Zanima nas, kakšna je komunikacijska in umetniška moč sodobnega dokumentarnega filma in v kakšni kondiciji je slovenski dokumentarni film. Kakšno moč ima observacijski dokumentarec in kje je meja med aktivizmom in dokumentarizmom?

Na območju nekdanje Jugoslavije v teh dneh dokumentarni film o zlu in brezčutnosti Sarajevo safari Mirana Zupaniča razburja občinstvo, sproža pa tudi politične odzive. Govori o tem, da je pri obleganju Sarajeva na srbski strani poleg vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še ena, maloštevilna in skrivnostna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so lahko streljali na prebivalce obleganega Sarajeva v devetdesetih letih 20. stoletja. Režiserja, ki poudarja, da je bil to tudi zanj zelo težak film, je presenetilo, da ga je srbska stran interpretirala kot napad na srbstvo.

Sorodna novica Miran Zupanič: Pojav lova na ljudi sem želel predstaviti z distanco. Gledalec odloča, komu verjame.

"Skozi tak primer se vidi, kako lahko določen dokumentarni film izzove res burne odzive družbe. Film je tudi nekako kristaliziral vse te antagonizme, ki predvsem v bosanski družbi obstajajo, se pravi to mednacionalno in medversko razdeljenost, skrajno polariziranost. Zato ga je vsak od teh akterjev bral na svoj način in tako, kot najbolj ustreza narativu, ki ga razvija kot samopodobo oziroma tudi kot del političnega diskurza pri nagovoru svoje javnosti," pove Zupanič.

Maja Weiss meni, da je vsak film na neki način tudi političen, da je v bistvu odraz avtorja, ki ga dela, in družbe, pa četudi je film o naravoslovju: "Dokumentaristi smo na neki način tudi humanisti." Pravkar pripravlja celovečerni dokumentarni film Zajeti v izviru (soscenaristka je bila Nataša Konc Lorenzutti), januarja 2023 začne montažo. Tema so slovenski otroci nacistične organizacije Lebensborn. Gre za program, s katerim je nacistična Nemčija želela ustvariti arijsko "čisto raso". Režiserka pravi: "Ta zgodba je neznana in dokumentarci imajo to moč, da prvi odpirajo določene zgodovinske in družbene teme."

Sorodna novica "Zakaj govorijo o meni kot o ženski režiserki, moški pa so preprosto režiserji?"

Kondicijo dokumentarnega filma na svetovnem podiju ugotavlja Hanka Kastelicová, dolgoletna sodelavka Televizije Slovenija, ki je pred leti prevzela vlogo glavne urednice za dokumentarni film pri produkcijski družbi HBO Max. Zanima jih observacijski dokumentarec in predvsem pripovedovanje lokalnih zgodb na univerzalen način. Povprečen čas produkcije dokumentarnega filma pri družbi HBO-Max je 4–5 let. Financirajo pa tudi obdobje razvoja filma. Hanka Kastelicová razmišlja: "Čas je zelo pomemben pri dokumentarnem filmu na najvišji ravni, ki ga mi želimo delati. Čas prinaša to, da lahko sledimo razvoju junaka, da se lahko zgodi veliko nepričakovanih zgodb, da je ogromno vplivov – in to dela film zanimiv."

Petra Seliškar, ki je študirala na nizozemski akademiji za film in televizijo NFTA v Amsterdamu in na Northern Media School v Sheffieldu v Angliji, je med snemanjem dokumentarnega filma Dežela šarplaninca od francoskega producenta dobila snemalca zvoka, ki je bil celo poletje v pripravljenosti v Skopju. Pravi, da je večkratni razvoj v dokumentaristiki ključen: "Dežela šarplaninca je 5-letni projekt. Ko razvijaš tak projekt, je zelo pomembno, da res dobro poznaš svoje značaje. Gre za dolg proces. Ko si v stiku s terenom – razvojna sredstva so bila pri tem ključna – prideš bližje temi in je film enostavno boljši."

Sorodna novica Rok Biček o Družini: Resnica, ki jo oklestiš ali pokažeš skozi filter, ni več resnica

Nacionalne televizije ostajajo močan producent in koproducent dokumentarnih filmov. Andraž Pöschl, odgovorni urednik Kulturnega in umetniškega programa na TV SLO: "Leta 2011 je bil objavljen Zakon o filmskem centru in s tem 17. člen tega zakona, ki zahteva, da nacionalna televizija da 2 % letnega prispevka za koprodukcijska sodelovanja s slovenskimi neodvisnimi producenti. S tem razpisom smo koproducirali tudi celovečerne dokumentarce. Iz tega naslova smo od leta 2011 sodelovali pri 57 celovečernih dokumentarnih filmih."

Rok Biček je dokumentarni film Družina snemal deset let. Dokumentarec o Mateju, ki izhaja iz družine oseb s posebnimi potrebami, se je razvijal počasi, iz študentskega filma. Režiser je med ustvarjanjem večkrat pomislil, da bi lahko zgodba zaradi vseh zapletov in motivov delovala kot igrani film. Dodatno se je o tem prepričal ob sprotnem pregledovanju posnetih prizorov, ki vizualno delujejo kot prizori iz igranih filmov romunskega novega vala.

Posnel je 120 ur, kar je relativno malo, glede na čas, ki ga je preživel z akterji filma Družina. Biček: "Če ne bi v sklepnem delu vstopila RTV Slovenija kot koproducent, bi bil ta film zelo težko realiziran na ravni, kot je bil pozneje narejen, predvsem postprodukcija je bila izjemno draga in zahtevna – kot posledica zelo gverilskih razmer na snemanju." Ob tem poudarja, da bi bolj kakovostno snemanje tovrstnih filmov omogočila podpora tem projektom v že fazi razvoja. Biček: "V razvitih kinematografijah, recimo v Skandinaviji, na ta način podpirajo dokumentaristiko."