Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih 40 let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Ptič Evgenu Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Pod plaščem noči, v dvojini in v sodelovanju s slavcem, zgodba razpre krila od Lokavca do Caprija in odpre razmisleke o slepoti in zaslepljenosti, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o položaju slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva?

Radijski dokumentarec je nastal v sodelovanju vseh treh programov nacionalnega radia. Snemanje je potekalo v okolici Ajdovščine, v Neaplju in na Capriju. Po premieri v ljubljanskem Tivoliju bo Potovanje na robu noči tudi eno izmed izhodišč za razprave na Avdiofestivalu, ki ga Radio Slovenija organizira v ponedeljek 9. oktobra v Cukrarni. Med gosti bo tudi ddr. Evgen Bavčar, ki se v dokumentarcu naveže tudi na svoja pokojna prijatelja, pisatelja Borisa Pahorja in Milana Kundero. Zelo blizu si je tudi s Petrom Handkejem, nobelovcev slovenskih korenin. V pogovoru za MMC razmišlja tudi o tem, zakaj bi morala Evropo združevati in povezovati kultura, na pa ekonomija ali celo vojna.

Vabljeni k branju intervjuja!

Pozdravljeni ddr. Bavčar. Kakšna je jesen v vašem Lokavcu?
Jesen je taka, kot takrat, ko se govori o indijanskem oziroma o tipičnem Martinovem poletju. Gre za legendo, ko je sveti Martin prešel Loaro in je vse cvetelo. Ta jesen še vedno nosi dih, čeprav bi si človek najraje zavrtel kakšno glasbo, na primer Balaševićevo Jesen stiže Dunjo moja. (Jesen prihaja, Dunja moja). Taka je jesen, ampak letos je prijetna, s pridihom poletja.

Vaši ljubi ptički, ki jih na pomlad snemate na travnikih tukaj v Lokavcu, pa so se že počasi odpravili nazaj v južne kraje.
Ja, ptičkov ni več. So še vrabci in druge ptice, ki prezimijo pri nas. Ampak pomladnih glasnikov pa ni več, šele naslednje leto se bodo spet vrnili pozdravljati pomlad. Jesen je tak čuden čas. Po drugi strani pa je z vizualnega vidika jesen zanimiva, zame je zanimiv tudi veter, ki je kot nekakšen gost oziroma sel. Riše mi pokrajino, ko se seli z enega drevesa na drugo, ko zakriva ropot avtomobilov ali pa glasove ljudi. Veter je zelo prijeten gost, nekako tukaj v Vipavski dolini živim z vetrom. Je odličen kazalec pokrajine, ki z vetrom resnično zaživi.

Minuli torek ste bili častni gost na premieri radijskega dokumentarca Potovanje na robu noči. Kakšni so vtisi, kakšno je glavno sporočilo?
Zelo sem zadovoljen, ker se je prvič zgodilo, da je radio na takšen celovit način posegel v nevidni svet zvoka. To ni samo svet zvoka kot svet nekih strukturiranih tonov, na primer kot v glasbi, ampak je tudi svet hrupov, šumov, zelo obširna pokrajina zvočnih bogastev. Zame so pomemben del zvočne podobe tudi ptice, še posebej slavci, ki jih vsako pomlad snemam v domačem Lokavcu. Slavec mi predstavlja strukturiran glas, je tako strukturiran, da se stalno obnavlja, hkrati pa kaže na tisto bogastvo nevidnih glasov, ki jih zaznavamo, na tisto čudovito deželo zvoka, kjer bivajo šumi, zvoki, razni kriki in tako naprej. In to je zelo pomembno zlasti za radio, ker za razliko od televizije posreduje nevidne stvari. Radio je nekako na ravni starih grških rapsodov, predstavlja posvetitev besedi. Lahko da drugačno dimenzijo slepoti, lahko poudari besedo, ki je nekaj realnega, nekaj materialnega. Drugačnost bi morala biti poslanstvo sodobnega radia. Običajnih besed smo namreč že navajeni in so klišejske.

V radijskem dokumentarcu skozi vaše besede in pripovedovanje še vedno opozarjate tudi na družbeno kastracijo slepote.
Ja, v resnici družbena kastracija slepih še vedno obstaja. Slepi smo zapostavljeni glede zaposlovanja in številnih drugih stvari. V tekstu, ki sem ga napisal za kongres slovenistov, pravim, da bi moral slep človek živeti 20 let dlje, če bi se hotel enakopravno uresničiti, tako kot drugi. Dlje bi moral živeti, ker 20 let izgubi v boju proti predsodkom. Tam se izgubi največ časa, ko je treba družbo znova in znova prepričevati, da smo slepi tukaj in zdaj.

V prihodnjih dneh bomo zaznamovali tako svetovni dan bele palice kot tudi svetovni dan vida. Kakšna je vaša poslanica ob pomembnih dnevih za slepe?
Predvsem to, da slepi in slabovidni ne smemo računati samo na tehnološki napredek, čeprav je ta seveda pomemben. Misliti moramo predvsem na napredek mentalitete, tiste mentalitete, ki spreminja stvari, ki jemlje slepe za enakopravne. Cicero je rekel, zakaj bi nam noč vzela užitke oziroma dan vzel užitke, saj je noči enak. Gre za to, da nekako uskladimo dan in noč, oboje je neobhodno povezano, neobhodno potrebno in to želim izpostaviti ob dnevu bele palice. Bela palica je nekakšno tipanje, gledanje v temi, ker je bela pa po svoje nosi tudi svetlobo. Želim si, da bi družba odprla svoj pogled na slepe in jih ne bi getoizirala.

Pred dnevi ste se vrnili iz Pariza, kjer že vrsto let živite. Kako doživljate trenutne razmere v Franciji?
Občuti se pričakovanje olimpijskih iger. Smešen se mi zdi slogan "Pariz vas ljubi". Seveda, Pariz nas ljubi, samo če prinesemo polno denarnico. Vse je usmerjeno v olimpijado, hkrati pa se višajo cene stanovanj, vse se je in se še bo podražilo. Seveda pa še zmeraj uživam v številnih kulturnih dogodkih, trenutno je zelo aktualna razstava o Van Goghu.

Kako pa diši Pariz? Ko ste bili gost na radiu pri Mojci Delač, ste rekli, da se je vonj francoske prestolnice močno spremenil v desetletjih, kar živite tam …
Ja, Pariz je bil zelo bogat po vonjih, ko sem prišel tja, zdaj pa postaja vse bolj uniformen. Prav o tem pripravljam prispevek za nemško revijo. Nekoč so posamezne četrti imele svoje prepoznavne vonje, v Latinski četrti je dišalo po orientu, bogatejše četrti so se vonjale drugače. Ko sem kot študent prišel v Pariz, mi je v nos udaril vonj močnih francoskih cigaret, tega je zdaj manj. Spremenili so se tudi parfumi, vedno več je sintetičnih. In tako Pariz diši povsem drugače kot nekoč.

Kako pa trenutno diši francoska politika? Kaj napovedujete?
S politiko se ne ukvarjam veliko, seveda pa vidim predvsem veliko socialno napetost. Ne vem, kako se bo vse skupaj razpletlo, realno se do olimpijskih iger prihodnje leto ne bo zgodilo kaj preveč pretresljivega. Dejstvo pa je, da socialna Francija ni več tako močna kot nekoč. Veliko več ljudi spi zunaj po ulicah, kot pred leti. Na ulicah niso več samo klasični pariški klošarji, ampak je vedno več ljudi, ki so iz ekonomskim razlogov izgubili svoje domove.

Je pa Francija zagotovo še vedno ena izmed ključnih držav za prihodnost Evrope (Ddr. Bavčar je leta 2016 prejel nagrado državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament, op. a.).
Vsekakor, ampak morali bi nekako združiti moči z Nemčijo in dati Evropi nov zagon. Da bi Evropa postala bolj evropska, z malo manj tujimi vplivi. Evropa bi se morala bolj združevati na osnovi kultur različnih narodov, ne pa predvsem na osnovi gospodarstva. Vemo, kako je z ekonomijo, tudi posamezni deli Evrope so si vsaksebi, kultura pa je nekaj povsem drugega in bi lahko bolj združevala. Manjka nam prava evropska identiteta. Nisem strokovnjak za politiko, ampak lahko rečem, da se mi ne zdi ravno dobra stvar, da se Evropa poenoti in združi samo ob vojni v Ukrajini. Sam sem zelo rezerviran do vseh vojn. Zaradi posledic vojne, vojnega materiala, sem oslepel. Zavedam se, koliko žrtev bo še terjala ta vojna. Tudi ko se bo končala, bodo mnogi, predvsem otroci, še vedno žrtve nesreč neeksplodiranih bojnih sredstev. Ni lepo, da se združujemo na osnovi vojne, morali bi se na osnovi kulture.

Živeli smo v iluziji, da so vojne končane, sam sicer tega nisem nikoli verjel. Osebno me je najbolj prizadela tragedija slovanskih narodov, zdaj sta v nerešljivem konfliktu dva slovanska naroda. Slovani smo bili vedno zapostavljeni, bili smo pod vplivi drugih narodov. Zelo bi si želel, da bi se sovraštvo med slovanskimi narodi končalo.

Za Evropsko akademijo sem predaval o Dostojevskem, žalostno je, da zdaj tega ne bi več mogel početi. Zanima me kultura, nisem specialist za politiko, imam premalo podatkov. Nasploh imajo ljudje danes premalo podatkov.

Vojne za seboj potegnejo tudi begunce. Kako rešiti tragedijo migracij?
Migracije so zelo kompleksen problem. Čeprav so rešitve znane, zanje ni politične volje. Težave bi morali reševati tam, kjer nastajajo. Evropa, ki se ponaša s tem, da je nosila kulturo v svet, bi morala v ta isti svet prenesti tudi ekonomsko pravičnost. Nikoli ni prepozno, ampak začeti bi morali pri izvoru. Ljudem, ki na primer bežijo iz Afrike, bi Evropa lahko dala svobodo tudi v njihovih deželah. Svobodo in pravico do hrane, svobodo do pravične eksistence. Ampak Evropa žal preveč gleda izključno na svoje interese v Afriki. Veliko tamkajšnjih prijateljev mi je tudi priznalo, da so njihovi diktatorji še veliko slabši od kolonialistov, in to je začaran krog.

Mene je vedno zanimala tudi notranja migracija. Torej ljudje, ki so mislili drugače in so morali zaradi tega v tišino, v individualnost. So navzoči v družbi, vendar so v notranjem umiku. O tem se ne govori veliko, mislil sem, da bo Evropa to ukinila, ampak ni. Da se morajo pisatelji in intelektualci skrivati in govoriti v metaforah, ni v redu. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj notranjih emigrantov, ki zaradi svojih misli ne sodijo v splošno politično korektnost.

V ta oporečniški krog je sodil tudi vaš velik prijatelj Milan Kundera, ki je umrl pred nekaj meseci. Zaradi svojih misli in načel je moral zapusti rodno Češkoslovaško, naselil se je v Parizu. Citirate ga tudi v radijskem dokumentarcu ("Če želite videti neskončno, zaprite oči."). Kakšen je bil vajin odnos?
Bila sva velika prijatelja. Zame se je zavzel, ko sem bil pred sodiščem in predvsem ob osamosvajanju Slovenije, ko je v podporo naši nastajajoči državi v časniku Le Monde objavil odmeven tekst z naslovom “Treba je rešiti Slovenijo.” Bil je velik duh. Ko sem bil v Parizu, sem poklical njegovo ženo in ji povedal, kako veliko praznino občutim, odkar Milana ni več med nami. Bil je globok mislec, ki ni mislil samo na literaturo, mislil je na modrost sveta, mislil je na boljši svet. Kundera je mislil tisto najbolj plemenito Evropo. Bil je človek izjemnih dimenzij. Moj svet je bolj prazen, odkar Milana ni več.

Sta se pogosto srečevala?
Ja, večkrat. Redno sva govorila tudi po telefonu. Živel je zelo diskretno, boril se je za pravico do zasebnosti. Pri nas recimo težko ločimo med zasebno in javno sfero, kar niso znali niti na Češkem, ko je on živel še v Pragi. Proti temu se je boril tako, da smo le redki prijatelji vedeli, kje dejansko živi. Bil je zelo diskreten človek, to mi je bilo pri njem zelo všeč, ampak če sem mu pisal in ga za kaj prosil, se je vedno oglasil. V mojem srcu še vedno odzvanja njegov glas, ko je šlo za slovensko neodvisnost. Rekel je, Evgen, razloži mi, kaj se dogaja v Sloveniji. In se je takoj aktiviral. Imel je izkušnjo praške pomladi, ko so zatrli češko liberalizacijo. Tudi Slovenci bi morali bolj obnavljati našo pomlad, da ne bi bila vsak dan v naših domovih samo prek radijske kukavice. Da bi nadaljevali blaženo in veličastno stvar naše neodvisnosti.

Vaš prijatelj je tudi Peter Handke, nobelovec slovenskih korenin.
Tako je, občasno se srečujeva, stalno pa sva v stikih na daljavo. Zelo mi je všeč, kako piše, tako njegova občutljivost, smisel za drobne stvari in za predmete. Izjemno drag prijatelj mi je, poznava se že od leta 1982, ko sem ga intervjuval za oddajo na radiu France Culture.

V katerem jeziku pa komunicirata?
Govoriva v nemščini, včasih tudi v francoščini. Zelo krivično je, da v Sloveniji ni preveč priljubljen. Verjetno bomo čakali še dolga leta, da bomo pred švedsko akademijo slišali toliko slovenščine, omenjanje slovenske besede na Koroškem in tudi toliko lepega o Sloveniji. Handke je veliko naredil za slovensko narodno in kulturno bit in zato bi moral v Sloveniji dobiti visoko državno priznanje. Kdo pa še govori tako lepo o Slovencih na tako izpostavljenih točkah, kot je podelitev Nobelovih nagrad? Politični pogledi so njegova stvar, mene zanima on kot pisatelj in glasnik slovenstva.

Pa vendarle je med vojno na Balkanu stopil na stran Srbije, Slobodana Miloševića, ki se ni strinjal s slovensko samostojnostjo.
On je stopil na kulturno stran Srbije. Pozna Goethejev tekst o srbskih ljudskih pesmih. Handke je pač umetnik. Je literat. To ga zanima v Srbiji, vsi so se osredotočili na Miloševića, ampak treba je brati literaturo. Mene zanima njegova literatura v zvezi s Srbijo. V politiko se ne spuščam. Slovenci pa se obnašamo, kot da bi bili ne vem kakšni strokovnjaki za politiko, ampak imamo tozadevno tako ubogo tradicijo, da bi bilo bolje, da modro molčimo. Imamo 30 let formalne demokracije, kar ni nič recimo v primerjavi s Francijo, a pogosto se obnašamo kot največji strokovnjaki za politična vprašanja.

Vseeno, kako pa vidite demokratično in nenazadnje tudi politično pot Slovenije v dobrih 30 letih samostojnosti. Kakšni smo samostojni Slovenci in Slovenke?
Ključno je, da se lahko imenujemo Slovenci, čeprav smo na to še premalo ponosni, bojimo se reči, da smo Slovenci. Manjka nam patriotizma, mislim, da bi bilo smiselno v šole uvesti domovinsko vzgojo. Nič slabega se mi ne zdi, če rečem, da sem Slovenec. Edina dežela, ki sem jo videl in doživel z očmi je Slovenija in v tem kontekstu sem absolutni nacionalist, ne morem pomagati. Druge dežele kot Slovenije nisem videl. Prvega slavčka sem slišal tukaj, je bogastvo prvih otroških zaznav, ogledalo sveta. Kot sem zapisal v tekstu “Slovenija med Dunajem in Trstom”, je bilo včasih težko razložiti, kje sploh je Slovenija. Vsi so nas imeli za Jugoslovane, nekoč so mi dali obrazec za vizum celo v cirilici. Slovenska literatura je skozi stoletja poudarjala pravico do tega, da se imenujemo Slovenci. Zdaj moramo mi govoriti v imenu tistih, ki niso smeli govoriti slovensko, ki so jih mučili, so živeli pod fašizmom in nacizmom. Slovenke in Slovenci smo izjemno zanimivi, ampak morali bi prav z arheološkim postopkom pogrezanja v slovensko mentaliteto odkriti tiste najbolj pozitivne stvari v naši duši, ki je zelo široka, obsežna in bogata. To bi morali potem deliti otrokom v šoli.

Koliko se še ukvarjate s fotografijo? Tudi tukaj v vaši predsobi so številni portreti, ki ste jih naredili, od Petra Handkeja, celo nekaterih aktov, pa Borisa Pahorja …
Še vedno rad fotografiram. Trenutno delam nekaj tukaj v Vipavskem Križu, v načrtu imam fotografiranje v Ogleju. Veliko razmišljam o podobah. Sem predvsem konceptualni umetnik. Nisem fotograf, ker fotograf gleda skozi aparat, jaz pa gledam pač drugače, na svoj način.

Kako pravzaprav fotografirate?
Najprej si fotografijo zamislim v svoji notranjosti, potem pa grem na teren oziroma me obiščejo modeli. Postavim jih tako, kot si želim, ugasnem luč in potem jih osvetljujem z žepnimi svetilkami na različne načine, različne jakosti in tako naprej. V bistvu nosim svetlobo v temo. Iz teme stopajo figure, ki se jih dotikam s svetlobo. To je v bistvu dotik svetlobe, dotikam se predmetov svetlobe, tudi pejsažev. Zame osnova fotografije ni svetloba, ampak tema. Na različne načine učinkujem na temo.

Nova Gorica bo Evropska prestolnica kulture leta 2025. Vam to zbuja kakšna posebna občutja, ste ponosni in veseli?
To je zelo pomembno. V Novi Gorici sem živel štiri leta, tja sem hodil v gimnazijo, v Stari Gorici so mi rešili življenje, ko sem bil še zelo majhen in me je mama tja odnesla v bolnišnico. Zelo sem navezan na ta kraj in kulturo. Kot otrok sem tam srečal Alojza Gradnika in Franceta Bevka, to se me je dotaknilo. O Gorici mi je veliko govoril tudi Boris Pahor. Gorica je zame simbol mladosti, kot slepemu dijaku mi ni bilo lahko, a sem se boril.

Omenili ste Borisa Pahorja. Kako z distance ocenjujete njegovo delo, bila sta si tudi osebno zelo blizu, sodelovali ste pri njegovem preboju v Franciji.
Pahorjev opus je izjemen, ni mi pa všeč, kaj se dogaja s spomini nanj. Preveč se govori o nebistvenih vidikih, ni prav, kar izpostavljajo nove biografije o njem. Bistvena je Pahorjeva neverjetna literarna vrednost, živi in bo za vedno živel v svojih tekstih, poetičnih metaforah, ki presegajo slovenske okvire. Njegov rojstni kraj je temna Evropa, Evropa smrti. Taborišče je eden izmed njegovih domovinskih krajev. Nekoč sem bil z njim v taborišču Nazweiler-Struhof, nisem se mogel dotakniti krematorijske peči, pa me je prijel za roko in je rekel: vidite, tukaj notri so metali ljudi. Potem sem se peči dotaknil tudi sam, kot nekakšnega sakralnega objekta. Pokleknil sem pred tem krematorijem, položil slovensko zastavo in fotografiral.

V radijskem dokumentarcu tudi omenjate, kako ste Boris Pahorja poklicali iz taborišča, kjer je stala njegova baraka.
Poklical sem ga s točke, kjer je stala njegova baraka. S točke, od koder je moral prenašati mrtve, da so jih potem dali v peč. Kaj takšnega človek doživi samo enkrat v življenju. Pahor se je v taborišču zavedal, da edina pot v svobodo vodi skozi krematorijski dimnik. Na srečo je preživel. Ko sem ga poklical, mu ni bilo niti najmanj neprijetno. Zanj je postala smrt nekaj povsem banalnega, ker je videl toliko smrti. O tem sva se dosti pogovarjala. In to si želim, da se ohrani o Pahorju, pride v slovensko zavest, ne pa njegovo zasebne stvari.

Z razmerjem javno-zasebno imamo v Sloveniji kar nekaj težav.
Zasebno se mora vedno obravnavati v zasebni sferi, nikakor pa ne javno! Pri nas je čisto normalno, da se nekoga vpraša ali je veren, koliko zasluži ... Mene še niti en Francoz ni vprašal, če sem veren. To je namreč zasebna sfera, ki jo je nujno treba spoštovati. V Sloveniji tega ne ločimo. Zato se je pa moj prijatelj Milan Kundera toliko boril za svobodo v zasebnosti. Zasebna sfera je nekaj sakralnega. Upam, da bodo pri spominu na Borisa Pahorja upoštevali to njegovo pravico. Tudi sam veliko vem o njegovem zasebnem življenju, a nimam pravice govoriti o stvareh, za katere me ni avtoriziral.

Doktor Bavčar, zakaj je vredno ostati optimist? Zakaj je vredno iskati sonce, čeprav se ga ne da videti?
Absolutna bližina je mogoča samo v temi. Modrosti absolutne bližine se lahko naučite od slepih. Slepi smo dediči grškega boga ljubezni Erosa. Spominjamo na Erosa. Vredno se je boriti. Lepo je, čeprav drugi ljudje spoznajo eksistenčno specifiko in temo slepih. Naš svet je neviden, ampak je zelo obsežen in pomemben. Moja misel je, da se nevidni svet širi v isti proporcih kot vidni svet. Moramo verjeti v ta nevidni svet, če hočemo napredovati.