Letošnji festival Fabula je prejšnji teden uvedlo gostovanje ukrajinske filozofinje, esejistke, prozaistke in pesnice Oksane Zabužko. V Lucku rojena literatinja se je v svoji karieri podpisala že pod dvajset knjižnih naslovov najrazličnejših žanrov; pri pisanju pozornost posveča predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu. Za roman Muzej pozabljenih skrivnosti je leta 2013 prejela nagrado angelus za najboljšo srednjeevropsko knjigo, njena dela pa so bila prevedena v več kot dvajset jezikov. Njen romaneskni prvenec, Terenske raziskave ukrajinskega seksa, je v okviru festivala Fabula in v prevodu Andreje Kalc pravkar izšel tudi v slovenščini.
Že od izida pred skoraj 27 leti so Terenske raziskave ukrajinskega seksa eden najbolj kontroverznih in najbolje prodajanih ukrajinskih sodobnih romanov. Poetično besedilo, ki ni razdeljeno na poglavja, se z meandrastimi stavki približuje poeziji v prozi, prepleteni z dejanskimi odlomki vezane besede. Izkušnja branja je tako podobna potopitvi v pisateljičin tok zavesti, kar je veliko bolj intimna izkušnja od konvencionalnega avtofiktivnega romana.
Pisateljica kategorično zavrača oznako avtobiografije, drži pa, da je njena protagonistka, tako kot Oksana Zabužko, ukrajinska pisateljica s predavateljsko kariero v ZDA. Peripetija je na prvi pogled zelo preprosta: pripovedovalka v drobcih niza zgodbo svojega nedavno končanega razmerja z ukrajinskim umetnikom; brezkompromisno razgalja nasilje, ki ga je trpela v tem odnosu, dokumentira pa tudi ljubezen, zaradi katere je v njem ostajala. Medtem ko poskuša razumeti svoje občutke, dekonstruira tudi plasti svoje ukrajinske identitete. Intimno zgodovino izrisuje pred kuliso ukrajinske zgodovine, sebe med drugim označi za "nacionalmazohistko", na koncu pa pred bralcem izriše jasnejšo sliko svoje kulturne identitete kot pa ljubezenske zgodovine. Nasilna intimna zveza je odraz podedovanih kulturnih matric in vsiljenih vrednot ukrajinske družbe, ponazarja pa željo po osvoboditvi izpod jarma zgodovine in gradnji lastne identitete.
Terenske raziskave ukrajinskega seksa so v prvi vrsti priprošnja k ohranjanju kulture in jezika – jezika, ki ga pripovedovalka skuša pozdraviti, kot da bi bil njeno bolehajoče telo. Zaradi tega spogledovanja s podzavestno, temno platjo nacionalne identitete so nekateri roman krstili za "ukrajinsko feministično Biblijo", Oksano Zabužko pa za "ukrajinsko Sylvio Plath".
Oksana Zabužko je v edinem popoldnevu, ki ga je preživela v Ljubljani, na kratko spregovorila tudi za MMC. Več pa v spodnjem intervjuju.
Kako dojemate vlogo književnosti med vojno? V spomin so se mi vtisnile besede filozofa Volodimirja Jermolenka: "Literatura v vojnem času je blasfemija, saj resničnosti vojne ni mogoče ubesediti." Misel sicer pripelje do sklepa, da ima književnost dolžnost, da je priča in pričevalka.
Spadam med tiste Ukrajince, ki smo po 24. februarju 2022 začasno izgubili sposobnost branja. Vse knjige v knjigarnah, ki smo jih brali in v njih uživali v t. i. "normalnih okoliščinah", so se izkazale za bedno nezadostne v odnosu do homersko velikih izzivov življenja in smrti. V tem času sem, ironično, na prošnjo italijanske založbe napisala novo knjigo, dolg esej z naslovom Najdaljše potovanje, ki je do zdaj že preveden v šest ali sedem jezikov. V njej poskušam bralcem z Zahoda pojasniti kulturni in zgodovinski kontekst vojne, ki ga marsikdo ne pozna. Pisala sem na hitro in neorganizirano, ker je bilo treba rokopis oddati zelo hitro – to je bil komercialni projekt, ki ga je bilo treba izdati kar najhitreje. No, ampak hkrati nisem mogla kar zamenjati prestave in preklopiti na pisanje leposlovja.
