Ob odmevni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani, kjer so na ogled dela, ki jih je Ficko ustvaril z Markom Jakšetom, bi slikarjeve uvodne besede verjetno dale slutiti, da govori prav o njunem sodelovanju, vendar primarno je uvodna misel bolj odraz Fickovega razmišljanja o lastnem ustvarjalnem fokusu.

V tem polju sta si namreč umetnika ravno toliko različna, da je njun slikarski pogovor sploh mogoč. Če je Jakšetov odnos do podob in krajin, ki jih upodablja, strpnejši in bolj odprt, je Ficko veliko bolj selektiven. Kot sam pravi, težje odstopi od svoje vizije in tega, kaj želi povedati in upodabljati.

Nasprotje njunih slikarskih govoric, ki prav v njuni dihotomiji omogoča delujočo sinergijo, je tudi v (ne)odprtosti podobe, ne nujno samega prostora, kot dorečenosti naslikanega sveta in hibridnih bitij, ki bivajo v njem. Četudi vznikajo iz neznanih nam ravni slikarjeve osebne mitologije, so Jakšetovi metamorfizirani stvori še vedno nosilci razmeroma otipljivih zgodb pogosto temačnega fantazijskega sveta, medtem ko se Ficko v želji po dopuščanju večje odprtosti reprezentacije pretirani materializaciji izogiba.

Njuna skupna platna so večinoma nasičeni imaginarni svetovi prepletajočih se hibridnih form transformiranih morskih bitij, velikookih rib, močeradov, ptic in v vse to spletenih stebel, vitic, mušnic in druge flore. Na neki način sta se slikarja naselila v idealizirani naravi, kakršno opisuje Nadja Gnamuš, ko piše o magični naravi Fickovih preobraženih krajin. Tudi sfero, ki jo slikata Jakše in Ficko, bi lahko z besedami Nadje Gnamuš opisali kot "neantropocentrično vizijo sobivanja", ki jo navsezadnje lahko najdemo na samostojnih delih obeh umetnikov, čeprav se pri vsakem ubeseduje popolnoma drugače.

Na razstavi Z neba v nebo je skupno ustvarjanje dveh vidnejših umetnikov sodobnega slovenskega slikarstva nasploh predstavljeno z dvema nizoma slik. Starejša dela predstavljajo začetno poglavje njune prepletene poti in so nastala v letih 2014 in 2015, druga so mlajšega datuma in sta jih ustvarila za to razstavo.

Ena od čarovnij njunega (skupnega) slikarstva (torej tisto, kar vzbuja navdušenje in veselje, ki ga v besedilu kataloga opisuje kustos Sarival Sosič) leži v igri raznolikega barvnega nanosa, ki je ponekod tako prosojno, da skozenj poseva groba tekstura platna, spet drugje pa bi ob dotiku lahko otipali reliefnost bolj pastozno nanesene plasti. Posebej bravurozna sta ta dinamika in obvladovanje različnih materialov, od same surovosti nefiksiranega platna do mehkobe žametnih ptic, pri starejšem delu iz prve serije Bonaca (2015).

V novejših delih, kjer sta izhajala iz štirih starejših del, ki sta jih na platno natisnila v drugačnih dimenzijah in slikala naprej in v tem iskala nove možnosti predstavljanja, pride ta trenutek barvne teksture manj do izraza. Ponekod namreč odtisnjene površine ne prekrivata z barvo in s tem postavljata ploskovitost odtisa v dialog z doslikano ploskvijo, zaradi česar ostane celotna podoba precej bolj ploska.

Monumentalna platna dopolnjujejo na razstavi manjša grafična dela, kjer v tehniki hibridnega lesoreza ustvarjata podoben motivni preplet, specificiran v naslovih, s katerimi poimenujeta družine del (Ta ptičje, Ta domorodne, Ta vaške, Ta stare …).

