Razstava, ki so jo v UGM-ju pripravili v sodelovanju z zagrebškim mednarodnim fotografskim festivalom Organ Vida, je v Mariboru na ogled do 3. januarja 2024. Kustosi Barbara Gregov, Lovro Japundžić in Lea Vene z omenjenega festivala so za razstavo izbrali dela Christe Barlinn Korvald, Aurélie Bayad, Marin Håskjold, Mare Jenny, Mateja Jurčevića, Sare Pukanić, Jelisavete Rapaić, Lucije Rosc, Sonje Vulpes, Nicole Marie Winkler in Karoline Wojtas.

Sodobno spoprijemanje z različnimi manifestacijami čutenja
"Kot nakazuje že naslov, želijo kustosinji in kustos z razstavo Jokati je okej prepoznati, nasloviti in se spopasti z občutljivimi ali celo bolečimi občutji, ki jih doživljamo vsi, z umetniškimi pristopi pa raziskati njihov subverzivni potencial. Hkrati želijo ustvariti prostor, ki ne bi le kritično naslavljal vse bolj prisotnega občutka brezupa, ampak bi postal prostor zamišljanja in ustvarjanja upanja polnih afektivnih alternativ," piše ob razstavi.

Pričujoča postavitev je že drugo sodelovanje UGM-ja s festivalom Organ Vida. Po besedah kustosa Japundžića je razstava nadaljevanje in neke vrste zaključek obravnave tematike, ki so jo odprli na 12. izvedbi festivala, naslovljeni No Tears Left to Cry, ki so ga izvedli lansko poletje v hrvaški prestolnici.

Vse več frustracij, tesnobe in nezadovoljstva
"Ukvarjali smo se z občutki, ki prežemajo našo sodobnost. Posebej nam je bila zanimiva družbena dimenzija teh občutkov," je povedal Japundžić. "Vse bolj prisotni občutki frustracije, tesnobe in nezadovoljstva so posledica družbene in politične negotovosti in nestabilnosti, ki zaznamujeta čas, v katerem živimo. To je pravzaprav danes še bolj relevantno, kot je bilo leta 2022," je dodal.

Kustos je pojasnil še, da je razstava neke vrste "poskus, da se ne prepustimo brezupu, ki zaznamuje naš vsakdan, ampak da negativnost preusmerimo v nekaj ustvarjalnega, nekaj, kar lahko ima transformativni potencial. (...) Že naslov nakazuje na moment pomiritve oz. sprejemanja stanja, ne bega od njega".

Afirmacija novih afektivnih perspektiv v sodobni umetnosti
Trojica zagrebških kustosov je za razstavo v Mariboru izbrala deset umetniških projektov 11 umetnikov in umetnic, ki se spoprijemajo z različnimi manifestacijami čutenja v sodobni družbi ter afirmirajo nove afektivne perspektive na področjih fotografije in sodobne umetnosti.

Nemška umetnica Nicole Maria Winkler se denimo v svojem delu Fuge ukvarja z nadzorovanjem kaosa in poskusom vzpostavitve stabilnosti v vsakdanjem življenju. Slovenska umetnica Sonja Vulpes v seriji grafik Limbo naslavlja psihofizično izkušnjo ujetosti v stanju popolne nemoči. V ZDA staršem iz Srbije rojena Jelisaveta Rapaić pa ustvarja prostorsko specifične instalacije in objekte, ki ironično reflektirajo kulturo sodobnih mehanizmov spoprijemanja z duševnimi obremenitvami.

Kot so zapisali kustosi, nekatere umetnice občutke razočaranja raziskujejo predvsem v kontekstu intimnih razmerij. Hrvaška umetnica Sara Pukanić si zastavlja vprašanje, kako virtualni vzorci vedenja oblikujejo sodobna romantična partnerstva. Aurelie Bayad iz Belgije v svojem Angelu kaosa predstavlja digitalno in materialno sled, ki ostane po propadlem razmerju. Poljska umetnica Karoline Wojtas pa v galerijskem prostoru uprizori svoj pogreb.

Lucija Rosc iz Slovenije in Matej Jurčević iz Hrvaške izhajata iz nezanesljivosti spomina, izkušnje iz otroštva pa spreminjata v fiktivne zgodbe. Nemška umetnica Mara Jenny ter norveški Marin Haskjold in Christa Barlinn Korvald pa raziskujejo vprašanje (nez)možnosti artikulacije in reprezentacije kvirovske subjektivitete in korporealnosti, so še zapisali ob razstavi, ki je naslov dobila po pesmi It's Okay To Cry glasbenice Sophie (1986–2021).

Organ Vida je sicer bienalni mednarodni fotografski festival v Zagrebu, ki povezuje sodobne umetnike mlajše generacije, ki v svoji praksi stremijo k razvoju fotografskega medija in kritično obravnavajo globalna družbenopolitična vprašanja.