Ko se je sposobnost branja ljudem počasi začela vračati, mi je založnik poročal o ogromnem poskoku branosti mojih del. Ukrajinci so se vrnili h knjigam, natančneje k resni literaturi. Niso iskali samo razvedrila, pač pa odgovore na vprašanja o pomenu življenja in smrti. Vem, kaj je Volodja mislil, ko je rekel, da je literatura v nekem trenutku postala "blasfemija" – v mislih je imel občutek nemoči, ki ga občuti pisatelj, ko se vojna razmahne. Počuti se kot Kasandra: ni je mogel, ni je znal ustaviti. V čem je torej smisel vseh teh knjig, ki sem jih napisal? Zakaj je bilo treba uničevati gozdove, da so bila lahko moja dela prevajana, tiskana, ponatisnjena … Počutiš se popolnoma neuporabnega. A v resnici ljudje berejo, ker jih takšne tragedije prizadenejo ne samo na čustveni, ampak tudi na eksistencialni ravni. Potrebovali bi obisk pri psihoterapevtu ali pa, še bolje, dobro knjigo. Knjiga pomeni intimen dialog z avtorjem – spomnimo se samo na Martina Bubra in na njegov dialoški princip Jaz-Ti.
To bo zvenelo kot hvalisanje, ampak več ducat ljudi se mi je zahvalilo, češ da jim je kakšna moja knjiga pomagala preživeti. To mi daje drugačno perspektivo, vlogo. Vojne ne morem ustaviti, čeprav že leta kričim svoja svarila, in nisem bila edina, ki je to počela – a nihče ni prisluhnil. Pomagam lahko na ravni dialoga, ki daje bralcu občutek, da ni sam.
Pred letom dni ste bili prisiljeni zapustiti Ukrajino …
Ne, nisem bila prisiljena. 23. februarja sem se odpravila na čisto običajno, načrtovano tridnevno promocijsko turnejo na Poljsko, kjer so ravno takrat izdali prevod moje knjige. Odpotovala sem z majhnim kovčkom, še celo brez računalnika, ker ob tako natrpanem programu ne bi imela časa za delo. Prvi večer sem šla na večerjo s svojim agentom in nato zelo pozno spat – zbudil pa me je telefonski klic od doma. "Ljuba, začelo se je," mi je rekel mož.
Od takrat ste skoraj neprestano na poti. Tik pred Ljubljano ste se mudili v Nemčiji in v Litvi, pri nas boste ostali samo en popoldan in večer, ker vas čaka naslednje gostovanje. Verjetno tak tempo ni ležerna literarna turneja, pač pa priča o neki nuji, poslanstvu?
Hvala, da razumete. To je tudi odgovor na prejšnje vprašanje. Znašla sem se na fronti v vojni različnih naracij. Na ta način smo pisatelji med vojno lahko koristni. Znamo pripovedovati zgodbe in opozarjati na laži in potvarjanja, do katerih je prihajalo pri pokrivanju te vojne. To je moja oblika mobilizacije.
Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa je bil ob izidu leta 1996 zelo kontroverzen, lahko preberemo na zavihku. Zakaj? Je bila to površinska kritika, ker je ženska podpisala delo s provokativnim naslovom? Ali pa je knjiga zmotila tudi ljudi, ki so jo dejansko prebrali?
Ne, kritike niso bile samo površinske – ljudje so se razdelili na dva tabora. Pravzaprav v novi ukrajinski književnosti nikoli ni bilo tako velikega škandala. Pred 25 leti je marsikoga pretreslo, da ženska lahko piše ne samo o seksu, pač pa tudi o slabem seksu. Glas jezne mlade ženske, ki ubeseduje to, kar danes imenujemo "toksičen odnos“. Takrat še nismo imeli te besede, ampak ko knjigo zdaj prebirajo Ukrajinke vaše starosti, jo povzamejo kot "zgodbo o toksičnem odnosu". Prav imajo.
Pa vendar je to veliko več kot samo zgodba o disfunkcionalni ljubezni. Osrednji par je metafora za cel narod. Fascinira me vaša teza, da se silnice zgodovine odražajo v tem, kar imamo za najbolj intimno: v spolnosti in zvezah.
Pri pisanju me vedno zanima predvsem eno: kako se veliki zgodovinski dogodki manifestirajo na človeški ravni. Zgodovina se odvija v kuhinji, v postelji, med seksom. Kako naša preteklost, vključno z velikimi kolektivnimi, zgodovinskimi travmami, vpliva na našo sedanjost, ne da se tega sploh zavedamo? Kako pokuka na dan v toksičnih zvezah, v družinskem nasilju, zlorabah? Kakšna travma se oglaša skozi vzorce nasilnega vedenja? No, to je izzvalo škandal. Kako si ta ženska drzne "prevajati" ogromna vprašanja nacionalne travme v jezik telesa?! Z govorico ženskega telesa sem – arogantno, tako so trdili – načela temo, ki je pred tem pripadala samo moškim.
Zame je bilo pri vsem skupaj največje odkritje to, da sem začela dobivati pisma bralk, in to vseh, od dvajsetletnic do žensk v poznih šestdesetih. Pisale so mi, da so v knjigi našle svojo zgodbo. Polovica naroda je, prvič v svojem življenju, v knjigi našla nekaj, o čemer se je prej morda diskutiralo le za štedilnikom.
"Ukrajinska izbira je izbira med neobstojem in obstojem, ki ubija," med drugim zapišete in se pošalite na račun državne himne, ki se začne z besedami: Ukrajina še ni umrla … Je "biti žrtev" lahko jedro identitete celega naroda?
Težava je v tem, da smo viktimizirani že spet – in vprašanje je, kako se bomo s tem spopadli. To knjigo sem pisala v devetdesetih in seveda me je skrbela misel, da vsa ta viktimizacija ni najbolj produktiven način gradnje prihodnosti. Zlorabljani ljudje zlorabljajo ljudi. Tudi ta izjava je bila kontroverzna in kamen spotike. Knjigo so krstili za biblijo ukrajinskega feminizma, ker je bila pač prva knjiga, ki je zaznamovala nastop nove generacije – glasnih žensk neodvisne Ukrajine. Še danes mi mlade bralke razlagajo, da so knjigo našle v mamini knjižnici. Prenaša se iz generacije v generacijo, od mam k hčerkam. Mislim, da je knjiga opravila svojo družbeno koristno nalogo in emancipirala del Ukrajink. Na dejstvo, da je trenutno v ukrajinski vojski 30 odstotkov žensk, smo lahko ponosni.
Protagonistka romana potuje z enega mednarodnega seminarja na drugega in pri tem vsakokrat znova ljudem dopoveduje, da so Ukrajinci narod, ki ni enak ruskemu, in da imajo svoj lastni jezik. Zakaj se ji zdi ključnega pomena, da Američani to razumejo? In koliko so zares razumeli, preden je vojna Ukrajino spravila na vse naslovnice?
Grozno je, da nas je šele ta vojna spravila iz dolge ruske sence. Pravzaprav ste me vprašali nekaj zelo zanimivega. Lahko se navežem na članek, ki ga je Peter Pomerantsov po začetku invazije napisal za The Economist. V njem je je podal izsledke svoje raziskave v majhnih krajih na območju Černigova: ljudem je bilo ogromno do tega, da bi svet vedel za Ukrajino. Citiral je tudi Terenske raziskave ukrajinskega seksa in ugotavljal, da je doslej vedno mislil, da gre pri želji moje junakinje po prepoznavnosti predvsem za občutek lastne identitete. Šele zdaj vem, piše, da gre predvsem za varnost. Tiste, ki jih poznaš, je težje umoriti. Če si prepoznaven, si bolj zaščiten. Ko sem pisala knjigo, tega nisem imela v mislih, a se mi zdi sijajen sklep. Po zadnjem letu se zdi, da sem v resnici ubesedila skrit strah, ki je v tem trenutku zelo relevanten.
Po prvem letu vojne ste napisali kolumno za The New York Times, v katerem izpostavite "latentno imperialistično solidarnost" Zahoda z Rusijo. Kaj natančno mislite s tem?
Litovcev niso poslušali, Poljakov niso poslušali … Stari imperiji, ki si zdaj pravijo demokracije, jih niso hoteli slišati. "Mlade demokracije ste", so nam govorili ali pa: "To so protiruske vraže in predsodki, malenkostni nacionalizem, ki se ga morate znebiti, če hočete živeti v neoliberalnem svetu." No, zdaj pa se je izkazalo, da je naš del Evrope, ki ima izkušnje s podjarmljenostjo in nikoli zares zaceljene travme iz druge svetovne vojne, vedel, o čem govori. Mi, ki nas je zgodovinar Timothy Snyder oklical za "krvavo zemljo" (ang. »bloodlands«), imamo drugačno izkušnjo kot Francozi in Belgijci, nimamo bogastva, zgrajenega na plečih kolonij. Poznamo pa temno plat Lune, ker smo bili zgodovinsko gledano vedno odrinjeni tja.
Čas je, da se nam prisluhne. Ne gre samo za Ukrajino. V Ljubljano prihajam s knjižnega sejma v Litvi, kjer je bilo o tem veliko govora. Svarili smo vas, neštetokrat smo vas opozarjali! Upoštevali smo večje od sebe, ker smo mislili, da so odrasli in da imajo več izkušenj – zdaj pa se izkaže, da na celem planetu očitno ni nobenega odraslega. Ukrajina se je v devetdesetih letih odpovedala jedrskemu orožju, velike sile so podpisale garancije o njeni nedotakljivosti in suverenosti. In zdaj – kaj? Nič!
Veliko se bo spremenilo. Svet, na katerega smo pripravljali vašo generacijo, se je izkazal za utvaro. Čas je torej, da spremenimo učne programe na univerzah in sezname obveznega čtiva. Ravnovesje naracij se spreminja. To je zanimiv čas za pisatelje.
Ko ste leta 2014 v nekem govoru Putina primerjali s Hitlerjem, so vam izklopili mikrofon. Ko ste 8. marca lani kot gostja Evropskega parlamenta to primerjavo ponovili, so vam ploskali.
Točno tako. Med eno in drugo točko pa je bilo treba preliti ogromno krvi. Vse te napake se plačajo z življenji in s krvjo. Zaradi takih stvari postane človek ciničen.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje