"Bil sem v kar nekaj kriznih situacijah, to pa je bila najhujša vojna situacija, ki sem jih kdaj izkusil. Bili smo v 11 dneh vojne. Od tu so stalno izstreljevali rakete, z izraelske strani pa so stalno močno bombardirali, včasih tudi zelo blizu našim prostorom. Tri, štiri noči je bilo res grozno. Včasih se je tresla celotna stavba. Ta vojna je najbolj prizadela civiliste. Ljudje so bili povsem prestrašeni," je obdobje zadnjih izraelskih napadov na okupirano in oblegano Gazo, palestinsko enklavo ob Sredozemskem morju z dvema milijonoma prebivalcev, opisal Schmale.

Statistika tokratnega uničenja je grozljiva, še posebej ko gre za človeške žrtve. Po podatkih, s katerimi razpolaga Urad visokega komisarja ZN-a za človekove pravice, je bilo med 10. in 21. majem v Gazi ubitih 253 ljudi, med njimi tudi 66 otrok in 38 žensk. Najmanj 129 smrtnih žrtev, več kot polovica, je bilo civilistov. 1948 Palestincev je bilo med spopadi ranjenih, vključno s 610 otroki in 398 ženskami. Med njimi jih je okoli 10 odstotkov morda utrpelo dolgoročno invalidnost, zaradi katere bodo potrebovali rehabilitacijo, ki je v Gazi izjemno otežena.

Samo 16. maja je bilo ubitih 21 pripadnikov širše družine Al Kolak. "Ne morem zares opisati, kaj čutim," je po poročanju nemškega portala Deutsche Welle dejal Adli Al Kolak. "Čutim depresijo, žalost, strah. Ne morem zares razumeti, kaj se je zgodilo. V šoku sem. Trajalo je dve, tri minute in nato je bila stavba popolnoma uničena, zravnana z zemljo, tvoji sorodniki pa so vsi pod ruševinami," je dejal. Preživelo je le nekaj njegovih sorodnikov. "Kaj ima šestmesečni otrok s tem? Je on izstreljeval rakete na Izrael," se je vprašal Adli Al Kolak. Ministrstvo za zdravje v Gazi je sporočilo, da je bilo v napadih ubitih 19 celotnih družin. Samo v enem zračnem napadu na cesto al Vehda, glavno cesto v središču mesta Gaza, je bilo ubitih 42 ljudi. Izrael trdi, da je bila tarča napada mreža podzemnih predorov, ki naj bi jih uporabljalo palestinsko gibanje Hamas, ki vlada v Gazi. Kot poroča Guardian, sicer ni jasno, ali so ti predori tam sploh obstajali oziroma za kaj naj bi jih Hamas uporabljal.

Medtem je bilo v Izraelu ubitih 12 ljudi, od tega 11 civilistov, vključno z dvema otrokoma in tremi tujimi državljani.

Uničeni domovi, poškodovane bolnišnice, šole, ceste

Gazo je ob številnih smrtih močno prizadela tudi obsežna škoda na civilni infrastrukturi. ZN navaja podatke lokalnih oblasti, ki kažejo, da je bilo poškodovanih 17.092 stanovanjskih enot. Od tega jih je bilo 1148 povsem uničenih, 1026 pa hudo poškodovanih. 14.918 domov pa je v napadih dobilo večje ali manjše poškodbe. Ob tem je bilo poškodovanih 58 šol, devet bolnišnic in 19 centrov za primarno zdravstveno nego. Poškodovane so vodovodne in kanalizacijske cevi, dobava elektrike se je s 15 ur na dan skrčila na od pet do šest ur dnevno. Uničene so bile tovarne in ceste, poškodovan je bil edini laboratorij za izvajanje testov na novi koronavirus.

Izraelska letala so med drugim uničila devet visokih stolpnic s stanovanji, poslovnimi prostori, trgovinami in podobno. Med porušenimi je tudi stolpnica Al Džala, v kateri so delovali številni mediji, tudi mednarodni, kot sta ameriški Associated Press in katarska Al Džazira. Tako kot v drugih primerih napadov na civilne stavbe je Izrael tudi v primeru uničenja te stolpnice kot utemeljitev navedel prisotnost Hamasa. Stavbo naj bi uporabljali Hamasovi obveščevalci, glede česar ni Izrael mednarodni javnosti pokazal nikakršnih dokazov. Nasploh izraelska vojska trdi, da napada zgolj infrastrukturo, ki se uporablja v vojaške namene.