Razstavo, ki jo lahko ujamete do 12. februarja, spremlja tudi katalog z besedili Nadje Gnamuš, Sarivala Sosiča in Leva Menašeja.

Naslov razstave Z neba v nebo je veliko bolj poetična ponazoritev sobivanja dveh slikarjev, njunih sfer, imaginarijev in filozofij, kot je to zaobjel duhovit naslov njune skupne razstave v Portorožu leta 2015. Kar pa ne pomeni, da tisti "prvi" naslov Potenciali, talenti in pacienti več ne velja, pravi Ficko.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Združenje dveh, četudi deloma sorodnih slikarskih poti, zahteva pri obeh umetnikih veliko zaupanja. Kdaj se je to zaupanje med vama z Markom Jakšetom stkalo? Je bila ob tem odločilna izkušnja skupnega ateljeja v zapuščeni šoli nad Uncem?
Gotovo je vzrok, da sva začela skupaj slikati to, da sem se jaz za sedem let preselil nad njegov atelje in sem slikal praktično v sosednji sobani – povezoval naju je le balkon. Veliko sva se družila in pogovarjala o slikah in tako je do sodelovanja prišlo precej spontano. Navsezadnje je imel tudi Marko že dobro izkušnjo z Ivo Tratnik. Skupaj sta naslikala nekaj zelo dobrih slik. Slika Mikado se mi zdi vrhunska. Popolnoma spontano in verjetno samoumevno se je tako porodila ideja, da bi lahko naredila kaj skupaj.

Ob primerjavi vašega in Jakšetovega likovnega sveta dojemate njegovega kot bolj hermetičnega, medtem ko sami raje puščate prostor odprt. Zakaj vam je ta nedokončnost pomembna?
Res je, raje imam odprte stvari, torej odprte v slikarskem smislu, da jih ne materializiram do konca, v vsebinskem pa, da je zraven moje mogočih več interpretacij.
Mene bolj zanima, kje lahko oko oz. imaginacija nekaj dopolnita, ali pa, da se sprosti domišljija, tudi v vsebinskem smislu. Če je vse izdelano do konca, ne najdem vrat, skozi katera bi vstopil ali poniknil v sliko. Vsaj tako je pri meni. Lahko se ji tudi čudim, a še vedno jo samo gledam skozi okno, jaz pa hočem vrata.

V tem pogledu pravite, da Jakše vas dopolnjuje, vi pa njega redčite. Kako je potekal proces vstopanja v slike? Prvič sta začela na tak način sodelovati leta 2014. Se je postopek vajinega soustvarjanja v tem obdobju kako spremenil?
Ko jaz puščam stvari bolj odprte, je več prostora za Marka, da se naseli v mene in po svoje določene stvari še bolj izostri. Ko Marko pušča sledi, imam jaz manj prostora za nadaljevanje, saj jih lahko on pripelje do ustrezne izostritve in večja zgoščenost ni potrebna. Ko je slika tako daleč, se posvetiva celotni sliki, njenemu harmoniziranju in uglaševanju znotraj vseh elementov v celotnem formatu.

Mislim, da se zaradi tega najin proces dela sam vzpostavil. Jaz sem v večini stvari nastavljal in Marko je vskakoval noter in plemenitil, doslikoval, vnašal nove elemente itd. Potem so se najine stvari in načini začeli mešati in prepletati, tudi do točke, ko ni več mogoče prepoznati, kaj je od koga. Veliko je bilo prelaganja odgovornosti in nalog na drugega, v smislu "ti naredi to", ali slikanje po diktatu drugega. Različnih pristopov in načinov je bilo ogromno, seveda pa ne gre brez pogovarjanja. Bolj ko se je slika bližala koncu, več sva se pogovarjala.

V drugem delu se je proces slikanja malo spremenil, ker sva imela pripravljene tiske štirih slik iz prve serije. Vsak je "napadel" enega, in potem sva si jih izmenjevala. Proces dela v zadnji seriji slik se je bolj prilagodil tudi času, v katerem sva morala končati slike. Za vsa nova dela sva imela tri mesece, od tega sva za dela na papirju porabila skoraj mesec in pol, ker sva čakala na printe.

