Jožica Avbelj je pustila neizbrisljiv pečat v Mestnem gledališču ljubljanskem, katerega članica je bila 41 let in v katerem je v dolgi karieri nanizala vrsto izvrstnih vlog, s katerimi se je vtisnila v spomin številnim gledalcem. Svoje pestro življenje, neločljivo povezano z gledališčem, je popisala v sodelovanju s Petro Pogorevc, s katero sta bili tudi sodelavki v MGL-ju.

Zato je bilo neizogibno, da je bila predstavitev njune Joži, ki je nastajala štiri leta, prav tam. Prav Petra je bila tista, ki je Jožici predlagala, da bi poskusila njena poglavja življenja strniti v knjižni zapis. Pri tem pa je imel prste vmes še en izjemni igralec, nedavno preminuli velikan Radko Polič - Rac, pod čigar biografijo se je prav tako podpisala Petra Pogorevc. "Rac si je trikrat premislil, da ne bi imel knjige. Ko si je drugič premislil, sem se pogovarjala sama s sabo: 'Tudi pet minut se ne boš sekirala zaradi tega Poliča.' Že kar veliko sva namreč naredila, obdelala otroštvo in mladost, do akademije sva prišla, tam se je ustavilo," je pojasnila v petkovem pogovoru, ki ga je povezovala Bernarda Žarn. Kot je dejala, je zelo uživala v pisanju, delala je kot publicistka in literarna kritičarka, potem pa se je zaposlila v gledališču. "Nisem hotela nehati delati, nisem se pa hotela več ukvarjati z mislijo, ali bo ali ne (op. Račeva knjiga). Nekaj sva delali z Joži in sem šla do nje, ker jo imam strašno rada, izjemno jo spoštujem, rada jo gledam na odru, in sem ji rekla: bi se ti pogovarjala z mano in bi jaz poskusila napisati knjigo. In je rekla ja."

A Rac je znova premešal štrene. "Začeli sva delati, redno sva se dobivali, najprej v njeni garderobi in potem v moji pisarni. Nakar je zazvonil telefon in si je Rac tretjič premislil. Vedno bom hvaležna Joži. Rekla je, normalno z njim dokončaj, potem bova pa midve dokončali. In tako je tudi bilo."

V obsežnem branju na skoraj 450 straneh se sprehodimo skozi pestro življenje igralke, ki bo 15. novembra dopolnila 71 let. "Ona govori, jaz snemam in zapisujem, raziskujem kontekst predstav in dogodkov ter potem združim, kar pove in kar sem sama odkrila," je pojasnila proces nastajanja knjige. Kot je dejala, si je ogledala tudi številne posnetke predstav, ki jih hranijo v MGL-ju. "V zadnji fazi je pa potem pingpong sistem: ti nosiš tekst, ona pa ga vrača s popravki. In potem to počneš, dokler nisva obe zadovoljni." Na vprašanje, ali je s knjigo zadovoljna, je Jožica izzvala smeh občinstva z izjavo: "Nekako da, ja."

V knjigi, ki ponuja vpogled v igralkino rojstvo, čas od prvih let v Postojni, selitve v Ljubljano, dolge kariere, v kateri je dala pečat številnim vlogam, življenjske ljubezni z Ladom Kraljem do zdajšnjega zrelega obdobja, se vedno osredotoča na dobre stvari, o nikomer ne napiše žal besede. "Tako sem izbrala. V knjigi stvari ostanejo, v intervjuju lahko povem tudi kakšne bolj grozne stvari, za knjigo se mi pa zdi to nespodobno. Pa tudi – knjiga opisuje darila, ki sem jih dobila v življenju, in ni prostora za slaba darila."

Kot je k temu dodala Petra Pogorevc, to po eni strani potrjuje, da Jožica ni zamerljiva. "Pogovarjali sva se o marsičem, kar potem ni prišlo v knjigo, a sva se strinjali, da to ni potrebno. Tisto, na kar sva se želeli osredotočiti, je bilo njeno delo, kako je sploh prišla v igralstvo, kako ga je doživljala. Da gleda vedno samo naprej, ne gleda nazaj, še posebej ne z negativnimi občutki, vedno se veseli, kaj ji bo prinesel danes oz. jutri. In predvsem, ker je veliko doživela in odigrala, sem bila vesela, da je bila pripravljena spregovoriti o tem, kako se je lotevala preštevilnih vlog," je polna spoštljivih besed.

Kot rojena Postojnčanka ima poseben odnos z burjo. "Burja me je gotovo zaznamovala, marsikaj me je zaznamovalo, tudi Postojnska jama, pa Romi, ki so tam hodili. Ja, burja še posebej. Pa vsi rečejo, da je veter slab, mi govorijo, ne it telovadit, ker tako piha. Zame pa je veter nekaj živega, ena najlepših stvari."

