišete, potem pa odločitve sprejema kraljevski dvor v Beninu ali nigerijska vlada? Zdi se mi, da je vse to del kompleksnosti tega, kar bi morali v naših muzejih sprejeti. Odreči se moramo nadzoru. Če nekaj ne boli, potem ne deluje."

Hicks v knjigi zapiše, da muzeje vidi kot prostore, v katerih se kustosi pretvarjajo, da lahko stvari ostanejo nespremenjene; to pretvarjanje pa si sam tolmači kot omahovanje. V enem od zadnjih poglavij knjige preberemo, kako si Hicks zamišlja drugačne muzeje: "Predstavljajmo si antropološke muzeje, v katerih ni nič ukradeno, v katerih je vse prisotno s privoljenjem vseh strani. Predstavljajmo si umetniški trg, na katerem se plen, ki so ga nasilno odvzeli belski vojaki v želji, da bi izbrisali določeno kulturo, ne podaja iz rok v roke za več milijonov dolarjev, temveč je vrnjen zakonitim lastnikom. Predstavljajmo si muzeje, v katerih je kustosova osnovna naloga natančno nekrološko raziskovanje: razumeti, kaj je bilo odvzeto in komu, ter – kjer je to potrebno – omogočiti vrnitev." In zakaj si je takšne muzeje vseeno tako težko zamišljati?

Dan Hicks: "Ena od čudnih stvari pri tem, kar skrajna desnica imenuje kulturna vojna, je, da nam v muzejih in na področju umetnosti včasih rečejo, da se naš sektor ne more spremeniti, da v muzeju ne moreš na novo napisati etikete, da ne moreš kar vrniti predmeta. Da ne morete umakniti spomenika, ki je za ljudi boleč, ker je bil postavljen konec 19. stoletja, da bi slavil obliko kolonializma ali belske nadvlade, ki je danes zastarela in se ne sklada z našimi vrednotami. Težko si je predstavljati kateri koli drug družbeni sektor, pa naj gre za zdravstvo ali kazenskopravni sistem, kjer bi nam v primeru podedovane prakse, ki bi bila za ljudi boleča, rekli: „Žal, vedno smo delali tako. Tega ne morete spremeniti.“ Mislim, da bi bilo to nemogoče. Pomislite, kako bi bilo, če bi za poslovni svet rekli, da se ta ne sme razvijati ali spreminjati. Zato je zelo čudno, da našemu muzejskemu sektorju pravijo, da se ne more spremeniti. Delno je to posledica zgodovine, v kateri so bili muzeji vzpostavljeni z namenom, da bi se ohranile ideologije različnih oblik kolonializma.

Muzejski model, ki smo ga nasledili, se na afriški celini in v staroselskih skupnostih po vsem svetu na novo oblikuje. Ljudje so predmete vedno sestavljali na različne načine, pa naj gre za votivne depozite iz bronaste dobe ali še prej, ali pa za neolitska grobišča, v katera so ljudje na različne načine postavljali predmete in ostanke prednikov, da bi jih častili ali vzdrževali stik z mrtvimi, ali pa za to, kar umetniki počnejo danes.

Ljudje se že od nekdaj igrivo in ustvarjalno ukvarjajo s predmeti, zato so možnosti, kaj bi lahko muzeji postali, veliko večje od naših podedovanih oblik muzejev. Muzeje v Evropi lahko spremenimo. Prav tako lahko podpremo vnovično izumljanje koncepta muzeja drugod po svetu.

Rekel bi, da je eden od dobrih primerov vnovičnega izumljanja muzejev nova vrsta muzejev, za katero še nimamo besede. Gre za vrsto muzejev, ki so neverjetno optimistični, v prihodnost usmerjeni muzeji prejemniki, muzeji, ki imajo vnaprej pripravljen prostor za predmete, za katere upajo, da se bodo nekega dne, ne nekoč daleč v prihodnosti, ampak precej kmalu, vrnili – pa naj gre za partenonske marmorje ali za beninske bronaste skulpture.
V knjigi sem zapisal, da bomo do konca tega desetletja, ki sem ga poimenoval desetletje vrnitev, na takšen ali drugačen način priče vrnitvi partenonskih marmorjev. Enako velja za bronaste kipe iz Benina, sploh zdaj, ko je v mestu Benin odprt muzej Zahodnoafriške umetnosti. To je le en primer, kako se lahko na novo izoblikuje ideja o tem, kaj muzej lahko je. Da bi ohranili živahen in ustvarjalen kulturni sektor, moramo kustosom omogočiti, da eksperimentirajo in spreminjajo muzeje, v katerih delajo. Pri naših evropskih muzejih pa ne gre le za vnovično izumljanje in prihodnost, temveč je pomembno tudi to, da se ne oziramo v preteklost. Evropski muzeji svetovne kulturne dediščine morajo biti bolj kot kar koli drugega prostori, v katerih razmišljamo o tem, kaj smo podedovali iz preteklosti. V katerih razmišljamo o tem, katero od teh zapuščin, ki jih je seveda veliko, cenimo in katero od njih bomo z veseljem opustili ali spremenili. Če so znanstveniki to lahko storili z lažno rasno »znanostjo« v njihovih naravoslovnih muzejih in preprosto rekli, »to je slaba znanost, ki nima mesta v sedanjosti«, kako bi bilo to videti na kulturnem področju? To je danes zelo pomembno vprašanje."

Hicks se namerava s podobnimi temami, v kakršne je zagrizel s knjigo Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ukvarjati tudi v prihodnje. Zaupal nam je, o čem teče beseda v njegovi novi knjigi, ki bo izšla že maja. "Čeprav tu govorim o svoji knjigi, ki je izšla v slovenskem prevodu, je na mojem računalniku že moja naslednja knjiga. Urediti moram le še korekture in kazalo zanjo. Izide 1. maja. Imenuje se Vsak spomenik bo padel in izšla bo pri založbi Penguin. Knjiga govori o spominu in pozabi. Govori o razlikah med spomeniki, kipi in predmeti v muzejih, pa tudi o človeških ostankih. V osnovi knjiga govori o naši dediščini in o tem, kako se lahko spopademo z dediščino kolonializma na naših univerzah, v naših muzejih in celo v naši javni umetnosti, na ulicah. Pa tudi o tem, kako spremeniti našo kulturo spomina, da se bomo spominjali ljudi, ki so bili iz javnega spomina načrtno izbrisani," pove Hicks.