V zadnjih dneh, ko so se Britanci in drugi privrženci pokojne monarhinje množično poslavljali od ene najprepoznavnejših osebnosti našega časa, pa se je že začela vladavina novega britanskega kralja Karla III. Dolgo se je pripravljal na to vlogo, zdaj pa je pred zahtevno nalogo; postal je vladar Združenega kraljestva in 14 držav Skupnosti narodov.

Bo zamenjava na britanskem prestolu prinesla kakšne spremembe, potem ko večina ljudi drugega vladarja, kot je bila kraljica Elizabeta II., sploh ne pozna? O tem je za RTV Slovenija spregovoril britanski zgodovinar in avtor več kot 100 knjig Jeremy Black, ki bo prihodnji mesec izdal delo Kratka zgodovina britanske monarhije: od železne dobe do kralja Karla III.

Te dni v Londonu spremljamo množico ljudi, ki se želijo še zadnjič pokloniti kraljici Elizabeti II. Zakaj je bila pri Britancih tako priljubljena?
Dobro vprašanje. Kraljica je bila v nekaterih obdobjih sicer bolj priljubljena kot v drugih. V času smrti princese Diane je, če smo pošteni, kraljeva družina doživela padec priljubljenosti. To je bilo leta 1997. Ampak kraljica je bila vselej popolnoma predana svoji vlogi, imela je občutek dolžnosti in osebno integriteto. Očitna je bila tudi razlika med njo in drugimi, manj uspešnimi državnimi institucijami. Vse to je pomembno. Številne ljudi je tudi vračala v obdobje ugodja, v katerem so imeli občutek identitete.

Je po vaši oceni smrt kraljice povezala kraljevo družino? V zadnjih letih smo spremljali tudi spore med člani britanske kraljeve družine. So se zdaj ob zapuščini kraljice Elizabete II. poenotili?
Ne vem. Kdo ve, kaj se dogaja v njihovi zasebnosti. Sem zgodovinar, pišem kraljeve biografije in se zavedam, da zadeve, ki se odvijajo na očeh javnosti, niso enake tistim za zaprtimi vrati. Zagotovo so se povezali v žalovanju. Ali bo ta povezanost dolgoročna, pa ne vem. Upam, da bo. Mislim pa, da so vsi zavezani k ohranitvi kraljičine zapuščine.

Kaj pa je po vaši oceni največja zapuščina njene 70-letne vladavine?
Brez dvoma bi rekel ohranjanje ustavnega dogovora o omejitvi oblasti. V številnih državah po svetu se je izkazalo, da je to težko ohranjati. Tudi v Veliki Britaniji je bilo veliko težav, ampak imamo ustavno vladavino in razumemo, da je to pomembno.

Kako pa menite, da se bo v novi vlogi znašel kralj Karel III.?
Težko bo zanj, saj ni več mlad. Trenutno je seveda v dobri fizični in psihični kondiciji, ampak pri kraljici smo bili lahko srečni, da je svojo vlogo lahko opravljala do zadnjih dni, ko je celo imenovala novo predsednico vlade in se z njo pogovarjala. Napisal sem knjigo o Juriju III.; pri njem to ni bilo mogoče zadnjih deset let. Zato je vprašanje, kako bo kralj Karel III. vladal, ko bo star. Pomembno bo tudi, kako bo izobrazil in opogumil svojega starejšega sina, ki ga bo nasledil. Vprašanje je tudi, kako se bo kraljeva družina lotila odnosa z državami, kot je Avstralija, v kateri je monarh voditelj sicer neodvisne države. Zanimivo bo videti tudi razmislek kraljeve družine o raznolikosti Združenega kraljestva, ki ga sestavljajo Anglija, Škotska, Wales in Severna Irska. Ste iz Slovenije in se dobro zavedate, da ni preprosto ohranjati raznolikih držav. Vse to so pomembna vprašanja, ki se jih zavedata družba in večji del politike.

Omenili ste štiri dele Združenega kraljestva. Kralj Karel III. je že opravil pot po državi. Nakazuje to željo po okrepitvi Združenega kraljestva?
Da, zelo verjetno je tako. S tem tudi ohranja kraljičino zapuščino. Mislim, da ni dvoma o tem, da se kraljeva družina vidi kot monarha vseh območij po svetu, ki so pod britansko krono. Mislim tudi, da so precej uspešni pri simboličnem prikazovanju narave svojega vladanja.

Ko je Elizabeta II. postala kraljica, je imela 25 let in o njenih političnih stališčih ni bilo veliko znanega. Kralj Karel III., ki ima 73 let, se je v preteklosti o nekaterih političnih vprašanjih javno izrekel. Bo po vaši oceni pri tem drugačen od svoje matere ali pa se bo zdaj kot kralj vzdržal političnih komentarjev?
Predstavljam si, da bo želel biti ustavni monarh, kar pomeni, da bo v javnosti tiho. A med štirimi stenami bo imel možnost na polurnih tedenskih srečanjih s predsednico vlade povedati, kaj je po njegovi oceni primerno. Premierka pa mu bo v izmenjavi stališč predstavila svoja. Pred javnostjo pa menim, da ne bo drugačen od dozdajšnje kraljice. Zadnji veto kakega monarha na vladno zakonodajo se je zgodil leta 1708, zato sprememb pri tem ne pričakujem.

Menite, da bi konec vladavine Elizabete II. lahko okrepil republikanske glasove v državi? Monarhija ima dvotretjinsko podporo ljudi, a z odhodom osebnosti, kakršna je bila Elizabeta II., bi se ta lahko zmanjšala. Se strinjate?
Dobro vprašanje. Najprej, če se Severna Irska priključi Republiki Irski, gre torej v republikansko smer. To je tudi del Združenega kraljestva, kjer je republikansko gibanje najmočnejše. Na Škotskem – če bi se po še enem referendumu osamosvojila – tamkajšnji nacionalisti pravijo, da si želijo škotsko kraljevino. Z drugimi besedami to pomeni, da bi se vrnili v čas pred letom 1707. To bi se lahko zgodilo, ne bi bilo pa najbolj preprosto. A ni razloga, da se to ne more zgoditi in ohraniti nekaj desetletij. V primeru Walesa, kjer tudi najdemo razmeroma veliko republikanskih pogledov, pa se bodo morali odločiti Valižani sami. Monarhija pa je močna v Angliji, ki je v Združenem kraljestvu številčno prevladujoča, in ne zdi se mi, da bi se to lahko spremenilo. Imate pa prav pri vašem osnovnem vprašanju o tem, ali bi zdajšnje okoliščine lahko okrepile republikansko gibanje, in odgovor je pritrdilen. Ampak zdaj ni republikanski trenutek.

Spremljamo večdnevno množično poslavljanje od dolgoletne monarhinje. Številni poudarjajo, da spremljamo zgodovinske trenutke. Kaj pa bi vi poudarili ob menjavi v Buckinghamski palači?
Seveda me kot zgodovinarja, ki piše kraljeve biografije, in avtorja prihajajoče knjige o zgodovini britanske monarhije vse to zanima. Tako kot večina Britancev sem bil tudi sam žalosten ob smrti kraljice. A zavedajmo se, da je bila 96-letna gospa. Ne moreš živeti večno, niti nikomur ne bi privoščil živeti večno. To je bizarna ideja. Mislim pa, da spremljamo mešanico razumne in spoštljive žalosti večine ljudi in na trenutke pretirane medijske osredotočenosti na smrt kraljice.