Čez sedem tednov bo jasno, ali bo Slovenija v prihodnjih dveh letih nestalna članica Varnostnega svéta Združenih narodov, torej ena od 15 članic pomembnega omizja, ki razpravlja in odloča o najpomembnejših političnih in varnostnih vprašanjih. Slovenija, ki je postala članica OZN-a leta 1992, se za mesto v Varnostnem svetu poteguje tretjič. Tam je bila že v letih 1998 in 99, druga kandidatura pa ni bila uspešna. Zato državni vrh tokrat vse napore vlaga v to, da bi Slovenijo podprlo potrebnih 129 držav.

Slovensko kandidaturo s svojimi stiki na diplomatskem parketu promovira tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. O slovenski poti v Varnostni svet in svojih pogledih na zunanjo politiko naše države je prvič spregovorila za Globus. Pogovarjal se je voditelj oddaje Globus Adrijan Bakič.

Skoraj štiri mesece je od začetka vašega mandata. Po ustavi predsednik republike predstavlja Slovenijo, za vami so tudi prvi obiski na tujem. Kakšen je po vašem mnenju slovenski glas v svetu? Je dovolj močan?
Najlepša hvala za povabilo v vašo oddajo. Moram reči, da sem iskreno vesela, da se je oddaja Globus vrnila v program Televizije Slovenija. Vpetost v zunanjo politiko in mednarodne odnose je pomembna za vsako državo, ne le za Slovenijo. Prvi vtis, ki sem ga dobila o Sloveniji, je izjemno dober. Slovenska diplomacija je cenjena, zelo dejavna je tudi na področjih, o katerih se morda doma premalo sliši. In največ aktivnosti Slovenije je prav na področju vrednot, v katere tudi sama verjamem. Močni smo denimo v diplomaciji, ki se ukvarja z vodnimi viri. Zaradi kandidature za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov pa je vpetost slovenske diplomacije in vrha države v projekte znotraj mednarodnih odnosov zdaj izjemno velika.

Omenjate kandidaturo za nestalno članstvo v Varnostnem svetu. To je v tem trenutku najpomembnejša zunanjepolitična prioriteta naše države. Kakšna je vaša vloga v tem procesu?
Takoj po izvolitvi sem se z največjim veseljem vključila v te aktivnosti. Iskreno menim, da je dobro, da Slovenija postane nestalna članica Varnostnega sveta, da lahko s svojim znanjem in veljavo, ki jo imamo v diplomaciji, pripomoremo k svetovnemu redu, ki se odvija znotraj edinega pomembnega multilateralnega foruma, to je Organizacija Združenih narodov. Imela sem ogromno srečanj z državniki, s predsedniki vlad, s predsedniki držav. Povsod sem lahko s ponosom povedala, kaj lahko Slovenija ponudi v mednarodnih odnosih. Vesela sem, da se je slovenska vlada – gre namreč za vladni projekt – odločila, da projekt nadaljuje. To je bila ideja takratnega zunanjega ministra gospoda Anžeta Logarja in vlade Janeza Janše. Prav je, da smo stopili na ta vlak in da ta projekt nadaljujemo. Glasovanje bo kmalu, na začetku junija, in še nekaj časa je, da vsa diplomacija, skupaj z nami, ki pomagamo pri tem, napne vse svoje sile. Resnično upam, da nam bo na koncu tudi uspelo.

Res pa je, da je slišati kritike o neusklajenosti pri lobiranju. Kako vi po prvih srečanjih ocenjujete delo zunanjega ministrstva in vlade? Pričakujete, da bo Slovenija izvoljena?
Iskreno bom povedala, da bi bila zelo presenečena, če nam ne uspe. Tudi pogovori, ki sem jih imela s tujimi državniki, so me navdali z optimizmom. Dejstvo je, da Belorusija, ki je naša konkurentka, tako rekoč nič ne lobira, njena diplomacija je nevidna, v ozadju pa seveda delajo ruski diplomati, ki lobirajo proti Sloveniji. Naša največja skrb oziroma naša največja dolžnost je, da prepričamo tiste skeptike, govorim predvsem o afriških državah, ki so morda bolj pod vplivom Rusije in ruske diplomacije. Izjemno dobro sodelujem z zunanjo ministrico, gospo Tanjo Fajon. Tudi predsednik vlade, kolikor le lahko, pomaga pri tem nabiranju glasov. V lobiranje se je vključila tudi predsednica državnega zbora, ko govorimo o parlamentarni diplomaciji. Vsi se trudimo, da bo Sloveniji uspelo. In če se vsi trudimo, sem prepričana, da uspeh ne bo izostal.

V Dohi ste se sešli z generalnim sekretarjem Združenih narodov ...
In v New Yorku.

Podprli ste krepitev in reformo svetovne organizacije. Kakšna bi morala biti ta reforma? Kaj pogrešate zdaj?
Kot pravnica morda malce drugače gledam na multilateralizem znotraj mednarodnega prava, a zaradi vojne v Ukrajini vsi pogrešamo večjo moč OZN-a prav pri reševanju konfliktov. Zaradi tega je ta organizacija nastala.

Znotraj OZN-a morajo ostati in obstati vse države. To je namreč edini mednarodni poligon, kjer se pogovarjamo rešitvah, ki morajo voditi k miru.

Ko govorimo o multilateralnih odnosih, na katerih področjih bi se morala slovenska zunanja politika še bolj angažirati?
Nikoli ni tako dobro, da ne bi bilo mogoče biti še bolje, to je dejstvo. S podporo zunanje ministrice in predsednika vlade se bom vključila v boj proti podnebnim spremembam. O podnebnih spremembah govori ves svet. Vojne lahko tak problem zameglijo, a tudi vojne denimo povzročajo veliko škodljivih izpustov. Podnebne spremembe so skupna točka vseh držav v svetu. Tudi ko sem se pogovarjala z voditelji afriških držav, smo na koncu vedno prišli do podnebnih sprememb. In kot predsednica države sem vsem zagotovila, da je to nekaj, čemur se bo Slovenija posvečala. Na tem področju se da storiti še veliko več. Daleč smo od zaveze, da bi se naše ozračje smelo segreti zgolj za 1,5 stopinje Celzija. Trenutno smo na 3,2 stopinje Celzija, 3,4, tam nekje nihamo. To je mnogo preveč in tu mora vsaka država dodati svoj kamenček v mozaik. In če se vrnem k Organizaciji Združenih narodov: Slovenija se premalo zaveda razprav, ki potekajo na teh multilateralnih forumih. Glede nekaterih otoških držav se denimo že pogovarjamo o mednarodnih pravilih, ki gredo v smer razmisleka, ali lahko obstajajo države, ki ne bodo imele svojega ozemlja. Otoške države se potapljajo. Vse to so stvari, o katerih debatiramo znotraj OZN-a. Zadnji moj obisk sedeža OZN-a v New Yorku je bil posvečen vodni diplomaciji. Bila sem počaščena, da sem lahko v imenu 40 držav sveta predstavila resolucijo, ki poziva k imenovanju posebnega odposlanca za vodo. Zakaj je to pomembno? 153 držav sveta si vode, reke deli z drugimi državami. Večina držav na svetu ni samooskrbnih z vodo. Boj za pitno vodo je lahko v prihodnje vir morebitnih konfliktov. Tega se OZN zaveda in tega se bi morale zavedati vse države. Zemlja je edini planet, ki ga imamo.

Slovenija se v mednarodnem okolju že dolgo želi predstaviti kot akter na Zahodnem Balkanu. V času kampanje ste napovedali, da bo vaša prva pot prav turneja po državah Zahodnega Balkana. Zakaj se zanjo niste odločili?
Moja prva pot je bila na Hrvaško. Ko sem postala predsednica, sem se posvetovala s svojimi svetovalci in ministrstvom za zunanje zadeve in strinjali smo se, da je naprej treba obiskati sosednje države. Dobri sosedski odnosi so nekaj, čemur se posveča vsaka država. Tudi novoizvoljeni češki predsednik Pavel je najprej odpotoval na Slovaško.

Do konca maja nameravam obiskati vse sosednje države. Najprej grem k madžarski predsednici Katalin Novak, nato prihodnji teden k avstrijskemu predsedniku Van Der Bellnu, konec maja k italijanskemu predsedniku Mattarelli. Takoj potem bo na vrsti Zahodni Balkan. V Srbiji bom obiskala predsednika Vučića, v Severni Makedoniji predsednika Pendarovskega in seveda še vse druge države. Od vseh sem dobila vabila. Pred dnevi sem govorila z novoizvoljenim črnogorskim predsednikom. Začutila sem, da mu je veliko do tega, da Črna gora postane del evropske družine. To je nekaj, v kar verjamem tudi sama. V procesu Brdo-Brioni se bomo trudili, da bomo na Zahodni Balkan pripeljali več Evrope. V tem vidim rešitev za težave, ki so se z leti nakopičile na Zahodnem Balkanu.

