Gaza je pod izraelsko okupacijo od leta 1967, pod njegovo blokado pa od leta 2007. Blokada prebivalcem Gaze onemogoča prost izhod iz majhne enklave ob Sredozemskem morju, duši njeno gospodarstvo in predstavlja kolektivno kaznovanje vseh njenih okoli dva milijona prebivalcev. Kot je dejal Abu Artema, ki je ta mesec obiskal Ljubljano in imel predavanje v Trubarjevi hiši literature, so pred dvema letoma razmere v Gazi dosegle vrelišče. Zato je bil odziv na njegov poziv k protestom ob izraelski ograji tako množičen, pojasnjuje.

Glavna zahteva več deset tisoč protestnikov je uveljavljanje njihove mednarodnopravne pravice do vrnitve na svoje domove, ki so zdaj v Izraelu in od koder so bili sami ali njihovi predniki pregnani leta 1948 ob ustanovitvi Izraela. Zahtevajo konec okupacije in blokade, zaradi katerih je Gaza znana kot največji zapor na svetu. Gre za eno najgosteje naseljenih območij z zelo visoko stopnjo revščine in brezposelnosti, tri četrtine prebivalcev pa je beguncev. Izrael vrnitve beguncev, ki jih je pregnal, ne dovoljuje, češ da bi Palestinci spremenili demografsko sliko Izraela in bi Judje v njem izgubili večino, na proteste pa se je odzval z nasiljem. Izraelske sile so ubile na stotine ljudi, več deset tisoč pa so jih ranile.

Ljudje v Gazi umirajo počasno smrt, je dejal Abu Artema, protesti pa so edina izbira, ki jim je ostala. Evropsko unijo poziva, naj lastne vrednote človekovih pravic postavi pred njeno podporo Izraelu in naj preneha financirati izraelsko ubijanje Palestincev in rušenje njihovih domov. Po njegovih besedah je njihov boj v Gazi globalen, je boj vseh, "ki verjamejo v pravičnost in enakost za vse".

Združeni narodi so leta 2012 oznanili, da bo Gaza leta 2020 nevzdržna za življenje. Kako resnična je bila tista napoved in kako se je Gaza spremenila od leta 2007, ko je Izrael zoper njo uvedel blokado?
Gaza je že nevzdržna za življenje. Njeni prebivalci ne morejo zadovoljevati svojih osnovnih potreb, razlog pa so namerne izraelske politike. Gaza je zelo ozek pas s površino zgolj 365 kvadratnih kilometrov, ki je eno najgosteje naseljenih območij na svetu, kjer živi 2,2 milijona ljudi. Izrael ima nad tem območjem popoln nadzor in izvaja popolno blokado. Izrael nadzira gibanje ljudi v in iz Gaze. Palestinci od tam tako ne morejo potovati v druge dele Palestine skozi izraelski mejni prehod, če nimajo izraelskega dovoljenja, tega pa dobi le peščica ljudi. Izrael tudi tujcem ne dovoljuje vstopa v Gazo, razen nekaterih izjem, kot so novinarji. Gaza je tako odrezana od sveta. Izrael Palestincem v Gazi tudi ne dovoljuje izvoza, zaradi česar Gaza ne more biti gospodarsko samozadostna, prepoveduje pa tudi uvoz strojev in opreme, s katerimi bi palestinske tovarne spet zagnale gospodarstvo. Obenem je Izrael od leta 2007 Gazo večkrat napadel in ubil več kot 4.000 ljudi ter uničil na stotine tovarn in poslopij. Leta 1997 so Palestinci ob obali Gaze odkrili plinsko polje, ki bi jim omogočil gospodarsko neodvisnost, a Izrael tudi več kot 22 let pozneje ne dopušča njegovega črpanja. Gaza ima eno najvišjih stopenj revščine in brezposelnosti, saj zaradi izraelskega nadzora nima pogojev za proizvodnjo. Izrael celo bolnikom odreka dostop do bolnišnic na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu. Če ima nekdo recimo težave s srcem in nujno potrebuje bolnišnično oskrbo, mora čakati tedne, celo mesece, da pridobi izraelsko dovoljenje, pogosto pa Izrael dovoljenja niti ne izda. Med čakanjem na dovoljenje za odhod v bolnišnico v drugih delih Palestine je umrlo že na stotine bolnikov. Večina mladih v Gazi ne more dobiti zaposlitve, ne more izpolniti svojih osnovnih potreb. Nikoli še niso potovali, niso spoznali ljudi iz drugih držav. Zaradi izraelskih politik so popolnoma ločeni od sveta. Izrael izvaja kolektivno kaznovanje prebivalcev Gaze, civilistov. Voda ni pitna, primanjkuje zdravil in drugih potrebščin. Vse to so posledice izraelske blokade Gaze.

V kolikšni meri so razmere, ki jih opisujete, vplivale na Veliki pohod vrnitve? Bi bila mobilizacija ljudi tako množična, če bi bili okupacija in blokada manj brutalni?
Pohod vrnitve je bil krik življenja. Če kogar koli zaprete v nečloveških pogojih v sobo in mu odrečete vodo in hrano, predvsem pa svobodo, ta človek ne bo imel druge izbire, kot da potrka na vrata te sobe, tega zapora, da poskuša ta vrata podreti. Ljudje v Gazi imajo dve možnosti, lahko so tiho ali pa kričijo, da poskušajo nekaj reči, nekaj narediti. Protest proti počasni smrti je bil tako edina izbira, saj Palestinci ljubijo življenje. Če človek obupa, ne bo mogel ničesar storiti, a ker ima v sebi voljo do življenja, si prizadeva za človeka dostojno življenje. Glavno sporočilo pohoda vrnitve je, da želimo, zahtevamo svobodo in dostojno življenje.

Redni tedenski protesti ob ograji v Gazi so potekali že pred leti, vsaj leta 2011, a bili so precej skromnejši. Zakaj so bili protesti marca leta 2018 tako množični?
Tako je, pohod vrnitve se je zgodil že prej, tudi leta 2011 sem bil eden od organizatorjev. Sodelovalo je več deset tisoč ljudi, a ne samo v Gazi, temveč tudi v Libanonu, Siriji, Jordaniji in na Zahodnem bregu. Zakaj pa so bili protesti pred dvema letoma toliko večji? Mislim, da zaradi vseh teh razlogov, ki sem jih prej omenjal. V nekem trenutku pride do iskre, do točke vrelišča. Ljudje nekaj časa prenašajo jezo in trpljenje, en dan pa vse eksplodira. In to se je zgodilo leta 2018. Ljudje imajo v sebi veliko jeze, veliko obupa, a obenem tudi veliko upanja po boljšem življenju in svobodi.

Protesti potekajo pod imenom Veliki pohod vrnitve, vrnitve beguncev na njihove prvotne domove v današnjem Izraelu. Okoli 75 odstotkov od okoli dveh milijonov prebivalcev Gaze je beguncev (prvotnih beguncev iz leta 1948 in njihovih potomcev, rojenih v Gazi, ki so prav tako begunci, op.a.). Obstaja kakšna razlika med njimi in preostalimi 25 odstotki v pogledu na proteste?
Pravica do vrnitve je nacionalna pravica, ne glede na to, ali ste begunec vi ali vaš sosed. To, da ste rojeni v Gazi in niste begunec, še ne pomeni, da ta protest ni tudi vaš protest.

Vaša družina je iz Al Ramle, ki je v današnjem osrednjem Izraelu. Ste bili že kdaj tam?
Ne, nikoli nisem bil v drugih delih Palestine.

Kakšno povezavo čutite do vasi svojih prednikov?
To najbolje ponazori sam začetek Velikega pohoda vrnitve. Spomnim se, da sem en dan s prijateljem stal blizu ograje. Dejal mi je "Ahmed, poglej, ta ograja nas loči od naših vasi in mest". Samo nekaj metrov nas loči od naše prvotne zemlje. Dejal mi je "Ahmed, poglej ptice". Videl sem, kako se svobodno premikajo, brez meja, letijo, kamor želijo. Isti dan sem to zapisal na Facebooku. Bil sem jezen in žalosten. Zakaj ne moremo biti kot ptice? Zakaj nam Izrael odreka naravno pravico gibanja? Zakaj bi me Izrael ubil, če bi hotel doseči prvo drevo na drugi strani ograje? Čez nekaj dni sem objavil nov zapis in predlagal idejo o pohodu vrnitve ter dodal ključnik #Velikipohodvrnitve, zapis pa se je nato razširil. To je bil začetek. Seveda čutim jezo, ker Izrael zanika mojo človečnost, mojo svobodo.

Sorodna novica Sodba Evropskega sodišča poudarja evropsko podporo izraelskim vojnim zločinom

Zakaj mislite, da bi vas Izrael ubil, če bi hoteli priti čez ograjo?
Ker so državo vzpostavili na podlagi rasne ločitve. Na ljudi druge etnične pripadnosti, ki so sicer avtohtoni prebivalci, gleda kot na grožnjo. Če se kateri koli Jud po svetu odloči, da pride v Palestino (sogovornik misli na Izrael, ustanovljen na območju nekdanje mandatne Palestine, ki je obsegala ozemlje med reko Jordan in Sredozemskim morjem, op. a.), tudi če njegova družina ne prihaja od tam, ga bo Izrael sprejel in mu dal državljanstvo ter zagotovil svobodo gibanja. Zakaj potem Izrael meni kot palestinskemu beguncu, pri čemer nas milijone živi v bedi v taboriščih od leta 1948, ne dovoli, da se v skladu z resolucijo ZN-a 194 vrnem na svoj dom? (Resolucija 194, ki jo je Generalna skupščina sprejela 11. decembra 1948, je novoustanovljeni Izrael pozvala, naj palestinskim beguncem, ki se želijo vrniti na svoje domove, to omogoči, tistim, ki se ne želijo vrniti, pa naj plača odškodnino, op. a.) Najpreprostejši in najneposrednejši odgovor je, ker nismo Judje. V nasprotju z izraelsko propagando nimamo težav z Judi. Težavo imamo z izraelskim apartheidom, izraelskim izgonom, izraelsko okupacijo.

Kot pravite, blokada preprečuje premikanje ljudi iz Gaze, preprečuje jim spoznavanje drugih kultur, spoznavanje širšega sveta. Omenjate svojo izkušnjo, ko ste prvič videli civilno letalo.
Ker nas je Izrael odrezal od sveta, ljudje v Gazi, ki je niso nikoli zapustili, na nebu nikoli niso videli civilnega letala. Vidimo samo izraelska vojaška letala, ki za nas simbolizirajo smrt in uničenje. Pred dvema mesecema je izraelsko letalo ponoči bombardiralo hišo, v kateri so ljudje, civilisti, spali. Ubitih je bilo devet ljudi, od tega pet otrok. Sam sem Gazo prvič zapustil leta 2012, ko sem imel okoli 28 let. Ko sem prispel na letališče v Kairu, mi je bilo zelo zanimivo gledati letala, kako vzletajo in pristajajo. Nekaj časa sem samo v tišini opazoval. Egiptovski prijatelj mi je dejal "saj to je nekaj normalnega", pa sem odvrnil "da, a ne za nas, Palestince". Ob zvoku letala najprej pomislim na izraelsko vojaško letalo. Takrat pa sem prvič videl, da lahko letalo simbolizira življenje in ne smrti.

Veliki pohod vrnitve je bil civilnodružbena iniciativa aktivistov. Kako so se na začetku nanj odzvale palestinske politične stranke in gibanja in kako so se mu priključile?
Palestinske politične skupine so del palestinske družbe, ne moremo jih ločiti od ljudi. Ko se je na začetku leta 2018 razširila ideja o Velikem pohodu vrnitve, smo se začeli pogovarjati z nevladnimi organizacijami, sindikati, političnimi skupinami, in videli smo, da so vsi delili navdušenje glede te ideje. Vse te skupine in organizacije so nato ustanovile Nacionalni odbor, ki je organiziral prvi pohod in je vključeval politične stranke, sindikate in nevladne organizacije. Svoj prvi zapis o pohodu na Facebooku sem objavil 7. januarja 2018, Nacionalni odbor pa je nastal konec februarja oziroma prvega marca. Prvi pohod vrnitve je bil nato organiziran 30. marca. Ta dogodek je poenotil Palestince. V odboru so vse frakcije, Hamas, Fatah, Islamski džihad, nevladne organizacije, ženska združenja, združenja mladih in tako naprej.

So obstajala znotraj odbora med ideološko tako različnimi skupinami nestrinjanja glede pohoda vrnitve?
Kot v vsaki drugi družbi imamo tudi Palestinci svoja nesoglasja. A ob tem pohodu in njegovih osnovnih načelih so se vse te različne skupine poenotile. Ta načela so, da je pohod miroljuben, da so dovoljene zgolj palestinske zastave, da temelji na mednarodnem pravu, konkretno resoluciji ZN-a 194, in da se bo nadaljeval.

Je imel Hamas kot vladajoče gibanje v Gazi vodilno vlogo v odboru ali so bile te enakomerno porazdeljene, in kakšen položaj je zavzel enkrat, ko so bili ljudje že ob ograji? Jih je spodbujal, naj se ji približajo, ali jim je to preprečeval?
Hamas je imel svojo vlogo v pohodu vrnitve, saj je del ljudi, ne obstaja ločeno v gorah ali jamah, ampak ne kot vladajoče gibanje, temveč kot del Nacionalnega odbora. K udeležbi v pohodu so svoje člane pozivale vse politične skupine v Gazi, ne zgolj Hamas. To poenotenje na pohodu me je navdalo s ponosom.

Zanima me, kako je na pohod reagirala policija, ki je pod nadzorom Hamasa?
Pohod vrnitve je ljudsko gibanje, policija z njim ni povezana. Vpletena je le v smislu, da na prizorišču, kjer je več deset tisoč ljudi, ureja poti za vozila in podobno.

V času protestov so izraelske sile po nekaterih podatkih ubile okoli 300 ljudi, vključno z novinarji, reševalci, tudi otroki, huje pa so jih poškodovale na tisoče. Kako tolikšno število žrtev vpliva na proteste in kako vpliva na vašo osebno odločenost nadaljevati proteste? Kako se s tem soočate?
Izrael je tako veliko število ljudi ubil namenoma, saj želi ubiti samo idejo protestov. Izrael namreč ne želi, da Palestinci protestirajo nenasilno, saj se želi še naprej predstavljati kot ogroženega. Ta visoka cena protesta je bila tudi eden od razlogov, da se spreminja taktika protestov. Zdaj so se odločili, da pohodi vrnitve ne bodo več tedenski, ampak mesečni protesti oziroma ob določenih pomembnih dneh. Prvi naslednji protest bo tako spet 30. marca, na t. i. Dan zemlje (Palestinci se na ta dan spominjajo dogodkov leta 1976. Izraelske oblasti so marca tistega leta namreč objavile načrt zaplembe več zemljišč znotraj Izraela na severu države v lasti Palestincev, sicer izraelskih državljanov, da bi na njih zgradile naselbine samo za Jude. Sledili so množični protesti in stavke, prav za 30. marec 1976 pa sta bila napovedana velik protest in splošna stavka, op. a.).

Gaza je zgolj majhen del zasedenih ozemelj. Zakaj se po vašem mnenju protesti niso razširili tudi na Zahodni breg? Je razlog vloga samoupravne palestinske oblasti?
Nisem še obiskal Zahodnega brega, tako da ne poznam tamkajšnjih dejavnikov, a tudi tam obstajajo različne oblike ljudskega odpora, čeprav niso takšne kot v Gazi. Ob petkih tako potekajo protesti proti naselbinam (in gradnji nezakonitega zidu, op. a.). Upamo, da se bo gibanje krepilo. V zadnjem letu sem spoznal na stotine Palestincev iz različnih krajev in vsi enako čutijo, vsi so zelo čustveni, a zaradi njihove razdeljenosti, pri čemer ne smemo zanemariti izraelske vloge v tem, se medsebojno ne koordinirajo učinkovito.

V vašem torkovem nastopu v Trubarjevi hiši literature ste dejali, da je vaš boj večji od Izraela. Kaj ste s tem mislili?
Naš boj je globalen. Proti čemu se borimo v Palestini? Proti izraelskemu sistemu apartheida, sistemu diskriminacije in rasizmu. Ko bomo premagali ta sistem, bo svet boljši. Svet brez meja, brez rasizma, brez diskriminacije in apartheida, bo za vse varnejši in mirnejši. Zato menimo, da je naš boj boj vseh, ki verjamejo v pravičnost in enakost za vse.

V EU-ju in ZDA obstaja nagnjenost k izenačitvi antisionizma (sionizem je nacionalistična ideologija, na podlagi katere Izrael zahteva judovsko nadvlado nad ozemljem celotne mandatne Palestine, op. a.) z antisemitizmom. Kako to vpliva na boj za vaše pravice?
Mislim, da je to moralni neuspeh teh vlad, ki pravijo, da njihove vrednote temeljijo na svobodi. Zato ljudem ne bi smeli prepovedovati kritiziranja Izraela. Izrael ni nad kritikami, ni nad zakonom. Ko skušajo evropske vlade delegitimizirati gibanje BDS (gibanje, ki zagovarja bojkot, dezinvesticije in sankcije proti Izraelu, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava in pravic Palestincev, op. a.) in kritike Izraela s tem, ko antisionizem enačijo z antisemitizmom, to spodkopava vrednote človekovih pravic. Ko ljudje kritizirajo Izrael, kitizirajo apartheid in kršitve človekovih pravic. In nihče nima moralne pravice ljudem prepovedati izražanje svojih stališč.

Kakšne bi torej morale biti politike EU-ja, tudi Slovenije, do palestinskega vprašanja?
Rad bi, da bi evropske vlade vrednote človekovih pravic in mednarodnega prava postavile pred Izrael. EU ne more reči, da so izraelske naselbine nezakonite, obenem pa se na evropskih policah prodajajo izdelki iz teh naselbin. Ne more kritizirati izraelskih kršitev, medtem ko sodeluje s podjetji, povezanimi z izraelsko vojsko, kot je Elbit. Od Evrope želimo, da pokaže vero v svoje vrednote in da Izraelu ne dopusti, da evropska sredstva, denar evropskih davkoplačevalcev, prelevi v naboje, s katerimi strelja na nedolžne ljudi, buldožerje, s katerimi ruši palestinske domove, ali širitev nezakonitih naselbin. Radi bi, da evropske vlade podprejo mednarodno pravo namesto Izraela.

Sorodna novica Izraelski zid na Zahodnem bregu: varnost ali zemlja in demografska slika?