V torek bo v Generalni skupščini Združenih narodov potekalo tajno glasovanje za nestalne članice Varnostnega sveta v obdobju 2024–25. Tekmica Slovenije je Belorusija. Za osvojitev sedeža mora država zbrati 128 glasov. Članic Združenih narodov je sicer 193, kar bi pomenilo 129 glasov, a Venezuela zaradi neplačanih obveznosti v proračun organizacije ne bo smela glasovati.
Slovenska delegacija je v petek pred odhodom izrazila optimizem, ministrstvo za zunanje zadeve je zadnje mesece vse moči usmerilo v lobiranje za osvojitev zadostne podpore in s tem želene podpore. Slovenija je sicer že bila nestalna članica, v letih 1998–1999, in se je še enkrat pozneje, leta 2011, potegovala za to mesto, a bila neuspešna.
"To lobiranje v zadnjem času priča o dejavnosti MZZ-ja, in lahko bi rekli, da smo bili relativno uspešni, glede na to, katere vse države so obiskali. Kakšen bo izkupiček, pa je težko reči. Če bo Slovenija dobila kandidaturo, bomo lahko pavšalno ocenili, da je k temu pripomoglo intenziviranje odnosov v zadnjega pol leta, ampak ker je glasovanje tajno, ne bomo točno vedeli, kakšen je neposredni uspeh obiskov. Med obiski se lahko obljubi marsikaj, kako pa bo potem glasovala država, je drugo vprašanje," pravi sogovornik.
Slovenija s kratkim časom trajanja kandidature
Zato je nehvaležno napovedovati, kaj se bo zgodilo v torek na glasovanju. Kaj pa so ključna vprašanja, ki vplivajo na to, ali bo kandidatura uspešna, oziroma kaj bi lahko Slovenija naredila drugače. "Kar bode v oči, ne samo glede na našo protikandidatko, je časovni okvir naše kandidature, ki je relativno kratek. Nekatere države, tudi Belorusija, se na kandidaturo pripravljajo že več let. Belorusija je kandidaturo za leti 2024/2025 vložila že 2007, torej še pred letom 2011, ko je neuspešno drugič kandidirala Slovenija. Če je kandidatura vseslovenski projekt, in ne osebni projekt ministra ali določene vlade, bi lahko tudi Slovenija k temu pristopila prej," zaključuje.
Ob tem opomni, da nekateri odzivi strank in posameznikov v zadnjih tednih kažejo, da se h kandidaturi spet pristopa bolj kot projekt trenutne vlade, določene stranke ali celo ministra, kar ocenjuje za slabo. "Gre za zelo pomembno zunanjepolitično vlogo, ki bi jo Slovenija na ta način dobila in igrala, zato bi se pričakovalo, da se h kandidaturi pristopi s čim širšo podporo in ta da podpora vztraja. Kandidatura ja bila vložena v času Janševe vlade, danes pa bi lahko rekli, da je dvomljivo, koliko tisti, ki so kandidaturo vložili, to podpirajo v tem hipu." Kot pravi, imajo lahko vsakršna trenja, razprtije, tudi na ravni notranje politike, če se razširijo, negativni vpliv. "To v slovenski politiki ni nekaj novega, tudi v več drugih kandidaturah se zdi, kot da je to projekt ene vlade, čeprav gre za funkcije, ki niso strankarske oz. presegajo obdobje mandata vlade."
In kakšno strategijo je ubrala Slovenija?
V zadnjih mesecih so v medijih predvsem najbolj odmevali nekateri obiski slovenskih politikov, ki so naleteli na različne odzive, tako v tujini, predvsem pa so jih kritizirali opozicijski politiki. "Če pogledamo, da smo relativno pozno vložili kandidaturo, je bila do konca leta 2022 (javna) kampanja relativno skromna, verjetno pa je ministrstvo že delalo po drugih diplomatskih kanalih. Večina dejavnosti se je tako izvajala v zadnjih petih mesecih," pravi sogovornik in hkrati doda, da je glede na to, koliko držav je treba prepričati, to za vsako državo, kar precejšnji izziv. "Tudi na petkovi tiskovni konferenci ministrstva za zunanje zadeve so omenjali številko 150 držav, s katerimi so bili v stiku, kar je res veliko v tako kratkem času," ocenjuje Požgan.
Za Slovenijo je zaradi njene majhnosti to še toliko večji izziv. "Zagotovo so določene ovire, zlasti materialne ovire, ki jih ima Slovenija kot majhna država: predvsem je očitno pomanjkanje diplomatskih predstavništev v državah svetovnega Juga, zato je bila edina možnost, da so se ministri in drugi zaposleni na MZZ-ju odpravljali na kratke misije v zelo oddaljene in javnosti malo poznane države, kjer so prepričevali sogovornike, da smo boljša kandidatka kot Belorusija. Dodatna ovira so sredstva, ki so na voljo za takšna potovanja in niso neomejena."
