Kje se zatika? Kamnov spotike je več, na kratko pa – predvsem v delu, da Ukrajina kot napadena država ne odstopa od zahteve po ozemeljski celovitosti. A vse več je pozivov, naj državi le nekako sedeta za pogajalsko mizo in vsaj poskušata poiskati diplomatsko rešitev – ter primernega posrednika pri tem. Kar pa je že nov kamen spotike.

Najprej malo osvežitve dogodkov: 24. februarja 2022 ruski predsednik Vladimir Putin oznani, da so ruske sile na vzhodu Ukrajine začele “posebno vojaško operacijo”. Prvi krog mirovnih pogajanj sledi že štiri dni pozneje, 28. februarja blizu beloruske meje. 3. marca sledi drugi krog pogajanj.

Sorodna novica Kdo zares preprečuje mirovna pogajanja v ukrajinski vojni?

5. marca je takratni izraelski premier Naftali Bennett, ki ga je prosil za posredovanje ukrajinski premier Volodimir Zelenski, poletel v Moskvo na triurni pogovor s Putinom, nato pa v Nemčijo na pogovore z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem, ki je bil pobudnik izraelskega posredništva.

Bennett se je pri svojem posredništvu poleg Nemčije usklajeval tudi z ZDA in Francijo.

Leto dni pozneje, februarja letos, je dejal, da sta si obe strani želeli ustaviti spopade, da se mu je zdelo, da je možnost za premirje “50 : 50”, a da so zahodne sile, ki podpirajo Ukrajino, dogovor blokirale, ker da so se hotele še naprej “boriti proti Putinu”. Pozneje je izrazil dvom, ali si je kdo v resnici želel takega mirovnega dogovora.

Tretji krog pogajanj med Rusijo in Ukrajino je potekal 7. marca, na katerih je tiskovni predstavnik Kremlja Dimitrij Peskov spet zatrdil, da bo Rusija nemudoma prekinila operacijo, če bo Ukrajina priznala Krim kot ruski, Lugansk in Doneck pa kot neodvisni pokrajini. Četrti krog pogajanj je potekal po videokonferenci med 14. In 17. marcem, peti krog pa 21. marca.

A 1. aprila, po umiku ruskih sili z Buče, je prišel na dan pokol v tej vasi, ko naj bi ruske sile pobile od 73 (podatki ZN-ovega visokega komisarja za človekove pravice) do 458 (podatki ukrajinske vlade) ukrajinskih civilistov. Spletni časopis Ukrainska Pravda je pozneje poročal, da je ruska stran privolila v srečanje med Putinom in Zelenskim, a se je s pokolom v Buči vse spremenilo, pogajanja pa so se ustavila.

9. aprila je Kijev nenapovedano obiskal takratni britanski premier Boris Johnson in dejal Zelenskemu, da je Putin “vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati” in da "četudi je Ukrajina pripravljena podpisati določene dogovore s Putinom, oni niso". Tri dni po Johnsonovem odhodu iz Kijeva je Putin dejal, da so pogovori z Ukrajino pristali v "slepi ulici".

Tajni pogovori ameriških predstavnikov z ruskimi

In v tej slepi ulici so tudi ostali. Maja letos, skratka, več kot leto dni pozneje, je generalni sekretar ZN-a Antonio Guterres v intervjuju za španski časopis El Pais izjavil, da "mirovna pogajanja za končanje vojne v Ukrajini ta trenutek niso mogoča", saj da sta tako Ukrajina kot Rusija prepričani o zmagi.

"Jasno je, da sta obe strani popolnoma zatopljeni v to vojno in prepričani, da lahko zmagata," je opozoril Guterres in hkrati izrazil upanje, da bo v prihodnosti vendarle mogoče Rusijo in Ukrajino spraviti za pogajalsko mizo.

Sorodna novica Iz Londona in Washingtona pozivi, naj Ukrajina pokaže več hvaležnosti za pomoč Zahoda

Zdi se, da je Zahod pripravljen poslati (skoraj) neomajno zalogo orožja za podaljševanje vojne (redka izjema so bile nedavne izjave britanskega obrambnega ministra Bena Wallacea in ameriškega svetovalca za nacionalno varnost Jaka Sullivana, ki sta Ukrajini sporočila, naj pokaže več hvaležnosti za pomoč, ki jo prejema od Zahoda, in naj Kijev neha obravnavati zaveznike kot Amazonovo skladišče orožja), ne kaže pa nobene pobude za mirovna pogajanja med vojskujočima se stranema.

A takih, ki si želijo diplomatske rešitve, je očitno vse več – celo na ameriški strani. NBC je pred dnevi poročal o tajnih pogovorih skupine nekdanjih visokih predstavnikov za ameriško nacionalno varnost s peščico vplivnih Rusov, ki naj bi bili blizu Kremlja.

Cilji pogovorov so bili položiti temelje za mirovna pogajanja, ohraniti odprte komunikacijske kanale z Rusijo in "potipati", kje bi lahko obstajalo nekaj prostora za pogajanja, kompromise in diplomacijo glede končanja vojne, administracija Joeja Bidna pa naj bi bila o njih obveščena.

S člani skupine naj bi se aprila v New Yorku za več ur sestal celo ruski zunanji minister Sergej Lavrov, navajajo viri. Med temami pogovorov so bile tudi nekatere najbolj pereče točke, kot je tista, kaj naj bi se zgodilo z ozemlji, ki si jih je priključila Rusija in jih Ukrajina morda ne bo mogla nikdar več zavzeti.

Z Lavrovom so se sestali Richard Haass, nekdanji diplomat in odhajajoči predsednik Sveta za mednarodne odnose, strokovnjak za Evropo Charles Kupchan in strokovnjak za Rusijo Thomas Graham, oba nekdanja predstavnika Bele hiše in State Departmenta ter člana Sveta za mednarodne odnose.

Diplomacija drugega tira

V diplomatskih krogih so tovrstni neuradni pogovori, v katere so vpleteni zasebni državljani, ne predstavniki vlad, znani kot "diplomacija drugega tira" oz. "diplomacija tira 1,5", če eno stran zastopajo vladni predstavniki, kot je bil v tem primeru Lavrov.

Na ameriški strani naj bi pogovori vključevali tudi nekatere nekdanje predstavnike obrambnega ministrstva, kot je strokovnjakinja za Nato Mary Beth Long, na ruski pa poleg Lavrova še akademike ter vodje več strokovnjakov ali raziskovalnih inštitutov, ki naj bi jih Putin poslušal.

Prav tako aprila sta Haass in Kupchan za ameriško revijo Foreign Affairs napisala dolg članek z naslovom "Zahod potrebuje v Ukrajini novo strategijo", v katerem sta podrobno opisala načrt, "kako se preseliti z bojišča za pogajalsko mizo", pri čemer naj bi ZDA igrale ključno vlogo pri tej taktični operaciji.

Številne pobude za pogajanja, a brez interesa Kijeva

To sicer še zdaleč ni edina pobuda za ponovno vzpostavitev mirovnih pogajanj v teh 16 mesecih. Kot navaja USA Today v članku z naslovom "Vsa mirovna pogajanja, ki jih Kijev noče sprejeti", število mirovnih načrtov, pobud in ponudb za mediacijo od tretjih akterjev samo raste in raste.

Vse od kitajskega načrta v 12 točkah februarja letos, brazilske ponudbe aprila, da bi vodila "mirovni klub" (a z državami, ki niso poslale orožja Ukrajini), in mirovnega načrta Indonezije do pobude afriške delegacije junija letos in vatikanskega imenovanja kardinala Mattea Zuppija kot papeževega odposlanca za mirovna pogajanja prav tako junija letos.

Toda kot piše USA Today, "tisto, kar se *ne* zdi, da narašča, je ukrajinski apetit, da bi Kijev dejansko razmislil o katerikoli od teh pobud".

Pogoj Kremlja: ustavitev pošiljk orožja Kijevu

Zelenski in njegov najožji krog svetovalcev so večkrat ponovili, da ne potrebujejo posrednikov za mirovna pogajanja, to pa predvsem zato, ker Ukrajina kategorično zavrača kompromise glede svojega ozemlja in vztraja pri popolni obnovitvi ukrajinske ozemeljske celovitosti, vključno s Krimom, Putin pa ne kaže nobenih znakov, da bi bil pripravljen popustiti, ko gre za Krim, Lugansk in Doneck.

Putin tudi pravi, da miru v Ukrajini ne bo toliko časa, dokler Zahod in Nato ne nehata oskrbovati Ukrajine z orožjem. "Če si želijo s pogajanji doseči rešitev konflikta, je dovolj, da ustavijo pošiljanje orožja," je dejal Putin junija na srečanju z ruskimi vojnimi dopisniki.

Dmitrij Trenin, nekdanji ruski vojaški obveščevalec, zdaj pa politolog na Višji ekonomski šoli v Moskvi, je dejal, da se Putin "odziva pozitivno na ideje, ki jih predlagajo Kitajska in druge nezahodne države", za odsotnost mirovnih pogovorov pa krivi Ukrajino, ker pogajanja zavrača.

Toda kot še piše USA Today, ima Kijev morda dober razlog za previdnost. Maja je več deset ukrajinskih civilnodružbenih organizacij objavilo poziv, v katerem so posvarile, da bi vsak poskus vzpostavitve prekinitve ognja, preden bi bile razrešene ključne točke razhajanja, omogočil Rusiji utrditev pridobljenih ozemelj. "Ti pozivi po pogajanjih s Putinom brez odpora so v resnici pozivi po predaji naše suverenosti in ozemeljske celovitosti," so zapisale skupine v skupni izjavi.

Trenin se strinja: "Ustavitev ognja ne bi končala vojne, ampak bi pomenila zgolj premor, po katerem se bodo spopadi nadaljevali, celo intenzivneje," je dejal in dodal, da meni, da je upor skupine Wagner pod vodstvom Jevgenija Prigožina Putina okrepil, ne pa oslabil, kot so to zaključili številni zahodni zunanjepolitični strokovnjaki. "Putin je zdaj v močnejšem položaju, kot ko je divjal bridek spor znotraj njemu zvestega kroga ljudi. Če si želi okrepiti svojo avtoriteto, zarotirati svoje podrejene, jih povišati ali degradirati, lahko to zdaj stori lažje kot prej."

A upokojeni profesor mirovnih študij David Cortright meni, da je čas, da se Ukrajina in Rusija začneta pogovarjati o tem, kako končati vojno – tudi če ne zaupata ne druga drugi ne potencialnim posrednikom. "Nobenega razloga ni, da bi se bali diplomacije. Ni se ti treba vdati nasprotniku ali sprejeti njegovih pogojev. Iz drugih mirovnih procesov vemo, da se oboroženi spopadi običajno nadaljujejo, tudi ko se začne diplomacija," je povedal za USA Today.

Ob tem še dodaja, da je kljub upravičeni skeptičnosti Ukrajine in njenih zaveznic do kitajskega mirovnega načrta, v najboljšem interesu Kijeva, da zaradi kitajskih gospodarskih vzvodov, ko gre za Rusijo, sodeluje s Pekingom. "To pa ne pomeni, da mora Ukrajina delati kake kompromise glede svojih zahtev do Rusije ali umakniti vse svoje sile z ozemelj, ki si jih je priključila Rusija."

Posredna vojna kot ovira mirovnim pogajanjem

Kot poroča NBC, naj bi vse več znakov kazalo na to, da si ZDA in njene zaveznice vse bolj želijo ponovne vzpostavitve mirovnih pogajanj jeseni, po koncu ukrajinske protiofenzive.

Po pisanju Washington Posta naj bi med tajnim obiskom Kijeva maja letos ukrajinski predstavniki direktorju Cie Williamu Burnsu predstavili načrt, kako spraviti Moskvo na mirovna pogajanja do konca leta. Vlogo pri pobudi za konec vojne igrajo tudi prihajajoče ameriške predsedniške volitve, saj se demokrati bojijo, da bodo republikanci zmanjšali podporo Ukrajini.

O vlogi posrednikov pri mirovnih pogajanjih med Ukrajino in Rusijo je pred dnevi v ameriški spletni reviji Counter Punch daljši esej napisal Alfred de Zayas, profesor prava na Univerzi za diplomacijo in mednarodne odnose v Ženevi, ki je delal tudi za Združene narode kot neodvisni strokovnjak za mednarodni red in pravo. De Zayas opozarja, da morajo mediacijo opravljati ljudje, ki nimajo nobenega interesa pri izidu dogovora, kar da velja tudi za rusko-ukrajinski konflikt, ki da je "v bistvu ZDA/EU/Nato/ukrajinsko-ruski konflikt".

"Jasno bi moralo biti, da kredibilen mediator ne more prihajati iz ZDA, Velike Britanije, Francije ali Nemčije. Obstaja pa vrsta mirovnih načrtov in usposobljenih mediatorjev, ki so se ponudili za vlogo, vključno s papežem Frančiškom ter latinskoameriškimi, afriškimi in azijskimi voditelji."

A kar manjka, opozarja De Zayas, je pripravljenost politikov iz držav članic Nata, da si predstavljajo kar koli drugega, kot "Putin mora izgubiti" ali "Ukrajina mora dobiti". "Jasno je, da gre tu za posredno vojno in da na kocki ni samo usoda Ukrajine, ampak sposobnost obstoja sveta po Natu, to je multipolaren svet pod Združenimi narodi, ne pa pod ZDA in nekoč vsemogočnim dolarjem," piše.

"Če bi šlo za preprost dvostranski konflikt Ukrajina – Rusija, bi se temu dalo izogniti in celo po ruski invaziji bi se lahko s pošteno in iskreno dvostransko mediacijo rešil v nekaj tednih. A ukrajinska vojna je klasična posredna vojna z geopolitičnimi interesi številnih držav, še posebej članicami Nata in EU-ja, ki igrajo ključno vlogo. Ti interesi so v nasprotju z izpogajanim mirom in vodijo svet v resno nevarnost jedrskega spopada."

Primer Krima kot primer Kosova?

Kot ovire za kakršen koli razumen dialog De Zayas ob tem izpostavlja globoko zakoreninjeno potrebo vpletenih, da potrdijo lastno propagando, in strah pred izgubo ugleda – tako med lastnimi državljani kot v tujini.

"Opažam, da mnogo politikov dejansko verjame lastni propagandi in si niso sposobni predstavljati, da bi se lahko motili v svoji presoji dejstev in predzgodovine danega konflikta. Kar postane zelo očitno, je, da imajo številni politiki, še posebej v državah Nata, nerazvit občutek samokritičnosti in močen občutek prepričanosti o svojem prav. Ta binarni miselni ustroj, prevladujoč na Zahodu in v osrednjih medijih, deli svet na dobre in slabe države, na demokracije in avtokracije, čeprav te oznake objektivno niso ustrezne."

De Zayas pove tudi, v čem vidi problem ukrajinske zahteve po ozemeljski celovitosti kot prvi pogoj za kakršna koli mirovna pogajanja.

"Ozemeljske celovitosti Ukrajine po mejah iz leta 2014 ne bo mogoče ponovno vzpostaviti, ker bi s tem neizogibno kršili pravico do samoodločbe prebivalcev Doneškega bazena in Krima. In če obstaja kakršen koli dvom o volji prebivalstva na teh območjih, bi moral ZN izvesti ustrezno nadzorovan referendum z zunanjimi opazovalci," piše De Zayas in ob tem podaja primer Kosova.

"Tako kot večinsko albanskega prebivalstva Kosova ne morete prisiliti spet pod ozemeljsko celovitost Srbije, tako se tudi večinsko rusko prebivalstvo Doneškega bazena in Krima ne bo nikdar vrnilo k Ukrajini, razen če se tako odločijo na referendumu."

Richard Caplan, profesor na Oxfordu, ki je opravil vrsto raziskav o tem, kako se vojne končajo, in o pogojih, ki vzdržujejo mir, ob vsem tem opozarja, da se je okoli četrtina vojn od leta 1946 dalje končala v manj kot mesecu dni, ena četrtina pa v manj kot letu dni. Druge so v povprečju trajale več kot desetletje.

"Na koncu se bo morala Ukrajina odločiti, kaj je zanjo sprejemljivo. A obstaja razlika med izidom, ki si ga predstavljaš, in tistim, ki ga dejansko dosežeš," sklene Caplan.