Kako razmere v državi in delo vlade ocenjuje predsednica države? Je njen odnos s predsednikom vlade napet? Predsednica republike je na ta vprašanja odgovarjala v prvem daljšem pogovoru za TV Slovenija po nastopu mandata pred letom dni. Z njo sta se pogovarjala Manica Janežič Ambrožič in Dejan Ladika.

Pogovarjamo se takoj o vaši vrnitvi iz Dubaja, kjer ste bili na podnebni konferenci Združenih narodov. Izgubljamo bitko s podnebnimi spremembami, pravijo strokovnjaki, takšno je bilo tudi sporočilo podnebne konference. Kaj lahko prinese konferenca, ki poteka v državi, ki je ena največjih izvoznic nafte na svetu?

To je paradoks, ampak vseeno, bodimo iskreni drug do drugega. Pravzaprav niti ni važno, kdo organizira to podnebno konferenco, važno je, kakšni zaključki in sklepi se bodo tam sprejeli. Pozitivna novica glede na slab izkupiček COP-a 27 lani v Egiptu je, da so države začele vplačevati v fond za škode in izgube. To je nekaj, kar so razvite industrializirane države dolžne zagotoviti državam, ki trpijo mnogo večje posledice zaradi podnebnih sprememb, zaradi naših dejavnosti, ki jih povzročamo z izpuščanjem toplogrednih plinov. To je ena pozitivna stvar. Več dogodkov je bilo tam. Slovenija je recimo izjemno dejavna na področju voda. Vodna diplomacija je nekaj, kar Slovenijo dela prepoznavno po vsem svetu. Vsi skupaj se moramo zavedati, da je voda vir življenja, voda mora biti del agende podnebnih sprememb. Tudi hrana ne nazadnje, bila sem na dogodku mednarodne organizacije za prehrano znotraj OZN-a (FAO). 163 voditeljev nas je bilo tam, torej predsednikov držav in predsednikov vlad, in iz govorov je bilo vendarle začutiti to, česar smo si vsi želeli – zavedanje, da je treba reagirati danes, jutri bo res prepozno. Najtežji del vsega tega je po mojem mnenju spremeniti mentaliteto vseh nas. V prihodnosti bomo morali začeti živeti drugače, imeti manj, a bolje. Ne zagovarjam tega, da bi morali iti na slabšo kakovost življenja, ampak manj določenih dobrin. Glavno sporočilo konference pa je tako imenovano zniževanje fosilnih goriv, porabe fosilnih goriv do leta 2030 in potem še ena faza do leta 2050. To seveda za Slovenijo pomeni zaprtje Termoelektrarne Šoštanj.

Čas se nam gotovo glede tega izteka. Ozrimo se po prvem letu vašega mandata. Ali suvereno sprejemate svoje odločitve?

Brez dvoma. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem vedno končne odločitve sprejemala sama. Zavedam se dejstva, da nisem pojedla vsega znanja tega sveta z eno žlico. Imam odlične in izvrstne svetovalce, s katerimi se posvetujem in na koncu so odločitve pretehtane z več ljudmi. Ampak na koncu se odločim sama.

V Sloveniji se veliko govori tudi o stricih iz ozadja. Vas je morda kakšen klic v tem prvem letu vendarle presenetil. Kdo so ljudje, ki jim prisluhnete zunaj kroga uradnih svetovalcev. Kako se recimo pogovarjate o stvareh s svojim možem?

Da bi me presenetil kakšen klic, zagotovo ne. Vsi tisti, ki so z menoj delali, ko sem bila informacijska pooblaščenka 10 let, so vedeli, da v politične pritiske ne privolim. Lahko pa odkrito povem in sem že večkrat povedala, da sem neskončno vesela, da kadar koli potrebujem nasvet od nekdanjih predsednikov, ga tudi dobim. Vsaj vsake tri mesece se dobim z nekdanjimi predsedniki – Milanom Kučanom, Danilom Türkom, z Borutom Pahorjem se bova dobila čez nekaj dni. Tudi ob predaji mandata sva kar precej časa govorila, predvsem o procesu Brdo-Brioni. Drugače pa zunanjih svetovalcev nimam. To so moji trije strici iz ozadja. Ampak so kar v ospredju, ker javno povem.

Ali je med vašimi svetovalci tudi vaš mož?

Ne. Z možem sva velikokrat na povsem različnih bregovih. Seveda se doma pogovarjava o svojih delovnikih. Zagotovo pa se veliko pogovarjava o tem, kako in na kakšen način umestiti funkcijo prvega soproga. Aleš ima ogromno znanja, pripravljen je veliko postoriti za – za Slovenijo, če pogledate primerljive ureditve po svetu, prve soproge, prve dame, prvi soprogi, so lahko neka taka tiha, mehka diplomacija. Moj mož je obudil oz. mislim, da tega še nikoli v Sloveniji ni bilo, na ministrstvu za zunanje zadeve so z velikim veseljem sprejeli srečanje z ženami in soprogi veleposlanic dvakrat na leto. Dvakrat je že organiziral in dvakrat na leto zagotovo bo. Pelje jih nekam po Sloveniji, pokaže neko kulturno znamenitost, nekaj slovenske zgodovine in vse te stvari so izjemno dobro sprejete med diplomati. To je njegova naloga.

Nekih centrov moči, vzporednega mehanizma v tem letu niste zaznali?

Lahko mi verjamete in lahko vam s te funkcije zatrdim, da se ne bom pustila nikomur vplivati. Moja dodana vrednost je, da nikomur nisem nič dolžna. V moji politični kampanji, ki je bila brutalna z leve in desne, me ni podpirala nobena politična stranka v prvem krogu. V drugem krogu niso imeli izbire. Nobeni politični stranki nisem nič dolžna in to je moja največja dodana vrednost.

Vprašala vas bova o vašem največjem spodrsljaju in vaši največji zmagi. Nekateri analitiki kot spodrsljaj omenjajo vaši izjavi zamejcem, to se pravi, v Avstriji in Italiji. Ali bi danes ti dve izjavi formulirali nekoliko drugače?

