"Moj oče je bil slep in gluh in kot tak zaprt v svoje telo. Ni mogel početi vsega tistega, kar je sicer bil navajen početi in je dajalo smisel njegovemu življenju. To je občutil kot veliko muko, nadlogo in trpljenje, zato si je želel to življenje končati," pripoveduje Andrej Pleterski. Njegov oče, priznan akademik in politik Janko Pleterski, je v zadnjih letih svojega življenja fizično močno opešal in več let izražal željo, da bi rad prekinil svoje trpljenje.
"Ta njegova želja je trajala najmanj sedem let, potem je videl, da ni drugega, kot da si to življenje konča sam. V domu starejših občanov si je prerezal žile, a so ga proti njegovi volji zakrpali in takrat je videl, da v tem sistemu, ne samo, da ti nihče ne pomaga, celo tisto, kar bi rad naredil sam, ti preprečijo," je dejal Andrej Pleterski. Njegov oče je javno povedal, da si želi evtanazijo ali samomor s pomočjo, ker pa slovenska zakonodaja oboje prepoveduje, se je s pismom obrnil na državni zbor in pozval k spremembi zakonodaje. "To je takrat postalo medijsko zelo opazno, njegov obraz pa sem postal jaz," pojasnjuje Andrej Pleterski. Odgovor državnega zbora je bil sicer po njegovih besedah hladna prha: "Zapisali so, da so to vprašanje pred leti že obravnavali in da niso prišli do nobenega sklepa."
Kljub vsemu je dogajanje zanetilo široko javno razpravo o evtanaziji, umiranju, človeškemu dostojanstvu in avtonomiji. "Medtem je moj oče tudi umrl in takrat sem dobil občutek, da če zdaj ne naredim ničesar, se ne bo zgodilo nič. Po drugi strani sem začutil, da sem zaradi njegovega dejanja dobil neko karizmo, ki bi mi morda lahko omogočila, da pa vendarle nekaj naredim," se dogodkov iz leta 2018 spominja Andrej Pleterski, sicer doktor zgodovine, arheologije in etnologije, ki je danes močno vpet v prizadevanja za uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Je tudi eden od petih avtorjev zakona o prostovoljnem končanju življenja, ki je nastal pod okriljem društva Srebrna nit. Pobudniki zakona so že zbrali zakonsko zahtevanih 5000 podpisov volivk in volivcev, 22. junija pa bodo predlog vložili v parlamentarni postopek.
Kdo bi lahko zaprosil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?
Predlog zakona po navedbah društva Srebrna nit ureja možnost pomoči in dostojanstvenega zaključka življenja. Za to bi lahko zaprosili polnoletni prebivalci, ki imajo v Sloveniji urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje. Poleg subjektivnega kriterija neznosnega trpljenja, o katerem pacient presoja sam, bi moral biti za ugoditev prošnji izpolnjen še eden od objektivnih kriterijev – obstoj terminalne bolezni ali hude trajne bolezni s stalnimi oz. ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, pri kateri zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja, da bo pacient ozdravel oziroma da se bo njegovo stanje izboljšalo.
Do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ob tem ne bodo upravičeni mladoletniki, ljudje, ki nimajo fizioloških razlogov trpljenja, in ljudje z akutnimi duševnimi motnjami. Prav tako pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bodo imele osebe, ki trpijo zaradi naveličanosti življenja, osebe, ki niso same sposobne odločati o sebi, v imenu bolnika pa o končanju življenja ne bodo smeli odločati njegovi sorodniki. Samo dejanje bi se sicer izvedlo v domačem okolju bolnika, na njegovo izrecno željo ali ob drugih utemeljenih okoliščinah, pa tudi v bolnišnici ali pri drugem primernem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali institucionalnega varstva.
