Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu in se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.

Kot je svet moška domena, tako je ženska v njem moška last. In ker se zadnje obdobje spremembe na področju boja za enake pravice vendarle dogajajo, ker ta boj postaja otipljiv tudi v omenjenem svetu, postaja določenim moškim nelagodno. In število feminicidov strmo narašča.

Ko se je torej predsednik španske nogometne federacije Luis Rubiales na izredni generalni skupščini, ki je sledila njegovemu poljubu nogometašice Jenni Hermoso na usta neposredno po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu za ženske, drl v mikrofon in ponavljal, kako ne bo odstopil, ko se je teatralno spraševal, čemu vsa ta štala, saj da je šlo vendar samo za poljubček ob zmagi, je legitimiral točno tega kretena v belih bermudah, ki je dva tedna pozneje na ulici za rit zgrabil novinarko med poročanjem. In tisoče podobnih po vsem svetu.

Da ta drža nima omejitev ne v rasi, političnem prepričanju, družbenem ali socialnem statusu, dokazujeta še dva nedavna primera: prvi je kvazipolitično korektno, omledno izmikanje, ki ga je na vprašanji o omenjenem Rubialesovem incidentu ter o protestu članic slovenske ženske nogometne reprezentance sredi septembra v intervjuju za N1 ponudil Aleksander Čeferin, in nikakor ni bilo na ravni funkcije, ki jo mož opravlja. Drugi je nedavni poskus hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, da bi na konferenci o širitvi Evropske unije v Berlinu poljubil nemško kolegico Annaleno Baerbock, in njegovi izmotavajoči poskusi relativiziranja te geste, preden se je vendarle uspel opravičiti.

Temeljni problem te družbe je vseprisotnost seva mentalitete belih bermudk, toksična moškost v podobi raznih mattov walshev, ki jim nihče ne odgovori na njihovo idiotsko vprašanje, čeprav je odgovor na dlani, dejansko začudeno spraševanje toliko moških vseh starosti po vsem svetu, kaj da je sploh narobe, zakaj vsa ta štala.

In na drugi strani dejstvo, da skoraj ni ženske, ki ni doživela moškega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega. In vedno več jih je, ki ga ne preživijo, če pa ga, s seboj vse življenje nosijo občutke sramu, ponižanja, strahu, bolečine in nezaupanja.
To so naše žene, matere, dekleta, to so naše učiteljice, medicinske sestre, prodajalke, znanstvenice, delavke v kulturi, to je tvoja teta, sestrična, sestra, najboljša prijateljica.

Koliko veste moški o tem? Koliko vprašate? Koliko poslušate – in slišite? Koliko se zamislite, nudite oporo, koliko učite svoje sinove, naj ne zrastejo v tipa v belih bermudkah, ki gre po ulici, vidi privlačno mlado žensko in ne razume, da absolutno nima samoumevne pravice za navezavo kakršnekoli interakcije. Koliko skrbite, da bi vaš sin razumel, da samo ja pomeni ja in da mu spol ne dovoljuje prestopiti meje?

Poglejte okrog sebe. Poglejte ženske v svojem življenju. Če poznate tri, je ena od njih že doživela fizično ali psihično nasilje. Če jih poznate deset, je bila ena žrtev ene od oblik spolnega nasilja. Če jih poznate dvajset, je bila ena posiljena. To so statistična dejstva. Kaj delate vi, vi osebno, da bi se spremenila na bolje?