Zagotovo. Človek, ki dela, greši. Če ne delaš nič, grešiš težko. Moja pomanjkljivost zagotovo je, da še vedno včasih razmišljam preveč pravniško. Sem izjemno natančna pri tem, moja pravna duša mi veleva, da preštudiram najprej pravni okvir nečesa. V teh dveh primerih sem seveda premalo pomislila na določene politične posledice. V tem letu sem ogromno delala z manjšinami. Z vsemi sem se že srečala. Slovenska manjšina iz avstrijske Koroške in Štajerske je prišla v predsedniško palačo, dvakrat sem bila v Porabju, dvakrat čez mejo v Italiji. Pot na Hrvaško me še čaka. Veliko sem se z njimi pogovarjala, tudi s strokovnjaki s področja manjšin. Glede moje prve izjave o tem, da so odnosi med Slovenijo in Avstrijo zgledno urejeni, kar se tiče manjšin, mi še danes številni priznavajo in rečejo, da nisem mnogo zgrešila. Res pa je, da sem, ko sem dala to izjavo, bolj razmišljala o tem, kaj sem v preteklosti spremljala, kaj vse je Heimatdienst počel na Koroškem, kaj vse se je v tistem času dogajalo na Koroškem, zato se mi je nekako zdela ta beseda v redu. Na koncu so mi razložili, da ni v redu in priznavam, da je mnogo še težav, ki jih je treba rešiti. Verjemite mi, kot predsednica republike bom delala za Slovence v zamejstvu, kolikor bom le lahko, mislim, da sem s svojimi obiski to že dokazala. Če se dotaknem še druge izjave, kjer bi morala namesto domovine reči država, popolnoma vzamem nase, da je moja napaka. Preden sem šla k zamejcem, sem preštudirala mednarodne konvencije o varovanju manjšin in to, kar sem želela sporočiti zamejskim Slovencem, je, da moramo počasi pozabiti na koncept matične države ali pa matične domovine, če želite. Namreč po mednarodnih konvencijah je ena stvar kristalno jasna. Država, v kateri prebivajo manjšine, je dolžna zagovarjati in uresničevati pravice manjšin. Če tega država, kjer so manjšine, ne stori, lahko pride do hudih težav. Največja težava, ki jo danes vidimo, je zagotovo tudi vojna v Ukrajini. Putin pravi in v enem delu ima morda prav, ga ne opravičujem, ve se, kdo je agresor, ampak če država ne poskrbi za svoje manjšine, se matična država v to vplete. Pa se ne bi smela po mednarodnih konvencijah in potem imamo kakšen problem. Rusija je tam, kjer so Rusi. Madžarska je tam, kjer so Madžari. Srbija je tam, kjer so Srbi. Albanija je tam, kjer so Albanci. Slovenija je tam, kjer so Slovenci. To ni prava pot. Če parafraziram, manjšine, ki želijo pridobiti svoje pravice, se morajo pogovarjati z Rimom, Dunajem, Budimpešto, Zagrebom, ne z Ljubljano.

Ampak imeti tople odnose ves čas tudi z Ljubljano.

V čisto človeškem odnosu je normalno, da se potrudiš, da imaš dobre odnose s sosedi. Zato so tudi bile moje prve poti v tujino, ko sem nastopila mandat, v sosednje države. Vmes je bila še Nemčija, ker je največja gospodarska partnerica Slovenije, to je bil povsem logičen obisk. Ampak s sosedi je treba imeti dobre odnose, tudi če na koncu drug drugemu rečemo, se strinjamo, da se ne strinjamo, se je treba pogovarjati. Izjemno dober primer tega je, kako se lahko pogovarjam tudi z madžarsko predsednico Katalin Novak, pa sva svetovnonazorsko popolnoma na drugih bregovih. Obe se zavedava, predvsem na področju manjšin, kako zelo pomembno je, da se veliko srečujeva in v torek potujem v Lendavo kot slovenska predsednica, odpret madžarski šolski center v Lendavi, pride tudi madžarska predsednica. Nujno je imeti dobre odnose s sosedami, to je lahko edini pravi in pameten zaključek.

Sorodna novica Pirc Musar utemeljila pomilostitve: osebne okoliščine, slabo zdravstveno stanje, zgledno vedenje

Zadnje tedne odmevajo vaše pomilostitve obsojencev. V državnem zboru pričakujejo vaše poročilo, ste ga že poslali?

Sem ga že podpisala in v roku, tega se bom vedno držala, je moje mnenje romalo v DZ.

Do zdaj ste se odločali o 27 primerih. Štirim prošnjam ste ugodili. Med njimi so tudi trije tuji državljani, ki so sodelovali pri tihotapljenju ljudi oziroma pri nezakonitem prečkanju meje. Pomilostili ste jih kljub nasprotovanju tožilstva. Zakaj, saj smo sredi neke migracijske krize. Kaj s tem sporočate javnosti?

Kaznivih dejanj s področja nezakonitih migracij je seveda zdaj več, zato ker so v porastu. Tudi obsojencev v slovenskih zaporih je zaradi tovrstnih kaznivih dejanj več. Najbolj me je mogoče prizadel očitek, da sem pomilostila kriminalce. Ampak vsaka prošnja za pomilostitev, ki jo dobim, je prošnja nekoga, ki je storil kaznivo dejanje. Na mizi imam trenutno 88 prošenj. Nekatere so še v procesu in štirikrat sem se odločila, da pomilostim. Gre za civilizacijsko pridobitev modernih demokracij. Že v starih časih so suvereni, monarhi imeli možnost pomilostiti nekoga, gre za akt milosti. Verjemite mi, da zelo natančno preučim čisto vsako pomilostitev. Bistven element pomilostitve vendarle je, da je nekdo pokazal dovolj kesanja, dovolj volje, da spremeni svoj način življenja, da se lahko vrne v neko normalno okolje in da dela naprej mimo stranpoti, ki jih je ubral prej. Moja odločitev je predvsem pregledana s tega konca. Teh treh primerov ne bom na dolgo in široko razlagala, ker gre za težke življenjske zgodbe v ozadju. Ta primer, pri katerem me najbolj napadajo, je morda še najbolj jasen, vsaj meni. Gre za gospoda, ki je že bil na pogojnem odpustu. Pokazal je izjemno željo popraviti svoje življenje. Bil je že zunaj, nisem ga jaz izpustila iz zapora s pomilostitvijo. Potem je odšel nazaj v svojo domovino, v Ukrajino, z željo, da se pač bori za svojo domovino.

Ali bi morali ta postopek natančneje doreči?

Ta postopek je zelo natančno definiran. Morda lahko odgovorim še na vprašanje, zakaj sem jih pomilostila kljub nasprotovanju tožilstva. Ali veste, da se zelo redko zgodi, da bi se tožilstvo strinjalo s pomilostitvijo nekega obsojenca, za katerega so peljali ves kazenski postopek, se potrudili zbrati dovolj dokazov, da se je na koncu lahko takega posameznika obsodilo. Ne vem, ali je en odstotek strinjanja od tožilstva, da se nekdo pomilosti. Tega so bili vajeni prejšnji predsedniki in tudi sama se bom morala navaditi. Na koncu gre za mojo diskrecijsko pravico in upam ter verjamem, da mi bodo ljudje zaupali, da na ulico ne bom izpustila nekoga, ki si tega ne bi zaslužil, ki skozi zaporno kazen ne bi pokazal želje spremeniti se. V modernih razvitih državah mora penološka stroka stremeti k temu, da se človek, ko preživi kazen v zaporu, vrne nazaj kot človek v normalno okolje in da zaživi na novo. Če so nekateri to sposobni prej, je prav, da imamo pomilostitve in da jih natančno preučim ter se potem odločim, ali si posameznik to zasluži ali ne.

Na začetku svojega mandata ste večkrat opozorili na ključne reforme, zdravstveno, pokojninsko in davčno. Na začetku novembra pa, da so reforme zastale. Kaj pričakujete?

Mislim, da sem prva predsednica v zgodovini Republike Slovenije, ki si je začrtala pet točk, pri katerih bo delala, in strateške reforme, med njimi pokojninska in zdravstvena, so seveda daleč na prvem mestu. Vlada je pokazala precej želje in energije delati te reforme, mislim, da se še danes zelo zaveda, da so te reforme nujne. Če jih ne bomo izpeljali, se nam ne bo pisalo dobro. Vmes so se zgodile poplave. Naj na tem mestu vendarle izrazim pohvalo vladi, ki se je reševanja poplavnih težav lotila z vso resnostjo. To mi lahko verjamete, ne pogovarjam se samo s predsednikom vlade o tem, ampak s številnimi ministri. Naredili so ogromno dela, veliko dela nas še čaka. V enem segmentu seveda razumem, da so druge reforme zastale. Ni pa prav, da so zastale, to sem tudi javno povedala.

Verjetno je dilema tudi v tem, da ima vlada v tem trenutku zelo malo zaupanja, tako kažejo raziskave javnega mnenja in tudi podpore. Ali lahko takšna vlada sploh izpelje te ključne reforme, ki jih tudi vi pričakujete oziroma na katere opozarjate?

Tej vladi lahko uspe samo na način, da bo začela delati tisto, kar je obljubljala pred volitvami. Obljubila je reforme in mogoče vseh obljub ne bo izpolnila, ampak zaupanje si lahko nazaj pridobi samo z delom.

Ste se že dogovorili za sestanek s premierjem Golobom?

S premierjem Golobom sva se prejšnji teden odkrito pogovorila o nekem zastoju pogovorov med nama, ki je, to priznam, seveda bil. Oba se zavedava, kaj je za Slovenijo potrebno, kaj je nujno, oba skupaj lahko narediva več, kot lahko naredi vsak sam. Zagotovo lahko naredim precej manj, brez tega, da bi vlada razumela to, kar želim, in ne da bi vlada razumela, da ji s svojim delom, s svojimi predsedničinimi forumi, s svojimi obiski po terenu, z razgovori s številnimi ljudmi, lahko samo pomagam. Tej vladi absolutno ne želim škoditi in žal mi je, da se v preteklosti nisva pogosteje srečevala. Oba sva si obljubila, da bova to prakso prekinila.

Kolikšen vir napetosti med vama s premierjem je nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki je zdaj vaša svetovalka za človekovo varnost, tudi zelo vidna je pri vaših dejavnostih?

Če sem odkrita, se mi zdi, da je to edina težava. Ampak predsedniku vlade sem povedala, da je Tatjana Bobnar svetovalka pri meni, zaradi tega, ker jo poznam kot strokovnjakinjo 20 let. Vem, kaj od nje lahko dobim, in vem, kaj sem od nje dobila. To, kar sta imela predsednik vlade in Tatjana Bobnar kot notranja ministrica, ni moja stvar. Spora med njima nisem povzročila in se v ta spor niti ne vmešavam. Tatjani Bobnar zaupam kot svoji svetovalki. Urad predsednice republike pa se v ta njun spor ne vpleta in se ne bo vpletal.

Pravite, da ji popolnoma zaupate, to ste tudi večkrat poudarili. Ampak iz tega je nekako logično vprašanje, ali torej verjamete, da je premier Golob nedopustno posegal v delo zaposlenih na notranjem ministrstvu in se vmešaval v delo policije. To zdaj preiskuje tudi KPK, prav na podlagi njene prijave.

Ali mi dovolite, da kot predsednica države in kot pravnica verjamem in zaupam v pravno državo? Vsi skupaj pustimo, da pristojne institucije preverijo. Ne bo lahko, ker gre za besedo proti besedi. Ko sem govorila, da zaupam Tatjani Bobnar, ji zaupam kot svoji svetovalki. Ne vem, kaj sta imela med seboj. Poznam to, kar ste prebrali vi ali pa raziskovali kot novinarji, zaupanje v pravno državo je nekaj, kar moram spoštovati. Prva v vrsti jaz in seveda tudi predsednik vlade, na koncu pa tudi moja svetovalka Tatjana Bobnar.

Z njo o tem niste govorili?

Zelo malo. Včasih jo vprašam, ko preberem kaj v časopisih, ker mi kakšna stvar, odkrito povedano, ni jasna. Ampak res se ne želim v ta spor vmešavati.

Ampak tukaj je zdaj vendarle odprta še ena fronta. Ali verjamete, da je premier Golob zahteval predložitev aretacije do njenih ruskih vohunov? Tudi to nekako izhaja iz pričanja na zaprtem delu Knovsa. Tatjana Bobnar in nekdanji vodja policije naj bi o tem pričala.

Sploh se ne bom in si ne dovolim spustiti na položaj, da bom nekomu verjela in drugemu ne. To ni moja stvar in o tem ne bom na ta način razpravljala. Ampak tako kot mora v prejšnji zadevi, o kateri smo govorili, zadevo do konca preučiti Komisija za preprečevanje korupcije, mora v tej zadevi Knovs priti zadevi do dna. O tem sploh nisem s Tatjano Bobnar nič govorila.

Sova bo zdaj odlikovana, srebrni red za zasluge bo prejela še letos. Sova je po neuradnih informacijah zaradi suma izdaje tajnih podatkov ovadila Tatjano Bobnar in nekdanjega vodjo policije. Ali se kdo igra z nacionalno varnostjo? Najbrž vidite, kako se ta zgodba zapleta vse bolj in bolj.

Jaz zagotovo ne. Odločitev o tem, da podelim Sovi za 30 let dela odlikovanje, je bila sprejeta že pred to afero ali zgodbo, za 30-letnico službe, ki pomaga vsem najvišjim državnim institucijam in skrbi ter bedi nad varnostjo države. Oprostite, nisem imela popolnoma nobenih zadržkov, da jim odlikovanje podelim. Verjetno bi mi bilo mnogo težje, če bi to odločitev morala sprejeti po tej aferi. Ampak sprejeta je bila prej in za njo stojim.

Zaupate torej Sovi?

Sovi absolutno zaupam in od njih dobivam izjemno kakovostne informacije. Vedno me predstavniki Sove zbrifirajo pred vsakim odhodom v tujino. Izjemno kakovostne informacije, izjemna zagnanost vseh, ki tam delajo, in Sova je nepogrešljiv del slovenske državnosti.

Dejali ste, pravzaprav ste izrekli pohvalo vladi, da je dobro rešila prvo popoplavno sanacijo. Sprejeta sta bila dva interventna zakona, od katerih je bil eden že noveliran. Potem je bil sprejet zakon o obnovi. Pričakujete še kaj drugače ali ste zadovoljni s tem? Nekateri opozarjajo, da je treba pospešiti birokratske postopke.

Mislim, da se na vseh resornih ministrstvih tega zelo zavedajo. Popoplavne dejavnosti vlade – ali pa po kateri koli katastrofi – so vedno vezane na množico nekih birokratskih postopkov in zdaj je priložnost, da se te stvari popravijo. Vlada si prizadeva za to. Zavedati se moramo, da ima vlada izjemno težko nalogo na področju tako imenovane triaže, odločiti se, komu najprej pomagati. Vsi ne bodo prišli takoj na vrsto. Tudi vsi ukrepi ne bodo takoj prišli na vrsto. Samo upam – vem, da se to dela –, da bo vlada znala s takšno hitrostjo vse to naprej urediti. Največja težava, to sem tudi predsedniku vlade povedala, so – in to s terena dobivam take informacije – pomanjkljivi registri voda, vodotokov in tako naprej. Mi smo to pred leti malce izpustili iz rok. Vsi skupaj pa se moramo zavedati, da so bile poplave v avgustu katastrofalne. Ne želimo si nikoli več česa takšnega, dve tretjini Slovenije sta bili pod vodo. Ampak poplave še bodo in moramo biti nanje pripravljeni znotraj akcijskih načrtov, kako hitro odreagirati in tudi znotraj birokratskih postopkov. Vlada je tu naredila izjemno veliko delo pri hitrem pridobivanju evropskih sredstev. Tako hitro, kot bomo mi dobili 400 milijonov evrov. Verjemite mi, ogromno dela je vloženega zadaj, ogromno izpolnjevanja nekih obrazcev, da so prišla ta sredstva v Slovenijo. Upam pa, da vlada ne bo zdaj zastala, ampak da se bo zavedala, da je korakov še mnogo, ki jih je treba v prihodnosti postoriti.

Omenili ste triažo. Menite, da so vsi, ki potrebujejo pomoč, to pomoč že dobili?

Ne, zagotovo je niso dobili vsi. Na začetku sem sama opozarjala na to, da morajo biti prvi tisti, ki so ostali brez domov, in tisti, ki dolgo časa niso vedeli, ali se lahko vrnejo na svoj dom ali ne. Morda je še kdo, ki ne ve, ali se lahko vrne na svoj dom ali ne, ali bo ta dom treba porušiti ali ga lahko posameznik, posameznica, družina začne obnavljati. To so po mojem mnenju tisti, ki morajo priti prvi na vrsto. Gospodarstvo opozarja na vodotoke. Mnogo industrijskih con je blizu rek, ki so poplavile. Če mi ne bomo uredili vodotokov, vzeli naplavin ven iz strug, se nam bo ob prihodnjem velikem deževju lahko zgodilo podobno. To je po mojem mnenju druga prioriteta, za katero bi si želela, da jo vlada obravnava.

Tudi pri poplavah smo videli, kje je v bistvu naša moč. Ko stopimo skupaj, smo najmočnejši. Spet smo videli izjemen odziv civilne zaščite, gasilcev, reševalcev, človekoljubnih organizacij in seveda vojske. Kako ste kot vrhovna poveljnica navezali stik z vojsko v tem letu? Govorili ste tudi o tem, da je treba stkati močnejše vezi med družbo in vojsko, zdaj pa smo ostali še brez resničnostnega šova.

Če se lahko malce pošalim, sem imela kar cmok v grlu, prvič priti med slovenske vojake kot prva ženska, kot prva predsednica. Kako me bodo sprejeli, kot žensko. Ampak ali veste, kako lep sprejem doživim med slovenskimi vojakinjami in vojaki. Ravno med slovenskimi vojakinjami in vojaki začutim, kaj to pomeni, da srce bije za domovino. Ne vem, ali se mi vsi zavedamo, da so vsi ti fantje in dekleta pripravljeni dati življenje za Slovenijo in vedno, ko grem med njih, sem neskončno vesela lepega sprejema. Resničnostni šov, upam, da bodo te stvari šle v neke zakonite, prave vode. Ampak kot predsednica države, kot vrhovna poveljnica obrambnih sil Republike Slovenije podpiram dejavnosti Slovenske vojske in ministrstva za obrambo o ozaveščanju o tem, kaj vse Slovenska vojska nudi pri zaposlitvenih priložnostih. Še vedno nimamo dovolj vojakov. Nekako smo se zavezali, da bomo prišli do rednega sestava in skupaj s pogodbeno sestavo tja do števila 10 tisoč. Mi imamo danes nekaj več kot šest tisoč vojakov in vojakinj v redni vojski. Ne gre drugače kot mladim približati ta poklic. Ali je resničnostni šov prava pot, o tem seveda lahko debatiramo, ampak že v preteklosti so potekale določene marketinške dejavnosti od ministrstva za obrambo o ozaveščanju o tem, kaj Slovenska vojska lahko ponudi.

Ustanovo vodite v najzahtevnejših časih, kakršnih še ni bilo od ustanovitve Združenih narodov, ste dejali septembra. Vojna v Gazi, strah pred terorističnimi napadi, vojna v Ukrajini – ta nepredvidljivost svetovnega dogajanja je nekako neka nova normalnost. Kako jo vidite vi?

Zelo težko mi je in ne želim, da to postane nova normalnost, pa velikokrat slišim ta izraz. Veliko naporov vlagam v to, da se mora vseh 193 članic organizacije Združenih narodov bolj pospešeno pogovarjati o celoviti reformi te organizacije. Ta organizacija je edina multilateralna organizacija, ki jo imamo na svetu. Brez nje bi bil svet še grši, verjemite mi. Ampak vsaka od 193 članic nosi svoj del odgovornosti pri urejanju svetovnega reda. Največja težava danes je zagotovo Varnostni svet, kjer se odločitve blokirajo zaradi petih držav članic, ki imajo pravico do veta. V glavnem, če smo iskreni, zaradi treh – Združenih držav Amerike, Rusije in Kitajske. Mislim, da je res napočil čas, da prevetrimo to okorelo organizacijo, ki je bila ustanovljena v prejšnjem stoletju, tudi pravila so bila pisana na situacijo po drugi svetovni vojni. Morate vedeti, da je stalno članstvo v Varnostnem svetu pripadlo državam, ki so bile zmagovalke druge svetovne vojne. Mi si nikoli nismo mislili, da bo katera od teh držav kdaj povzročila novo vojno, pa jo je, in to Rusija. Moja vizija in vizija vse več državnikov, s katerimi se pogovarjam, je, da se mora zgoditi sprememba pri pravici do veta. Prva pot je bila že narejena s tako imenovano liechtensteinsko iniciativo, ki je bila sprejeta na generalni skupščini Združenih narodov – da morajo vse države, ki uporabijo pravico do veta, tega obrazložiti na generalni skupščini. Druga stvar, o kateri se danes zelo veliko pogovarjamo, je, da pravice do veta ne sme biti, kadar gre za genocid in najhujše vojne zločine. Tretji korak, o katerem so včeraj govorili v Organizaciji združenih narodov, pa je nekaj, o čemer sem se že pogovarjala s številnimi državniki in gre za stvar splošne pravne higiene – da država, ki se jo obravnava v Varnostnem svetu, sploh ne bi smela glasovati. To so poti, ki so zarisane.

Slovenija bo s 1. januarjem sedela v Varnostnem svetu Združenih narodov. Razmišljajmo o neki sveži ideji, ki jo lahko Slovenija prinese Varnostnemu svetu. Je to ta reforma?

Da.

Boste vi zastavili svoj glas v prihodnjih dveh letih za to reformo?

Jaz osebno zagotovo da, ker imam možnost. Se pogovarjam s predsedniki držav, tudi s predsedniki vlad, s številnimi sem se srečala in nihče reformi ni zelo nenaklonjen. Seveda bo najtrši oreh ravno pet držav, ki imajo veto, ampak se mi zdi, da če bo recimo 188 držav govorilo en jezik in le pet drug jezik, bo ta pritisk lahko mnogo učinkovitejši.

Slovenija je pred zahtevno nalogo. Razprave znotraj Varnostnega sveta so tako mnogotere, ampak vendarle je treba povedati, da je 70 odstotkov vseh tem, ki se jih obravnava na Varnostnem svetu, povezanih z Afriko. Zato slovenska javnost ne sme zameriti in upam, da ne bo zamerila, da bo naša diplomacija morala delati več tudi na afriški celini. Slovenska diplomacija si bo prizadevala za mir, za ženske v politiki, ženske v konfliktih in za vodno diplomacijo. To so naše glavne teme, s katerimi se bomo ukvarjali in vse so izjemno pomembne za obstoj našega planeta.

Optimistični ste, da se Združeni narodi lahko reformirajo, spremenijo. Ampak ali se vam ne zdi, da to vendarle nekako deluje kot izgovor, da se v bistvu ne pristopi k resnemu reševanju čedalje hujših težav – da rečemo, imamo organizacijo, saj bo preživela, v bistvu pa ta organizacija neke realne moči nima.

Ne, če ste me tako razumeli, ste me narobe razumeli. Je edina, ki jo imamo in trenutno ni dobro organizirana, zato je naša naloga, da prevetrimo to organizacijo.

Ampak teh poskusov je bilo že veliko.

Petindvajset let se o tem govori, ampak če se postavimo v današnjo situacijo, ko imamo vojno v Ukrajini, ki je povzročila posledice po celotnem svetu, ko imamo strahovito humanitarno katastrofo v Gazi, ko imamo 55 oboroženih konfliktov po vsem svetu, kolikor jih še nikoli v zgodovini ni bilo naenkrat, so to vsi argumenti za to, da se državniki zberemo v mislih, besedah in dejanjih. Ni druge poti in jaz sem tukaj v tem segmentu res optimist. Kjer je volja, se najde tudi pot.

Če še ostanemo na Bližnjem vzhodu – kdo pobija otroke v Gazi, gospa predsednica? V svojem sporočilu za javnost 15. novembra ste seveda ostro obsodili poboje otrok, da gre za zavržno dejanje, za zločine, niste pa jasno zapisali, kdo pobija te otroke. Zakaj?

Kako mislite, da nisem jasno zapisala, kdo jih pobija? Poboji so se zgodili na obeh straneh. Kar je naredil Hamas, je zločin, in mednarodno kazensko sodišče bo obravnavalo tako Hamas kot Izrael, to je danes že jasno. Ko pa govorimo o povračilnih ukrepih Izraela, pa kot ženska, kot mati ne morem sprejeti tako grozovitih povračilnih ukrepov, tako nizkega spoštovanja humanitarnega prava. In če me danes vprašate, se ne želim postaviti ne na eno ne na drugo stran, ne želim biti ne v ekipi Izraela ne v ekipi Palestine, Hamasa še najmanj – želim biti v ekipi človečnosti, to je tisto, kar zagovarjam na vsakem koraku, kar ne nazadnje danes vsak dan bolj glasno zagovarja velika večina sveta. In če bomo na koncu ljudje človekoljubni, človekoljubi, bomo sprevideli, da to, kar se dogaja v Gazi, nam preprosto ne sme biti in nam ni v ponos, meni zagotovo ne, upam, da tudi Izraelu ne. V Dubaju sem se pogovarjala s kolegom Jicakom Hercogom, izraelskim predsednikom, izjemno ga spoštujem in cenim. Žal mi je, da se nisem mogla srečati še s palestinskim predsednikom Abasom, ki je žal odpovedal pot v Dubaj. Ampak veste, tudi Hercog razmišlja v smeri, pa upam, da ni edini v Izraelu, kaj bo potem, ko bodo bombe nehale padati. To, kar kot političarka, kot pravnica danes pogrešam, je, da morda vse preveč govorimo, tudi v medijih, o vojaških ciljih, premalo pa se pogovarjamo o političnih ciljih. Ampak veste, vsake vojne je enkrat konec, vsi si želimo, da bi se ta končala čim prej, tudi tista v Ukrajini. Mi se moramo začeti pogovarjati o političnih ciljih. Slovenska diplomacija in mnogo držav po svetu zagovarja ureditev dveh držav. Mislim, da enkrat bo treba reči bobu bob in povedati, da Palestina je država, da mora zaživeti kot samostojna država. Kako in na kakšen način – tri možnosti so seveda na pladnju. Ena je, da postane popolnoma samostojna, za vse poskrbi sama. Sami Palestinci se zavedajo, da je to v tem trenutku praktično nemogoče, ker nimajo razvite administracije. Zadnje volitve v Palestini so bile leta 2006, tam niso navajeni demokratičnih procesov. Druga možnost je, da Izrael postane neki administrativni upravitelj, da država Palestina zaživi svoje življenje s pomočjo Izraela. Tretja možnost, o kateri se morda zadnje čase pogovarjamo največ, pa je, da Palestina glede na meje iz leta 1967 postane samostojna država pod protektoratom, kar je morda še najsprejemljivejše tudi za Izrael Evropske unije. To so pa zdaj razprave, ki potekajo v teh dneh, in upam, da bomo dokončno zbrali pogum, znanje in mediacijske sposobnosti.

Ali bi bila Evropska unija kos tej nalogi?

Sem prepričana, da ja. Evropska unija je izjemno prisotna v Palestini, tudi v Ukrajini, zelo poznamo regijo in mislim, da bi Evropska unija zmogla in znala pomagati Palestini, da zaživi enkrat v prihodnosti svoje samostojno državno življenje.

Izjemno zahtevna tema tudi za v prihodnje, zaznamovala bo verjetno tudi vaš mandat. Zaznamoval pa ga bo tudi Zahodni Balkan, kot je zaznaval že mandate vaših predhodnikov. Letos septembra je na Blejskem strateškem forumu predsednik Evropskega sveta napovedal širitev Evropske unije do leta 2030 in zdi se, da so bili obrazi evropskih voditeljev Zahodnega Balkana, ki poslušajo te obljube že kar nekaj časa, nekako naveličani. Koliko časa lahko voditelji Zahodnega Balkana predvsem pa prebivalci držav zahodnega Balkana še poslušajo te obljube?

Vsako leto manj, bodimo iskreni. In podpora pristopanju držav Zahodnega Balkana k Evropski uniji je iz leta v leto nižja. Ampak odgovornost leži na obeh straneh. Na državah, ki želijo v Evropsko unijo, ki se reform niso lotevale celovito, v nekaterih državah voditelji sedijo na dveh, morda celo treh stolih, niso iskreni v tem, ali želijo v Evropsko unijo ali ne. Po drugi strani je Evropska unija tista, ki ni dovolj močno, z več energije te države vendarle poskušala prepričati, da je mesto tem državam v Evropski uniji. Zahodni Balkan, če vprašate mene, potrebuje več, ne manj Evrope. Ni lahko. Izjemno pomembno bo decembrsko srečanje na Evropskem svetu, kjer se bo odločalo o tem, ali bo osem držav, na Kosovo še malce čakamo, lahko začelo postopke približevanja Evropski uniji. Razprava tam zagotovo ne bo enostavna. Slovensko stališče je jasno – mi si želimo, da vseh osem naenkrat dobi to priložnost, tudi Bosna in Hercegovina. Ravno Bosna in Hercegovina je verjetno najbolj nesrečna država v segmentu teh.

