Eden najbolj mednarodno vpetih slovenskih kuratorjev, ki se s poljem zbirateljstva ustvarja že več let, je seznamu številnih odmevnih razstav doma in po svetu dodal še postavitev Lost in the Moment That Follows. Ways of Collecting: The Ovidiu Șandor Collection (Izgubljeno v trenutku, ki sledi. Načini zbiranja: Zbirka Ovidia Șandorja) v lani odprtem praškem razstavišču Kunsthalle Praga. Razstava, ki so jo odprli 9. junija in bo na ogled do 10. septembra, predstavlja 150 del 79 umetnikov iz zbirke romunskega zbiratelja, filantropa in ustanovitelja bienala sodobne umetnosti Art Encounters v Temišvaru Ovidia Șandorja.

Naslov razstave izhaja iz misli ustanovitelja in glavnega teoretika nadrealizma Andréja Bretona, ki govori o prepletanju preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Naslov povzema zbirko v dveh pogledih – na eni strani predstavlja nadrealizem pomemben segment zbirke, po drugi pa gre za preplet v zgodovino usmerjene zbirke, ki pa vseeno vstopa v dialog s trenutkom, v katerem živimo.

Zbirka Ovidia Șandorja se osredinja na romunsko umetnost od začetka 20. stoletja do danes – tu so med drugim dela Constantina Brâncușija, Vicotrja Braunerja in Brassaïja, povojno avantgardo zastopata André Cadere in Ana Lupaș, med sodobnejšimi umetniki pa so Mircea Cantor, Ciprian Mureșan in Ioana Nemeș. Logar povezuje predstavljena dela v pet tematskih sklopov: identiteta, narava, prostor, telo in spomin. Na ogled so dela v različnih medijih, od risb in slik, do instalacij in skulptur ter fotografije in videa.

Gre za prvo obsežnejšo predstavitev romunske umetnosti na Češkem. Logarja je tja po večmesečnem debatiranju na temo zbirateljstva povabila vodja kuratorjev Christelle Havranek, ki sta jo s slovenskim kuratorjem povezala ustanovitelja Kunsthalle Praga Petr in Pavlína Pudil. Poznala sta namreč njegov razstavni projekt Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki ga je leta 2021 pripravil v Mestnem muzeju Ljubljana. V Ljubljano je tedaj razstava pripeljala dela iz petih zasebnih zbirk, poleg predstavitve del svetovno zvenečih avtorjev pa je bila predvsem priložnost za razmislek o problemskih vidikih vprašanj zbirateljstva in razvoja zbirateljskih izhodišč, s čimer se Logar že dlje časa ukvarja.

Razstava Șandorjeve zbirke v Pragi spada v sklop razstavnega cikla z naslovom Načini zbiranja (Ways of Collecting), ki jo je zasnovala Christelle Havranek. Cikel je po njenih besedah namenjen poudarjanju samega zbirateljstva, ki je, "čeprav pogosto prezrt, pomemben del umetniškega ekosistema."

Razstava zasebne zbirke Ovidia Șandorja torej ni le priložnost za pogled v romunsko umetnost zadnjega dobrega stoletja, ampak premislek o pomenu samega zbirateljstva. "Stanje zbirateljstva v delu Srednje in Vzhodne Evrope se vsekakor izboljšuje, ampak še vedno je to precej v povojih. Ne toliko zaradi manjšega števila zasebnih iniciativ iz omenjene regije, ampak predvsem zaradi zaznavanja javnosti, ki je še vedno precej sumničava vsakič, ko se omeni nekaj v povezavi s tem. Zato menim, da velika odgovornost leži na samih institucijah, ne samo umetnostnih, ampak tudi izobraževalnih, pa seveda na kulturni politiki in medijih," razmišlja Tevž Logar, ki bo 6. septembra v Kunsthalle Praga s priznanim likovnim kritikom Borisom Groysom razpravljal o zbiranju v digitalni dobi.

Ob razstavi je izšel katalog, ki poleg vizualnega materiala prinaša tudi Logarjev tekst, njagov intervju s Șandorjem o zbirki in fundaciji ter obsežen esej Bernarda Blistena o zbirki.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Če začneva pri naslovu oz. Bretonovi misli o povezanosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Pravite, da je v misli ujet tisti trenutek razstave, kjer kljub retrospektivnemu oziranju postavitev vstopa tudi v dialog s sedanjostjo. Se vam zdi to eden ključnih trenutkov (zgodovine) umetnosti nasploh – da torej z oziranjem v neke specifične zgodbe, tematike preteklih časov odgovarjamo oz. vsaj iščemo odgovore tudi na vprašanja tega trenutka, s tem pa navsezadnje prihodnosti? Kako te je to vodilo pri snovanju koncepta razstave?
Vedno, ko razmišljam o razstavi, razmišljam tudi o tem, da je umetnost del družbe, del naših življenj. Zato se mi zdi vedno pomembno, da razstava biva v današnjem času in ne da je od njega odtujena. Mislim, da ima umetnost izredno velik potencial, da sproži razmislek o tem, kaj se okrog nas dogaja. Vselej ga je imela. In menim, da je prav ta razstava lep primer, ki dokazuje, da je imela umetnost skozi zgodovino izredno sorodne interese, ki pa so zaradi samega "zeitgeista" realizirane na različne načine. Zato sem se odločil, da kljub temu, da gre za retrospektivni pregled zbirke Ovidia Șandorja, poskušam to "zasidrati" v interes sodobnosti, se pravi, da se osredinjam na teme in umetniška dela dela, ki brez zadržkov delujejo tudi zelo aktualno. Se pravi nekaj, kar lahko neposredno navežem na diskurz sodobne vizualne umetnosti, ki ga trenutno spremljamo v mednarodnem prostoru.

Zdi se mi, da to vez s sodobnostjo pri tej razstavi konkretneje uresničujete na dva načina: najprej s horizontalnim sopostavljanjem del različnih obdobij znotraj posameznih tematskih sklopov identitete, narave, prostora, telesa in spomina, kjer torej ne slediš kronološkemu principu, ampak sobivanju del različnih obdobij. In pa seveda z vključitvijo del treh sodobnih romunskih avtorjev. To so Dan Perjovschi, Ciprian Mureşan in Alex Mirutziu.
Izredno blizu mi je Groysov pogled na sodobnost iz besedila Comrades of Time, ki pravi, da sodobnost umetniškega dela ni pogojena z časom njegovega nastanka, ampak s tem, kako umetniško delo deluje v določenem času in prostoru. In mislim, da se ta misel zelo neposredno pokaže tudi na tej razstavi, saj sem znotraj posamičnih tematskih sklopov, sopostavljal dela iz treh različnih časovnih obdobij. Prav tako sem se zelo trudil, da so v posamičnih tematskih sklopih, tako tri časovna obdobja kot različni izrazni mediji, uravnoteženi. Na ta način sem ustvaril pet "entitet", ki imajo svojo notranjo logiko in dinamiko, hkrati pa vsi skupaj sobivajo in definirajo celovito sporočilo razstave. Omenjeno povabilo Danu Perjovschemu, Ciprianu Mureşanu in Alexu Mirutziu in produkcija njihovih novih umetniških del se vsekakor dotika vprašanja sodobnosti, a vendarle sem ta segment zasnoval predvsem zaradi tega, da se občinstvu pokaže, da zbirka ne pomeni samo akumulacije umetniških del, ampak da ta lahko deluje tudi kot produkcijska platforma in podpora umetnicam in umetnikom. In ne nazadnje ta povabila so tudi simbolni poudarek bolj efemernih in "nematerialnih" elementov zbirke, kot so performans, site-specific intervencije, gibljiva slika...

Zbirka Ovidia Șandorja se osredinja na romunsko umetnost, ki pa jo spremljajo tudi dela mednarodnih avtorjev. Se vam je zdelo znotraj tega pomembneje poiskati neke specifike romunske umetnosti 20. in 21. stoletja ali tiste trenutke, ki so v bistvu odsev stika z mednarodnimi tokovi likovnega ustvarjanja?
V tem kontekstu je treba poudariti, da je Șandorjeva zbirka v glavnini posvečena romunski umetnosti, ki pa jo v zadnjih letih širi z mednarodnimi odkupi, a vendarle so ti še v manjšini, in ko sem pripravljal projekt je bilo to eno izmed ključnih vprašanj. Po preučevanju zbirke in po pogovoru s Șandorjem sem se odločil, da se osredinim na romunsko umetnost, saj je mednarodni vidik še v povojih in potrebuje še nekaj časa, da se integrira v samo zbirko.

Kar se tiče iskanja motivov za razstavo, pa je bilo ključno, da najprej razumem kulturni, socialni in politični kontekst, v katerem je umetnost nastajala. To je bilo izhodišče in osnova celotnega projekta, ki sem ga potem seveda povezal z mednarodnimi tokovi likovnega ustvarjanja, saj je to izredno pomemben element celotne zgodbe romunske umetnosti. Na primer, nemogoče je razmišljati o romunski zgodovinski avantgardi brez navezave na dejavnosti romunskih dadaistov in nadrealistov v Zürichu, Parizu ali Berlinu in kako je to vplivalo na aktivnosti umetnic in umetnikov v Romuniji. Izredno veliko časa sem posvetil študiju knjig iz obdobja zgodovinske avantgarde, ki so postale izredno pomembna točka stika z mednarodnim prostorom. Na podlagi tega segmenta so se zgodila sodelovanja romunskih umetnikov z avtorji, kot so Picasso, Kandinsky, Ernst, Matisse, Miró ... Številne knjige nam je uspelo tudi digitalizirati, tako da si jih občinstvo lahko ogleda v celoti. Mogoče se to zdi kot manjši "ekskurz", ampak moram reči, da je ta princip mednarodnega delovanja zgodovinske avantgarde mogoče prepoznati tudi v kontekstu povojne avantgarde in seveda v obdobju po revoluciji. In nekako je ta princip postal moje glavno vodilo v kontekstu predstavitve. Se pravi, ta stik z mednarodnimi tokovi v umetnosti je bil vedno prisoten.

Șandor o svoji zbirki pravi, da je na neki način tudi odsev zgodovine 20. stoletja. Sami pravite, da temelji na treh med seboj povezanih stebrih – zgodovinski avantgardi, povojni romunski neoavantgardi in umetnosti po revoluciji 1989. Najbolj kompleksno je že zaradi specifičnosti in nasilja prevrata v Romuniji zadnje, menite. In to je bilo na neki način tudi izhodišče formiranju umetniškim delovanjem naslednjih desetletij. Kako in koliko to specifično poglavje okrog leta 1989 zaznamuje romunsko ustvarjanje zadnjih 30 let?
Gre za podoben razmislek kot tisti, ki se navezuje na vprašanje padca berlinskega zidu ali razpada Jugoslavije in kako je to vplivalo na umetniško produkcijo in infrastrukturo. In to so zelo zapleteni procesi, saj ne gre izključno za osebne ali kolektivne refleksije, ki se kažejo skozi umetniške prakse, ampak se je treba zavedati, da so države začele graditi tudi nove identitete. In to podrazumeva tudi strukturne reforme, ki so vplivale na to, kako danes vidimo določeno "krajino sodobne umetnosti". V Romuniji je, žal, recimo izredno podhranjen javni in nevladni sektor, kar je mogoče videti skozi programe muzejev oz. nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s sodobno vizualno umetnostjo. Nenehno se bojujejo za obstoj in z velikimi težavami planirajo in realizirajo svoje programe. Posledično s tem se je zasebni sektor pojavil kot nekakšne korektiv, in to je močno vplivalo na razvoj različnih umetnostnih središč (Bukarešta, Cluj, Iasi, Temišvar ...). Tako je v zadnjih dvajsetih letih v Romuniji vzpostavilo precej zasebnih zbirk, fundacij in predvsem mednarodno aktivnih zasebnih galerij, ki zastopajo romunske umetnice in umetnike in jih predstavljajo tudi na pomembnih svetovnih sejmih.

Poleg tega veliko zasebnih iniciativ odpira tudi neprofitne projektne prostore oz. izvajajo različne programe (veliko se financirajo iz evropskih sredstev) in na ta način nastajajo zanimivi hibridi, ki so začeli posegati tudi v polje izboljšanja produkcijskih razmer, izobraževanja, založništva ... In kot sem že prej omenil, ta pogled v tujino je močno prisoten tudi pri tej generaciji. To je izredno lepo vidno s prisotnostjo številnih sodobnih romunskih umetnic in umetnikov ter galerij v mednarodnem umetnostnem prostoru. Na drugi strani pa se je ta generacija umetnic in umetnikov v določenih segmentih svojega dela seveda precej ukvarjala tudi z refleksijo preteklega režima oz. časa do revolucije, bodisi ko govorimo o slikarjih, povezanih s t. i. Cluj School (Victor Man, Adrian Ghenie, Marius Bercea) bodisi drugih individualnih praksah umetnic in umetnikov, kot so Ciprian Muresan, Ioana Nemes, Mircea Cantor ali Ioana Bătrânu.

Razstava je razdeljena v različne tematske sklope, ampak verjetno je – glede na opis zbirke – v vsakem primeru to na neki način pregled romunske umetnosti zadnjega dobrega stoletja, k čemur pa pristopate kot zunanji kustos. Seveda romunsko ustvarjanje tudi zaradi drugih projektov in splošnega poznavanja območja dobro poznate, pa vendar je zunanji pogled vedno drugačen od pogleda, ki ga ima nemara domača stroka. To je seveda za vas verjetno izziv, obenem pa je lahko zunanji pogled tudi koristen prispevek k razumevanju nekega prostora, saj lahko uvidi segmente, ki jih domače oko ne. Ste imeli pri kuriranju to v mislih?
V enem izmed intervjujev sem že rekel, da sem najprej mislil, da bo to še ena razstava zasebne zbirke, vendar mi je bilo zelo hitro jasno, da ni tako. Prav zaradi elementov, o katerih sem govoril v prejšnjem odgovoru, je ta projekt postal polje, ki so ga opazovali različni centri moči v Romuniji. In seveda mi je to predstavljalo še dodatno odgovornost, saj mi izredno veliko pomeni, kaj meni romunska strokovna javnost, s katero sem na različnih projektih intenzivno sodeloval v zadnjih desetih letih. In če bi mi "spodrsnilo", to vsekakor ni najboljša popotnica za mogoča prihodnja sodelovanja. Kar se tiče pogleda od zunaj, menim, da je to izredno pomemben element za samo zbirko, saj se tako v zbirko vnašajo novi načini branja, ki so lahko koristni tudi za nadaljnjo gradnjo zbirke. Na večer odprtja mi je Sandor priznal, da je bil izredno nervozen, saj ni verjel v nekatere moje odločitve glede dialoga med umetniškimi del in njihove postavitve v prostoru, hkrati pa je želel spoštovati mojo integriteto, ki jo imam kot kustos. In šele potem, ko je stopil v prostor in je začutil prehode med temami, dialoge med deli, napetosti med izraznimi mediji, konstruirane poglede v prostoru, se mu je odvalil kamen od srca ter priznal, da sem z razstavo v zbirko pripeljal poglede in misli, o katerih on do zdaj ni razmišljal. To mi izredno veliko pomeni, saj z razstavo nisem želel reproducirati obstoječih konceptov in postavitev, ampak predstaviti nove možnost za razmislek o zbirki.

Vsaka predstavitev del zasebne zbirke pomeni tudi splošen premislek o pomenu zbiranja, zbiralcev in zasebnih zbirk kot takih. Navsezadnje je tudi sama razstava del širše razstavne serije Ways of Collecting, ki se ukvarja prav s tem vprašanjem. Avtorica razstavne serije Christelle Havranek pravi, da je bilo na Češkem dolga leta zasebno zbirateljstvo skrito širši javnosti, umetnost pa dostopna le prek javnih zbirk, okoli zasebnih zbiralcev pa je vedno visela neka tančica skrivnosti. Kakšna so vaša opažanja glede sprejemanja zasebnega zbirateljstva, odpiranja zbirk javnosti in navsezadnje razumevanja pomena zbirateljstva za umetniški prostor ne zgolj na območju Češke, ampak širše Vzhodne in Srednje Evrope in tudi specifično slovenskega prostora?
Sam osebno menim, da je zbirateljstvo izredno velika odgovornost, saj je umetnost naša skupna dediščina. In zdi se mi pomembno, da se vsak, ki zbira, zaveda, da ima javnost pravico dostopa do tega. Seveda nima vsak možnosti odpreti svojega muzeja ali galerije, ampak zelo pomembno je že zavedanje, da so dela na neki način dostopna, in ne hermetično zaprta v škatli v trezorju. Bodisi skozi knjige, splet, posoje del za razstave, festivale in ne nazadnje, da so na ogled v življenjskem prostoru zbiratelja.

Stanje zbirateljstva v delu Srednje in Vzhodne Evrope se vsekakor izboljšuje, ampak še vedno je to precej v povojih. Ne toliko zaradi manjšega števila zasebnih iniciativ iz omenjene regije, ampak predvsem zaradi zaznavanja javnosti, ki je še vedno precej sumničava vsakič, ko se omeni nekaj v povezavi s tem. Zato menim, da velika odgovornost leži na samih institucijah, ne samo umetnostnih, ampak tudi izobraževalnih, pa seveda na kulturni politiki in medijih. Osebno sem precej razočaran, ker so poročila, ki se dotikajo teh vprašanj, praviloma izredno senzacionalistična in največkrat prekopirana iz tujine, s katerimi je nemogoče nagovoriti specifični lokalni kontekst. In seveda, da so stvari strokovno obdelane, saj je le tako mogoče definirati distinkcijo med zbiranjem in akumuliranjem/kupovanjem del, med galeristom in preprodajalcem, med sejmom in dražbo, primarnim in sekundarnim trgom ... Ne pa da na koncu vse pristane v istem košu.

Seveda je treba potegniti jasno ločnico med javnim in zasebnim, ampak hkrati se je treba zavedati, da je oboje del kompleksnega sistema sodobne umetnosti in da je znotraj tega treba manevrirati. Če oba segmenta delujeta dobro, in ko je to mogoče, medsebojno tudi sodelujeta, je to lahko izredno pozitivno za razvoj umetnosti. In ne nazadnje, tako eden kot drugi lahko delujeta tudi kot korektiv znotraj celotnega sistema. Za moje pojme je največji potencial zasebnih zbirk vsekakor "benjaminovski" premislek o razmerju med umetniškim predmetom, njegovo zgodovinsko interpretacijo in pogledom zbiratelja, ki skozi njegov lastni čas in prostor meče novo luč na to, kar je sam predmet do tega trenutka izražal.

Že kar nekaj časa se ukvarjate tudi z razmišljanjem in pomenom zasebnih zbirk, eden od širši javnosti vidnejših rezultatov vašega raziskovanja polja je bila, denimo, razstava Ko ste v dvomu, pojdite v muzej v Mestnem muzeju Ljubljana. Vsaka zbirka ima seveda svojo notranjo logiko, ki ni vezana le na umetniška dela v njej, ampak predvsem na pristop oz. motiv tistega, ki to zbirko oblikuje. Se vam zdi pri predstavljanju zasebne zbirke pomembno pokazati zbiralčevo strategijo zbiranja ali pa je razstava lahko tudi priložnost pokazati povsem druge povezave, ki jih kustos kot zunanji opazovalec lahko uvidi v zbirki?
Res je, razstava Ko ste v dvomu, pojdite v muzej je bil moj prvi bolj konkreten rezultat tega raziskovanja, hkrati pa je le ta hitro sprožil tudi druga sodelovanja. Razstava v Pragi je rezultat odmeva te razstave, saj je kustosinja Christelle Havranek poznala projekt v Ljubljani in želela vzpostaviti sodelovanje v tej smeri. Predstavljanje zbirke mora biti vedno individualizirano in ne tipsko, saj se samo na ta način uspe prikazati senzibilnost in čim bolj precizen narativ zbirke, in to je tisto, kar jo dela prepoznavno na zunaj. V vseh sodelovanjih, ki sem jih z zbirkami imel do zdaj, je bilo to nekaj, na kar so bile najbolj pozorne, in to je bilo vselej polje, ki je zahtevalo njihovo avtorizacijo. Kar je seveda povsem normalno, saj nima nobenega smisla prikazovati zbirke skozi ideje oziroma poudarke, ki z njo nimajo nikakršne zveze. In to je morda tudi najbolj zahteven in odgovoren segment sodelovanj, saj si primoran delati selekcijo iz fundusa celotne zbirke (ta lahko variira od par deset predmetov do par tisoč), ki je seveda ne poznaš tako dobro kot zbiratelj. Zato je nujno biti izredno pozoren, da se ti kakšen ključen element zbirke ne izmakne, hkrati pa je treba precej učiti in dela tudi širše kontekstualizirati, saj je nemogoče, da bi poznal vse. Zato so dialogi o zbirki iz različnih perspektiv izredno pomembni.

Nemogoče je seveda spregledati tudi samo strategijo, vendar je to treba obravnavati individualno, saj je nekje strategija že integralni del narativa zbirke, nekje pa je to bolj skrito in se ne poudarja preveč. Zato je res vse zelo odvisno od samega razstavnega projekta in kako kompleksno želimo zbirko prikazati. Razstava v Kunsthalle Praha je precej kompleksna v tem pogledu, saj je njihova želja s serijo Ways of Collecting, da se prikažejo ne samo različne zbirke, ampak tudi različne načine delovanja zbirk. Tako sem skozi različne segmente razstavnega projekta (razstava, nove produkcije, izdelava edicije, publikacija, mediacija, obrazstavni in izobraževalni program ...) poskušal prikazati vso kompleksnost in strategijo zbirke Ovidia Șandorja kot tudi dejavnosti njegove fundacije Art Encounters.