Predlog je v prvi vrsti namenjen možnosti asistiranega samomora, v določenih primerih – ko je denimo bolnik tako nemočen, da dejanja ne more izvesti sam, ali ko mu to prepričuje kakšen drug dejavnik, tudi vera ali svetovni nazor – pa zakon predvideva tudi možnost evtanazije.
Kot pojasnjuje Andrej Pleterski, je ta zakon operativno namenjen nekaj deset ljudem, ki v tem hipu trpijo in bi si želeli pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, in nato za nekaj deset v vsakem letu, ki se bodo znašli v takšnem položaju. "Ampak dejansko pa je to zakon za vsakogar od nas, kajti nihče ne ve, ali se bo znašel med temi trpečimi ljudmi," je dodal.
Razlika med evtanazijo in asisitranim samomorom
Aktivna evtanazija: dejanje, pri katerem nekdo (navadno zdravnik ali medicinska sestra) aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine. V nekaterih državah se lahko za bolnike, ki niso sposobni odločanja, v njihovem imenu odločijo svojci.
Asistiran samomor oz. pomoč pri samousmrtitvi: zdravnik predpiše smrtonosno sredstvo, ki posamezniku omogoči, da si z njim sam prekine življenje.
Pasivna evtanazija: opustitev oziroma prekinitev zdravljenja bolnika, pri katerem zdravljenje samo podaljšuje življenje bolnika, ki pri tem doživlja agonijo in trpljenje brez možnosti ozdravitve. V Sloveniji to možnost že omogoča zakon o pacientovih pravicah.
Ostrejši kriteriji, obvezna prisotnost psihiatra in širši nabor možnih izvajalcev
Gre sicer že za drugo različico zakona, prvo je isti krog pobudnikov predstavil že jeseni 2021, pri čemer so, predvsem s strani zdravstvenih organizacij, nanj letele številne kritike. "Takrat smo se zelo odzvali na pripombe, ki so jih dajali zdravniki. Zelo smo zaostrili kriterije za dodelitev pomoči, izključili smo duševne bolezni. Zdaj je poudarek na tem, da dobi pomoč zgolj oseba, ki ima somatsko bolezen, ne pa psihične," spremembe v aktualni različici opisuje Pleterski.
Ob tem so snovalci predloga v zakon dodali še obvezno vključitev psihiatra, ki presoja, ali je bolnik sposoben odločanja o samem sebi, ter izrecno prepoved napeljevanja oziroma zavestnega informiranja bolnika o obstoju tega zakona in možnosti take pomoči. Psihiater bi bil obvezno prisoten tudi pri samem dejanju končanja življenja.
Poleg tega so v zakonu vključili možnost, da pomoč pri prostovoljnem končanju življenja lahko nudi tako izbrani kot drugi pooblaščeni zdravnik ali pa diplomirana medicinska sestra. Kot je pojasnil Pleterski, so družinski zdravniki namreč ob prvem predlogu dobili občutek, da bodo postali glavni izvajalci pri asistiranem samomoru ali evtanaziji, čemur so nasprotovali. "Kaj se bo potem dejansko uveljavilo, bo pokazala sama praksa, ampak v resnici tu zdaj ni nobena teža na neki posamezni poklicni skupini, ampak je to razdeljeno," je dodal.
O upravičenosti posameznika bo sicer po predhodnem mnenju izbranega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra odločila Komisija Republike Slovenije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, ki jo bosta sestavljala dva zdravnika, diplomirana medicinska sestra, pravnik in humanist oziroma družboslovec. "Šlo bo za strokovno odločitev in če bo komisija v kakršnem koli trenutku ocenila, da rabi še dodatno strokovno mnenje, bo lahko izbrala poljubno število izvedencev, ki bodo podali še svoje mnenje," je pojasnil Pleterski. Ob tem je poudaril, da bo lahko bolnik kadar koli in v vsakem trenutku odstopil od izražene želje po prostovoljnem končanju življenja.