Sorodna novica Kampanja cepljenja razkriva bistvo izraelskega apartheidskega režima

Schmale opozarja na širše posledice napadov izraelske vojske, tudi če so res vojaško upravičeni. "Ne dvomim, da je bil namen vojske napasti vojaške tarče ali vojaške pripadnike Hamasa. Ko so zrušili visoke stolpnice, so verjetno imeli prav, ko so rekli, da so tam živeli visoko pozicionirani člani Hamasa in so skušali zaščititi civiliste. A škoda je narejena. Na svoje oči sem videl, kako so porušili stolpnico s tremi velikimi bombami. Opozorili so stanovalce, a zdaj je 80 družin brez doma. To je en vidik poškodovanja infrastrukture. Po dozdajšnjih podatkih je bilo uničenih več kot 1000 stanovanjskih enot. Ob tem so napadli številne ceste, tudi tik ob našem poslopju. Veliko postranske škode je bilo tudi na našem poslopju. Ne mislim, da so nas napadli neposredno. Rekli so, da so napadli predore, veliko teh pa je pod cestami in stavbami. Zato je v delih Gaze promet otežen, saj je treba popraviti ceste. V begunskem taborišču Džabalija je poškodovana vodovodna infrastruktura. Veliko škode je utrpela tudi zdravstvena infrastruktura. Verjamem jim, ko pravijo, da niso namenoma napadali centrov za primarno nego, a bombe so bile tako velike, da je ogromno postranske škode. Zato ne morejo trditi, da je bila uničena le vojaška infrastruktura. Očitno je, da ni bila," je dejal.

Med poškodovanimi je tudi ZN-ova infrastruktura. Na dvorišču ene od 278 šol, ki jih upravlja UNRWA, sta globoko zakopani dve neeksplodirani izraelski bombi. "Izraelska vojska bo gotovo rekla, da je šlo za napako, a očitno je, da sta bombi neposredno zadeli dvorišče šole," je dejal Schmale. "Poleg tega imamo kar nekaj postranske škode na našem poslopju z uradi. V eno izmed pisarn je priletela velika skala skozi streho kot posledica eksplozije bombe, in če bi bila kolegica, ki tam dela, v tistem trenutku tam, bi umrla. Ocenjujemo, da nas bo stalo najmanj milijon dolarjev, da popravimo škodo na poslopju z uradi. Poškodovani so tudi dve naši šoli in zdravstveni center," navaja direktor UNRWA-ja v Gazi. Da poslopja ZN-a utrpijo škodo v napadih, je posebej skrb vzbujajoče, saj so pogosto zadnja pribežališča ljudi. Proti koncu tokratne ofenzive se je več kot 66.000 ljudi začasno zateklo v 58 UNRWA-jevih šol. Po Schmalovih besedah so ljudje na begu pred bombami "poslopja z modro zastavo ZN-a videli kot varnejše kraje".

Uničenje, obnova, uničenje, obnova ...

Ministrstvo za družbeni razvoj v Gazi ocenjuje, da je okoli 9000 ljudi še vedno razseljenih. Nekatere izmed teh družin naj bi se vrnile v svoje domove ali pa bodo živeli ob njih, tudi če niso primerni za bivanje. ZN opozarja, da je bilo že pred zadnjimi napadi okoli 4000 ljudi razseljenih, ker so izgubili domove v izraelskih napadih leta 2014, 16.000 ljudi pa je živelo v takrat poškodovanih domovih, ki še niso bili obnovljeni. Schmale je dejal, da UNRWA trenutno ugotavlja, kje vse so brezdomci. Sprva jim bodo pomagali z denarjem za najemnine, nato pa bodo ocenili škodo in dostavili material za obnovo hiš iz Izraela. A tudi obnova tega, kar je uničila izraelska vojska, bo odvisna od iste vojske. Ta namreč gradbeni material, kot sta beton in jeklo, označuje kot "izdelke z dvojno rabo" oziroma proizvode, ki bi se jih lahko uporabilo v civilne in vojaške namene, zato je njihov uvoz v Gazo podvržen strogim omejitvam. V pol leta po zadnji večji vojni leta 2014 – ko so bili v Gazi po podatkih ZN-a ubiti 2104 ljudje, od tega 1462 civilistov, vključno s 495 otroki – je tako Izrael dovolil uvoz le delčka potrebnih materialov za obnovo, ki jo je predvidela mednarodna pomoč, zaradi česar je bilo tisto zimo v Gazi razseljenih okoli 100.000 ljudi.

Kot kažejo izkušnje iz preteklosti, bi lahko obnova trajala več let, nato pa bi lahko sledilo novo uničenje. Kako torej ljudje razmišljajo o obnavljanju? Kot je pojasnil Schmale, so zaradi ponavljajočih se ciklov obnove in uničenja številni depresivni. "Poznam nekaj ljudi, ki smo jim po letu 2014 pomagali obnoviti domove, nekateri so se vanje vselili šele pred tremi leti, zdaj pa je bila ista stolpnica znova bombardirana. A ljudi žene potreba po domu. Zato jih bodo obnavljali, a po vsakem uničenju je stopnja frustracij in depresije večja," je dejal.

"Neki palestinski kolega mi je dejal: 'Če misliš, da sem dobro, nisem, in če ti kdo reče, da je dobro, mu ne verjemi.' Odrasli ljudje tukaj so preživeli štiri takšne vojne in to ni normalno," je dejal Schmale. Izrael je namreč v zadnjih 13 letih izvedel štiri obsežne vojaške ofenzive na Gazo, in sicer v letih 2008/09, 2012, 2014 in letos. Ob tem je po Schmalovih besedah treba upoštevati kumulativni učinek bombardiranj. "Vsi mi pravijo, da je vsakič huje. Ljudje tukaj so depresivni. Pravijo, da je bilo tokratno bombardiranje runda številka štiri, kar pomeni, da bo sledila tudi peta runda. Nihče ne verjame, da je bilo tokratno bombardiranje zadnje."

Nasloviti "izvirne vzroke konflikta"

Premirje med Izraelom in palestinskimi gibanji v Gazi za zdaj drži, a generalni sekretar UNRWA-ja Philippe Lazzarini poudarja, da je treba nasloviti "izvirne vzroke konflikta", med katerimi je izpostavil "okupacijo, razselitve, zaporo". V nasprotnem primeru bo "ta občutek normalnosti zgolj privid do naslednjega konflikta". Glede razselitev je Lazzarini mislil na trenutno grožnjo prisilne izselitve palestinskih družin v soseski Šejk Džara v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu, a nanaša se tudi na samo Gazo. Na teh 365 kvadratnih kilometrih namreč živi več kot dva milijona ljudi, od katerih je več kot 70 odstotkov beguncev, ki so bili pregnani z ozemlja današnjega Izraela, in njihovih potomcev, ki jim Izrael ne dovoli vrnitve, češ da bi to pomenilo spremembo demografske slike Izraela in bi ogrozilo njegov "judovski značaj". Gaza je tako postala eno najgosteje naseljenih območij na svetu, ki je ob tem pod izraelsko okupacijo in izraelsko-egiptovsko zaporo.

Sorodna novica "Zakaj bi me Izrael ubil, če bi hotel doseči prvo drevo na drugi strani ograje?"

Gazo je Izrael okupiral leta 1967, ko je ob egiptovskem Sinajskem polotoku in sirski Golanski planoti prevzel popoln nadzor tudi nad celotno historično Palestino, ozemljem med reko Jordan in Sredozemskim morjem. Medtem ko na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu ohranja močno vojaško prisotnost in tam širi nezakonite judovske naselbine, je iz Gaze leta 2005 umaknil svoje sile in okoli 8000 naseljencev. A Izrael ohranja t. i. dejanski nadzor nad celotnim ozemljem Gaze, zato je ta po mednarodnem pravu še naprej okupirano ozemlje. Izraelska vojska ohranja nadzor nad mejami Gaze, njenim zračnim prostorom in ozemeljskimi vodami. Gazo kot okupirano ozemlje označujejo Združeni narodi, Mednarodni odbor Rdečega križa in številne mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic, kot sta Amnesty International in Human Rights Watch.

