Število žrtev in obseg uničenja naraščata dobesedno iz ure v uro. Še preden ponotranjiš zadnji podatek o številu ubitih otrok, si seznanjen z naslednjo, še večjo številko. A ravno zaradi tega nevzdržnega tempa je nujno razumevanje okoliščin, ki so pripeljale do sedanjega neznosnega stanja. Težko je pisati o trenutnem dogajanju, ne toliko zaradi domnevne kompleksnosti ali hitro spreminjajočih se informacij, ampak ker je treba poleg naštevanja, navajanja in kontekstualiziranja, tudi v nasprotju z ustaljenim mainstream narativom, ves čas premagovati še oviro, ki je mnogi bodisi ne opazijo bodisi jo aktivno postavljajo. Palestinci so namreč v medijskem in političnem diskurzu tako dolgo demonizirani in dehumanizirani, da si njihovi mrtvi v govorih najvišjih predstavnikov EU-ja, prejemnika Nobelove nagrade za mir pred enajstimi leti, sploh ne zaslužijo omembe.

Kaj razen dehumanizacije celotnega ljudstva lahko pripelje do tako lahkotnega sprejemanja zločinske bede, v katero je potisnjeno? Izraelska (in v manjši meri egiptovska) blokada Gaze ne traja dva tedna, čeprav bi bila kot oblika kolektivnega kaznovanja vojni zločin tudi v tem primeru. Traja od leta 2007, njene tarče pa niso pripadniki Hamasa ali Islamskega džihada, ampak vseh 2,3 milijona ljudi, pri čemer jih je večina beguncev (in njihovih potomcev), ki po pregonu s svojih domov ob ustanovitvi Izraela leta 1948 živijo na območju, manjšem od občine Bovec, odrezani od zunanjega sveta. Približno polovica tega prebivalstva je otrok.

Sorodna novica Moramo se pogovoriti o Izraelu (in medijih)

Je kateri koli evropski voditelj na kakršen koli način protestiral, ko je izraelski minister za obrambo v kontekstu upravičevanja dodatne zaostritve blokade Gaze govoril o "človeških živalih"? Kaj je bolj dehumanizirajočega od tega? Je Evropska unija zaradi uničevanja civilne infrastrukture in tolikšnih civilnih žrtev v Gazi vsaj poklicala na zagovor izraelskega veleposlanika? Ne pozabimo, Evropska unija svojo podporo Izraelu pogosto utemeljuje z navedbo, da delita skupne vrednote. Najpogostejši odziv na izjave vrha EU-ja v odnosu do Izraela in Palestine so očitki o dvoličnosti. Gre za razumljiv, a nezadosten, do EU-ja neupravičeno nežen odziv, s čimer se bomo še ukvarjali. Preden se lotimo tega vprašanja, pa se moramo soočiti sami s sabo.

Koga in kaj naj upoštevamo?

Vprašati se moramo, kaj nam pomenijo besede, ali sploh priznavamo njihov pomen. Kaj pomeni, da Združeni narodi na terenu sporočajo, da je Gaza potisnjena v “brezno”? Da agencije ZN-a poročajo o izraelskih napadih na njihove šole in ubitih pripadnikih osebja ZN-a? Da je Izrael v dveh tednih ubil trikrat toliko otrok, kot jih je v Ukrajini Rusija v letu in pol? Ali številke, tudi tiste, na katere se sklicuje ZN, kaj pomenijo? Kaj pomeni, da Visoki komisar ZN-a za človekove pravice izraelsko blokado Gaze označi za "prepovedano po mednarodnem humanitarnem pravu"? Kaj pomeni "prepovedano", kaj pomeni "mednarodno pravo", ali bi morale imeti te besede posledice? Kaj pomeni, da posebna poročevalka ZN-a za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih svari pred novim etničnim čiščenjem Palestincev, tako kot v letih 1948 in 1967? Kaj pomeni milijon in pol razseljenih ljudi v samo dveh tednih ali to, da imajo ljudje v Gazi po podatkih ZN-a na dan za vse potrebe (od kuhanja do umivanja, čiščenja in pitja) na voljo le tri litre vode, medtem ko smernice Svetovne zdravstvene organizacije določajo, da je minimalna količina vode za osnovne potrebe za človeka na dan od 50 do 100 litrov?

So posebni poročevalci ZN-a, ki opozarjajo na izraelske "zločine proti človečnosti" v Gazi, vredni upoštevanja? Če ne upoštevamo Združenih narodov in njihovih strokovnjakov, ali upoštevamo besede tiskovnega predstavnika izraelske vojske, ki je nekaj dni po začetku novega bombardiranja Gaze priznal, da je "poudarek na škodi, ne na natančnosti"? Ali ima beseda genocid, ki jo strokovnjaki na tem področju, tudi prvi tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča, vse bolj suvereno uporabljajo za označevanje dejanj Izraela v Gazi, kakšen pomen? Nam kaj pomenijo posnetki celotnih sosesk, spremenjenih v prah? Sploh verjamemo svojim očem ali smo ob vsem drugem razvrednotili tudi sebe?

Sposobnost vzporednega razmišljanja

Ta selektivna ogorčenost, to zanikanje zločinov ene strani pa nas ne smeta preslepiti v sprejemanje podobnih metod. Hamasovo pobijanje civilistov na jugu Izraela, ne glede na njihovo število, je vojni zločin, tako kot je vojni zločin jemanje civilistov za talce. Civilisti ne smejo biti kaznovani za zločine države, katere državljani so, to je treba poudarjati, ne samo zaradi mednarodnega prava kot norme, ampak zavoljo naše človečnosti. Sposobni moramo biti dveh vzporednih misli, zavedanja in priznavanja groze, ki so jo preživljali prebivalci kibucev, ter razumevanja, da gre za posledico groze, ki jo desetletja preživljajo prebivalci predvsem Gaze, a tudi Vzhodnega Jeruzalema in Zahodnega brega. Zato bodimo pozorni na instrumentalizacijo vseprisotnih obsodb Hamasa te dni. Njihov namen namreč večinoma ni opozarjanje na pomen spoštovanja mednarodnega prava in nesprejemljivost njegovega kršenja, ampak zatrtje kakršne koli vsebinske razprave o razmerah v Izraelu in Palestini.

Uporabljajo se za kriminalizacijo kontekstualizacije, za to, da si ljudje ne bi drznili izpostaviti, da je Izrael v odzivu na Hamasov vojni zločin izvedel obsežnejše in številčnejše vojne zločine z neprimerno več žrtvami, zločine, ki v nasprotju s Hamasovimi uživajo polno politično in vojaško podporo Zahoda, ali da Izrael vsako leto zapre, z drugimi besedami vzame za talce, od 500 do 700 otrok, da je bilo v izraelskih zaporih že pred Hamasovim napadom več kot 5000 palestinskih zapornikov oziroma talcev, od tega jih je več tisoč takšnih, ki zaradi narave zaprtja (t. i. administrativna pridržanja) ne bodo nikoli stopili pred sodnika (in to vojaškega), niti izvedeli, česa naj bi bili sploh obtoženi.

Bodimo natančni, obsodbe Hamasa kot prve in zadnje besede se uporabljajo predvsem za to, da se zanika osnovna okoliščina, v kateri je do njegovega napada prišlo, in sicer okoliščina okupacije, apartheida in kolonizacije Palestine, v kateri je palestinsko ljudstvo pregnano s svojih domov, zaprto v begunska taborišča, obdano z zidom in ograjo, presekano z vojaškimi nadzornimi točkami, in tarča večdesetletnih kraj zemlje, racij, aretacij, pregonov, mučenj, pobojev, apartheida, bombardiranj in obleganja. Ja, Gaza je prav tako kot Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem pod izraelsko okupacijo, kdor to zanika, zanika mednarodno pravo, zanika definicijo ZN-a in Mednarodnega odbora Rdečega križa, tudi priznanje izraelskega ministra za obrambo, ki je dejal, da je eden od ciljev trenutne vojaške kampanje v Gazi končati odgovornost Izraela za to območje. Zato je fraza "Izrael se ima pravico braniti" floskula, katere namen je storilca spremeniti v žrtev. Če bi hoteli biti podporniki Izraela v tem cinizmu dosledni, bi morali floskulo podaljšati v "Izrael se ima pravico braniti na območju pod njegovo okupacijo".

Fantazija, ne razmišljanje o Izraelu

Mediji, ki v poročanju o napadih na Gazo ne navajajo, da je ta že 56 let okupirano območje, polno beguncev, ki jih je pred 75 leti v imenu ustvarjanja judovske večine na svojem ozemlju povzročil Izrael, zavajajo iz nevednosti, inercije, strahu pred očitki ali načrtnega širjenja propagande. Še več, rečemo lahko, da zahodni liberalni mediji o Izraelu ne razmišljajo, ampak o njem fantazirajo. Izhajajo iz povsem izmišljene predstave o tej državi, njenem nastanku in temeljnih načelih, zaradi česar leta 2023 raje zanemarijo pobite otroke, ki jih vidijo, kot da se odrečejo fantaziji, ki jo negujejo.

Čemu drugemu kot fantaziji lahko namreč pripišemo stališče uredniškega odbora verjetno najvplivnejšega časopisa na svetu New York Timesa, ki je teden dni po začetku bombardiranja, po takratnih 2500 ubitih, od tega več kot 700 otrok, po uporabi belega fosforja, po 16-letni blokadi Gaze, 56-letni okupaciji Palestine in gradnji nezakonitih naselbin in zidu, 75 let po pregonu 750.000 Palestincev in ob vseh poročilih o apartheidskem režimu zapisal, da se "Izrael bojuje za obrambo družbe, ki ceni človeško življenje in vladavino prava"?

Ne dvoličnost, ampak aktivna udeležba

Glede na desetletja dokumentiranja realnosti na terenu, poročil ZN-a in organizacij za varstvo človekovih pravic, pričevanj, odprtih arhivov, knjig in resolucij je takšna vloga medijev neopravičljiva, a recimo, da njim še lahko pripišemo dvoličnost. Tega ne moremo storiti v primeru zahodnih držav. Ne, EU v odnosu do Izraela in Palestine ni dvoličen. Prenehati moramo o EU-ju (o ZDA smo načeloma že) razmišljati kot o zunanjem akterju, opazovalcu, ki ga zgolj bolj ali manj zanaša na eno stran, in mu očitati dvojna merila. EU je namreč več kot to, je aktivni udeleženec.

Brez gospodarske, politične in vojaške (tudi medijske) podpore Zahoda Izrael ne bi mogel vsa ta desetletja početi to, kar počne, pri čemer je podpora EU-ja neomajna kljub izraelskemu uničevanju tudi infrastrukture, ki jo financira Unija. Ursula von der Leyen je zgolj na transparenten način izrazila sokrivdo EU-ja. Pri tem ne spreglejmo, da vztrajno poudarjanje potrebe po humanitarni pomoči Palestincem, s katero se EU tako rad hvali, ne naslovi ključnega vprašanja, kdo in kaj to potrebo povzroča, še pomembneje pa je, da zanika politično in mednarodnopravno razsežnost palestinskega vprašanja, ki ga zreducira na vprašanje humanitarnosti. Res je, Palestinci zdaj nujno potrebujejo vse, kar jim s podporo Zahoda Izrael odreka, vodo, hrano, zdravila, elektriko, gorivo, a predvsem potrebujejo svobodo in enakopravnost ter to, da jih sprejemamo kot ljudi. Da je to povsem temeljno ugotovitev treba zapisati leta 2023, je obtožnica zoper vse nas, predvsem pa zoper ljudi, ki trdijo, da so naši voditelji.

Ob vseh analizah dogajanja pa ne pozabimo na tole podrobnost. Slovenija je soodgovorna za dogajanje, ki ga vsak dan opazujemo v visoki ločljivosti. Medtem ko je zunanje ministrstvo napad Hamasa "najostreje obsodilo", je glede še številčnejših civilnih žrtev v Gazi in napadov na bolnišnice in šole izrazilo le "šokiranost in ogorčenje", prav tako se ni opredelilo, kdo te žrtve povzroča. Ministrstvo ni pozvalo Izraela h koncu napadov, niti k prekinitvi ognja, kaj šele, da bi kot problem poudarilo vprašanje okupacije, ki jo Slovenija v nasprotju s svojo uradno politiko v praksi podpira, neposredno tudi z uvozom oziroma omogočanjem uvoza izdelkov iz izraelskih nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu. Oblika sokrivde, ki je izrazi zaskrbljenosti Tanje Fajon in njeni pozivi k obnovitvi t. i. mirovnega procesa z namenom doseči nedosegljivo in nemogočo rešitev v obliki dveh držav ne morejo skriti. Spomnimo se navdušenja ob izvolitvi v Varnostni svet in ga primerjajmo s trenutno zadržanostjo. Kam je šla vsa energija, kje so zdaj zaveze o skrbi za človekove pravice, zdaj, ko bi to nekaj pomenilo?

Zavrnimo ta ceneni, groteskni politično-medijski teater, v katerem je že osnovni poziv k svobodi Palestine in Palestincev označen za hujskanje, in se postavimo na edino obranljivo, dolgoročno vzdržno etično in politično pozicijo glede izraelsko-palestinskega vprašanja: konec okupacije, vrnitev beguncev in enakopravnost vseh ljudi na ozemlju pod nadzorom Izraela – od reke do morja.