Za zdravniške organizacije je predlog preveč odprt in nesprejemljiv
Zdravniška zbornica, Komisija za zdravniško etiko, Slovensko zdravniško društvo in Slovenska medicinska akademija nasprotujejo tudi aktualni različici zakona. "Zakon je nastajal z zelo malo sodelovanja zdravnikov, praktično mimo zdravniške stroke. Boleče se vidi, da predlagatelji ne vidijo, kakšno je poslanstvo zdravnika, kakšno je njegovo delo in osebna odgovornost," je na okrogli mizi, ki jo je prejšnji teden pripravila Slovenska tiskovna agencija, opozoril zdravnik in član odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Matjaž Zwitter.
Kritičen je tudi do tega, da se "nedopustno poenostavlja" vprašanje ugovora vesti pri zdravnikih, kriteriji pa so po njegovih navedbah v zakonu tako široki, "da se v njem lahko vidijo praktično vsi kronični bolniki". Pojavljajo se tudi opozorila, da se bo krog ljudi, ki bodo lahko zaprosili za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, sčasoma gotovo širil, saj se bodo pojavljale vedno nove situacije, kjer bo zakon treba spreminjati.
Omenjene zdravniške organizacije so v sodelovanju z varuhom človekovih pravic pripravile posvet, na katerem so predstavili etične in medicinske vidike vprašanja evtanazije. "Predlagani zakon presenetljivo na široko odpira možnost za usmrtitev in pomoč pri samomoru vsem, ki trpijo zaradi telesne ali duševne zdravstvene težave. Predlog zakona s tem nasprotuje večstoletnim prizadevanjem civilizacije, da bi človeku, katerega zdravje ni popolno, omogočili dostojno življenje, v katerem bi se počutil izpolnjenega, spoštovanega in zaželenega," je v uvodu opozorila predsednica Zdravniške zbornice Bojana Beović.
"V centru naše dejavnosti in pozornosti mora biti bolnik, na drugem mestu pa smo tudi zdravniki dolžni ohraniti svoje poslanstvo zdravniškega poklica," je na posvetu dejal predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina. "Naj si predlagatelji najdejo rablje, ki bodo to izvajali namesto zdravnikov," je pozval. Kot opozarjajo v zdravniških organizacijah, možnost, da zdravnik poseže po ugovoru vesti, zanje ni ustrezna, saj se zakon začne z domnevo, da je usmrtitev oziroma samousmrtitev pacienta dolžnost zdravnika.
Svoje nestrinjanje je izrazil tudi predsednik Komisije RS za medicinsko etiko Božidar Voljč. "Kar umirajoči potrebujejo je strokovna paliativna oskrba z učinkovitim lajšanjem bolečin in s sočutno psihološko ter duhovno podporo. Brez dobro organizirane dolgotrajne oskrbe in razvite paliativne stroke, je v Sloveniji kar največjemu številu umirajočih ne moremo zagotoviti. Ali naj končanja življenj predstavljajo rešitev obstoječih pomanjkljivosti," je vprašal v svojem nagovoru.
Posveta se je med drugimi udeležil tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je opozoril, da v pripravo predloga ni bil vključen ali predhodno obveščen. "V besedilu predloga je zapisano, da naj bi nadzor v zvezi s postopki pomoči pri prostovoljnem končanju življenja opravljal varuh človekovih pravic, ki bi vsaka tri leta hkrati poročal o postopkih, o njih pripravljal priporočila ter v primerih hujših kršitev ali suma storitve kaznivega dejanja o tem obveščal pristojne organe. Vsekakor to pooblastila varuha človekovih pravic niso," je opozoril.
Javno mnenje in anketa med družinskimi zdravniki
Zelo podobno številko glede podpore je izmerila javnomnenjska raziskava, ki jo je Ninamedia v maju 2022 opravila za časopis Dnevnik. V tej raziskavi je uzakonitev možnosti, da ljudje, ki želijo končati svoje nevzdržno trpljenje, dobijo pomoč pri samousmrtitvi, podprlo 76,5 odstotka vprašanih.
