"Zadnja faza genocida je zanikanje. Imamo postgenocidno fazo, ko se dogaja genocid po genocidu. Za nekoga, ki je preživel nepredstavljivo bolečino, da se potem še ta zanika, je to seveda dodatna bolečina," pravi kulturologinja Ela Porić.

V Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani so pred kratkim organizirali okroglo mizo z ženskami iz Srebrenice, ki so preživele genocid, a so izgubile številne člane družine, sorodnike in prijatelje. Njihove izpovedi lahko preberete tukaj.

Sorodna novica "Srebrenica je naše bistvo"

Z Elo Porić smo se pogovarjali tudi o delovanju Muslimanskega kulturnega centra, ki ponuja številne kulturne dogodke. Do prvega septembra si lahko ogledate razstavo fotografij znanega fotografa in popotnika Arneta Hodaliča, ki se je ob vstopu v Modro mošejo v Carigradu pred 50 leti zaljubil v arhitekturo "Michelangela z vzhoda" Mimarja Sinana.

Več o vsem v oddaji NaGlas! Vabljeni tudi k branju intervjuja z Elo Porić.:

Gospa Porić, v Muslimanskem kulturnem centru (MKC) ste pred 28. obletnico genocida v Bosni in Hercegovini povabili ženske iz Srebrenice, da bi z nami delile svoje boleče spomine. Zakaj je pomembno, da vedno znova slišimo pričevanja preživelih?
Treba se je zavedati, da se genocid ne zgodi kar tako. Da bi do genocida prišlo, sledi niz okoliščin in dejanj tako posameznikov kot uradnih inštitucij. Ena izmed britanskih študij opredeljuje deset faz genocida. Zadnja faza genocida je zanikanje. Imamo postgenocidno fazo, ko se dogaja genocid po genocidu. Za nekoga, ki je preživel nepredstavljivo bolečino, da potem se še ta zanika, je to seveda dodatna bolečina. Treba se je zavedati, da človek, kljub temu da stremi, da je dober, da je vključujoč, da spoštuje druge, je lahko tudi tak,da se enostavno ne more ustaviti in je vedno pripravljen na nova grozodejstva, na odpiranje novih koncentracijskih taborišč, na nove grozote, ki nas vedno znova presenetijo in vedno znova je pripravljen posreči z novimi miti, z novo propagando, da bi vse to predhodno zakril in ponovno naredil nov krog. Zato je predvsem pomembno, da se mlade generacije zavedo tega, in da se zavedo vseh postgenocidnih postopkov, ki so žal prisotni v današnjem času.

Nedavno predavanje Arneta Hodaliča v MKC-ju je pritegnilo številne Ljubljančane, sodelujete tudi s fotografinjo Katjo Bidovec. Zakaj so vam pomembni kulturni dogodki, kaj želite doseči s takšnimi projekti?
Za nas so predvsem pomembni, ker si želimo, da Muslimanski kulturni center v vsej svoji arhitekturni izjemnosti in lepoti ne priteguje pozornosti in ne vabi gostov samo na ta način, ampak si želimo, da so vsi ljudje dobre volje, ne samo Ljubljančani in Ljubljančanke pripravljeni preživeti svoj prosti čas zato, da se udeležujejo različnih programskih vsebin, ki jih ponujamo. Omenjeni dogodek Tisoč in ena podoba islamske arhitekture je bil samo ena od takšnih priložnosti, ki je bila izjemno obiskana. Koncept je nadaljevanje kulture vključenosti, pri katerem ne govorimo o klasični vključenosti, temveč govorimo o sprejemanju že vključene skupnosti v nekem družbenem prostoru. To si želimo nadaljevati. V prihodnosti bomo velik poudarek dali na predagoške programe tako za vrtčevske otroke kot za osnovnošolske učence, dijake, in študente, za katere nekateri od teh programov že potekajo, vendar bo od septembra dalje na okrepljeni ravni.
Zadnje raziskave kažejo, da slovenski učenci in dijaki v primerjavi z vrstniki iz drugih evropskih držav zelo malo vedo o religiji in da je religijska pismenost v Sloveniji na zelo nizki ravni in želimo zapolniti to vrzel s svojimi programskimi vsebinami.

Skoraj 15 let ste verouk poučevali najmlajše otroke, in sicer v slovenščini. Je tudi za otroke to potem lažje? Slovenščina je tudi vaš materni jezik …
Vsekakor, da je. Treba se je zavedati, da verouk obiskuje že tretja generacija slovenskih muslimanov, ki se ne doživlja več kot priseljenska generacija. In to so seveda tudi otroci, mlade družine, ki so rojene v Sloveniji, ki Slovenijo doživljajo kot prvi dom in posledično tudi slovenski jezik kot prvi jezik. Bilo je popolnoma normalno, da tudi oni vsebino lažje ponotranjijo in razumejo in tudi jaz lažje podajam v slovenskem jeziku.

Ste soproga ljubljanskega muftija in ste pokriti. Kako je pokritim ženskam v Sloveniji? So se Slovenci navadili na naglavne rute?
Lahko rečem, da so se. To je spet odvisno od vsakega posameznika. Če govorimo o nekem splošnem pogledu, je to vprašanje – ki je izjemno kompleksno – moram poudariti, da je to dolga in široka zgodba za tem, vendar če povzamem, je naglavna ruta izjemno viden verski simbol in kot tak vzbuja različna vprašanja, dileme, pomisleke in tudi stereotipe, češ da smo v to priseljene, da smo pod ruto nesvobodne in podobno. K temu prispevajo tudi različni pogledi, ki se so prepletali skozi zgodovino, skozi različne članke, znanstveno literaturo kot tudi leposlovja. Konec koncev tudi učbeniške vsebine, ki temu vprašanju na žalost niso naklonjene, ampak lahko z veliko gotovostjo rečem, da samo pospešujejo tovrstne stereotipe.

Je težko prenašati poglede?
Osebno sem se na to zelo navadila, pogledi so še, in verjamem, da tudi bodo, ker je to v naravi človeka, ker je radoveden, ampak vprašanje je, ali naredi drugi korak, ali to svojo radovednost na pravem mestu tudi zapolni.