Osem slik je torej iz vajine prve serije, ki je bila vsaj deloma že na ogled v Portorožu, druge so novejšega, lanskega datuma.
Res je. Pri starejših delih sva imela več časa, zato so tudi bolj izdelane. Za novo serijo slik je bilo časa manj in ravno zaradi tega je morda več ploskosti in čistega slikarskega pristopa. Kontrast med ploskimi in izdelanimi prostorskimi elementi mogoče pride še toliko bolj do izraza kot pri prvi seriji.

Lahko bi si rekla, da ne bova hitela in bova manjkajočo razstavo dopolnila vsak s svojimi slikami. Ampak tega nisva hotela, saj bi bilo preveč preprosto; brez izziva, vznemirjenja in navsezadnje brez vseh novih slik in del na papirju. Nastalo je toliko, da sva papirje krepko zreducirala in tudi dve veliki sliki sta ostali v depoju.

Če prav razumem, sta si verjetno prav zaradi prihranka časa pri nekaterih slikah pomagala s tiskom fotografij starih del na platno, na katerega sta potem vsak na svoj način doslikavala. Kako se vama je takšen pristop obrestoval?
Res je. Prednost uporabe printov vidim tudi v prihranku s časom. Izumljanje novih podob in kompozicijskih zapletov je lahko včasih zelo zamudno. Ni pa to izgovor. Vprašala sva se, kaj bi bilo mogoče v tem času narediti, in sva prišla do te ideje, ki nama je bila zadosti zanimiva in nova, saj nobeden od naju ni razvijal variacij na določen prizor ali temo. Nastale printe sva predimenzionirala, drugače kadrirala in jih poskusila z minimalnimi sredstvi potisniti v drugo smer, v drug razpoloženjski prostor. To je bila ideja.

Koliko je ob takem postopku potem končna podoba še odraz tiste, iz katere sta izhajala oz. koliko sta se od te odmaknila? Zanima me seveda predvsem za tista dela, kjer sta tiskano podlago temeljiteje prekrila z barvo.
Veliko stvari in elementov je lahko ostalo od prej, na nekaterih slikah pa je ostalo prejšnje slike zelo malo, kot recimo na sliki Šipek, 2022. Bistvo je, da se slika zamakne v drugo vzdušje, v drug prostor. Meni se zdi zelo smiselno, da je na printih puščeno nekaj ali dosti izvornega, na kar se na novo odzivava. Ravno zaradi puščanja istega, imajo te slike dosti skupnega. To daje vtis, da se motivi ponavljajo. In ravno to je bila tudi kritika in očitek razstavi, ki sem ga zasledil.

Mislim, da če je gledalec obremenjen s tem, gre za zelo površnega gledalca, tudi če bi poznal idejo oz. okoliščine, v katerih je vse to nastajalo. Navsezadnje nekateri slikarji cele opuse gradijo na nekaj podobah ali prizorih, reciklažah, na zelo omejenem okvirju svojega delovanja. Zato se mi to zdi, vsekakor prehitro gledanje ali pretirano iskanje lastnega interesa in ne polja slike.

Niti Marko niti jaz nisva doslej razvijala ene podobe na tak način. Tako, da sta to tudi neke vrste novost in zanimivost, kam je mogoče še speljati en prizor. V takem delu je še velika možnost, da bi proces razvila še bolj, kot sva ga v hibridnih lesorezih. Če bi imela na voljo več časa, pa mislim, da te slike ne bi bile bistveno drugačne ali bolj izdelane, ampak bi še več novih tiskov potisnila v druge, drznejše smeri. To je vsekakor polje, ki me še zanima. Že dolgo sem razmišljal, da bi celo razstavo naredil z variacijami enega prizora, in to je prvi korak k temu.

Seveda pa slikanje na printe ni najin izum. To se počne že nekaj časa. Gre za popolnoma legitimno prakso, kjer umetnik največkrat izhaja iz digitalno izdelane predloge ali fotografije in se na njo hoteno odziva. Tisk je tako lahko pomemben del koncepta ali prakse.

Starejša dela na razstavi so nastajala precej dlje časa, tudi po več let. Kako v tem daljšem času nastajanja, v katerem verjetno več slik ustvarjate sočasno in posamezne za nekaj časa opuščate, potem pa se k njim spet vračate, premišljujete o nekem delu? Se premislek nujno dogaja, ko ste ob sami sliki ali tudi stran od nje.
Vzporedno je nastajalo več slik hkrati. Pri meni je to običajna praksa. In nekatere se naslikajo dosti hitro, ko je za druge treba dosti več časa. Nikoli ne moreš zagotovo vedeti, koliko časa bo potrebovala posamezna slika, in verjetno je za umetnost nasploh značilno, da to ni osemurni delovnik, ampak traja 24 ur. O slikah razmišljaš, se pogovarjaš, o njih lahko tudi sanjaš. Zame predstavlja 20 odstotkov ustvarjanja samo slikanje, 80 odstotkov pa gledanje, če imam to možnost, da jih lahko obesim na steno. Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem možne rešitve na tablici, kar me zelo zabava.

Pogosto se skozi čas pokaže, da lahko sliki nekaj manjka, da me ne zadovolji kot taka. To sliko zlahka slikam dalje, tudi če je že bila na razstavi ali kje reproducirana. In pri Marku je enako.

Oba, tako vas kot Marka Jakšeta, se vsaj v grobih okvirih povezuje z usmeritvijo nadrealizma, vendar pa sami z nadrealizmom ne čutite tolikšne povezave. Kot pravite, izhajate iz realnosti in vaše zanimanje ne leži v nadrealnih imaginarijih, ampak izključno v iskanju zvena realnosti.
Mene nadrealizem nikoli ni zanimal. Dojemam ga preveč izmišljenega in odcepljenega od realnosti. Sam dosti bolj preko podob razmišljam v metaforah in skušam občutek, podobo, situacijo, idejo oz. osebno razmišljanje ali filozofijo prenesti v celovito metaforično prispodobo. Gre za podoben proces, kot je pesniško iskanje metafore na želena čustva, stanja, hotenje, hrepenenja ... To dvoje se mi zdi precej sorodno.

V tem ste skoraj bližje abstraktni kot pripovedni sliki, vsaj v smislu tiste neotipljivosti, ki sicer izhaja iz dejanskosti, a o tej ne pripoveduje, temveč lovi zven frekvence, s katero je uglašena.
Mogoče res. Naslikati hočem predvsem občutek, ki je sam po sebi zelo abstrakten. Vsebina in podobe so zgolj sredstva, ki mi niso toliko pomembna, so pa izhodišča in so nujna, ker se drugače ne zna. Dosti stvari, vsebin, prizorov sem v preteklosti sublimiral. Tako sem dejansko kodiral svoje vsebine, drugače bi bil preveč ilustrativen, ilustrativnost pa je nekaj slabšalnega v slikarstvu.

S tem se mi več stvari poveže, kot so odprtost metaforičnega jezika, odprtost površine, težnja k dematerializaciji in k večplastnosti nasploh. Vse skupaj pa se spet stakne v atmosferi slike, ki lovi precizen, določen zven želene vsebine.

