Leto 2022 je bilo za Španca neverjetno, prvič po 12 letih (!) je osvojil dva zaporedna grand slama, skupno število je povečal na rekordnih 22. Neporažen je bil tudi v Wimbledonu, kjer pa je moral polfinalni obračun proti Nicku Kyrgiosu predati zaradi poškodovane trebušne mišice. Na zadnjem grand slamu sezone v New Yorku je izpadel v osmini finala.

Od tiste točke naprej se zdi, da je Rafael Nadal popolnoma drug človek. V letošnjem Melbournu je bil prvi nosilec, kar bi zgolj po igri številk namigovalo, da je prvi favorit za končno zmago, a resnica je drugačna. Precej drugačna.

Na zadnjih devetih uradnih tekmah (torej vključno z osmino finala New Yorka) je zmagal samo dvakrat! Na zaključnem turnirju sezone v Torinu je v zadnjem krogu premagal Casperja Ruuda (a dvoboj v resnici ni odločal o ničemer, saj je bilo jasno, da se Nadal ne more več uvrstiti v polfinale, Norvežan pa si je že zagotovil prvo izhodišče). V prvem krogu Melbourna pa se je štiri ure mučil z Jackom Draperjem.

Svojo pot v deželi tam spodaj je končal že v drugem krogu, kjer je brez dobljenega niza izgubil proti Američanu Mackenzieju McDonaldu. Del pozornosti je šel brez dvoma v poškodbo kolka, ki ga je v drugi polovici obračuna gotovo precej mučila pri gibanju, a to ne sme prekriti tega, da se je nesrečni pripetljaj zgodil že ob občutnem zaostanku (v drugem nizu je že zaostajal za en brejk) in najbrž ne bi preprečila končnega razpleta.

Sorodna novica Kaja Juvan osvojila le tri igre; Nadal izpadel po poškodbi kolka

Bolj kot poškodba kolka in poraz so pomembne njegove besede, ko je ob srečanju z novinarji skrušeno priznal, da je psihično uničen. Njegov brutalni (in maratonski) način igre je vedno terjal davek v obliki dokaj pogostih in ponavljajočih se poškodb, po katerih pa se je vedno znal vrniti na vrh. Vedno enak scenarij (poškodba, rehabilitacija, vrnitev, zmagovanje) se je zdaj resno zamajal. Nadal na lastni koži vidi, da (vsaj ta hip) ni konkurenčen in morda nikoli več ne bo mogel igrati na ravni, s katero je tako dolgo navduševal. In zmagoval. In to je razlog njegove frustracije in psihične uničenosti.

Nadal je zaradi spoštovanja do igre in tekmeca dvoboj sicer dokončal, a vsem je bilo jasno, da nima možnosti. Obrazi v njegovi loži so bili nemočni, žena Maria Francisca Perello je trpeče jokala. Ne le zaradi razpleta in telesnih bolečin, ampak kot da je čutila tudi njegovo psihično strtost.

Sorodna novica Rafael Nadal kot moderni Sizif

Pravzaprav je neverjetno, kako uspešno kariero je ustvaril z brutalnim načinom igranja in ponavljajočimi se poškodbami, zaradi česar je precej strokovnjakov resno dvomilo, da bi bil lahko konkurenčen po 30. letu starosti. Pa je bil. V svojem četrtem desetletju življenja je osvojil kar osem grand slamov! A poleti bo dopolnil 37 let in besede Alexandra Zvereva (o morebitni upokojitvi na letošnjem Rolandu Garrosu) se zaradi zadnjih dogodkov zdijo vsaj malo bolj verjetni.

Gotovo pa je nekaj, Nadal želi biti gospodar svoje usode, ne želi poslušati drugih. Tenis preprosto obožuje, preprosto živi za tenis na osrednjem pariškem igrišču Philippe-Chatrier in gotovo bo naredil vse, da se tja še vrne. Pa ne le letos.

A ne pozabimo. Tudi Federer je lani julija ob poškodbi obiskal Wimbledon in zatrdil, da se tja leta 2023 želi vrniti kot igralec, a za vsakega igralca prej ali slej pride končna točka. Brez dvoma pa bo Nadal naredil vse, da bo to končno točko vsaj malo še premaknil. Tudi zaradi glasne podpore na tribunah, ki pričajo, da je eden največjih ambasadorjev tega športa.