Rezultati ankete, ki so jo leta 2019 opravili med 335 člani sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um, pa je pokazala, da je evtanazija oziroma pomoč pri samomoru nesprejemljiva za 43 odstotkov vprašanih. 46 odstotkov zdravnikov, ki so sodelovali v anketi, pa je odgovorilo, da je evtanazija zanje sprejemljiva, ko bolnik trpi neznosne telesne bolečine.
Nejasnosti glede pravic za duševne bolnike
Dileme se pojavljajo tudi glede tega, kakšne pravice in možnosti predlog zakona predvideva za duševne bolnike. "Vsakdo, ki zatrjuje trpljenje in ima neko nefiziološko, neanatomsko stanje, lahko prosi za usmrtitev oziroma samousmrtitev po tem zakonu. In to najbolj boli. Predvsem, ker se to ljudem kaže drugače – kot da gre za ljudi, ki so izčrpali zdravljenje, ki so v neznosnem trpljenju. Hkrati se poudarja, da ne gre tudi za duševne bolnike – seveda gre tudi za njih, samo če niso v akutni fazi bolezni," je v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija opozoril predsednik odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Peter Golob. "Veliko je demagogije in tistega, kar bi ljudje radi slišali, dejansko je zakon izjemno odprt in je eden najbolj radikalnih," je ocenil.
Andrej Pleterski navedbe, da gre za najbolj radikalen in odprt zakon zavrača in pojasnjuje, da so se avtorji zakona pri formulaciji 'akutna duševna motnja', predhodno posvetovali s psihiatri. "Obrnili smo se na nekaj psihiatrov in jim povedali, da želimo iz pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju bolezni izključiti duševne bolezni. Predlagali so to formulacijo, tako da domnevam, da je upravičena," pa je dejal. "Zdravstveno osebje sicer ve, da pri ljudeh, ki se hudo ponesrečijo in čez noč pristanejo na invalidskem vozičku, ob prvem soočanju z novo situacijo pogosto pride do želje po končanju življenja. Zato je v sam postopek vključeno, da mora pacient o svoji želji in možnostih, ki jih ima, govoriti večkrat," na pomisleke o tem, da bi se ljudje za prostovoljno končanje življenja odločali v prvem odzivu na spremenjene okoliščine, odgovarja Pleterski.
Zakon namreč predvideva, da bo moral pacient o zahtevi dvakrat govoriti z istim izbranim zdravnikom, s psihiatrom, enkrat pa nato še s posvetovalnim zdravnikom. "Pri tem mu morajo razložiti stanje in mu povedati, da je to trenutno stanje, ki se bo spremenilo. Skratka vsi nastopajo v vlogi zagovornikov življenja. In tudi ne vidim nobenega razloga, zakaj bi takemu človeku komisija takoj odobrila pomoč. To je seveda neka psihična motnja, ki zame osebno je akutna, če si nekdo želi smrti. In v tem primeru seveda taka pomoč ni mogoča," je dodal.
Pleterski sicer mnoga opozorila zdravnikov razume kot hipokrizijo in sprenevedanje. "V resnici smo morali mi prosjačiti za vse stike, vključili smo njihove pripombe, oni pa so zdaj organizirali že tretje posvetovanje, lani sta bili dve, kamor sistematično niso povabili nikogar od nas. Vabijo zgolj enako misleče," je kritičen. Ob tem na podlagi vseh razprav, ki so se odvile pod okriljem zdravniških organizacij, ocenjuje, da njihovi predstavniki ob nasprotovanju zakonskemu predlogu konkretnih alternativ za ureditev problematike nimajo.
Evtanazija po svetu
V Evropi aktivno evtanazijo in asistiran samomor dovoljujejo Nizozemska, Belgija in Luksemburg, dekriminalizrana je tudi v Španiji, maja letos pa je to možnost parlament uzakonil tudi na Portugalskem.
