V Srebrenici je takrat vladal kaos. Ena reka ljudi je drla proti nizozemskemu bataljonu v Potočarih, druga pa proti gozdu, razmere opisuje dr. Fatima Klempić Dautbašić, ki je v Srebrenici delala kot mlada zdravnica, ko se je tam začela vojna.

O nevarnosti zanikanja genocida je v našem studiu spregovorila kulturologinja Ela Porić. Pogovor z njo si lahko preberete tukaj.

Sorodna novica "Dogaja se genocid po genocidu"

"Domnevamo, da je šlo iz Srebrenice od 12.000 do 15.000 ljudi, v Nezuk pa nas je prispelo od 4000 do 4500. Napadali so nas z granatami, obstreljevali so nas ostrostrelci. Zasipali so nas tudi z bojnimi strupi. Ker sem zdravnica, lahko to z gotovostjo trdim. Vsi vodni viri so bili zastrupljeni. Na poti jih je bilo zelo malo in tisti, ki so pili krvavo vodo iz potokov, so ves čas halucinirali. Poleg tega so svoje vojake vtihotapljali med nas. Kolona je šla … To je težko pojasniti. Predstavljajte si kolono 12.000 ljudi, ki se vije po gozdu kot kača. Korak za korakom, ker je bilo vse območje minirano že prej, domnevali pa smo, da je bil del min položen, tik preden smo šli na pot.

Rekli so nam, naj hodimo zelo previdno in spremljamo tistega pred sabo. To je bil zelo hud psihični pritisk, da ne smeš zastati ali stopiti iz kolone, ker boš izgubil človeka, ki hodi pred tabo. Nekateri med tistimi, ki so jih vrinjali med nas, so se predstavljali kot vodiči, mi pa nismo mogli poznati vseh v koloni.

Veliko ljudi, ki so bili izčrpani, ki so halucinirali in niso bili več sposobni razumnega razmišljanja, je sledilo tem ljudem, ti pa so jih odpeljali v smrt. Sprašujem se, kako sem lahko kot ženska vse to prestala. Imela sem srečo, da sva z bratom ves čas ostala skupaj in preživela. Zame je bilo najhuje in o tem sem ves čas razmišljala, da hodimo po težko prehodnih krajih in da bo vsakdo, ki je ranjen in ne more sam hoditi, moral ostati. Nihče ni mogel nikogar nositi na hrbtu. Nekateri so poskušali. Sorodniki so nosili ranjenca, a so na koncu vsi umrli. Morda so ga morali pustiti na poti. Družine, bratje so se ločili, da bi vsaj nekdo preživel. Tega sem se najbolj bala. Če bo moj brat ranjen – kako naj ga pustim, kako pa naj ga nosim? Ves čas sem prosila ljubega Boga, naj me obvaruje usode, da bi moral eden od naju pustiti drugega. Kako bi po tem pogledala materi v oči?

S Srebrenico so povezane naše duše, ona je naše bistvo, povsod v svetu, kjer koli smo. To vez poskušam privzgojiti tudi svojim otrokom. Učim jih, da je to pokopališče kraj, od koder izhajamo in kamor se vedno vračamo."

Omenila bom samo ožji krog, pravi Azmira Malagić. "Oče, brat, strici in ded. To so tri generacije. Ob padcu Srebrenice je bil ded star 65 let, moj oče 40, starejši stric 35 in mlajši stric 27 let. Brat pa še ne 17. To so tri generacije: ded, oče in sin. Ko smo prispeli v Tuzlo, smo jih prijavili kot pogrešane, čeprav smo se zavedali, da se ne bodo nikoli vrnili. Leta 2009 smo pokopali posmrtne ostanke najmlajšega strica, leta 2011 starejšega strica, leta 2015 pa deda, očeta in brata. Njihova trupla niso bila cela. Najdeni so bili samo delčki. V letih 2005 ali 2006 so našli njihovo prvo kost, golen. Minilo je 17 let. Letos bodo pokopane še dve ali tri kosti. Nobeno truplo ni celo. Bratovo nima glave. To najbolj boli …

Po moževi in moji strani, če omenim samo bratove otroke, nečake, mojega strica in stričeve otroke, ker je tast imel tri brate … Pobili so cele družine, tudi hčere, vnuke, vse. Devetinštirideset družinskih članov. Moj ded in tastov brat sta bila najstarejša. Ded je imel 68 ali 69 let. To je vse moje sorodstvo. Najmlajši družinski član je bil star 12 let. Oprostite, samo … Pred padcem Srebrenice so ubili enajstmesečno deklico. Telesno ste tu, duševno pa tam. Ne vem. Ko sem tam, ne morem reči, da pozabim. Imam pa občutek, da so nekje tu, blizu. Podobe se mi vračajo, vživim se vanje. Tu najdem nekakšen mir."

"Mojega mlajšega sina Edina so ubili 6. julija. Bil je četrtek, 11. julija pa je padla Srebrenica", pripoveduje Saliha Osmanović. "Izgnali so nas skupaj z drugimi. V Potočarih je bilo kot v peklu. Ljudje so kričali … Tega se ne da opisati. Pobijali so, klali, vdirali v hiše … Neki moški iz Unproforja je jokal. Moj mož Ramo je … To je pripovedoval eden izmed preživelih ... Šel je iskat kakšen prost prehod, a so ga zajeli. Prisilili so ga, da je klical starejšega sina Nermina. Eden pa mu je narekoval, kliči vse." Dogodek, ob katerem so očeta prisilili, da je zvabil sina v smrtno past, je posnet. Saliha ne ve, kdo je naredil posnetek.

"Odšla sem v Haag. Rekla sem mu, naj pride pogledat, kje in kako živim, da je vse moje bližnje pobil, in da si ničesar ne izmišljam. Videla sem, da me gleda. Spraševala sem ga, ali lahko jé in spi in ali ga peče vest, ker je pobil toliko ljudi. Odvetnik je rekel, da je delil kruh in čokolade, zato da bi vsemu svetu dokazal, da je človekoljub. Ne more biti človekoljub, ko pa je toliko ljudi pobil.

Ničesar se nisem bala, to sem preživela. Rekli so mi, da bom zaščitena priča. Kaj pa bom v Haagu? Nočem tega. Zakaj naj grem v Haag, če se bom morala skrivati? Vsak moj dan je žalosten. Nikogar nimam. Imela sem, a nimam več. Vse sem izgubila. Kar koli si skuham, se spomnim vsega. Kaj in za koga kuham, za kaj živim? Nekako živim. Ne morem živa v grob. Počutim se slabo, moje življenje je težko in turobno. Hvala bogu, da so na svetu dobri ljudje, ki to kaznujejo. Treba je kaznovati. Ne moremo se delati, da se to ni zgodilo. Zgodilo se je. Naj ve ves svet."