Hollywood nam letos skorajda ni pustil dihati: od tega, da so dva najtežje pričakovana poletna blockbusterja poslali v kinematografe na isti dan, do tega, da je neuspeh Marvelov potrdil, kar smo sumili že nekaj časa: filmov o superjunakih je bilo za nekaj časa dovolj. Nekaj mesecev se je zdelo, da bosta vzporedni stavki scenarističnega (WGA) in igralskega (SAG) ceha v zabavni industriji naslednje leto pustili zevajočo praznino, za nepričakovano rešiteljico kinematografske izkušnje pa se je izkazala Taylor Swift (iz svoje aktualne koncertne turneje je naredila tudi interaktivno izkušnjo za kinoobčinstvo). Jasno, da se zanimive stvari niso dogajale samo v Ameriki in samo z ogromnimi proračuni: festivali, kakršna sta canski in beneški, so poskrbeli za široko paleto inovativnih, provokativnih in konceptualno drznih naslovov.

Pri sestavljanju seznama tradicionalno v prvi vrsti upoštevam filme, ki smo jih v Sloveniji v tekočem letu imeli priložnost videti ali v redni distribuciji ali pa na festivalih. Vsako leto bolj se mednje mešajo tudi filmi, ki so v ponudbi glavnih ponudnikov pretočnih vsebin, nekaj pa je, roko na srce, tudi takih, ki jih pri nas sploh ni bilo. Prav tako nimajo vsi letnice nastanka 2023: v nekaterih primerih so v letošnjem letu šele našli pot do naših kinodvoran ali zaslonov. Skušala sem upoštevati različne žanre in geografije.

Spodnji, razširjeni seznam se od 30. mesta stopnjuje proti prvemu, ideja pa je, da v komentarjih dodate še svoje favorite, ki jih ni v izboru. Se vam zdi, da bi si omembo zaslužil portret velikega Leonarda Bernsteina, ki ga v Maestru upodobi Bradley Cooper? Ali pa je bil po krivici spregledan Napoleon Ridleya Scotta, ki si drzne na enega najslavnejših vojskovodij pogledati skozi prizmo intimnega življenja? Morda bi bilo treba izkazati dolžno spoštovanje najnovejši Misiji: Nemogoče ali pa distopični viziji tehnokratske prihodnosti, ki jo slika Leave the World Behind Sama Esmaila? Iz trideseterice so izpadle tudi pastelne diorame Wesa Andersona, čeprav je po mnenju mnogih Asteroid City njegov najboljši film po dolgem času.

Če trideset filmov ni dovolj, dodajamo še deseterico, ki je pod pragom ostala za las:

Air: Nekaterim legendam je usojeno leteti (r. Ben Affleck), Adamant (r. Nicolas Philibert), Fingernails (r. Christos Nikou), Ljubiti življenje (r. Koji Fukada), Ko preži zlo (Cuando acecha la maldad, r. Demián Rugna), Disco Boy (r. Giacomo Abbruzzese), Poslednji heroj (r. Žiga Virc), Priscilla (r. Sofia Coppola), Otožna Jean (r. Georgia Oakley) in Bottoms (r. Emma Seligman). Vabljeni k debati in dodajanju naslovov na seznam.

30. Beau se boji (Beau is Afraid), ZDA, Kanada, Finska, Velika Britanija. Režiral: Ari Aster.

Seznam je najbolje začeti s kontroverznim vpisom: le redko se zgodi, da isti film nekateri kritiki identificirajo kot mojstrovino, drugi kot karierni samomor. Novi celovečerec Arija Asterja je popolnoma drugačna zver kot grozljivki Podedovano zlo in Solsticij pred njim. Beau se boji je triurni napad tesnobe v formi nadrealistične nočne more, ki gledalca kategorično odbije ali pa fascinira. Nekajdnevni izsek iz življenja paranoičnega, 49-letnega devičnika z orjaškim Ojdipovim kompleksom Beauja Wassermana (Joaquin Phoenix) se razkroji v popolnoma utrgano, nelinearno odisejado, ki ima več skupnega s Charliejem Kaufmanom kot s starimi Grki. Beau, ki potuje na pogreb svoje nepričakovano umrle mame, na poti naleti na morilske brezdomce, psihotične vojne veterane in potujočo gledališko skupino; njegov svet je večino časa videti kot Boschev Vrt zemeljskih naslad. Patti LuPone je nenadkriljiva kot materinska figura iz pekla. Beau se boji je baročen, globoko ekscentričen zalogaj freudovske psihoanalize, ki živi v vmesnem prostoru med zelo agresivno komedijo in psihološko grozljivko. Samo želimo si lahko več filmov, ki si tako zelo upajo biti nevšečni.

29. Renfield (Renfield), ZDA. Režiral: Chris McKay.

Kasting Nicolasa Cagea kot Drakule je ena tistih vlog, za katero je težko verjeti, da ni že prej komu padla na pamet: igralec je izpričan oboževalec izročila Drakule. Eden kultnih zaznamkov v njegovi karieri je Poljub vampirja iz leta 1988. A če je v tistem filmu igral japija, ki je v svojem postopnem zdrsu v norost samo prepričan, da se je spremenil v vampirja, je zdaj dočakal trenutek, da se spoprime z resnično stvarjo, z vampirjem vseh vampirjev, z ikono, z Drakulo. Renfield, ki filmske trope preigrava v žanru komedije, Cageu ponuja priložnost, da se pokloni več različnim interpretacijam lika: od impersonacije Bele Lugosija v prvih prizorih pa do razpadajoče pošasti in seveda šarmantnega princa teme. Lik, ki ga ustvari, je camp v vseh razsežnostih te besede, od karikirane izgovarjave do dramatičnih sprememb razpoloženja; obenem ves čas izžareva tudi čisto resno grožnjo. Roko na srce, vampirski kanon se zaradi tega novega vpisa v žanr ni ravno zamajal v temeljih. Za ljubitelje Cageevega operativnega kiča pa je film, ki ga končno postavi ob bok Christopherju Leeju, Klausu Kinskemu in Udu Kierju, nagrada že sam po sebi.

Recenzija filma Renfield.

28. Infinity Pool, Kanada, Hrvaška, Madžarska. Režiral: Brandon Cronenberg.

Brandon Cronenberg je več kot samo sin slavnega očeta, je pa res, da gre filmsko po podobni poti; v njegovem novem celovečercu je močna sled body horrorja, po katerem je David Cronenberg tako znan. Znanstvenofantastična grozljivka Infinity Pool Mio Goth dokončno ustoliči kot novodobno kraljico grozljivk (spomnimo se samo njenih sijajnih vlog v filmih Pearl, X in Suspiria.) Tudi tokrat je demonična fatalka, ki v ekskluzivnem, eksotičnem letovišču (za katero je zelo očitno statirala hrvaška obala) na kriva pota spelje ustvarjalno bankrotiranega pisatelja (Alexander Skarsgård). Ko Skarsgårdov lik po prepiti noči v prometni nesreči ubije lokalca in se znajde za zapahi, se skrivnosti otoka počasi začnejo razkrivati. Na Li Tolqi namreč poznajo postopek, po katerem lahko (za primerno vsoto) izdelajo klone vsakega posameznika in jih nato usmrtijo, če pač zločin "izvirnika" terja smrtno kazen. To za seboj potegne vrsto novih vprašanj: je natančna replika mene v enaki meri človek, kot sem jaz? Kaj pa, če ima popolnoma enake spomine, upe in sanje kot jaz? Bi lahko poslal različico samega sebe v smrt? Film funkcionira tudi kot satira privilegiranega razreda, takšnih pa je bilo v zadnjih letih ogromno.

27. Blagine lekcije (Urotcite na Blaga), Bolgarija, Nemčija. Režiral: Stephan Komandarev.

Stephan Komandarev je tretji del svoje freske postkomunistične Bolgarije zastavil kot farso. 70-letna vdova Blaga (Eli Skorčeva) živi v eni od sivih brutalističnih stolnic v Šumenu; najbolj jo skrbi, ali bo s poučevanjem bolgarščine za tujce zaslužila dovolj za dostojen nagrobnik na grobu svojega moža. Ko ji neznanci s precej rudimentarno telefonsko prevaro izpulijo življenjske prihranke, se Blaga zlepa ne more postaviti nazaj na noge: v lokalnih medijih je postala tarča posmeha, posojila ne more dobiti. Če hoče preživeti, bodo potrebne girlboss taktike: vključi se v mrežo goljufov in tudi sama začne upokojence prinašati okrog na enak način, kot se je zgodilo njej. Dalo bi se argumentirati, da pod črto ni prave razlike med tovrstnim sleparstvom in sistemskim ožemanjem, ki ga na najrevnejših segmentih družbe izvaja država. Na tej točki se film prevesi v srhljivko, v kateri gledalec ne more drugače, kot da – sicer s cmokom v grlu – navija za kruti pragmatizem preživetja. Komandarev ne obsoja, le opazuje s pedantnostjo antropologa; ne pričakujte spravljivega razpleta dogajanja.

26. Grof (El Conde), Čile. Režiral: Pablo Larraín.

Pablo Larraín je k temi 17-letne vojaške diktature v svoji domovini pristopal že na različne načine – nikoli pa tako, da bi Augusta Pinocheta upodobil kot 250 let starega vampirja, ki še vedno žveči in izsesava srca čilskega naroda. Film je posnet v črno-beli tehniki: ta čudovita estetiziranost je najbrž zavestna aluzija na nemški ekspresionizem in vampirsko klasiko Nosferatu. Jaime Vadell je v naslovni vlogi subtilen, a odličen: v enem trenutku starikav, slaboten in odpisan, a že najrahlejši dražljaj ga lahko spremeni nazaj v nevarnega plenilca. Vse bolj se dozdeva, da je senilnost zanj le premetena maska, za katero se še vedno skriva isti ostri um, ki je kriv za množična mučenja in usmrtitve. Prizor uniformiranega generala, ki kot ptica roparica iz nočne more kroži nad spečim narodom, je ena najmočnejših filmskih podob letošnjega leta. Zlo je večno, nam pesimistično sporoča, v različnih obdobjih in na različnih koncih sveta si nadeva le različne preobleke.

Recenzija filma El Conde.

25. Rye Lane, Velika Britanija. Režirala: Raine Allen-Miller.

Kdo je rekel, da je romantična komedija mrtva? Rye Lane, še en vpis v linklaterjevski žanr "romance, ki se odvije v enem dnevu", je režijski prvenec Raine Allen-Miller. V njem spremljamo dva mlada, sveže samska Londončana – entuziastično Yas (Vivian Oparah) in občutljivega Doma (David Jonsson). Njune poti se križajo na razstavi skupnega prijatelja, od koder se podata na vrsto naraščajoče bizarnih opravkov po južnem Londonu; med drugim morata Yasinemu bivšemu izmakniti vinilko benda A Tribe Called Quest. Spotoma si v iskrivih dialogih izmenjujeta zgodbe o svojih strtih srcih, strahovih in šibkih točkah. Videli smo že veliko filmov, ki tako ali drugače romantizirajo velika mesta (najraje Pariz ali New York), a Raine Allen-Miller je našla utrip avtentičnega, neturističnega in ne že neštetokrat videnega Londona. Rye Lane, ki prekipeva od barv in dobre glasbe, je "meet-cute" za generacijo Z, pomežik njenim predhodnikom pa je miniaturna vloga staroste klasične britanske romantične komedije.

24. Kaj pa Ester?, Slovenija. Režiral: Tosja Flaker Berce.

No, ko smo ravno pri romantični komediji za generacijo Z – sploh se nam ni treba ozirati samo k angloameriški produkciji. Kaj pa Ester? je celovečerni prvenec Tosje Flakerja Berceta, ki večne teme prve ljubezni, strtega srca in seksa obravnava na videz lakonično, a brez pokroviteljske drže; to je eden redkih mladinskih filmov, za katerega si upam trditi, da bo najstnikom dejansko všeč (pa ne samo zaradi Bojana Cvjetićanina, slovenskega heartthroba par excellence, v vlogi razčustvovanega Kaja). Flaker Berce pravi, da so ga navdihovale gostobesedne romantične komedije Linklaterja in Rohmerja, marsikoga pa bo film s svojo toplo fotografijo in magijo odtekajočega poletja spomnil na klasiko Poletje v školjki. S spektaklom Barbie Bercetovo komedijo druži tudi sklepna ugotovitev, da srečni konci že dolgo niso več samo "fant dobi punco". V stranski vlogi je sijajna Diana Kolenc, filmsko odkritje leta (bila je tudi daleč najboljši del srhljivke Opazovanje Janeza Burgerja). V naslednjem letu se veselimo celovečercev Kukle in Ester Ivakič: za mlado filmsko generacijo se nam torej ni treba bati.

23. You Hurt My Feelings, ZDA. Režirala: Nicole Holofcener.

Če se vam novejša lik in delo Woodyja Allena zdita neprebavljiva in imate posledično v srcu praznino, kjer so bile prej iskrive komedije o newyorških intelektualcih, ponujam Nicole Holofcener. Tudi ona si, tako kot Allen, očitno zna izbrati svoje muze – z Julio Louis-Dreyfus po Enough Said prinaša še en portret krize srednjih let. Sinopsis komedije You Hurt My Feelings zveni, kot da gre za satiro buržoazije. Srečno poročena pisateljica Beth (Julia Louis-Dreyfus), ki se pripravlja na izid svoje druge knjige, zgrmi v hudo osebnostno krizo, ko po naključju sliši moževo (Tobias Menzies) pritoževanje prijatelju: njen novi rokopis Donu res, res ni všeč. Don je sicer psihoterapevt, ki ga njegovi pacienti ne marajo, Bethina sestra pa notranja oblikovalka, ki ima na grbi večno nezadovoljne stranke in moža s kilavo igralsko kariero. Ja, na svetu prav gotovo obstajajo hujši problemi, a režiserke ne zanima parodiranje urbane elite. Raje se z ogromno mero humanosti loti vprašanja: je naša dolžnost, da smo iskreni, kadar nas bližnji vprašajo za mnenje, ali pa je s tujimi čustvi včasih boljše ravnati v rokavicah? You Hurt My Feelings je kronika majhnih vsakodnevnih ponižanj in zamer, ki včasih brbotajo v še tako trdnih zakonih.

22. Oppenheimer (Oppenheimer), ZDA, VB. Režiral: Christopher Nolan.

Potem ko je Christopher Nolan s svojim izčrpavajoče pedantnim pristopom skonstruiral za marsikoga najboljši stripovski spektakel (Vitez teme), najboljšo vesoljsko epopejo (Medzvezdje), najboljšo vojno dramo (Dunkirk) in … kar koli je Tenet pač bil, si je letos skušal pokoriti še žanr biografije. Oppenheimer je triurna saga o vzponu in padcu teoretičnega fizika, ki se je v zgodovino vpisal kot oče atomske bombe, in obenem freska dogodkov, ki so spremenili tok zgodovine. Je tudi poletni blockbuster "za odrasle", spektakel brez superjunakov (če že ne čisto brez eksplozij), a z vso velikopoteznostjo in ambicijo, ki jo pripisujemo njihovemu žanru. Cillian Murphy je s svojo tršato postavo markantna prezenca, ki sugerira določeno mero ravnodušnosti do parametrov dobrega in zla; močen adut filma sta tudi oblikovanje zvoka, ki celo oglušujočo tišino napolni s pomenom, in pa zvezdniki, natrpani celo v najbolj nepomembne vloge. Nolana od nekdaj zanimajo uganke in osupljivo je gledati, kako se delci njegove najnovejše časovne sestavljanke zložijo v celoto. Ostaja pa umetnik, ki nagovarja predvsem razum, ne pa srca, in tudi Oppenheimer na koncu lahko vzbuja le hladno spoštovanje.

Recenzija filma Oppenheimer.

21. Pošast (Kaibutsu), Japonska. Režiral: Hirokazu Koreeda.

Po zadnjih dveh filmih, ki ju je posnel v tujini, se veliki japonski cineast Hirokazu Koreeda vrača domov (in v staro formo): Pošast, zgodba o nasilništvu v šolskih klopeh, je eden njegovih bolj ganljivih, nekonvencionalno strukturiranih filmov. Brez osladnosti gradi svet otroške igre in pravil, ki ga kontaminira šele vdor predsodkov in napačnih domnev, ki so v domeni odraslih. Če je Koreeda v uspešnici Tatiči načel vprašanje, kaj v resnici pomeni koncept družine, tukaj na podoben način dekonstruira pojem resnice; ta ima iz različnih zornih kotov lahko zelo različne obraze. Bodite pozorni na glasbeno podlago: Pošast je bil poslednji projekt filmskega skladatelja Rjuičija Sakamota, ki je umrl marca letos. Pošast je med drugim tudi razmislek o osamljenosti posameznika v kakofoničnem svetu – tema, ki je v japonski kinematografiji tako ali tako pogosta - ter poziv k empatiji, ki od posameznika terja nenehno preizpraševanje lastnih slepih peg in pomanjkljivega razumevanja širše slike.

Recenzija filma Pošast.

20. Prehodi (Passages), Francija. Režiral: Ira Sachs.

Včasih najbolj fascinantni filmski liki pač niso pozitivci. Eden največjih igralcev svoje generacije Franz Rogowski je Thomas, brezčutni in kinetični protagonist romantične (?) drame ameriškega cineasta Ire Sachsa. Če veste kar koli o Sachsovem zasebnem življenju, vas bodo potencialni avtobiografski elementi Prehodov najbrž zdramili: Sachs s svojim možem živi tik poleg svoje nekdanje partnerice, dokumentaristke Kirsten Johnson, s katero vzgajata dvojčka. Domnevajmo, da so Prehodi najtemnejša mogoča interpretacija življenja v taki hibridni družini, v družini, v kateri protagonistov podivjani narcizem ruši vse okrog sebe. (Film je tudi portret neizmernega umetniškega ega, ki sebe vedno postavi v epicenter vsega znanega vesolja.) Rogowski sijajno utelesi Thomasovo temno plat, na trenutke pa zna zaslepiti s karizmo, ki je omrežila tako Martina (Ben Whishaw) kot tudi Agathe (Adèle Exarchopoulos). Melodrama, ki prepleta in odpleta njihova življenja, je frustrirajoča, ker gledalca prisili, da v sebi pobrska za vsaj kancem empatije do vampirskega, s toksičnimi odnosi zasvojenega človeka, ki je najbrž ves čas v gibanju zato, ker beži pred samim seboj.

19. Vsi mi tujci (All of Us Strangers), VB, ZDA. Režiral: Andrew Haigh.

Če bi radi film, ki sicer ni vesel, a vsaj ponudi priložnost za krepčilen jok, bo Vsi mi tujci prava izbira. Po nekaj markantnih stranskih vlogah (le kdo se ne spomni "seksi župnika" iz serije Fleabag) je Andrew Scott končno protagonist romantične drame – upodobil je Adama, osamljenega scenarista, ki živi v enem od višjih nadstropij čisto nove in prazne, generično moderne londonske stolpnice. Zbliža se z edinim drugim človekom v stavbi, 15 let mlajšim – in veliko bolj čustveno dostopnim – sosedom Harryjem (Paul Mescal). Njuno ljubezensko zgodbo scenarist in režiser Andrew Haigh preplete z zgodbo o duhovih: Adam ob večerih obiskuje svojo rojstno hišo, ki je videti točno tako kot v njegovem otroštvu, v njej pa se srečuje s svojimi starši, ki so v resnici umrli pred dvajsetimi leti. Vsi mi tujci kljub temu ni znanstvena fantastika, prej razmislek o bolečini ljubezni in izgubi. Kljub globoko melanholičnemu razpletu film ponudi nekakšno katarzo v obliki spoznanja, kakšna moč je v tem, da se naučimo preteklost pustiti tam, kamor spada – za seboj.

Recenzija filma Vsi mi tujci.

18. Rdeče nebo (Roter Himmel), Nemčija. Režiral: Christian Petzold.

Novi celovečerec Christiana Petzolda je mojstrski tečaj zadrževanja potlačene napetosti, ki lahko eksplodira v vsakem trenutku. Hišica ob Baltskem morju, v kateri naši protagonisti preživljajo dopust, lovi ravnotežje na robu katastrofe: skozi gozd se kot preteča nevarnost približuje gozdni požar, ki ob večerih nebo obleče v kataklizmičen odtenek škrlatne barve. Apokaliptični prizori s svojo zloveščo simboliko še dodatno obtežujejo ozračje. Čeprav je Rdeče nebo vse prej kot komedija značajev, pa je godrnjavi pisatelj Leon (Thomas Schubert) vrhunska karikatura zoprnega kreativca. V njej se bo našel vsakdo, ki je že kdaj nesel delo s seboj na počitnice: Leon z mučeniškim obrazom zavrača vabila svojih prijateljev za druženje. Preprosto ne more, žal nima časa, delo mu tega ne dopušča. Ko se znajde sam pred tipkovnico, pa prav tako iz sebe ne iztisne ničesar pametnega. Znano, kajne? Pretanjenost, s katero Petzold preigrava dinamiko vsega neizgovorjenega med glavnimi liki, se počasi stopnjuje proti katarzi. Kar se je začelo kot lahkotna skica brezskrbnega poletja v duhu Erica Rohmerja, se konča kot metafikcijski razmislek o razmerju med življenjem in literaturo.

Recenzija filma Rdeče nebo.

17. The Holdovers, ZDA. Režiral: Alexander Payne.

Končno nekičast božični film, ki ga lahko mirno dodate v decembrsko rotacijo modernih klasik. Alexander Payne je nežno dramo o osamljenih dušah, The Holdovers, postavil v leto 1970 in jo posnel tako, da je videti, kot da je takrat tudi nastala (a ne kot le prazna vaja v slogu). Paul (Paul Giamatti) je osamljen, nepriljubljen učitelj zgodovine, ki sedemnajstletnim "vulgarnim Filistejcem" v glavo vbija antično zgodovino. Zaplet je precej standardne narave: Paul bo božično-novoletne tedne preživel v internatu kot varuh problematičnega dijaka Angusa (Dominic Sessa), ki se med prazniki ne more zateči nikamor drugam. Film se začne kot karakterna študija zagrenjenosti, se nato razmahne v zelo paynovski film ceste, spotoma naleti na globoko čustveno travmo in se konča z melanholično noto. Godrnjavi Paul se bo moral naučiti, da se najdragocenejši življenjski nauki ne skrivajo samo v klasikih – je pa res, da je že njegov ljubljeni Cicero zapisal: Non nobis solum nati sumus (Nismo rojeni le sami zase). Nenadkriljivo human film, ki nas še bolj kot v sedemdeseta vrača v čase, ko so se pogosteje snemale resne drame o življenjih običajnih ljudi.

16. Jesensko listje (Kuolleet lehdet), Finska, Nemčija. Režiral: Aki Kaurismäki.

Finski veteran Aki Kaurismäki z Jesenskim listjem ponuja svoj tipično zadržani, lakonični odgovor na velikopotezno romantično dramo: ljubezen trdno zasidra v proletariatu. Tudi tokrat ga zanimajo zgodbe ljudi z roba: Ansa (Alma Pöysti) in Holappa (Jussi Vatanen) sta utrujena, spregledana posameznika, ki ju k tlom tiščita neizogibna realnost socialnega dna in lastna plašnost. A nato – prvi vzgibi ljubezni. In kar naenkrat imata tudi Ansa in Holappa nekaj, kar lahko izgubita, nekaj, za kar je vredno vztrajati. Jesensko listje je portret urbane osamljenosti, kakršno je na svojih platnih lovil Edward Hopper, pa tudi humanistični slavospev človeški vzdržljivosti in empatiji. Kaurismäkijev filmski svet na srečo ni pravljična dežela idealiziranih "malih ljudi" (tudi na margini ne manjka sebičnosti), je pa režiser identificiral ljubezen kot ultimativno gesto upora proti temi, ki požira svet, in proti brezbrižnemu sistemu, ki temelji na teptanju najšibkejših.

Recenzija filma Jesensko listje.

15. Zlo ne obstaja (Aku wa sonzai shinai), Japonska. Režiral: Ryusuke Hamaguchi.

Uspešnica Drive My Car (2021) je Ryusukeju Hamaguchiju prinesla status mednarodne zvezde in pogumno je, da je za svoj naslednji projekt izbral zadržano, enigmatično dramo, ki se ukvarja z nestalnostjo človeških življenj. V zgodbo o odročni hribovski vasici, ki jo začne z načrti za gradnjo prestižnega "glampinga" ogrožati tokijsko podjetje, je vpisal razkol med težnjami kapitalizma in okoljevarstva. Na eni strani so vaščani, zaskrbljeni za svojo pitno vodo, na drugi štorasta korporativna pajaca, ki bi jih rada prodala sanje o razvoju in napredku. Hamaguchijeva parabola o človekovem odmikanju od narave ima izrazito pesimističen podton, ki je katalizator za enega najbolj nepredvidljivih in dvoumnih razpletov v novejši filmski umetnosti. Zlo ne obstaja odpira razmislek o posameznikovi odgovornosti ne samo do narave, ampak tudi do soljudi. "Zlo" iz naslova ni neka paranormalna entiteta, pač pa težnja v nas samih, ki se vsak dan bori za prevlado nad našimi plemenitejšimi vzgibi. Konec filma bo marsikoga frustriral, a Zlo ne obstaja je prav zaradi tega film, ki sili k razmisleku še dolgo po odhodu iz kinodvorane.

14. Spomin (Memory), ZDA, Mehika, Čile. Režiral: Michel Franco.

Spomin, ki obravnava teme spolne zlorabe in demence, bi bil zlahka lahko razčustvovana melodrama, a mehiški režiser in scenarist Michel Franco dosledno ubira pot subtilnosti, kjer bi ga lahko zaneslo v patetiko ali klišejskost. V ospredju sta karakterni študiji dveh zelo različnih posameznikov, ki se morata spopasti z nepremostljivimi ovirami in obžalovanji v lastnih življenjih ter preživeti v svetu, ki jima ne zagotavlja nobene opore. Sylvia (Jessica Chastain) je zdravljena alkoholičarka, Saul (Peter Sarsgaard) ima obliko zgodnje demence, ki v njegovem spominu pušča velike praznine. Ko se njuni poti po naključju križata, ima Sylvia eksplozivno razkritje: Saul je bil eden od starejših fantov, ki so jo v srednji šoli posilili. So njene obtožbe resnične ali pa le posledica globoke travme, ki laž in manipulacijo uporablja kot preživetveno strategijo? Ali Saul svojo bolezen uporablja kot alibi, da bi se skril pred odgovornostjo? Je sploh mogoče odpustiti človeku, ki se svojih grehov ne spominja? Ob vseh teh vprašanjih je skoraj nelagodno spremljati, kako se protagonista kljub vsemu zbližujeta, a Spomin ima ogromno empatije do svojih junakov.

13. Jezdeca, Slovenija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Italija, Hrvaška. Režiral: Dominik Mencej.

Film z lansko letnico nastanka, ki pa je s prejšnjega seznama iz neznanih razlogov izpadel, pa tudi na rednem sporedu kinematografov smo ga lahko videli šele letos. Jezdeca iz naslova sta 23-letnika, frustrirana zaradi ozkega obzorja svojega življenja v odročni prleški vasici: Tomaž (Timon Šturbej) je mil, introvertiran avtomehanik z ogromno mero cankarjanske krivde, njegov najboljši prijatelj Anton (Petja Labović) pa temperamentni upornik, ki ga je družba že popredalčkala kot luzerja. Piše se leto 1999, in čeprav se zdi, da v njuni vasi ure zaostajajo za kakih petdeset let, je tudi v naših protagonistih očitno zametek predmilenijskega nemira. Nekega dne jima v roke pade videokaseta, ki bo spremenila vse: domača kopija klasike Goli v sedlu v njiju prebudi hrepenenje po odprti cesti. Kar se je začelo kot kratek izlet v Ljubljano, se hitro razraste v "podaljšan vikend na morju", ta pa v romanje v Medžugorje, kamor Tomaža vlečejo transcendentno obarvane vizije. Jezdeca je v marsikaterem pogledu klasični film ceste, poklon kontrakulturni klasiki, ki pa "ne slavi samo svobode, ampak tudi odgovornost", kot se je izrazil Dominik Mencej. Izstopa pa po neverjetnih igralskih dosežkih tako Šturbeja kot Labovića, pa tudi po vseh subtilnih odmikih od obrazcev klasičnega mačo žanra, ki je od nekdaj narekoval, da "fantje ne jočejo".

Recenzija filma Jezdeca.

12. Anatomija padca (Anatomie d’une chute), Francija. Režirala: Justine Triet.

Canski zmagovalec Anatomija padca je sodna drama, ki s hladnim, distanciranim pretresanjem dileme "ali ga je umorila ali ne" v resnici sprašuje nekaj drugega: po čem presojamo ljudi, ki jih ne poznamo? Kako hitro se v nas zasidrajo nezavedni predsodki in pristranske sodbe in kako prepričani si upamo biti o stvareh, ki jih ne moremo vedeti zagotovo? Padec v naslovu ima dvojni pomen: padec neuspešnega pisatelja, ki se je zgodil z drugega nadstropja brunarice, in metaforični padec njegove žene, v katero se po tragediji uperijo oči javnosti in njenih bližnjih. Sojenje se hitro razraste v forenzično analizo šepavega zakona, Anatomija padca pa v študijo spremenljivih razmerij moči med spoloma. Sijajna Sandra Hüller v dveh jezikih in nešteto registrih ustvari kompleksen, netransparenten ženski lik. Iz vsake njene geste in besede vejeta hladnost in preudarnost (morda: preračunljivost) – to je ženska, ki se ni pripravljena opravičevati, a je od nje skoraj nemogoče odvrniti pogled. Film z zelo jasnim stališčem, pa čeprav presojo o tem, "ali ga je umorila ali ne", prepušča gledalcu.

Recenzija filma Anatomija padca.

11. Tri tisoč oštevilčenih opek (Háromezer számozott darab), Madžarska. Režiral: Ádám Császi.

Ádám Császi, madžarski odgovor na Rubna Östlunda, se je po petletni neuradni prepovedi snemanja filmov vrnil z uničujočo (in duhovito) satiro ne toliko Orbanovega režima (ta obsodba je samoumevna), pač pa liberalne zahodnjaške umetniške "scene". Tri tisoč oštevilčenih opek je dokufikcija (oz. "levičarska propaganda", kot so ocenili na Madžarskem filmskem inštitutu), v kateri gledališki režiser (Kristóf Horváth) "avtentično cigansko hišo" opeko za opeko preseli v Berlin, tam pa hipsterska intelektualna elita gostovanje njegovega kolektiva razglasi za "revolucionarno duchampovsko intervencijo". Császijev porog se hitro obrne proti gledalcu: Tri tisoč oštevilčenih opek je film za belske liberalce, ki se, ko naletijo na kontradikcije sodobnega življenja, raje kot h konkretnim dejanjem zatečejo v varno zavetje "diskurza", "dekonstrukcije" in podobnih miselnih akrobacij. Ampak, z besedami romske igralke, ki ima vsega skupaj končno vrh glave: "To, čemur vi rečete realizem, je samo eksploatacija naše mizerije. Mislite, da je to dekonstrukcija? No, dekonstruiran rasizem je še vedno rasizem." Zmagovalni film letošnjega Liffa romske like obravnava s spoštovanjem, a brez pokroviteljskega idealiziranja ali izogibanja bolj problematičnim vidikom.

10. Himera (La chimera), Italija, Švica, Francija. Režirala: Alice Rohrwacher.

V Himeri se Josh O'Connor prelevi v Arthurja, melanholičnega britanskega tombarola, roparja grobnic, in s pisano druščino nepridipravov po Toskani izkopava antične etruščanske artefakte ter jih prodaja na črnem trgu, še najraje skrivnostnemu Spartaku, ki kot nekakšen bondovski zlikovec operira iz svojega skrivnega brloga. Do zakladov pod površjem zemlje Arthurja vodi intuicija, morda nadnaravni dar ali pa kar magija – kakor koli že, preživlja se s postopnim izčrpavanjem tega, kar ima v življenju najraje. Naš protagonist sanja tudi o svoji pokojni ljubezni Beniamini in se istočasno vse bolj zbližuje z mlado Italio, ki je zaposlena pri lokalni obubožani plemkinji (Isabella Rossellini). Kot vsi dosedanji celovečerci filmi Alice Rohrwacher je tudi Himera (v grški mitologiji pošast z levjo glavo, kozjim trupom in zmajskim repom) preplet družbene kritike, ljudske legende in pravljice, film, ki prebiva nekje na prehodu med našim in sanjskim svetom. Lahko ga gledate kot umetniško reinterpretacijo dogodivščine v slogu Indiane Jonesa ali Lare Croft, lahko pa tudi kot obsodbo neetičnega sprenevedanja, ki je na delu, kadar muzeji "od zbirateljev" odkopujejo antične artefakte.

Recenzija filma Himera.

9. Barbie (Barbie), ZDA. Režirala: Greta Gerwig.

Na lestvici "popkulturnih senzacij" bi bil Barbenheimer (ampak, roko na srce, predvsem Barbie) nesporno na prvem mestu. Pričakovanja so bila skoraj nemogoče velika. Greta Gerwig je obljubljala, da nam bo film všeč ne glede na to, ali barbike sovražimo ali obožujemo. In res, Barbie je duhovita, vizualije so osupljive v svoji rožnati, artificielni doslednosti, dobili smo plesne koreografije z manično kenergijo, govorance o protislovnosti tega, kaj pomeni biti ženska v sodobnem kapitalizmu, dobili smo šale na račun korporativnih mogulov pri Mattelu, ki so vse skupaj benevolentno financirali, ter celo prolog, ki parodira Kubrickovo Odisejo v vesolju. Komedija doseže skoraj največ, kar je mogoče znotraj varnih parametrov komodifikacije nostalgije in krilatic o opolnomočenju. Je film rahlo pridigarski in vsako svojo poanto razloži do onemoglosti? Seveda, ampak parodija "meninistov" tipa Jordan Peterson je bila tako precizna, da se je Barbie na trenutke res zdela kot oksimoron – subverziven blockbuster.

Recenzija filma Barbie.

8. Interesno območje (The Zone of Interest), VB, ZDA, Poljska. Režiral: Jonathan Glazer.

Interesno območje ni samo eden najboljših filmov leta, ampak ena najinteligentnejših filmskih obravnav holokavsta sploh. Prvi film Jonathana Glazerja po desetih letih s svojo tehnično riguroznostjo učinkuje kot streznitvena hladna prha in namerna provokacija, čeprav ni v njem niti enega samega prizora nasilja. Grozoto množičnega pobijanja skuša ubesediti z druge strani betonskega obzidja, ne da bi prestopil prag koncentracijskega taborišča: raje spremlja družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), upravnika Auschwitza. Pomembna avtorska odločitev je bila, da Glazer v nobenem trenutku ne poskuša ustvariti karakterne študije svojega protagonista, kaj šele, da bi v ospredje postavil zakonsko življenje Hössovih. K svojim likom pristopa na intelektualen, brezoseben način, ki opozarja na to, kako sta se zakonca Höss znala ograditi od neizrekljivih zločinov; koncept "banalnosti zla" ni bil še nikoli predstavljen tako nazorno. Glazer je vdihnil novo življenje v večno debato o nezmožnosti umetnosti, da bi prikazala grozote holokavsta, ter obenem o njeni obvezi, da počne točno to.

Recenzija filma Interesno območje.

7. Zelena meja (Zielona granica), Poljska, Češka rep., Nemčija, Francija, Belgija. Režirala: Agnieszka Holland.

Zelena meja je portret begunske krize, ki je leta 2021 z novo močjo izbruhnila na pragu Evrope – natančneje, na gozdnatem območju Białowieża, skozi katero poteka meja med Poljsko in Belorusijo. Poljska je v primežu ksenofobne paranoje na meji vzpostavila z bodečo žico obdano nikogaršnje ozemlje ter preusmerila na tisoče obmejnih policistov in vojakov, da ljudi čez ograjo skrivaj (in na silo) ženejo nazaj v Belorusijo. Belorusi nato počnejo enako, kar pomeni, da si nemočne ljudi kot žogice za pingpong čez mejo podajajo več tednov, lahko tudi mesecev. Iz fragmentirane strukture zgodbe lahko sestavimo fresko skoraj že postapokaliptične situacije, ki je morda specifična za Poljsko, a definitivno ne nagovarja samo Poljakov: 75-letna Agnieszka Holland pokaže, kako se je Evropa na begunsko krizo odzvala z nehumanim relativiziranjem samega koncepta človekovih pravic. Zelena meja na brezkompromisen, neposreden način – a brez pridiganja – niza prizore sistemskega nasilja, ksenofobije in rasizma. To ni film upanja in svetlobe, čeprav portretira tudi velike napore humanitarcev in "običajnih" zgroženih Poljakov – prej je film neobvladljive jeze, ki bruhne na dan v stiliziranih črno-belih podobah.

Recenzija filma Zelena meja.

6. Suhe trave (Kuru Otlar Üstüne), Turčija, Švedska, Nemčija, Francija. Režiral: Nuri Bilge Ceylan.

Nuri Bilge Ceylan že od drame Bilo je nekoč v Anatoliji gradi zelo prepoznavno "znamko": snema dolge, poetične skice malih ljudi v neizmerni pokrajini. Turški cineast se v Suhih travah vrača v ruralno Anatolijo, kjer na svoj gostobesedni, ležerni način znova v ospredje postavi trenja med urbanim in ruralnim, tradicijo in sekularizmom ter prosveto in delavskim razredom. Ceylan torej ostaja privrženec t. i. "počasne kinematografije" s širokimi kadri prostrane pokrajine in medlo osvetljenimi, natrpanimi interjerji, kjer se z neskončno potrpežljivostjo odvijajo temeljite karakterne študije njegovih protagonistov; kritika ga ne primerja zaman s Čehovom. Suhe trave so komplementarno delo z zlato palmo nagrajeni mojstrovini Zimsko spanje (2014), marsikaj pa jih druži tudi z Divjo hruško (2018): morda smo priča avtorjevi trilogiji o mizantropiji in egocentrizmu. V resnici pa še bolj kot občutek epske razsežnosti pokrajine obvlada nekaj drugega: določen tip vase zaverovanega, apatičnega in nadutega moškega protagonista zna napisati tako natančno in brez cenenega karikiranja, z ravno pravo mero distance, da ga gledalec na koncu sicer prezira, a ima obenem tudi empatijo do njegovih okoliščin. Na tak način klasično "ceylanovski" je tudi osnovnošolski učitelj likovnega pouka Samet (Deniz Celiloğlu), ki je šokiran, ko ga dve učenki obtožita neprimernega obnašanja.

Recenzija filma Suhe trave.

5. Morilci cvetne lune (Killers of the Flower Moon), ZDA. Režiral: Martin Scorsese.

Vzporednice med Scorsesejevimi gangsterskimi klasikami in njegovim "prvim vesternom" so nezgrešljive; režiserja tudi tokrat zanimata tema moralnega razkroja in zlo, ki se razrašča v duši posameznika – zlo, ki se bo širilo, dokler ne zastrupi tudi družinskih in ljubezenskih vezi, ki so se prej zdele svete. Scorsese je doma na presečišču organiziranega zločina in ameriškega sna.

Pred nami se odvija ljubezenska zgodba, ki se splete med tragikomično butastim vojaškim kuharjem Ernestom (Leonardo DiCaprio) in Mollie (Lily Gladstone), mlado pripadnico plemena Osagov, ki je zaradi nafte na svojem ozemlju najbogatejše per capita na svetu. Tako rekoč od prvega trenutka je jasno, kakšna tragedija se bo zgodila in kdo bo zanjo odgovoren. Scorsese gledalca ne podcenjuje s tem, da bi film zastavil kot uganko ali lov na morilca: z odprtimi kartami pokaže, na kaj lokalni veljak "Kralj" Hale (Robert De Niro) meri, ko mladim možem predlaga, naj se ženijo s pripadnicami Osagov; po njihovi (prezgodnji) smrti bodo belci lahko podedovali nezamisljivo bogastvo. Hale je filmski zlikovec z veliko začetnico, spletkar, ki za masko starčevske dobrodušnosti skriva brutalni obraz ameriškega belskega kapitalizma: kako naj zgradi svoje bogastvo, če ne na plečih podjarmljenih staroselcev?

V igro tako pridejo Scorsesejevi stalni motivi moškega ponosa in napuha, prevare in seveda lažnih mitologij, iz katerih Amerika črpa svojo identiteto in ponos. Obenem pa so Morilci cvetne lune za velikega kronista narodove zgodovine tudi nekakšen "veš, poet, svoj dolg". Svoje nezanemarljive pripovedovalske sposobnosti je odstopil zgodbi trpljenja in genocida, ki jo je bilo treba povedati, in pri tem zavestno zavzel perspektivo belskih kolonizatorjev; to je konec koncev zgodba o njihovi brutalnosti. Mojster je pri 81 letih posnel enega svojih najboljših filmov.

Recenzija filma Morilci cvetne lune.

4. May December, ZDA. Režiral: Todd Haynes.

V psihološki drami May December se Todd Haynes vrže v brezno rumenega tiska, pedofilije ter naše obsedenosti z zvezdniško kulturo in resničnimi zločini, pri tem pa gledalca postavlja v nelagoden položaj voajerja. Na prvi pogled se zdi, da May December dramatizira dejansko zgodbo z naslovnic tabloidov (izposodi si resnično zgodbo Mary Kay Letourneau), v resnici pa je satira senzacionalizma, s katerim obravnavamo take eksplozivne zgodbe. V središču je nekdanja učiteljica Gracie (Julianne Moore), ki je več let preživela za zapahi, ker je zapeljala svojega 12-letnega učenca; dvajset let pozneje je Joe (Charles Melton) njen mož, ona pa še vedno sveto prepričana, da ni naredila nič narobe. Stvari se začnejo zapletati, ko se v njuno življenje vrine slavna igralka Elizabeth (Natalie Portman): Gracie bo upodobila v filmu in očitno bi se rada okoristila z razvpitostjo primera. Haynes je posnel film, ki je v isti sapi camp in izrazito umetniški, ki nelagodno tematiko sicer obravnava s prijemi melodrame, a z vso resnostjo. Drzne si zastaviti vprašanje, ki je bilo kontroverzno že pri Nabokovu: bi se dalo zagovarjati razmerje, ki je v očeh družbe spolna zloraba in pedofilija? Je ženska v srcu zgodbe pošast ali ne? Film je kot soba zrcal, v kateri se prepletata empatija do resničnih človeških čustev in eksploatacija; odprt je za vsaj pet diametralno nasprotnih interpretacij.

3. Nesrečna bitja (Poor Things), ZDA. Režiral: Yorgos Lanthimos.

Grški ekscentrink Yorgos Lanthimos se Hollywoodu ni pustil ukrotiti: Nesrečna bitja so provokativna, ekspresionistična pravljica, ki več dolguje temačnim mitom Andersena in bratov Grimm kot pa prečiščenim, "diznificiranim" uspavankam za otroke. Najočitnejša referenca sicer ostaja Mary Shelley s svojim Frankensteinom – če bi doktor Frankenstein užival halucinogene droge. Bella (Emma Stone) je ženska z umom novorojenega otroka, ki se je rodila (pravzaprav: je nastala) kot eksperiment norega znanstvenika, ki sliši na ime Bog (Willem Defoe). Ko se začne zavedati svojega telesa in užitkov, ki jih to lahko nudi, se poda v svet, da bi sama ugotovila, kakšne skrivnosti še hrani življenje. Na vsakem koraku svoje poti mora Bella stopati čez moške, ki si jo skušajo podrejati, jo infantilizirati in nadzorovati, čez moške, ki koncepta ljubezni ne ločijo od koncepta lastništva. (Užaljeni Mark Ruffalo je v tem pogledu neizčrpen vir komedije.) Film ne zamudi nobene priložnosti, da z Beline perspektive radovednega otroka ne preizprašuje protislovij patriarhata. Pravzaprav je junakinja na neki način sorodna Barbie in Kenu (glej 9. mesto na lestvici), ki sta osuplo ugotavljala, da svetu očitno vladajo moški in konji, s to razliko, da gre Bella še veliko dlje kot Barbie in pravila svojega sveta napiše popolnoma na novo. Nesrečna bitja brez moraliziranja zastavljajo nekatera ključna vprašanja o ženskem opolnomočenju in upravljanju lastne usode.

Vzporednice z Barbie se tukaj ne končajo. Oba filma predstavljata odklon od enega prevladujočih trendov zadnjega desetletja: od umazanih, zamolklih in dostojanstveno temačnih barvnih palet. Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje dobili kaj tako halucinogeno zasičenega in namerno izumetničenega, kot so Nesrečna bitja. Vsak sončni zahod v tem filmu je videti kot sladkorna pena na amfetaminih. S podobnim duhom inovacije in igre sta prežeti tudi scenografija in kostumografija teh izmišljene pokrajine.

Recenzija filma Nesrečna bitja.

2. Pretekla življenja (Past Lives), ZDA. Režirala: Celine Song.

Pretekla življenja so nastala pod okriljem A24, istega studia, ki nam je dal letošnjega oskarjevskega zmagovalca Vse povsod naenkrat, in prinaša ravno diametralno nasprotni koncept od multvesolja: kaj pa, če v vsakem življenju srečujemo iste duše kot v prejšnjih? To vprašanje se zastavlja izseljenki Nori (Greta Lee), ki po dvajsetih letih v Ameriki spet sreča svojo otroško ljubezen iz Seula, Hae Sunga (Teo Yoo). Če nikoli ne bi zapustila Koreje, ne bi spoznala Arthurja (John Magaro), s katerim je zdaj (srečno) poročena. Ali je med usodo in naključjem kaka prava razlika? Če nas nekdo izbere za to življenje, se imamo pravico spraševati, kako bo kocka padla v vseh naslednjih inkarnacijah? Avtobiografsko obarvani prvenec korejsko-ameriške dramatičarke Celine Song znane obrazce romantične komedije prepoji z melanholičnim koprnenjem izseljenstva.

Tako ideja vzporednih/mogočih življenj kot tudi filmski jezik Preteklih življenj veliko dolgujeta opusu ameriškega cineasta Richarda Linklaterja, predvsem njegovi trilogiji Pred (Pred zoro, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo) – s to razliko, da se Celine Song posveča predvsem negativnemu prostoru med posameznikoma, tistemu poglavju, ki ga je Linklater preskočil z zamolkom. Dobrih dvajset let, preživetih ločeno, Nore in Hae Sunga morda ni v temeljih spremenilo, ju je pa postavilo na večno razhajajoči se poti. Poudarek Preteklih življenj ni na srečni ali nesrečni razrešitvi ljubezenskega trikotnika: svojo melanholično romantiko črpa iz vzdušja plimovanja življenja. Odločitve sprejemamo, ne vedoč, ali nas bodo pripeljale bližje ali pa nas ločile od ljudi, ki naj bi nam bili usojeni. Vse drugo so samo zgodbe, ki si jih pripovedujemo v uteho ali kot potrditev svojih izborov.

Recenzija filma Pretekla življenja.

1. Tár (Tár), ZDA. Režiral: Todd Field.

Film, ki je načeloma spadal še v lansko filmsko sezono in je bil pri nas na sporedu šele februarja letos, je vseeno pustil tako močen vtis, da bi ga bilo nemogoče spustiti s seznama. V naboru celovečercev zadnjih let, ki so na podlagi fikcije ali pa resničnih dogodkov tematizirali zlorabo moči vplivnih posameznikov, je bil Tár prvi, ki od nas dejansko terja razmislek. To je portret umetnice v prostem padcu: naslovna junakinja, dirigentka Lydia Tár je genialna glasbenica, dobitnica vseh nagrad v kratici EGOT in nevzdržna narcisistka, ki se oklepa svoje ledene vzviženosti, tudi ko ji grozi, da ji bodo obtožbe spolnega nadlegovanja spodrezale kariero. Režiserja Todda Fielda ne zanima moralka o kaznovanem napuhu, zanima ga karakterna študija posameznice, ki verjame, da je s svojim piedestalom dobila tudi carte blanche za surovo ravnanje s soljudmi. Kdor misli, da je Tár nekakšen porog feminizmu oz. domnevni predpostavki feminizma, da ženske niso sposobne zlorabe moči, je tako ali tako že zgrešil bistvo.

Lydia Tár je girlboss, Lydia je živi dokaz meritokracije na delu, Lydia ima vse: sijajno kariero, luksuzno stanovanje, ljubečo partnerko Sharon (Nina Hoss) in prisrčno hčerko, ki sta jo posvojili iz Sirije. Kdo bi ji torej zameril, če je kdaj odrezava in ohola do svoje rigidne, marljive pomočnice Francesce (Noémie Merlant)? Če pa suhoparna birokratka očitno ne razume njenega genija! Lydia je pripravljena zavijati z očmi nad "kulturo črtanja", obenem pa izvemo, da je zaradi osebne zamere z nekaj strateškimi e-pismi zminirala kariero nekdanje varovanke, ki si je zdaj vzela življenje.

Tár je Ikarova zgodba, je parabola o posamezniku, ki se je skušal dvigniti na oblake in pri tem klavrno strmoglavil – a je obenem tudi veliko več kot to, je zgodba o nikoli dokončno premostljivih razrednih prepadih (Lydia Tár se je, ne pozabimo, rodila kot veliko bolj prozaično zveneča Linda Tarr), zgodba o zamerah in paranoji tistih, ki so se prek trupel povzpeli v višave in zdaj samo čakajo, kateri duh preteklosti bo prvi povzdignil glas. Poleg nenadkriljive Cate Blanchett, ki je bila za svojo vlogo nominirana za oskarja, to psihološko srhljivko odlikuje tudi zlovešč vizualni slog, ki vnese pridih skrite nevarnosti in kubrickovske nedoumljivosti.

Recenzija filma Tár.