Naša protikandidatka je Belorusija, ki jih trdno ob strani stoji Rusija. Kot ugotavlja Požgan, je vojna v Ukrajini dejansko šla na roko kampanji Slovenije, saj Belorusija po njegovem mnenju zaradi podpore Rusiji ne more dobiti zadostnega števila glasov. "Jasno je, da Belorusija ne bo izvoljena, ker ne bo dobila podpore 129 držav. Številne države, ki imajo glasovalno pravico in nasprotujejo vojni v Ukrajini, kjer je Belorusija neke vrste marionetna država Rusije, čeprav sama ni neposredno vpletena, bodo Belorusiji odrekle podporo in glas."
Belorusija nazadnje stalna članica pred skoraj 50 leti
Belorusija se je na kandidaturo pripravljala veliko dlje kot Slovenija, delovati je začela že leta 2007, močan dejavnik v njeno korist pa je bilo to, da je bila nazadnje nestalna članica Varnostnega sveta med letoma 1974 in 1975, nekatera dejstva, ki v javnosti niso tako znana, našteva Požgan in zastavlja ključno vprašanje. "Ali bo Slovenija zbrala zadostno podporo?" Kaj je zadostna podpora? Kot že rečeno, kandidatka potrebuje dvotretjinsko podporo Generalne skupščine, kar je 128 oz. 129 glasov. "Zadnja slovenska kandidatura in glasovanje leta 2011 sta pokazala, da je lahko postopek izvolitve zelo dolgotrajen: če sta samo dve državi, se lahko razvije mrtvi tek, ko ne ena ne druga država ne dobita zadosti podpore. Bojim se ravno tega, da se ne bo zbralo dosti glasov, četudi je naša protikandidatka Belorusija in imamo večinsko podporo zahodnih držav. Zakaj ne? Prvič, ker Zahod v ZN-u dominira v manjši meri kot v preteklosti in se nekatere druge države, zlasti afriške, azijske in južnoameriške odločajo bolj avtonomno. In drugič, ker je vojna v Ukrajini pri številnih državah svetovnega Juga dojeta kot evropska, in ne svetovna, kar pomeni, da bodo nekatere še vedno glasovale za Belorusijo."
Sistem daj-dam
Države se, opozarja, odločajo na podlagi tega, kaj lahko v zameno za podporo pričakujejo v obdobju, ko bo država nestalna članica. Poročali smo, kako je beloruski predsednik Lukašenko ob obiskih afriških držav delil traktorje. "Belorusija je šla v kampanjo s kupovanjem glasov, imela pa je tudi močnega sponzorja, ki se je jasno postavil na stran Belorusije. Podobno kot Belorusija je namreč tudi Rusija kupovala glasove, s tem ko je napovedala odpis dolgov nekaterim državam za podporo beloruski kandidaturi. Na drugi strani je imela Slovenija večinsko podporo znotraj vzhodnoevropske skupine pa tudi Zahoda, a te nimajo zadostne večine v Generalni skupščini, zato tudi MZZ v svojih napovedih ostaja zgolj 'previdno optimističen'."
Koliko krogov bo potrebnih?
Glasovanje se bo začelo v torek ob 16. uri po srednjeevropskem času. Število krogov glasovanja ni omejeno, država se lahko kadar koli tudi odloči, da se umakne iz tekme. Leta 2011 se je Slovenija po 16. krogu glasovanja umaknila in nestalna članica je takrat potem postal Azerbajdžan.
Za izvolitev vsaka kandidatka, tudi tista, ki nima protikandidatke, potrebuje dvotretjinsko večino glasov. To morajo dobiti tudi tiste države, ki sicer v svoji skupini nimajo konkurence. Pri tokratnem glasovanju – volilo se bo pet članic iz štirih regionalnih skupin – je konkurenca le v vzhodnoevropski skupini, kjer se za sedež potegujeta Slovenija in Belorusija. Za sedeža afriške skupine sta kandidatki Alžirija in Sierra Leone, za sedež azijsko-tihomorske skupine kandidira Južna Koreja, za sedež skupine latinskoameriških in karibskih držav pa Gvajana.
"Možnih glasovalnih scenarijev je več: lahko se zgodi mrtvi tek, kot leta 2011, ko smo izstopili iz boja za nestalno članico po 16. krogu in je potem to mesto dobil Azerbajdžan. Tokrat ni pričakovati, da bi Slovenija izstopila, saj verjetno Belorusija ne bo dobila potrebnih glasov. Lahko bi izstopila Belorusija, a je tudi to v danih razmerah, ko Rusija še kako potrebuje zaveznika v Varnostnem svetu, malo verjetno," našteva Požgan. "Druga možnost je, da se med glasovanjem, po 4. krogu, pojavi tretja (vzhodnoevropska) država kot mogoča kandidatka za nestalno članico."
Kot je razvidno iz arhivov Varnostnega sveta, se je leta 1979 tekma med Kubo in Kolumbijo po 155 krogih končala tako, da je bila kot kompromisna država izvoljena Mehika, leta 2006 pa se je po 48 krogih tekma med Gvatemalo in Venezuelo končala z izvolitvijo Paname.
Kako bo Slovenija delovala v VS-ju, če bo izvoljena?
Razmere, v katerih bi Slovenija drugič postala nestalna članica, so v mednarodni politiki zelo drugačne kot v času njenega prvega mandata. Odnosi v širši mednarodni skupnosti se spreminjajo, vpliv Zahoda ni več takšen, kot je bil nekdaj, in k takim kandidaturam je treba pristopiti veliko bolj strateško. "Ob obisku ministrice v tujini so jo spraševali, ali se bo Slovenija osredinjala na vojno v Ukrajini, čeprav se tudi drugje dogajajo spopadi, o katerih se malo govori. Interes Slovenije tako ne more biti samo, kaj se dogaja v Evropi, ampak tudi zunaj nje," opominja sogovornik.
Znova vre tudi na Balkanu, zadnje dni poročamo o napetostih na Kosovu. Lahko Slovenija kot nestalna članica tu kot država s tega območja odigra pomembno vlogo? "Če bo Slovenija izvoljena, to pomeni, da ima še en instrument, s katerim lahko kot majhna država pomembno vpliva na dogajanje. Če gledamo trenutno razmere med Srbijo in Kosovom, bi Slovenija v primeru zmage okrepila tisti dela članstva v VS-ju, ki podpira prizadevanja Kosova za to, da končno postane polnopravni del mednarodne skupnosti, in ne samo de facto država. Je pa to nekaj, kar spet spada v kontekst razumevanja sveta skozi evropsko prizmo."
Kaj bo z reformo VS-ja?
Kot članica VS-ja mora država izkazati širšo globalno agendo, in tu smo videli, da bo težko delovati v obdobju, ki je pred nami, ocenjuje sogovornik. Druga pomembna tema v prihodnjih letih bo reforma Varnostnega sveta. "Članstvo v VS-ju je za Slovenijo priložnost, da bo sodelovala pri reformi Varnostnega sveta. Na 77. zasedanju Generalne skupščine je bilo sprejeto, da je treba reformo VS-ja pospešiti, s tega vidika se pričakuje, da bodo leta, ki prihajajo, za to ključna. Nihče ne more zagotoviti, da se bo reforma zgodila, je pa zagotovo pozitiven signal, da se razmišljanje in potreba po reformi vse bolj stopnjujeta."
Varnostni svet z vidika svetovne varnosti ni več viden kot ključni organ, ki lahko zagotavlja kolektivno varnost. Zakaj? "Ko ena država uporabi veto, je Varnostni svet neoperativen in ne more zagotavljati kolektivne varnosti v primeru napada ene države na drugo. Takih primerov je bilo v zadnjem času kar precej, najočitnejši je ravno vojna v Ukrajini. Ključno pri reformi je torej, kaj se bo zgodilo s pravico do veta," opozarja sogovornik.
Odprava veta je sicer malo verjetna, ker se pet stalnih članic, ki imajo to pravico, tej ne bodo želele odreči. Ena možnost je, da bi s povečanjem članstva omogočilo neko novo število stalnih članic, ki bi tudi dobile pravico do veta. "Najverjetnejši scenarij pa je, da se prepoved veta uveljavi v nekaterih primerih: ko gre za množične zločine, genocid, vojne zločine …" našteva Požgan, a v isti sapi opozarja, da bo to v praksi težko izvajati. Drug izziv je vprašanje (ne)reprezentativnosti. "Če pogledamo razmerje sil v Varnostnem svetu, vidimo, da imamo močno zastopano Evropo. Azija in Afrika kot najbolj številčni celini imata zagotovljenih relativno malo mest, le Kitajska ima stalni sedež." S povečanjem Varnostnega sveta pa se po drugi strani veča možnost manjše učinkovitosti. "Burno dogajanje v zadnjih 10, 15 letih, začenši z arabsko pomladjo, pa s priključitvijo Krima in številnimi drugimi kriznimi žarišči, od Sirije, Libije do Sudana opozarja na to, da Varnostni svet v trenutni obliki izgublja moč in prestiž, ki ga je nekoč imel. Mednarodno skupnost pri reševanju nekega problema zato bolj kot VS 'zastopajo' posamezne vplivne države, recimo ZDA, Kitajska, Rusija, Francija, Nemčija ali Združeno kraljestvo."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje