Film Dominika Menceja Jezdeca je slovensko-srbsko-bosansko-italijansko-hrvaška koprodukcija, ki je že lani poleti premierno zaživela na Sarajevskem filmskem festivalu; dva meseca pozneje je na Festivalu slovenskega filma Portorož dobila lento najboljšega filma po izboru občinstva, Petja Labović pa z vesno za najboljšega igralca. Zdaj film naposled prihaja na redni spored domačih kinematografov: prva projekcija, ki ji bo sledil pogovor z ekipo, bo že danes ob 20.30 v ljubljanskem Kinodvoru.

Jezdeca iz naslova sta 23-letnika, frustrirana zaradi ozkega obzorja svojega življenja v odročni prleški vasici: Tomaž (Timon Šturbej) je mil, introvertiran avtomehanik, njegov najboljši prijatelj Anton – pravzaprav "Tünč" (Petja Labović) – pa temperamenten upornik, ki je pravkar na klin obesil še eno neperspektivno službo. Piše se leto 1999, in čeprav se zdi, da v njuni vasi ure zaostajajo za kakih petdeset let, je tudi v naših protagonistih očitno zametek predmilenijskega nemira. Nekega dne jima v roke pade videokaseta, ki bo spremenila vse: domača kopija klasike "Easy Riders" (sic) v Antonu prebudi hrepenenje po odprti cesti. Tomaža prepriča, da njuna mala mopeda predela v kar najboljši približek harley davidsonov, s katerima sta v kontrakulturni klasiki po prostranstvih ZDA jadrala Peter Fonda in Dennis Hopper. Cilj: končno videti Ljubljano. Trajanje: velikonočni konec tedna. Z "žegnom", v plastični vrečki obešenim na balanco, z obilico sinovske slabe vesti (Tomaž) ter sanjami o dogodivščinah (Anton) se podata na pot. Spotoma pobereta še Ano (Anja Novak), pobeglo nuno, ki bo postala katalizator za njuna nesoglasja, in prekaljenega bajkerja Petra (Nikola Kojo), ki bo godrnjavo stopil v nekonvencionalno očetovsko vlogo. Preprost izlet v Ljubljano se hitro podaljša v "podaljšan vikend na morju", ta v pot do Splita in na koncu morda še v romanje v Medžugorje, kamor Tomaža vlečejo transcendentno obarvane vizije.

Za Tomaža bo dolga vožnja priložnost, da prvič v življenju stopi iz dolge sence svoje cankarjanske matere (in dominantnega najboljšega prijatelja), za Antona pa, da predela svojo globoko vsajeno jezo in travmo zaradi odsotnega očeta. Vsi trije mladi junaki bežijo od svojih življenj in dogodivščinam naproti, a bodo – kot filmom ceste pač pritiče – na poti v resnici našli same sebe. Jezdeca je film, ki "ne slavi samo svobode, ampak tudi odgovornost", kot se je izrazil Mencej, izstopa pa po neverjetnih igralskih dosežkih tako Šturbeja kot Labovića, pa tudi po vseh subtilnih odmikih od obrazcev klasičnega "mačo" žanra.

Več o dolgoletni genezi filma, o idejnih in slogovnih predhodnikih, o "milenijskem hrošču" in prleškem naglasu pa v spodnjem intervjuju z Dominikom Mencejem.

Leta 2014 ste z diplomskim filmom Prespana pomlad zmagali na Festivalu slovenskega filma. Na dolgometražni prvenec smo morali torej čakati več kot osem let. Je to samo posledica počasnih mlinov slovenske filmske industrije? Ali pa ste morali po uspehu Prespane pomladi stopiti korak nazaj in premisliti, kaj bo tvoj naslednji projekt? Je leta 2014 ideja za Jezdeca že obstajala?

To, da sem z diplomskim filmom Prespana pomlad prejel nagradi za najboljšo režijo in scenarij na Festivalu slovenskega filma, je bil zame velik uspeh in potrditev, da sem na pravi poti. Vendar pa to ni pomenilo, da sem imel takoj pripravljen scenarij za svoj prvi celovečerec, pravzaprav mi to, da potrebujem novo zgodbo, med študijem niti ni prišlo na misel. Nasprotno, potreboval sem nekaj časa, da sem našel pravo zgodbo, ki bi me navdušila in izzvala. Danes vidim, da je bilo tu izgubljenega kar nekaj časa, in zato močno polagam na dušo zdajšnjim in prihodnjim študentom, naj razmišljajo o svojih prvencih že prej. Ideja za Jezdeca se je porodila šele leta 2016, ko me je producent Miha Černec povabil k sodelovanju pri projektu, ki bi temeljil na fenomenu blagoslova motorjev v Sloveniji. Skupaj z njim in soscenaristom Borisom Grgurovićem smo razvili zgodbo o dveh mladih prijateljih, ki se odpravita na potovanje po Balkanu z mopedi tik pred prelomom tisočletja.