Šest let je čakala od prošnje za kandidaturo do njene odobritve. Ukrajina je ta postopek opravila v štirih mesecih.

Ja, morda malce nepošteno do Bosne in Hercegovine, morda malce nepošteno do Severne Makedonije. Poglejte, kaj vse je Severna Makedonija morala postoriti – spremeniti ime države. Si predstavljate, to ni lahko. Zdaj mora spremeniti ustavo, ker so po rešitvi grško-severnomakedonskega spora skočili v ta bazen še Bolgari. Težko bo, za ustavne spremembe je potrebna dvotretjinska večina. Vsi evropski voditelji se moramo potruditi, da tem državam omogočimo lažjo pot, ni jim pa lahko. Ko je Slovenija, prihodnje leto bomo praznovali 20-letnico vstopa v Evropsko unijo, začela pogajalske procese, je bilo tam približno 80 tisoč strani za prenesti v nacionalno zakonodajo. Danes smo na 95 tisoč straneh in marsikakšen politik se pohvali – če bi danes neka država, ki je vstopila v Evropsko unijo pred 20 ali še več leti, morala izpolnjevati take pogoje, bi bilo tudi tej državi zelo težko.

Tudi v Sloveniji je precejšnja gneča na področju zunanje politike. Mislim, da smo to vprašali prav vse predsednike do zdaj – kako se vi, gospa predsednica, usklajujete s predsednikom vlade in zunanjo ministrico? Kdaj in kako prihaja do prestižnih bojev in kako jih vidite vi?

Vsak od nas treh, ki se usklajuje med seboj, to je zunanja ministrica, predsednik vlade in jaz kot predsednica države, bi bil izrazito nespameten, če ne bi tu dihali in igrali iste pesmi. Zelo dobro se usklajujem z ministrico za zunanje zadeve, vsaka stvar, ki jo naredim na zunanjepolitičnem področju, je v celoti usklajena z ministrstvom za zunanje zadeve, tudi s predsednikom vlade se o tem veliko pogovarjava. Res pa je, da je Golob večjo prioriteto dal drugim temam in ne toliko zunanji politiki. Večkrat nama je obema povedal, da nama na tem področju popolnoma zaupa in ne želimo si več situacije, da bi na zunanjepolitičnem parketu predsednik države, predsednik vlade in zunanja ministrica govorili različne stvari. V tem letu, odkar sem predsednica države, se to, kar se tiče zunanjepolitičnih odnosov Slovenije z drugimi državami in multilateralnimi organizacijami, ni zgodilo, lahko mi verjamete.

Gospa predsednica, tukaj smo trije nekdanji voditelji televizijskega dnevnika. Vlada bo zdaj RTV Slovenija namenila dodatna sredstva za preživetje. Kar nekaj stvari moramo tudi mi v naši hiši urediti, pa vendarle – kako tej največji medijski in kulturni ustanovi pri nas zagotoviti stabilno financiranje? Katero rešitev bi vi podprli, gotovo ste o tem razmišljali?

Seveda sem. Gojim veliko ljubezen do institucije, ki me je ustvarila, ki mi je dala možnost, da postanem to, kar sem danes. Jaz bom to RTV Slovenija večno priznavala. Boli me, ko gledam, kaj se dogaja, verjemite mi, da me je zadnji dve leti bolelo tako, da mi je bilo včasih za znoreti, ko sem gledala, kako se dela s tem draguljem, ki ga Slovenija ima. Seveda je treba najti rešitev in ta vlada ni prva, ki se srečuje s tem. Žal mi je, da si od prejšnjih vlad niti ena ni upala ugrizniti, pa tu ne gre za kislo jabolko, v povečanje naročnine. Naročnina za RTV Slovenija se ni uskladila z inflacijo že dolgo vrsto let, predolgo. Vsi vemo, da je vašo hišo pokonci držalo prodajanje delnic Eutelsata. Ta zaloga je pošla, zato je danes ta katastrofa toliko večja. Vi dejansko dihate na škrge. Veseli me, da je aktualna vlada spoznala, da mora vsaj za določene programe, za katere se je zavezalo že mnogo vlad prej, prispevati določena sredstva. Dala je 10 milijonov evrov, ampak to na dolgi rok ne bo in ni dovolj. Ne vidim druge rešitve kot povečanje RTV-naročnine. In še ena stvar, ki se je moramo vsi zavedati – predvsem nacionalna televizija, radio nekoliko manj, je v zadnjih 10 letih padla v bazen nakupov televizijskih pravic, predvsem za športna tekmovanja. V tekmo s finančno mnogo močnejšimi komercialnimi televizijami. Prihodki od marketinga, vsaj v tistih časih, ko sem bila jaz na televiziji, so bili 30 odstotkov. Ko ti izgubiš pravico do prenosa svetovnega prvenstva v nogometu, svetovnega prvenstva v košarki, olimpijskih iger, to seveda na prihodkovni strani pomeni velik minus in tudi to je nova realnost, ki se je vlada mora zavedati. In še enkrat – kot predsednica države apeliram na vlado, naj čim prej da in preuči predlog povečanja RTV-naročnine. Boli me srce in duša, ko poslušam, da bi bilo treba ukiniti simfonični orkester, Big Band RTV Slovenija – to so kulturni dragulji, ne RTV Slovenija, ampak Slovenije kot države in upam, da bomo razumeli, kako zelo pomembna institucija ste, edina, ki bo delala oddaje za manjšine, oddaje za invalide in tako naprej. To niso komercialno zanimive teme in pri teh temah tudi ne bo komercialnih prihodkov. To je velika dodana vrednost, kakovost in poslanstvo te hiše.