To je nekaj, kar je bilo lastno tudi umetnosti vaše profesorice Metke Krašovec. Tudi nje ni zanimala pripoved, ampak prej zven slike. Je to zanimanje nekaj, kar je vsaj deloma pri vas vzbrstelo tudi med študijem?
Metkino slikarstvo razumem v obratni smeri, kot je moje. Če jaz sublimiram in iščem metafore na zemeljsko, je ona materializirala finosnovne prostore. V osnovi gre za vertikalno nastavitev in najini poti se tukaj križata. V tem sva se prepoznala in Metkina naloga na podiplomskem študiju je bila, da me v mojih takratnih prizadevanjih brezpogojno podpre. To sem takrat močno potreboval. Čutil sem neverjetno zaledje, čeprav sem imel samo dva, Metko in slikarskega kolega R. Černelča, ki sta takrat v verjela vame.

Ko sva že omenila nadrealizem, kako ste doživeli lanski Beneški bienale?
Sam nad bienalom nisem bil tako fasciniran, kot so bili nekateri. Presenečalo me je, ker je bilo veliko neke vrste primitivne umetnosti, šamanizma, nezavednega pristopa, folk atra. Če bi te vrste umetnosti videl pred 20 leti, bi bil bolj navdušen. Na bienalu me je zanimala predvsem Charline von Heyl, ki je bila vključena v kurirano osrednjo razstavo v Giardinih. Na bienale sem šel predvsem zaradi nje, saj me zares navdihuje, fascinira in navdušuje.

Pravite, da slikate z občutkom, s telesom. To je zanimivo, saj bi vašo prevzetost nad urejanjem stvari in strukturiranjem slike v prvi vrsti povezovali z razumom, ampak dematerializacija svetov, ki je posledica te ureditve, se na vaših platnih začne z občutenjem, in ne toliko premislekom?
Ja, dobra opazka, tudi meni je zanimivo, kako se mi razumski in čutni del prepletata. Bojim se, da bi mi brez trdne strukture slika prehitro in preveč razpadla. Vseeno delam sliko kot nekakšno zaključeno bivanje v nekem formatu, in to vse je treba organizirati, tudi če gre za naključja. Ta del pri meni verjetno ureja bolj razumski del možganov, ko se v drugem delu prestavim v tisto energetsko polje ali bivanje, s katerim bi naj bila slika prežeta ali povezana. Tako se v procesu slikanja slika sama uglasi na to vibracijo. Ker je vsebina slike neke vrste zakodirana, sta polje slike in njena atmosfera neke vrste ključ in vstop v sliko. Ko pravim da slikam s telesom, mislim na občutek, s katerim je telo obdano, na eterično polje telesa. To pa je uglašeno z usmeritvijo, z vizijo.

Vašo umetnost zaznamuje tudi raziskovanje meja različnih svetov oz. ravni različnih bivanj, kar je videti tudi na razstavljenih delih, pa vendar vas, kot pravite, v zadnjem obdobju vznemirja predvsem samo vprašanje sredstev in kako z njimi nekaj doseči.
V mojih slikah je pogosto šlo za prepoznavanje podob in njihovo povezovanje v narativne vsebine ali celote. Te slike nimajo znanega časa, ne lokacije dogodka. Sestavljene so iz več različnih neodvisnih delov v povsem nove homogene celote. Ozadje oz. struktura teh slik je tako povsem kolažna. So kot sekvence, za katere nam preteklik in prihodnjik nista znana. Zame nosijo slike v sebi bolj ali manj kodiran vsebinski kompas smeri branja slike, ker pa interpretacijski pomeni niso zamejeni, torej niso enoznačni, ostajajo na ravni metafore, ki odpira in ne zamejuje. S tem hočem zaobjeti čim več ravni realnost. Prizor ni podan niti izključno subjektivno, saj vsebuje kolektivno, niti le objektivno, saj ni hladno nevtralen.

Ta prekrita strategija kolaža iz idejne gradnje slike zdaj prodira tudi na površje. Pri tem gre bolj za izkoriščanje vizualnega učinka kolaža, se pravi, za imitacijo kolaža. V miselnem procesu mi to omogoča večjo igrivost v gradnji slike in tisti zamik v podobi, ki ji odvzema preveliko pripovedno vrednost.