Samo asistiran samomor pa je v Evropi dovoljen še v Avstriji, Nemčiji in v Švici.
Drugod po svetu pa je aktivna evtanazija dovoljena še v Kanadi, Kolumbiji, na Novi Zelandiji in v delu Avstralije, v še nekaj drugih državah pa dovoljujejo pomoč pri samomoru, med drugim v več zveznih državah ZDA.
Pleterski meni, da se družba ob sprejetju zakona ne bo "povampirila"
Uzakonitev možnosti pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v družbo vsekakor prinaša spremembe in odpira številna vprašanja, ob tem pa se pojavljajo tudi opozorila o morebitnih zlorabah, do katerih bi lahko prihajalo. Eno glavnih opozoril je, da bi se ob uvedbi takšne možnosti nekateri ljudje, predvsem starejši kronični bolniki, lahko počutili dolžne, da jo izkoristijo in na ta način "razbremenijo" družino in družbo, ali pa bi jih k temu napeljevali svojci.
"Nasprotniki tega zakona skušajo prestrašiti ljudi pred tem zakonom in napovedujejo, kaj vse strašnega se bo zgodilo, če bo ta zakon sprejet. To je ta tako imenovana teorija spolzkega družbenega klanca, po kateri se bodo ob uvedbi možnosti asistiranega samomora in evtanazije vsi družinski člani povampirili in začeli pritiskati na vse navidezno odvečne, bolne, onemogle, socialno podrejene skupine, da se izločijo iz življenja in zaprosijo za prostovoljno končanje življenja," meni Pleterski. Ob tem poudarja, da "ta futuristična črna vizija" ni utemeljena. "Ne obstaja nobena znanstvena študija, ki bi to kakor koli potrjevala, in v državah, ki imajo takšno ureditev uzakonjeno že dalj časa, se nič od tega ni zgodilo," pojasnjuje.
Ob tem opozarja na zlorabe, ki se v zdravstvenem sistemu dogajajo že zdaj, in trdi, da zaradi neurejenosti področja v posameznih primerih prihaja do "kaotičnih situacij ob koncu življenja", v katerih so zdravniki primorani delovati v sivi coni. "To je zdaj praksa, ampak tu vsi mižijo, tega uradno ni, o tem ne govorimo. In to je po mnenju zdravniških organizacij sprejemljivo, ker so oni tisti, ki odločajo, ko pa pride zakon, ki da škarje in platno v roke pacientom, je ogenj v strehi," je dejal Pleterski.
Po mnenju predlagateljev mora odločiti družba kot celota
Ko bo z 22. junijem predlog vložen v državni zbor, bodo o njem odločali poslanke in poslanci. "Javno znano je, da ima zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v svojem programu stranka Levica. Vemo tudi, da mu ne nasprotujeta stranki SD in Gibanje Svoboda. Obe ob tem poudarjata, da je zelo važno, v kakšni meri državljanke in državljani uzakonitev podpirajo," je o politični podpori dejal Pleterski. Ob tem je izrazil pričakovanje, da bodo v Gibanju Svoboda upravičili ime svoje stranke in državljankam in državljanom omogočili, da svobodno odločajo o koncu svojega življenja.
Ob tem Pleterski poudarja, da gre za družbeno in civilizacijsko vprašanje, o katerem ne more odločiti nobena posamezna stroka. "Seveda ima svojo medicinsko plat in se zato oglašajo zdravniki, ima svojo pravno plat in se zato oglašajo pravniki, ima svojo filozofsko plat in se oglašajo filozofi, ampak nihče od njih ne more prispevati nekega strokovnega mnenja, ki bi bilo odločilno za družbo kot celoto, zato mora o tem družba kot celota tudi odločiti. Po našem političnem sistemu so to naši zastopniki, poslanke in poslanci v državnem zboru. In to odgovornost bodo morali sprejeti nase, ne morejo se izgovarjati na neko določeno stroko," je dejal.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje