The Kelly Family leta 1997, Metallica leta 1999, Siddharta leta 2003 in The Killers leta 2009. Največjim koncertom v Sloveniji se je sinoči pridružil še spektakularni nastop večne londonske zasedbe Iron Maiden, ki je po šestnajstih letih spet preizkusila kakovost slovenskih seizmografov in v rekordnem času razprodala našo največjo dvorano. Dežela na sončni strani Alp je velikokrat prikrajšana za tista največja glasbena imena, zato so Slovenci vstopnice razgrabili v hipu. Res je, da si skupine kalibra Iron Maiden pogosto lahko od blizu ogledamo v sosednjih državah, vendar je koncert tako mogočne zasedbe na "domači grudi" vedno nekaj posebnega.

Uvodni koncert turneje The Future Past je nagradil vse, ki so pričakovali nekoliko raznovrstnejši seznam skladb, po drugi strani pa mogoče razočaral tiste, ki so upali na jagodni izbor največjih uspešnic zasedbe. Seveda brez nekaterih večnih skladb le ni šlo, a najbolj prešernih nasmehov so Stožice tokrat zapuščali metalski sladokusci.

Tisti najbolj zagrizeni ljubitelji britanskih glasbenih veteranov so dan pred koncertom leta uživali že v Cvetličarni, ki je gostila basista Iron Maiden Steva Harrisa in njegovo zasedbo British Lion. Očitno Harrisu kljub zrelim 67 letom "zgolj" potovanje in nastopanje z eno največjih glasbenih institucij vseh časov ni dovolj, zato si je omislil še stranski projekt.

Ljubljano so nekaj ur pred koncertom, kot veleva tradicija ob metalskih koncertih, preplavile črne majice z napisi 'Iron Maiden' ali logotipi kakšnih drugih skupin istega žanra. Sila stoženske dvorane je temačno odeto množico kakor močan magnet vlekla proti svojemu središču.

Na delovno temperaturo so takrat precej solidno napolnjeno dvorano najprej skušali ogreti še eni Britanci, zasedba The Raven Age, kjer kitaro igra George Harris, sin Steva Harrisa. Mešanica groova in težkega metala sicer občinstva v Ljubljani nikakor ni "sezula," a so The Raven Age kljub temu postregli s kakovostno glasbo, polno energije.

Medtem so se parter in tribune polnili do končne kapacitete, občinstvo so do spektakla ločile le še minute.

Neznani leteči predmet

Po dvorani se je razlegla skladba zasedbe UFO, Doctor Doctor – signal, ki ga pozna vsak oboževalec Iron Maiden. S to pesmijo se britanski glasbeni giganti pred začetkom vsakega koncerta poklanjajo rojakom, sicer eni najbolj podcenjenih rockovskih zasedb, ki je močno vplivala na slog in zven Maidnov. Morda je občinstvo prav zaradi zvezd včerajšnjega večera, ki so leta 2002 posnele tudi priredbo skladbe, enoglasno odpelo sleherni verz besedila pesmi Doctor Doctor.

Reflektorji na odru so ugasnili in občinstvo je prvič tisti večer ponorelo, na oder so namreč ob zvokih uverture v album Somewhere in Time, ki ga je navdihnil kultni znanstvenofantastični film Blade Runner, stopili Bruce Dickinson, Steve Harris, Dave Murray, Adrian Smith, Janick Gers in Nicko McBrain.

Že po prvem taktu uvodne skladbe je bilo jasno, da ta večer ne bo še eden v vrsti včasih celo predvidljivih Iron Maiden koncertov. Prvič po letu 1987 je zasedba namreč v živo odigrala nosilno skladbo albuma iz leta 1986 – Caught Somewhere in Time. Legendarni Britanci so ravno na turneji tistega leta prav tako obiskali Ljubljano, takrat Halo Tivoli. To pa še zdaleč ni bil edini skok v preteklost, niti edino presenečenje večera.

Dickinson pred koncertom veslal na blejskem jezeru

Občinstvo so čakale še številne mojstrovine šestega studijskega albuma, že uvodni je sledila še ena skladba, ki je Iron Maiden v živo niso igrali že več kot 20 let – Stranger in a Strange Land.

Dickinsonov operni vokal, za katerega bi si človek mislil, da obsega nešteto oktav, je z leti morda res izgubil nekoliko leska, a je eden najboljših pevcev vseh časov kljub tradicionalno slabemu stoženskemu ozvočenju (še posebej v parterju) še vedno neverjeten. Med tem sta se na zaslonu za odrom pojavili dve različici maskote skupine, pošasti Eddie, eden z albuma Somewhere in Time, drugi z najnovejšega, že sedemnajstega, Senjutsu.

Prvi koncert leta in prve izvedbe skladb, ki jih Iron Maiden niso preigravali že desetletja, so povzročili tudi nekaj tehničnih težav, zaradi katerih je Dickinson rahlo zamudil enega izmed vstopov v kitico. "To je čisto drugače kot na tonski vaji, skupine ne slišim čisto nič, vse skupaj malo okrepi, prosim," je frontman zasedbe sporočil tonskemu mojstru. Davek prvega koncerta turneje, ki pa ga je občinstvo z veseljem plačalo.

"Res lepo je**no mesto je Ljubljana. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se vrnili, čeprav smo tu igrali že štirikrat," je navdušence pozdravil Dickinson in dodal, da je pred koncertom preveslal tudi Blejsko jezero in se povzpel na grad, čeprav ga je že pošteno tiščalo. Ko je končno našel prostor, da se olajša, ga je na steni prevzel napis, seveda je sledila skladba The Writing On The Wall.

Glasbeno gledališče

Glede na to, da so Iron Maiden septembra leta 2021 izdali ploščo Senjutsu, je ljubljansko občinstvo lahko premierno slišala štiri skladbe novega albuma. Mednje pa so na huronsko navdušenje množice "stisnili" še večne uspešnice The Prisoner, Can I Play With Madness in Heaven Can Wait. Člane zasedbe sta med koncertom večkrat napadli kar dve pošasti Eddie, ki jo že skoraj pol stoletja s koncerta na koncert skušata zagosti legendarnim metalcem. Najbolj ogrožen je bil ponovno kitarist Dave Murray, a se je spretno izognil podlim poskusom pošasti. Na koncu je Dickinson stvari vzel v svoje roke in v strelskem dvoboju enkrat za vselej (oziroma do naslednjega koncerta) premagal maskoto zasedbe.

Običajno je, da se občinstvo med novejšimi skladbami, ki jih ne pozna še tako dobro, nekoliko umiri, a to prekaljenih koncertnih mačkov ni niti malo vrglo s tira. Dickinson je s svojo mogočno avro hitro zavladal Stožicam, ki so kmalu sodelovale kot pri tistih največjih uspešnicah zlatega obdobja skupine. "Kriči zame, Ljubljana! Ne morem vas slišati, kriči zame, Ljubljana!" Poved, ki je sinonimna s skupino tako kot galopirajoč bas Harrisa ali maskota Eddie, je občinstvo spravila v delirij.

Nekatere stvari so na koncertih Iron Maiden tako ustaljene, da brez njih preprosto ne gre. Poleg znamenitega vzklika je to gotovo tudi glasbeno gledališče, v katerem se praktično po vsaki skladbi zamenja scena. Odlična glasba koncert in občinstvo pripelje zgolj do meje fantastičnega nastopa, Iron Maiden pa desetletja vrhunskemu zvoku dodajo še vrsto malenkosti, ki iz navadnega koncerta ustvarijo enkratno doživetje in prej začrtano mejo zlahka prestopijo.

Aleksander Veliki

Sledile so minute, ki se bodo za večno zapisale v glasbeno, še posebej metalsko zgodovino. Iron Maiden so namreč prvič v svoji zgodovini ravno v Ljubljani odigrali skladbo Alexander The Great (Somewhere in Time, 1986), za katero so nekateri oboževalci bili prepričani, da je na koncertu ne bodo slišali nikoli. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Včeraj. V Sloveniji.

Takšne poslastice si ni upal napovedati nihče, pa čeprav se je že dalj časa vedelo, da bo turneja The Future Past osredotočena na ploščo, kjer svoje mesto zaseda ta skladba.

Po dvorani je začel bruhati ogenj, ki so ga začutili tudi tisti v ozadju parterja. Morda so organizatorji želeli "ogreti" pevca zasedbe, ki je pred tem potožil, da je na odru tako hladno, da mu zmrzujejo "jajca."

Atmosfera je bila popolna za to, da se občinstvo popolnoma sname z verige in ponori. Serija udarnih uspešnic je v Stožicah poskrbela za nekaj čarobnega. Skladbi Fear of the Dark in Iron Maiden (ena redkih skladb, ki morda celo bolje zveni v prvotni različici z nekdanjim pevcem Paulom Di'Annom) sta poskrbeli, da je v Stožicah sedel zgolj bobnar Nicko Mcbrian.

Kje pa so "štiklci"?

Da bo kljub slovesu zasedba še enkrat zaropotala na odru, je bilo jasno vsem tisočerim dušam v dvorani (ne nazadnje so bisi v 21. stoletju že nekako del vsakega koncerta ne glede na odziv občinstva), a so oboževalci kljub temu z oglušujočimi vzkliki in topotanjem podplatov 'Maidnom' dali vedeti, da si vsekakor želijo slišati še kakšno uspešnico. Niso bili razočarani. Večni skladbi Trooper in Wasted Years sta sklenili za mnoge nepozaben večer. Kljub splošnemu zadovoljstvu pa nekateri kar niso mogli verjeti, da po Ljubljani ne bosta doneli uspešnici The Number of The Beast in Run To The Hills, zato so še tretjič huronsko naglas pozvali svoje ljubljence, da še tretjič stopijo pred ljubljansko občinstvo. Na njihovo žalost so se luči dvorane po dveh urah težkega metala ponovno prižgale, skladba Always Look on the Bright Side of Life pa je napovedala konec izjemnega večera.

Kljub trudu organizatorjev in osebja ljubljanske dvorane, ki so poskrbeli za enega bolje organiziranih koncertov v zadnjem času, jim je morda nekaj podrobnosti ušlo. Predvsem moteča je bila gneča pred edinim prodajnim mestom Iron Maiden majic in spominkov v zelenem ringu, nekoliko bolje je presenetljivo bilo pred mesti za prodajo pijače. Pohvaliti pa je treba precej tekoče praznjenje dvorane po koncu koncerta in vrhunsko prezračevanje (nanj je opozorilo že oglušujoče brnenje sistema pred Stožicami), ki je na tako masovnih dogodkih ključnega pomena za varnost in užitek vseh izmed tisočerih oboževalcev.