Palestinsko gibanje Hamas, ki ga Izrael in Zahod označujeta za teroristično organizacijo, je nastalo konec osemdesetih let 20. stoletja. Razvilo se je iz islamistične organizacije Muslimanska bratovščina, ki izvira iz Egipta, na palestinskem ozemlju. Medtem ko se njegovo ime danes v mednarodni javnosti pogosto povezuje z njegovim oboroženim krilom, je bil Hamas sprva družbeno gibanje, ki je postopoma začelo delovati politično in vojaško. Prelomna točka v njegovi zgodovini je bila odločitev za nastop na volitvah v palestinski zakonodajni svet leta 2006, na katerih je Hamas nepričakovano zmagal.

Sogovornica, poznavalka Bližnjega vzhoda, dolgoletna novinarka, predavateljica in avtorica knjige o Hamasu ravno ta čas razume kot ključen v zgodovini odnosov med Zahodom in tem gibanjem. Čeprav je Hamas na volitvah prepričljivo zmagal in obenem spremenil svojo taktiko v odporu proti izraelski okupaciji, ga Zahod ni upošteval v obravnavi izraelsko-palestinskega vprašanja, kar Paola Caridi označuje za "hudo napako".

S Paolo Caridi smo govorili o razvoju Hamasa, njegovega razmišljanja in delovanja, tudi o njegovih vojaških taktikah. Kot je dejala, je Hamas, ki se mu očita nepriznavanje Izraela, že s sodelovanjem na takratnih volitvah Izrael implicitno priznal. Izrael pa je Hamas obenem ves čas demoniziral in ga izkoriščal, saj je lahko zaradi njegove vladavine v Gazi ta del okupirane Palestine odrinil na rob oziroma ga povsem ločil od drugega dela na Zahodnem bregu. Sogovornica se strinja, da je Hamas danes drugačen od Hamasa pred desetletji, pri tem pa je kot pomembno spremembo navedla tudi veliko večjo moč njegovega oboroženega krila, Brigad Izedin Al Kasam.

Kakšne so bile okoliščine nastanka Hamasa leta 1987?
Težko je določiti natančen datum nastanka, čeprav obstaja datum ustanovitve Hamasa oziroma politične veje palestinske Muslimanske bratovščine, in sicer 10. december 1987. A če upoštevamo vse delo, opravljeno v zakulisju, segajo začetki na začetek osemdesetih let. Palestinska Muslimanska bratovščina kot družbeno-religijsko gibanje je starejša od države Izrael. Muslimanska bratovščina je nastala v Egiptu pred skoraj sto leti in se nato širila po regiji. Politična veja palestinske Muslimanske bratovščine pa sega na začetek osemdesetih let, še posebej v čas po polomu Organizacije za osvoboditev Palestine (PLO) v Bejrutu med libanonsko državljansko vojno in vojaški operaciji Mir v Galileji, ki jo je Izrael sprožil na začetku osemdesetih let. Ideja je bila, da se palestinsko islamistično nacionalno gibanje osredotoči na palestinsko ozemlje. Za Hamas palestinsko ozemlje pomeni ozemlje mandatne Palestine, torej območje od Ras el Nakure na severu do južne točke Gaze na jugu ter od Sredozemskega morja na zahodu do reke Jordan na vzhodu. Hamasova ideja je bila torej palestinsko vprašanje osredotočiti na to ozemlje, ne na širše območje kot palestinske skupine znotraj PLO-ja do poraza leta 1982. Tako je eno od načel Hamasa, ki velja še danes, nevmešavanje v notranje razmere države, ki so ga gostile, torej Sirije, Jordanije, Katarja, Turčije, Irana. Hamas je sklepal taktična zavezništva z državami z namenom doseči cilj, ta pa je osvoboditev Palestine. Zgodovina Hamasa ima več poglavij in seveda je bil Izrael prisoten v Gazi. Treba je poudariti, da je oziroma je bil Hamas močno prisoten v Gazi, a ni bil prisoten samo tam. Hamas nima članstva samo v Gazi, ampak tudi na Zahodnem bregu in v begunskih taboriščih v tujini. To je pomembno poudariti, ker je vprašanje palestinskih beguncev za Hamas in zgodovino islamističnega gibanja izjemno pomembno.