Seveda pa ni bilo lahko realizirati tega projekta. Slovenska filmska industrija je majhna in podhranjena, zato je težko dobiti dovolj sredstev za snemanje filma. Zato je bilo treba uskladiti tudi koprodukcije s Srbijo, Italijo, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško, kar je bilo logistično in administrativno zahtevno. Čakati smo morali več let, preden smo lahko začeli snemati, saj se lahko na tujem razpisu prijavljaš šele, ko prejmeš sredstva na domačem. Vmes sem delal tudi pri drugih projektih, kot recimo pri dokumentarnem filmu s Sinišo Gačićem (Odraščanje), pa tudi pri televizijskih serijah in drugih manjših komercialnih projektih. Tako da nisem osem let samo čakal na Jezdeca.

Za Jezdeca sem že zasledila oznako "prleški Goli v sedlu", ki pravzaprav niti ni hiperbolična. Himna ameriške kontrakulture šestdesetih s svojim sporočilom nekonformizma dejansko nagovori naša protagonista, ki se počutita ujeta v svojem življenju. Kaj ju tako fascinira, poleg seveda ideje odprte ceste in obeta novih izkušenj?

Odlična mi je ta izpeljanka z Golimi v sedlu, in moram reči, da me je ta film zelo navdihnil. Ne le zaradi njegovega sporočila o nekonformizmu in iskanju svobode, ampak tudi zaradi njegovega vizualnega sloga in glasbene podlage. Mislim, da je to film, ki je zaznamoval generacijo in ki je še vedno aktualen.

Naša protagonista sta dva mlada fanta iz Prlekije, ki se počutita utesnjena v svojem okolju in v svojih življenjih. Nimata veliko prihodnosti, nimata veliko ljubezni. Zato se odločita, da bosta s svojima mopedoma pobegnila na cesto in doživela nekaj novega. Fascinira ju tudi ideja o drugačnem življenju, ki ni omejeno z družbenimi normami in pričakovanji. Želita si biti svobodna, biti samosvoja, biti živa.

Na poti srečata različne ljudi in kraje, ki jima odpirajo oči in srce. A hkrati se spopadata tudi s svojimi strahovi in demoni. Ugotovita, da svoboda ni tako preprosta, kot sta si predstavljala. Da ima svojo ceno in svoje posledice. Da ni vedno lahka in lepa. Da je včasih tudi boleča in kruta. Jezdeca je zgodba o odraščanju, o spoznavanju sebe in sveta. O tem, kako najti svoje mesto pod soncem.

Goli v sedlu utelešajo zelo tradicionalno obliko moškosti, in izkazalo se bo, da Anton in Tomaž ob koncu 20. stoletja svojo identiteto vendarle postavita na drugačne temelje. Vas je zanimala dekonstrukcija klišeja molčečega, stoičnega individualista, ki ga kliče življenje na robu?

Res je, da sem se pri snovanju Jezdecev delno zgledoval po Golih v sedlu, vendar pa nisem hotel ponavljati njihovega modela. Zato sem hotel pokazati tudi drugačno obliko moškosti, bolj ranljivo, bolj čustveno, bolj kompleksno. Anton in Tomaž nista tipična junaka filma ceste. Nista neustrašna in samozadostna. Sta dva mlada fanta, ki se še iščeta in spoznavata. Ki imata svoje strahove in dvome. Menim, da je to bolj realistična in aktualna slika moškosti v današnjem času. Jezdeca je film, ki se zaveda svoje dediščine, ampak jo tudi problematizira. Je film, ki ne slavi samo svobode, ampak tudi odgovornost.

Ali obstaja kak film, ki bi vas tako zamajal v temeljih, tako kot je Antona Goli v sedlu? Imate, denimo, kakšen poseben odnos do filma ceste ali pa do obdobja Hollywooda, ki ga odpira Goli v sedlu?