S tem v ospredje vstopa sobivanje abstraktnega in figurativnega. Ideja sobivanja različnosti mi je všeč, ker se s tem povečajo izrazne možnosti.
Abstraktni delec lahko nastane v procesu abstrahiranja prostora ali predmeta, ali pa vstopa kot tisto, česar racionalno ne moremo opisati ali zaznati. Predvsem pa ne kot motnja, ampak kot dopolnitev in je neizogibna za predstavitev podobe, vsebine ali dogodka.
Velika sprememba se je zgodila tudi z mojim vnosom bleščic v sliko. Na to sem z barvo moral odreagirati in posledično sta se barva in oblika še bolj osamosvojili.

Kako pa doživljate razmerje med praznino in nasičenostjo. Ob pregledu vašega opusa se zdi v ospredju slednja, a neka izčiščenost se vendarle tu in tam pojavlja. Verjetno bo zdaj ta stopila bolj v ospredje?
Res je. Lažje je drobiti, nasičiti, razstavljati, kot pa združevati, poenostavljati. Zato je bi najprej analitičen kubizem, ki je telo do skrajnosti razstavil in sledil je sintetičen kubizem, ki je reducirano telo na novo sestavil. Zdaj me bolj zanima ta drugi. Velike površine je tudi težje energetsko napolniti kot majhne, zato jih pogosto drobimo. Zanima me ukvarjanje s temi bazičnimi likovnimi vprašanji, ki tudi prinesejo veliko redukcijo podatkov, pa tudi redukcijo narativne vsebine. Nimam več potrebe toliko pripovedovati. To so vsekakor spremembe. Odkrivanje teh novih stvari mi je v veliko veselje, saj vstopam v popolnoma nov bazen.

Se vam je v skupnem ustvarjalnem procesu z Markom Jakšetom to polje kako dodatno razjasnilo oz. koliko ste se znotraj vajinega skupnega dela posvečali tudi temu vprašanju?
Delo na skupni sliki je zelo poučno. Dosti nam pove o nas, naših močnih in šibkih straneh. Marko je odličen in postavljen slikar, in če le hočem, se vedno lahko česa učim. Na primer, kaj bi na moji sliki delovalo in česa v sliki nočem ali me ne zanima.

Vsekakor bi moji sliki ustrezalo več ostrine in tudi zgoščenosti. Ostrino v sliki bi tudi rad še povečal. V delu v dvoje pa se povečajo sredstva za delo. Vsak ima omejena sredstva, v sodelovanju pa se sredstva povečajo in preprosto več oči več vidi. Ko se dva potenciala v tem stakneta, se dela zelo hitro in iskrivo.

Prilagajanja drug drugemu vsekakor tudi so, pa tudi konflikti pridejo. Važna je le dobra komunikacija in skupno delo za za en cilj: narediti dobro sliko. V procesu dela je Marko enkrat dejal: "Ne zanima me razstava, hočem sestavo." In to je sijajen povzetek dela in je tudi namen sodelovanja. Vsekakor pa ni to polje, ko bi hotel ali moral realizirati vse svoje težnje in zamisli. Odpira pa nove zamisli za nadaljnje delo, vsaj meni.

Dejali ste, da je Jakše strpnejšin kot vi, da ne polarizira, medtem ko vi točno veste, kaj bi radi in česa ne. Je bila za vas izdelana vizija kdaj ovira?
Marko je dosti bolj strpen in sprejemljiv za cel spekter vsebin, prostorov in podob, zato jih lahko slika. On sprejema kakovosti, pokrajine in podobe od pekla do raja. Kar koli ali kdor koli pride do njega, ga sprejme in mu lahko da prostor v sliki in tega ne kategorizira in ne vrednoti kot lepo, grdo, dobro ali slabo. Vse to je del nas. Tega ne zmore vsak. Jaz tega ne zmorem, ker sem dualist. Svet delim na dobro in slabo, na svetlobo in temo. Zato imam jasno vizijo, kam hočem priti, in me drugo ne zanima.

In ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo in vsebino se družim in o njej razmišljam … Če se že želim z nekom družiti, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti. To je moja izbira.

Vsekakor vizija pri tem ne more biti problem, lahko pa je moje prepričanje, ali kako bi to poimenoval. Vse moje slikarstvo temelji na tem, na usmeritvi, viziji in vse drugo je temu podrejeno.

Kako pomembna vam je prepoznavnost vaše individualne poteze?
Vse je odvisno od slike. Bolj mi gre za to, kaj slika potrebuje, kaj je bolje za njo.
Seveda mi je pomembno, da v sliki obstajajo različna vrata za vstop vanjo. Da so odprta in zaprta polja, da ima slika v sebi čim širši razpon kakovosti. Da ne razpada in da ni pretoga, zabita, pretežka. Zanima me, kako sliko narediti čim bolj živo.

Individualni pečat pa ni prisoten samo v prepoznavni avtorski potezi. Lahko se kaže v koloritu, strukturiranju slike ali v uglašenosti in frekvenci kakovosti same slike. Pa še kje.

Leta 2016 sta v Monfortu v Portorožu razstavljala skupaj pod igrivim naslovom Potenciali, talenti in pacienti, tokratni naslov Z neba v nebo je bolj poetičen, obenem pa tudi dopušča odprtost, ki vam je tako ljuba. Je bil to glavni razlog, da je prevladal ta naslov?
Ko sva v Portorožu v Monfortu predstavljala prvo serijo slik, je naslov na neki način izhajal iz Leipziga, kjer je večina tistih slik tudi začela nastajati. Ves čas sva se na račun svojih in drugih slik šalila, da so potencialne, ali da gre za talent ali za pacienta. Iz teh označb sva potem dala naslov razstavi Potenciali, talenti in pacienti, torej nekaj, kar se dotika vseh nas. Vsi smo po malem potenciali, vsi smo po malem talenti in vsi smo po malem pacienti.

Opažam pa, da se s tem naslovom ujemajo tudi značaji nekaterih razstavljenih slik. Recimo slika Amor Omnia Vincit – Ljuberen premaga vse, je slika z zlatimi ribicami, ki so v nekakšnem pričakovanju, v potencialu. Potencial te slike se je iz prvotne tridelne slike pozneje povečal na petdelno sliko. Mi vsi imamo v sebi potencial brezpogojne ljubezni, ki bi se morala samo večati in večati.

Sliki Šola letenja I in II sta sliki talenta. A zgolj talent je zmeraj premalo. Če talenta ne gojimo, ne vadimo, ne razvijamo, bo zamrl. In potem je tu največja temna slika Bonaca. Dogodek je v suspenzu in pred nami se razgrne močno povečan prizor sicer majhnega razdejanja. Ker je prizor tako povečan, je učinek razdejanja še toliko večji. V nasprotju z razdejanjem pa gledamo tudi popolno umiritev celotne scene, zato je cmok v grlu še toliko večji. To je slika pacienta. V bistvu je vse skupaj skrajno "angažirano", čeprav ne deluje tako, ker je sporočilnost obrnjena navznoter, v posameznika, v individuum, naravnost v srce, kdor ima odprtega, in ne navzven k množicam.

Ponavljati naslova seveda nima smisla. Zato sva razstavo naslovila po eni od slik Z neba v nebo. Čeprav je lep naslov, je mogoče preveč enostaven, preveč poetičen. Včasih je težko izbirati oz. najti pravi naslov razstavi. Vseeno pa se mi zdi, da še zmeraj Potenciali, talenti in pacienti najbolje zaokrožajo idejo celotne razstave. Tudi tiski slik in motivi hibridnih grafik za nove slike so vzeti iz prve serije slik, s katerimi sva se igrala. Vse je tako zelo povezano in prepleteno.