Toši Ičijanagi je umrl v petek, 7. oktobra, so po pisanju Associated Pressa (AP) sporočili iz Umetniške fundacije Kanagawa, kjer je glasbenik deloval kot generalni umetniški direktor. Sporočilo za javnost ni navedlo vzroka smrti.

"Radi bi izrazili našo iskreno hvaležnost vsem tistim, ki so ga imeli radi v času njegovega življenja," je v sobotni izjavi dejal predsednik fundacije Kazumi Tamamura.

Japonski najstnik na poti v New York
Toši Ičijanagi se je leta 1933 rodil v glasbeni družini v japonskem pristaniškem mestu Kobe. Že v mladosti je izkazal svoj skladateljski talent. Po zmagi na velikem tekmovanju na Japonskem se je še kot najstnik preselil v ZDA, ko so bile takšne selitve v povojni Japonski še relativno redke. Študiral je na prestižnem newyorškem Juilliardu, ki ima enega izmed najbolj prestižnih programov glasbenih konservatorijev na svetu. Njegovega ustvarjanja se je prijela oznaka pionirsko, saj je uporabljal svobodomiselne kompozicijske tehnike, ki so veliko prepuščale naključju, pri čemer ni vključeval le tradicionalnih japonskih elementov in glasbil, temveč tudi elektronsko glasbo.

Prečenje meja v ustvarjalnosti
Znan je bil po sodelovanjih, ki so kljubovala omejitvam žanrov, saj je med drugim sodeloval z vizualnim umetnikom Jasperjem Johnsom ter plesalcem in koreografom Merceom Cunninghamom. Med njegovimi sodelavci so bili tudi inovativnimi japonskimi umetniki, kot sta arhitekt Kišo Kurokava ter pesnik in dramatik Šudži Teradžama. Od sredine 50. let minulega stoletja je sodeloval tudi z japonsko avantgardno umetnico Yoko Ono, s katero je bil med letoma 1956 in 1962 tudi poročen. Njen poznejši mož John Lennon, s katerim je bila poročena od leta 1969 in do njegove smrti v letu 1980, je zanjo nekoč dejal, da je "najslavnejša neznana umetnica".

Sobivanje ločeno obravnavanih elementov
Ičijanagi pa je glede svojega dela nekoč dejal, da v svojem ustvarjanju poskuša "dopustiti, da različni elementi, ki so bili v glasbi pogosto obravnavani ločeno kot kontrast in nasprotje, sobivajo in prodirajo drug v drugega." Po njegovih besedah ga je japonska tradicionalna glasba navdihnila in opogumila, ker se po njegovem ni obremenjevala z običajnimi opredelitvami glasbe kot časovne umetnosti ali s tem, kar je imenoval delitev, kot je denimo relativno in absolutno ali pa novo in staro. Pri moderni glasbi je zanj šlo bolj za "znaten prostor, da bi obnovili duhovno bogastvo, ki ga glasba ponuja".

Med Ičijanagijeva znana dela za orkester med drugim sodi njegov burno provokativen Berlin Renshi. Renshi je neke vrste japonska sodelovalna poezija, za katero je značilen bolj odprt prosti verz v primerjavi s starejšimi oblikami, kot je renku. Renshi običajno sestavlja skupina japonskih in tujih pesnikov, ki sodelujejo pri pisanju na večdnevnih srečanjih.

Leta 1989 je ustanovil orkestralno skupino Tokyo International Music Ensemble — The New Tradition (TIME), ki se je osredotočala na muziciranje s tradicionalnimi instrumenti, ki ga je spremljal shomyo, slog budističnega petja.

Za Ičijanagijevo glasbo nasploh velja, da je svobodno potovala med vplivi in ​​kulturami ter brez težav prehajala od minimalistične avantgarde do zahodne opere. Gostoval je po vsem svetu in svoje skladbe premierno izvedel na prestižnih lokacijah, kot sta Carnegie Hall v New Yorku in Théâtre des Champs-Élysées v Parizu. Tudi Japonsko narodno gledališče je skozi leta pri njem naročilo več del. Tudi v poznejših letih je ostal dejaven. Leta 2013 se je denimo podpisal pod Koncert za marimbo in orkester ter leta 2016 še Klavirski koncert št. 6, ki ga je samostojno izvedel na festivalu v Tokiu.

Skozi leta je prejel številne nagrade, vključno z nagrado Aleksandra Gretchaninova šole Juilliard, francosko odlikovanje vitez reda umetnosti in leposlovja ter od japonske vlade red vzhajajočega sonca in medaljo vijoličnega traku.

Tošija Ičijanagija bodo pokopali na zasebnem obredu v krogu družine. Japonski mediji poročajo, da je v pripravi tudi javna slovesnost v njegovo čast, ki jo bo organiziral njegov sin, še navaja AP.