Film nasploh je zame vedno bil in bo močno sredstvo za preobrazbo in osvoboditev. Kot medij me je naučil gledati na svet z drugačnimi očmi, me spodbudil k razmišljanju in čutenju, me navdihnil k ustvarjanju. Težko bi določil samo en film, ki me je tako zamajal v temeljih, kot je Antona Goli v sedlu. Bilo jih je vsaj nekaj deset, ki so mi bili enako pomembni in vplivni. Prav tako je obdobje novega vala Hollywooda zame eno zanimivejših in bolj plodnih obdobij v filmski zgodovini, a je ob boku prav tako pomembnim drugim filmskim valom. To je bilo obdobje, ko so se pojavili novi avtorji, ki so prekinili tradicionalna pravila in konvencije. Podobno so bili mladi avtorji takrat tudi pri nas pogumni, kreativni, provokativni. Bili so v stiku s svojim časom in družbo, hkrati filmski navdušenci in filmski revolucionarji.

Mali Sloveniji se zdi film ceste manj pisan na kožo kot prostranim širinam Amerike. Ste tudi zato dogajanje raztegnili še čez mejo, na Hrvaško? Ali pa je bilo to povezano s hrvaškimi koprodukcijskimi sredstvi?

Ne, nisem se odločil za Hrvaško zaradi koprodukcijskih sredstev, to je bila moja umetniška izbira, ki je bila povezana s tematiko in simboliko filma. Pravzaprav smo hrvaška koprodukcijska sredstva prejeli šele v času postprodukcije, potem ko je bil film v celoti že posnet. Film ceste je zame žanr, ki presega nacionalne meje in ponuja univerzalno izkušnjo. Hrvaška je bila zame logična izbira za podaljšanje potovanja naših junakov.

Glasbena podlaga filma opazno odstopa od obrazcev žanra, saj je veliko bolj intimna in subtilna od klasičnega roka. Kakšno je bilo vodilo v tem elementu filma?

Glasbena podlaga filma je bila zame zelo pomemben element, ki je določal ton in vzdušje zgodbe. Nisem hotel uporabiti klasičnega roka, ki je morda bolj značilen za film ceste, ker se mi je zdel preveč agresiven in preglasen za moj film. Hotel sem nekaj bolj intimnega in subtilnega, hkrati domačega pa tudi liričnega in poetičnega. Zato smo se obrnili na italijanskega skladatelja Luco Cuita z neverjetno senzibiliteto za filmsko glasbo. On je ustvaril nežne in melanholične melodije, ki so se lepo ujemale s podobo in ritmom filma. Z uporabo različnih instrumentov, kot so kitara, ustna harmonika, klavir, violina, čelo in tudi elektronski sintisajzer mu je uspelo ustvariti različne zvočne barve in razpoloženja. Hkrati pa smo vključili nekaj popularnih pesmi iz tistega časa, ki so dodale lokalni pridih in kulturno raznolikost.

Zgodba je postavljena v leto 1999 – kako ste izbrali ta dogajalni okvir? je bila ideja poustvariti svet brez pametnih telefonov in drugih sodobnih tehnologij, ker je v tem kontekstu verjetneje, da sta protagonista odraščala v relativni izolaciji od urbanosti?

Leto 1999 sem izbral kot dogajalni okvir filma iz več razlogov. Prvič, to je obdobje, na katero imam veliko lepih spominov, saj sem se takrat začel spoznavati s svetom okoli sebe. Drugič, to je bilo leto, ki je bilo tudi za Slovenijo in Balkan zelo pomembno in prelomno. Med drugim je bilo leto, ko se je Slovenija spoprijemala s svojo preteklostjo in prihodnostjo.

Tretjič, to je bilo leto, ki je bilo tudi za film ceste zelo pomembno. Tega leta je izšel film Resnična zgodba Davida Lyncha, ki je bil nekakšen poklon žanru. To je bil film, ki je pokazal, da se da film ceste narediti tudi v majhnem prostoru in času in tako bil velik navdih za moj film.

Četrtič, to je bilo obdobje, ki je bilo res brez pametnih telefonov in drugih sodobnih tehnologij, ki so danes tako prisotne in vplivne. Hotel sem ustvariti svet brez teh tehnologij, ker se mi je zdel primernejši za moj film. Mislim, da se ta zgodba v današnjem času ne more več zgoditi.

Vas je v zvezi s to letnico, 1999, fasciniralo tudi zelo specifično vzdušje "Y2K", nedoločen občutek prelomnosti in strahu pred prihodnostjo? Sam verjetno kot 12-letnik te tesnobe niste občutili na lastni koži.

Da, to je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem izbral leto 1999 kot dogajalni okvir filma. To je bilo leto, ko se je končalo tisočletje, ko so se napovedovali novo obdobje in novi izzivi. Prav tako pa leto, ko se je pojavila grožnja “milenijskega hrošča”, ki naj bi povzročil svetovni kaos in katastrofo. Sam kot 12-letnik te tesnobe res nisem občutil tako močno, a kljub temu sem čutil nekaj posebnega v zraku. Nekaj skrivnostnega in neznanega.

To vzdušje me je fasciniralo, ker se mi je zdelo zelo primerno za moj film, saj se mi je zdelo zelo povezano s tematiko in simboliko filma. Film ceste je zame žanr, ki govori o prehodu in spremembi. O tem, kako zapustimo staro in se podamo v novo.

Ko sva ravno pri tem – kako to, da ste v tako majhno vlogo, kot je lik tovornjakarja ob cesti, zasedli kar Petra Musevskega? Ste ga hoteli imeti v svojem filmu, pa čeprav v tako majhnem obsegu? Zdi se, da je bilo ogromno energije vložene v kasting, in tudi majhne vloge upodobijo izjemni igralci, od Borisa Ostana in Marjute Slamič do Nataše Matjašec Rošker in drugih.

Da, res je, da sem vložil kar nekaj razmišljanja v kasting in da sem tudi majhne vloge razdelil izjemnim igralcem. To sem naredil zato, ker sem hotel, da je vsak lik v filmu prepričljiv in da nosi neko določeno prezenco, ki lahko konkurira res močni osrednji igralski zasedbi.

Peter Musevski pa je pristal v vlogi tovornjakarja rahlo po naključju, saj zaradi spleta okoliščin ni bilo mogoče dobiti igralca, ki je bil prvotno namenjen tej vlogi. Tako je postal Musevski nekakšen rešitelj, ki je prišel na snemanje brez predhodnih vaj in hkrati vlogo odigral vrhunsko. Poznal sem ga že dlje časa in tudi delala sva veliko skupaj, pa me je vseeno vedno znova presenetil. On je bil eden tistih igralcev, ki so znali dati liku globino in nianso z malo besedami in veliko izraznostjo.

Čeprav je bila to zelo majhna vloga, jo je sprejel z veseljem in hvaležnostjo, kar neizmerno cenim.

Kaj so bili največji izzivi poustvarjanja obdobja izpred 25 let, za katero najbrž ni ogromno rekvizitov v fundusih? Prihoda v Ljubljano, na primer, niste mogli ponazoriti s panoramo mesta, prav tako ste najbrž morali biti pozorni na odtenke slenga, scenografije, kostumografije ipd. So bile kake težave z iskanjem snemalnih lokacij?

Rekviziti iz tistega obdobja se nekako še najdejo, malo težje pa je bilo s kostumi, saj v času snemanja moda iz 90-ih še ni bila popularna, zato je bilo težko najti že dva ista para hlač. Danes pa bi takšna oblačila našli prav v vsaki trgovini. Res veliko truda je šlo tudi za iskanje pravih lokacij in predmetov, za kar se moram zahvaliti lastni vztrajnosti in predani ekipi.

Je bil velik izziv, sestaviti kvazichopperja za film? Kakšne parametre ste imeli zanju – je bilo nujno, da delujeta rahlo komično? Kje sta motorja danes in koliko kilometrov sta dejansko prevozila za potrebe filma?

Da, bil je velik izziv, predelati mopeda za film. Hotel sem pokazati, kako sta glavna junaka improvizirala in si prilagodila svoja mopeda po svojem okusu in željah. Njuni vozili sta bili nekakšen izraz njune osebnosti in svobode. Nisem hotel, da delujeta preveč komično, ampak bolj simpatično in izvirno.

Fascinantna je uporaba narečja v filmu. Timon Šturbej in Petja Labović sta po rodu Mariborčana. Vem, da bi bilo to načeloma vprašanje zanju, a vseeno – kako dolg in kako naporen je bil proces učenja narečja? Koliko tednov oz. mesecev sta ga nosila s seboj, sta imela pomoč kakega strokovnjaka?

Uporaba narečja v filmu mi je zelo pomembna za ustvarjanje avtentičnega vzdušja, zato sem že zelo zgodaj pristopil do igralcev z željo, da se naučijo narečja. Timon Šturbej in Petja Labović sta se morala naučiti govoriti v prleškem narečju, ki je zelo specifično in drugačno od njunega mariborskega. Proces učenja narečja je bil dolg in naporen, saj sta morala obvladati ne samo izgovarjavo, ampak tudi besedišče, frazeologijo in intonacijo. Za pomoč sta se obrnila na prleškega igralca Gašperja Lovreca, ki jima je svetoval in popravljal napake. Prav tako sta se družila z domačini in poslušala njihov način govora. Učenje narečja je trajalo več mesecev, pred in med snemanjem filma. Oba sta bila zelo predana svoji vlogi, zato sta na koncu tudi dosegla tako zelo prepričljiv rezultat.

Ker so vsi trije osrednji igralci opravili tako veliko delo, si je film v resnici težko predstavljati s kom drugim. Ste jih imeli v mislih že, ko ste pisali scenarij? Je bil za katero od teh vlog sploh v igri še kdo drug, so se zgodile avdicije?

Res je, imel sem jih v mislih že, ko sem pisal scenarij. Težko pišem nekaj in ustvarjam lik, če nimam nekoga že pred očmi. Avdicije so bile namenjene res manjšim vlogam, pa tudi tam je bilo veliko ljudi izbranih že vnaprej.

Kako pomembno vlogo je imela pri kompoziciji zgodbe tema odsotnega očeta? Travma opredeljuje in obenem medsebojno poveže vse tri mlade protagoniste.

Tema odsotnega očeta ima zelo pomembno vlogo, saj je eden od glavnih motivov, ki poganjajo like in njihove odločitve. Manko očeta opredeljuje in obenem medsebojno povezuje vse štiri protagoniste, ki si iščejo svoje mesto v svetu in svojo identiteto. Želel sem pokazati, kako lahko ti ljudje najdejo uteho in oporo v prijateljstvu in skupnosti, ki jim ponuja alternativno družino.

Pomembna rdeča nit v filmu je tema vere. Do vprašanja Tomaževe religioznosti film pristopa brez ironične distance ali skepse, njegova videnja so prikazana kot resnična, ker jih na ta način doživlja. Religiozni motiv vstopa tudi preko Ane kot "odpadniške" nune in cele ideje romanja. Katera vprašanja so vas najbolj zanimala pri pisanju močno verujočega lika?

Nisem hotel biti niti ironičen niti skeptičen do njegovega prepričanja, ampak sem ga želel prikazati kot iskrenega in ranljivega človeka, ki išče smisel in upanje v svoji veri. Njegova videnja so prikazana kot resnična, ker jih na ta način doživlja, in ker sem želel gledalcu omogočiti, da se vživi v njegov svet. Med drugim ima tudi vsak lik v filmu sebi svojevrsten odnos z vero in tako nastaja v filmu nekakšna debata med njimi na to temo. Težko pa bi rekli, da se v filmu ponuja kakršen koli odgovor, želel sem zgolj postaviti nekaj vprašanj o dvomu, krivdi, odpuščanju in ljubezni, ta pa niso povezana samo in zgolj z vero.

Odnos Antona in Tomaža je bolj kompleksen kot samo preprosto prijateljstvo iz otroških let. Dinamika moči v njunem razmerju se v loku zgodbe precej spremeni. Se strinjate z oceno, da imata na neki način diametralno nasprotna razvoja: eden se mora naučiti postaviti zase, drugi se mora naučiti bolj upoštevati bližnjega?

Strinjam se z oceno, da imata Anton in Tomaž na neki način diametralno nasprotna značaja, a ne nujno tudi razvoja v filmu. Anton je na začetku dominanten in samozavesten prijatelj, ki vodi Tomaža v avanture in mu daje občutek pripadnosti, ta pa je na začetku podrejen in negotov, tisti, ki sledi in zaupa. Vendar se skozi film njuno razmerje spremeni, ko se spopadata z različnimi izzivi in konflikti. Tomaž postane bolj samostojen in odločen, saj se začne zavedati svojih želja, medtem ko se mora Anton zgolj naučiti iskrenosti, na prvem mestu predvsem do sebe.

Zgodba se ne dogaja popolnoma linearno: določene ključne informacije o protagonistih izvemo šele v obliki flashbackov, v retrospektivi. Zakaj ste se odločili za ta pripovedni prijem? Bi bilo prelahko, vso motivacijo in zaledje obeh fantov na pladnju podati že takoj na začetku?

Predvsem sem želel, da kljub njihovemu potovanju, ki je izredno linearno, prikažem Tomaževo notranjo pot, ki pa je sestavljena iz nezaporednih retrospekcij, ponavljanj in nezanesljivih podob. Gre za filmsko pripoved, ki želi ustvariti tok misli ali nekakšen spomin glavnega lika in ne objektivne zgodbe. Zato sem se odločil, da bom informacije razkrival postopoma skozi flashbacke, ki se navezujejo na njihovo sedanjost. S tem sem želel pokazati, kako preteklost vpliva na sedanjost in prihodnost in kako se vsi spopadamo s svojimi spomini in predstavo prihodnosti, le redko pa živimo tukaj in zdaj.