Z burjo je povezana tudi anekdota, kako so snemali promocijski video za knjigo. Petra je predlagala, da bi šli na Nanos, da bo veter, ker je Jožici tako ljub. "Zamislila sem si, da bom v kratkih rokavih, sedela z računalnikom, Joži pa bo šla mimo. No, ko smo prišli gor, je bilo 10 stopinj in močen veter. Če mi ne bi šoferka Katja posodila jakne, sploh ne bi mogli ničesar posneti. Računalnik je pa seveda ostal v nahrbtniku. To je bil moj ognjeni krst z vetrom." Veter je za vse, ki živijo pod Nanosom, nekaj najbolj vsakdanjega. "Mi pač gledamo, ali ima Nanos kapo ali, ali bo vreme lepo ali ne. Toda, to je res gora, noro, kakšno lepoto imamo sredi Krasa. Sama sem bila tam nazadnje, ko sem bila stara sedem let, ko me je oči peljal po lešnike. Od takrat do zdaj nisem bila gor. /…/ In ta burja. Tako je pihalo, da si težko stal. Kamerman se je bal, da me bo odpihnilo. Kaj imamo v tem Nanosu! Pejte kdaj gor, če še niste bili," je pobarala občinstvo.

Knjiga vsebuje veliko slenga in tudi angleške fraze niso redke. Kako Joži "zapisati", da bo še vedno Joži? "To je bil dolg proces. Moram reči, da sem dolgo tavala v temi. Mislim, da sem šla štirikrat čez vse, ne da kaj odvzamem ali dodam, temveč da preverim jezik. Na začetku sem bila malo obremenjena s tem, da mora biti ta knjiga popolnoma drugačna kot tista o Racu. Imela sem potrebo, da se sliši Joži, hkrati mi je pa v ušesih še zvenel Rac. Na začetku je bilo veliko angleških besed, pretiravala sem, bilo je prenasičeno s tem. Težko razložim, kdaj sem začutila, da sem ujela pravi nivo. Vem pa točno, da se je to zgodilo pri 38. poglavju in tako sem šla še petič nazaj in sem vse slogovno in jezikovno spremenila. Zdelo se mi je pomembno, da se Jožico zasliši, da tisti, ki jo poznajo, jo "kupijo", po drugi strani pa moram reči, da je bil ta odnos dinamičen. Sčasoma sva se spoznavali in tudi najin jezik se je spreminjal. Zdaj sem zadovoljna, sem se pa dolgo mučila," je eno od svojih velikih dilem pojasnila Petra Pogorevc.

Joži je roman ne le o življenju, temveč je tudi veličasten poklon gledališču in vsem ljudem gledališča. "Me veseli, ker so strašno pomembni. Ker brez njih ne gre. Dva pijana tehnična delavca sta mi na primer rešila življenje. V Drami se je utrgala ena žica, ko so me v krsti gor vlekli, in ta pijani človek je to videl, ustavil in me rešil. Vsi ljudje so strašno pomembni. Vsi, tudi tisti, ki jih ne vidimo, ki naredijo stvari dol, v delavnici. Brez vseh teh ljudi se ne da."

Srednja šola za Jožico ni bilo najlažje obdobje, o tem je v knjigi zelo iskrena, ko pove, da je preveč pila, a jo je močno streznila intervencija njene ljube razredničarke na "Šubički", kot so rekli gimnaziji Jožeta Plečnika na Šubičevi ulici. Je bilo pa tudi obdobje, ko so se njena pota že bližala igralskemu vesolju, družila se je z Baro Levstik in Tonetom Peršakom, čeprav je sama sprva sanjala o pravem, želela je namreč postati astronavtka. Potem je načrtovala, da bi postala kapitanka, a so tudi te sanje hitro poteptali. Že med študijem je bila zelo prodorna, sodelovala je v kultni predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v režiji Dušana Jovanovića, zaradi katere je celo zamudila maturantski ples, saj je raje odšla na gostovanje v Zagreb in Beograd. Njena igralska usoda je bila zapečatena.

S preveč alkohola – pozneje se mu je popolnoma odpovedala – je povezana tudi smešna anekdota: ko se je neke noči "pod paro" vračala domov, je na cesti zagledala slona, a ne le enega, ampak kar dva. "Šla sem po Linhartovi in se mi je zdelo, da se cesta čudno postavlja. In sem si govorila, daj no, Avba. Grem naprej, ponoči je bilo vedno malo megleno, in nekje daleč zagledam slona. In sem si rekla: res malo pretiravaš. Gledam malo navzdol in naokrog in je bil še vedno tam slon. Najprej sem videla samo rilec, potem pa celega. Potem pa vidim še enega slona. No, v Mostah je bila tovorna železničarska postaja. In v mesto je pač prišel cirkus," je pojasnila okoliščine nenavadnega vračanja domov.

Dramsko igro in umetniško besedo je študirala v letniku še enega igralskega velikana Poldeta Bibiča, ki je v vihravi in samosvoji študentki prepoznal dragocen talent. Med študijem je navdušila v legendarni uprizoritvi Spomenik G, ki jo je po predlogi Bojana Štiha v Gleju režiral Jovanović.

Že kot mlada igralka je bila velika zvezda, osvojila je številne nagrade. Na vprašanja, kako in zakaj je ohranjala normalnost, brez dlake na jeziku izstreli: "Zato, ker sem se blazno zgodaj naučila zelo pomembnih stvari: da publika zelo hitro pozablja, da moram jaz torej pozabiti še hitreje. Da to, kar o meni govorijo in pišejo, nima zveze z mano. To je del ne vem česa, jaz moram pa to predstavo narediti ali pa biti s svojimi. Sem človek, ki je tudi igralka, lahko so zadovoljni z mojo igro, lahko mi tudi dajo kakšno nagrado, ampak pomembno je, da sem jaz jaz, da sem punca, ženska."

Knjiga je tudi dokument predstav, ki jih je odigrala v dolgi karieri v MGL-ju. "Bila sem privilegirana, da poznam to gledališče, da poznam ljudi, o katerih Joži govori. To gledališče sploh slovi po tem, da se v njem zelo dobro razumemo. In seveda to, da sem lahko Joži štirikrat opazovala, ko je igrala, jaz pa sem bila v predstavi dramaturginja. Preden sem se zaposlila v gledališču, sem pisala iz parterja, zdaj mi je bil pa velik izziv obrniti optiko in nekomu, ki tega ne pozna, predstaviti, kako stvari izgledajo stvari na odru med predstavo iz zaodrja. Mislim, da je kar nekaj lepih trenutkov opisanih," je dejala Petra Pogorevc.

V gledališču se med predstavami res zgodi marsikaj, česar gledalci ne vidimo. Zanimiva zgodba, ravno o njej govori 38. poglavje, Petrino najljubše, "ker sem jo končno začutila." Med predpremiero predstave v Novi Gorici je ravno med monologom začel vodja gledališča Marko Sosič izza zavese govoriti Jožici, naj neha. A ker je bila tako zatopljena v monolog, se ni dala motiti in je govorila dalje. Dejansko je skoraj izbruhnil požar, ker je prišlo do kratkega stika, in na koncu je sam prekinil predstavo.

Takih in drugačnih zgodb se je v nekaj desetletjih zbralo nemalo.

Kot je tudi nemalo različnih vezi, ki se stkejo med vsemi, ki živijo in dihajo za gledališče. "Da delaš v različnih teatrih, skupinah je res noro. Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu. Ali srečevati čisto nore razmere: da imam premiero na Dunaju, pa je tako mrzlo kot svinja. Pa da v Londonu gledam predstavo, kjer smo vsi v plaščih, igralke pa v svilenih oblekah in jih zebe. V Novi Gorici smo se enkrat preoblačili, kjer ni bilo pol strehe in je notri padal sneg. V Kamniku je bil pa enkrat res mraz. Šugman je bil v. d. umetniškega vodje in ga je nekdo klical: 'Zlatko, mi ne moremo igrati, ker je tako mraz.' Je rekel, naj mu da na telefon tehnika, ki je bil v bundi, in je seveda rekel, da ni mraz. Takrat mi je profesorica Vida Juvanova dala svoje krzno, da nisem zmrznila. Toliko stvari se dogaja v našem življenju, toliko enih vremenskih prilik in neprilik, tudi snega je veliko."

Kljub prizadevanjem se včasih zgodi, da predstava ne uspe, a kot pravi Jožica, je to popotnica za naprej. "Da nisi dobro naredil, pa čeprav si trdo delal, se nekje pozneje pozna. Tudi to sem se zelo zgodaj naučila. Smo imeli premiero od Gleja, ni bilo oken, mraz je bil, imeli smo samo premiero, ker je bilo tako zanič. Ampak se zgodi."

Za svoje delo je Jožica Avbelj prejela kar sedem Borštnikovih nagrad za igro, nagrado Prešernovega sklada, odličje Marija Vera, ki ga podeljuje ZDUS, in kot krono leta 2001 Borštnikov prstan, najvišje slovensko igralsko priznanje. Čeprav je bilo njeno matično gledališče več kot 40 let MGL, je redno redno sodelovala tudi v drugih slovenskih gledališčih, predvsem pa je mnogo gostovala v tujini. Leta 1996 je prejela naziv prvakinje MGL-ja, isto leto začela poučevati na AGRFT-ju, na katerem je deset let pozneje postala redna profesorica za dramsko igro. Kot gostujoča profesorica je poučevala na treh tujih univerzah (v Beogradu, Skopju in Corteu v Franciji) in na dveh tujih igralskih šolah (Tel Aviv, Milano). V svojem igralskem ustvarjanju je odigrala več kot 90 gledaliških vlog, nastopila v več kot 20 filmih in mnogo televizijskih filmih in nadaljevankah ter radijskih igrah.

Kot pogosto poudarja Jožica, je v življenju prejela številna darila. Na vprašanje, kakšno darilo je od nje prejela Petra Pogorevc, je ta ob koncu pogovora sklenila: "Od nje sem se naučila, kako vedno gledati naprej. Da se ne obremenjuješ z nečim, kar je bilo, ampak si osredotočen na to, kaj bo."