V povezavi z RTV-jem bi vas še zelo na kratko vprašal za komentar ustavnega sodišča. Navadno nič ne slišimo o postopkih ob presoji, o ustavni presoji novele zakona o RTV-ju pa je bilo tako rekoč vse v zraku, vse mogoče stvari smo poslušali, informacije so uhajale s sodišča. Kako ste to spremljali kot pravnica in tudi nekdo, ki bo predlagal nove ustavne sodnike?

Veste, ustavno sodišče je zadnji branik ustavnosti v državi. Ustavno sodišče ima izjemno pomembno vlogo preučiti predpise in na koncu povedati, ali so ustavno skladni ali ne. Pustimo zdaj RTV ob strani, počakajmo še na odločitev. Zagotovo je v tem zakonu nekaj, kar je protiustavno, mogoče tudi več stvari, ne samo ena. Rekli ste, da bom predlagala DZ-ju v imenovanje ustavne sodnike, kar nekaj jih bo v mojem mandatu. To je del slovenske ustave. Tukaj se bom navezala tudi na vaš poklic – tako kot vi veste, da je profesionalnost nekaj, kar mora gojiti v sebi vsak novinar, je najvišja možna strokovnost in profesionalnost nekaj, kar mora imeti v sebi vsak ustavni sodnik. Tu mene ne zanima levo in desno, tudi človekove pravice niso ne leve ne desne, to sem že večkrat povedala, moja naloga tukaj bo predlagati državnemu zboru najboljšega mogočega kandidata. Politična barva pri tem absolutno ni pomembna in ne sme biti pomembna. Uravnoteženost na ustavnem sodišču je izraz, ki ga ne sprejemam, ga ne odobravam, tako kot ne odobravam uravnoteženega novinarstva. Govorimo samo o profesionalnem novinarstvu in o profesionalnih ustavnih sodnikih.

Govorite o profesionalizmu, kaj pa zaupanje? Ključne institucije izgubljajo zaupanje, kako vrniti zaupanje v RTV, urad predsednika države, v vlado, v osnovne institucije, v sodstvo, vse to pada.

Na koncu zaupanje institucijam lahko povrnejo samo ljudje, ki delajo v teh institucijah. In vsak, vključno z menoj, se mora vprašati, ali delam prav ali delam narobe. In če delam narobe, kaj je treba popraviti. Ampak tukaj vendarle govorimo o politični situaciji, ki je mnogokrat takšna, da imajo ljudje, in to mi večkrat povedo na terenu, preprosto občutek, da se samo še prerekamo med seboj, da se ne znamo usesti skupaj za isto mizo in spregovoriti o strateških temah, ki so izjemno pomembne – zdravstvo, predvidljivo davčno okolje za gospodarstvo. Več je takih tem, kjer pa res mislim, da levo in desno ne bi smeli drugače razmišljati. Zelo razumem, da se ne strinjamo pri migracijskih politikah, da bomo večno na različnih bregovih o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ne strinjam pa se s tem, da levo in desno ne more priti skupaj pri strateških temah, tudi zaradi teh razprav v politiki se zaupanje v politične institucije ruši. Mislim, da je to eden glavnih trenutkov, kar ljudje nam politikom, pa ne želim biti klasičen politik, pa vendarle zdaj sem, najbolj zamerijo.

Kakšni so vaši cilji za prihodnje leto? Po enem letu imate gotovo boljšo predstavo o tem, kakšno dejansko moč ima ta položaj – kaj bi si želeli v prihodnjem letu?

Želela bi si, da bi vsaj parlamentarne stranke stopile skupaj pri določenih temah. Če smo že začeli s podnebnimi spremembami, pa tudi končajmo s podnebnimi spremembami – izjemno pomemben razmislek, ki ga bo morala v zakup vzeti celotna politika, je, kakšno energijo bomo imeli v prihodnosti. Zaradi zaprtja Termoelektrarne Šoštanj, ki danes proizvaja tretjino vse energije, potrebne v Sloveniji, se bomo morali začeti pogovarjati o jedrski energiji. Pri jedrski energiji bo potreben tudi referendum, predsednik vlade se tega zaveda in prav je tako. Ampak tukaj bi res morali vsi skupaj najti neki konsenz, kakšne vrste energije se bomo lotili z gradnjo elektrarn v prihodnje. Samo vetrne in samo fotovoltaične v Sloveniji žal ne bodo dovolj. To so teme, o katerih si želim konstruktivne razprave. In ko sem še ravno omenila gospodarstvo, pa dovolite, da končam z gospodarstvom. Ne sme biti odveč, da večkrat ponovim to – če bomo imeli močno gospodarstvo, visoko dodano vrednost na zaposlenega, bomo imeli tudi močno socialno državo. Morda se kdaj kdo v politiki tega ne zaveda dovolj, Slovenija po konkurenčnosti pada, treba je zagotoviti gospodarstvu predvidljivo davčno okolje. Mi smo sicer po BDP-ju na prebivalca še vedno najboljši med 11 zadnjimi članicami, ki so vstopile v Evropsko unijo. Imamo večji BDP tudi od Portugalske, Španije in Grčije. Vsakič proti koncu leta spremljam države, ki so zadnje vstopile v Evropsko unijo – baltske države nam že zelo dihajo za ovratnik, tudi Češka, tudi Slovaška. Če mi ne bomo zmogli premika v naših političnih glavah, da nas bodo te države prehitele, da ne bomo več zvezda, da to ni po župi priplavalo, se nam ne piše dobro. Potrebujemo korenite reforme, da bomo ponovno zasijali na nebu kot zvezda, kar si tudi kot Slovenija zaslužimo.

Jedrska energija da ali ne?

Kar se mene tiče, da.