Kako ocenjujete slovensko-hrvaške odnose? Bi odpirali vprašanje uresničevanja arbitražne odločbe?
Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so dobri, a nekaj nevralgičnih točk, ko sta Nova Ljubljanska banka in arbitražni sporazum, obstaja. Kot pravnica imam tukaj povsem jasno stališče. Arbitražno odločbo je treba spoštovati; v pravu je načelo pacta sunt servanda, torej podpisan dogovor je treba izpolniti. Zdi se mi, da bo vendarle moral napočiti čas, ko bosta vladi obeh držav sedli skupaj in se pogovorili, kako dokončno rešiti to obmejno vprašanje. Stališče Slovenije je seveda jasno, arbitražni dogovor je treba spoštovati. Ni prav, da je to vprašanje nerešeno. Ni prav, da bi bilo nerešeno predolgo.

Še o kaznih za ribiče: slovenski ribiči tožijo Hrvaško na Evropskem sodišču za človekove pravice. Hrvaški premier Plenković je že večkrat predlagal opustitev kazni za ribiče. Naša država zaradi zakonodaje tega ne more storiti. Kakšno rešitev vidite?
Spoštovati je treba arbitražni dogovor. V ta mlin nespoštovanja arbitražne odločbe so se ujeli tudi ribiči na eni in na drugi strani. Kazni se nabirajo na plečih hrvaških ribičev in tudi na plečih slovenskih. Pozorno sledim, kaj bo s to tožbo. Bomo videli, kako bodo sodniki Sodišča za človekove pravice ugriznili v to trenutno kislo jabolko odnosov med Slovenijo in Hrvaško.

Kakovost zunanje politike se meri tudi v usklajenosti, v enotnem glasu države. Kakšno je vaše sodelovanje s kabinetom predsednika vlade in z zunanjim ministrstvom? V preteklosti smo že kdaj opazovali večtirno zunanjo politiko.
Odnosi z obema so odlični. Takšno sodelovanje sem zagovarjala tudi med predvolilno kampanjo, torej enotnost vseh treh deležnikov zunanje politike, vlade prek ministrstva za zunanje zadeve, parlamenta kot zakonodajnega telesa in predsednika oziroma predsednice republike. Javnosti smo že pokazali, kako ta enotnost na mednarodnih terenih deluje. Če si enoten, si bolj in bolje slišan.

Od začetka vojne v Ukrajini so to državo obiskali oba predsednika vlade, ministrica Fajon in minister Šarec. Tudi vi načrtujete obisk v Kijevu?
Predsednik Zelenski me je povabil na obisk. Eden mojih prvih pogovorov s tujimi državniki je bil z ukrajinskim predsednikom. Dogovorila sva se, da se ob koncu tega leta ali ob začetku prihodnjega leta v Kijevu v živo srečava.

Kakšno je vaše stališče do slovenske in evropske politike glede ruske invazije v Ukrajini?
Samo na prvi pogled se zdi, da je to vprašanje lahko. Ni. Vesela sem, da je slovenska politika enotna v odnosu do vojne v Ukrajini in tudi Evropska unija je glede tega vprašanja dokaj enotna; včasih ima Madžarska kakšna drugačna stališča, kar ni nič narobe. Tudi sama v teh razmerah druge rešitve kot pomagati Ukrajini ne vidim. Vsem mora biti popolnoma jasno, kdo je v tej vojni agresor, kdo je kršil ustanovno listino Združenih narodov, kdo je okupiral tuje ozemlje. To je nekaj, česar si nobena država, predvsem pa stalna članica Varnostnega sveta OZN-a, ne bi smela privoščiti. Tudi v Sloveniji slišim kritike, da EU premalo dela za mir, a lahko zatrdim, da v Uniji ni politika in državnika, ki si ne bi želel miru. Smo pa v krču, ker rešitve ne vidimo. Slišimo tudi predloge, da bi se morale začeti pogajati Rusija in ZDA, a napadena je Ukrajina. Ni mirovnih pogajanj brez Ukrajine. Dejstvo pa je, da bodo pa ta pogajanja, upam, da bo do njih prišlo kmalu, drugačna, ker ne bo šlo samo za mir v Ukrajini, pač pa se postavlja nov družbeni mednarodni red in v ta proces bo morala biti vpeta vsa svetovna diplomacija, predvsem pa OZN.