Schmala smo vprašali, kako se ta okupacija kaže v praksi. "Nad nami ves čas letijo brezpilotna letala za nadziranje. Nad katerim območjem, ki ni okupirano, ves čas letijo brezpilotna letala sosedov, ki opazujejo vse, kar se tukaj dogaja? Za katero suvereno državo sosed določa, kaj gre lahko notri in ven? Tukaj resda ni izraelskih vojakov, a vsak drug dan se zgodi vdor. Ni stalne prisotnosti vojske, sicer pa je vse tako kot v okupaciji. Gaza ima sicer mejo z Egiptom, a Izrael je ‘glavni igralec’ in določa, kaj in kdo gre lahko notri in ven," je dejal Schmale. Brnenje brezpilotnih letal, ki jih omenja, je bilo jasno slišno ves čas našega pogovora prek Skypa. "Ko sem v četrtek pozno zvečer slišal, da bo premirje, sem se veselil tišine, a ni bilo tiho. Hrup brezpilotnih letal je bil še močnejši kot prej. Res je, bombe in rakete ne letijo več, kar je pomembno olajšanje, a ves čas nadletavajo ta letala. Včeraj smo slišali velik pok in ustrašili smo se, da se je spet začelo, a šlo je za to, da je letalo prebilo zvočni zid, kar je prav tako oblika teroriziranja ljudi," je razmere v Gazi po uveljavitvi premirja opisal Schmale, ki dodaja, da je "psihično počutje ljudi tukaj ves čas na udaru".

Sorodna novica Parkour v Gazi kot "način preživetja, upora, vztrajanja"

Bombe so se ustavile, okupacija in zapora se nadaljujeta

Premirje je tako začasno ustavilo rakete in bombe, ni pa končalo več kot polstoletne okupacije. A Gaza ni zgolj okupirana, pač pa tudi pod 14-letno strogo kopensko in pomorsko zaporo, ki jo je ob sodelovanju Egipta Izrael začel izvajati leto dni po Hamasovi zmagi na volitvah leta 2006 in posledičnem prevzemu nadzora na območju Gaze. Zapora je tam živeče Palestince povsem ohromila. Ne morejo prosto izvažati in uvažati, ljudje ne morejo potovati oziroma je to zelo močno oteženo, za večino nemogoče. To velja tudi za tiste, ki bi se morali zdraviti zunaj Gaze, recimo bolnike z rakom. Kot je pojasnil Schmale, bi lahko šli v bolnišnice na Zahodni breg ali v Izrael, a vsako takšno pot mora odobriti Izrael. Ta pa velikokrat brez razloga prekliče že izdano dovoljenje za pot, je dejal. Gazo se zaradi razmer okupacije in zapore opisuje kot največji zapor na prostem.

Zapora, ki jo Izrael upravičuje kot varnostni ukrep zaradi vladavine Hamasa, je oblika kolektivne kazni, katere tarča so vsi prebivalci Gaze, zaradi česar številne organizacije opozarjajo, da je nezakonita. Konkretno sta kršeni Haaška konvencija in Četrta Ženevska konvencija (členi 33, 55, 56), opozarjajo kritiki. Leta 2010 je Mednarodni odbor Rdečega križa opozoril, da je "celotno civilno prebivalstvo Gaze kaznovano zaradi dejanj, za katera ni odgovorno. Zaprtje tako predstavlja kolektivno kazen, ki se izvaja kot očitno kršenje dolžnosti Izraela v okviru mednarodnega humanitarnega prava."

Izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic Giša je po dolgi pravni bitki leta 2012 dosegla, da je izraelsko ministrstvo za obrambo objavilo dokument iz leta 2008 (leto dni po uveljavitvi zapore) z naslovom "Poraba hrane v Gazi - Skrajne meje". Gre za podrobno raziskavo o tem, koliko kalorij morajo prebivalci Gaza zaužiti, da ne bi bili podhranjeni. Dokument je bil tako podroben, da je recimo predlagal dovoljenje za uvoz cimeta in prepoved uvoza koriandra. Izraelska vlada je pozneje trdila, da je bil dokument le osnutek in da ni nikoli določal politike do Gaze.

Med posledicami zapore so tudi pomanjkanje čiste pitne vode, vsakodnevni večurni električni mrki, visoka brezposelnost in razširjena revščina. Konferenca ZN-a o trgovini in razvoju je konec lanskega leta izdala poročilo, ki podrobno preučuje posledice izraelske zapore in vojn med letoma 2007 in 2018. Izguba gospodarstva v tem času niha med 7,8 milijarde in 16,7 milijarde dolarjev, odvisno od metodologije. Gospodarstvo Gaze je v tem obdobju zraslo le za 4,8 odstotka, medtem ko je število prebivalcev naraslo za 40 odstotkov. Medtem ko je bila brezposelnost leta 2006 35-odstotna, je bila leta 2018 že 52-odstotna, ugotavlja poročilo. Odstotek ljudi, ki živijo v revščini, je z 39 odstotkov leta 2007 skočil na 55 deset let pozneje. Če blokade in napadov ne bi bilo, bi bila lahko stopnja revščine leta 2017 le 15-odstotna. Pomanjkanje hrane oziroma prehransko negotovost trpi 62 odstotkov gospodinjstev v Gazi, kažejo podatki ZN-a. UNRWA zato pomoč v hrani zagotavlja kar 1,1 milijona ljudem na tistem območju. Zapora tako pomeni dodaten strošek tudi za mednarodno skupnost. "Zapora nas stane osem milijonov dolarjev letno samo zaradi administrativnih stroškov. Ko nastane zamuda in mora hrana čakati v skladiščih v pristanišču v Ašdodu, moramo te stroške pokriti mi. Če bi bila meja odprta, teh stroškov ne bi bilo," pojasnjuje Schmale. Kot je dodal, 95 odstotkov otrok, starih 15 let, ni bilo nikoli zunaj Gaze. Izrael doživljajo le v obliki vojakov, ki nanje streljajo ob ograji ali jih bombardirajo, ali uradnikov, ki jim ne dovolijo potovati, pravi. "Preseneča me, da Palestinci iz Gaze nimajo še slabšega mnenja o Izraelu in Judih. A slabo mnenje ni presenetljivo, če te ljudi zadržuješ v takšnem zaporu."

Presežena točka neprimernosti za življenje

Zaradi obupnih razmer je ZN leta 2012 v poročilu napovedal, da bo Gaza leta 2020 neprimerna za življenje. Od takrat pa so se razmere tam še poslabšale. Schmala smo tako vprašali, ali je Gaza leta 2021 res neprimerna za življenje? "Treba je določiti, kaj pomeni, da ni primerna za življenje. 50 odstotkov ljudi je brezposelnih in nima možnosti najti dela v zaporu na prostem. Je to primerno za življenje? Če se morate zdraviti zaradi raka, pa nimate dovoljenja za odhod iz Gaze, to ni primerno za življenje. Več kot 80 odstotkov prebivalcev nima dostopa do varne pitne vode, elektrika pride in gre. Številni ljudje bi rekli, da zanje to že leta ni primerno okolje za življenje," je odgovoril.

Ker je na svojem položaju v Gazi že tri leta in pol, smo ga vprašali še, kako se je Gaza v tem času spremenila. Kot je dejal, je postalo vzdušje "turobnejše". Spomnil je na dve leti protestov, ki so blizu obmejnega zidu potekali pod imenom veliki pohod vrnitve, na njih so izraelske sile, tudi ostrostrelci, ranile več kot 35.000 ljudi. Med njimi je veliko trajno pohabljenih ali drugače hudo poškodovanih, več kot 100 ljudi še vedno čaka na operacije. Potem je prišel covid-19, epidemija še traja, zdaj je 11 dni trajalo močno bombardiranje. "Ljudje imajo vse manj upanja, travme se nalagajo druga na drugo, zato bi veliko ljudi odšlo, če bi imelo to možnost."