Gaza je bila eno od zatočišč za tisoče Palestincev, ki so bili pregnani tja s svojih domov na ozemlju, ki je postalo Izrael. To je eden od razlogov za uspešnost Hamasa na tem območju.
Nedvomno. Med nakbo leta 1948 (nakba je arabski izraz za katastrofo, kot Palestinci označujejo takratni množični pregon Palestincev z ozemlja današnjega Izraela, op. a.) je ogromno Palestincev prišlo v Gazo. Ni naključje, da so iz pristaniške Jafe odšli v Gazo, še eno zelo pomembno pristaniško mesto za Palestince. Tja se je takrat zateklo 200.000 ljudi. Zato je jasno, zakaj je v Gazi osem begunskih taborišč oziroma jih je bilo, saj so bila med trenutnim izraelskim bombardiranjem nekatera skoraj povsem uničena. Zaradi tolikšnega števila beguncev je tudi ZN svoje delo z begunci osredotočil na Gazo.

Preden preideva na volitve leta 2006, ki so ena glavnih točk, ko govorimo o razvoju Hamasa, bi vas vprašal o prvih približno 20 letih Hamasa, torej o obdobju med letoma 1987 in 2006. Kakšna je bila vloga Hamasa v tem času na palestinski politični sceni? Bil je proti sporazumom iz Osla, ki jih je videl kot kapitulacijo, ni se pridružili PLO-ju, in izvajal je oborožen odpor, v okviru katerega je napadal tudi izraelske civiliste.
Tako je, Hamas je nasprotoval sporazumom iz Osla in sestavi PLO-ja v osemdesetih in devetdesetih letih. Bil je tudi ena najpomembnejših oboroženih palestinskih skupin. Pri samomorilskih napadih Brigad Izedin Al Kasam pa moramo upoštevati, da je bil to odziv na napad v Ibrahimovi mošeji v Hebronu februarja leta 1994 (takrat je izraelski naseljenec Baruch Goldstein v mošeji ubil 29 Palestincev in jih več kot 100 ranil, op. a.). To je pomembno poudariti, ker je bil Hebron eno od oporišč Hamasa in ker je Ibrahimova mošeja za mošejo Al Aksa v Jeruzalemu druga najpomembnejša mošeja v Palestini ter ker je napad izvedel Baruch Goldstein, naseljenec, ki je živel v koloniji ob Hebronu. Takrat je Hamas sprejel zelo težke odločitve, na primer izvajanje samomorilskih napadov, terorističnega orodja, v boju med Palestinci in Izraelci. Napad v Ibrahimovi mošeji med molitvijo v času ramazana in umor 29 vernikov sta za Hamas in Brigade Izedin Al Kasam pomenila mejo, ki je Izraelci ne bi smeli prestopiti. S tem je nato Hamas upravičeval pobijanje izraelskih civilistov, češ da je to odziv na to, kar je storil Goldstein, torej poboj civilistov na svetem kraju. To je bil začetek teh napadov, ki so trajali do leta 2005, do odločitve o prekinitvi terorističnih napadov na civiliste, ki je bila sprejeta po zelo zapletenem procesu odločanja.

Sorodna novica Vse več svaril strokovnjakov o "šolskem primeru genocida" v Gazi

Če se ne motim, znotraj Hamasa ni bilo zelo širokega konsenza glede samomorilskih napadov na civiliste, obstajala so različna mnenja.
Zgodovinarjem je zelo težko razumeti, kakšen je bil ta konsenz, predvsem zato, ker je bil Hamas pripravljen dajati pojasnila zelo kratek čas, med letoma 2004/05 in 2012. Analitiki in zgodovinarji smo imeli v tem času možnost govoriti z islamističnimi voditelji in aktivisti, ki so želeli predstaviti svojo zgodbo. Takrat so nam jo nekaterim predstavili del, niso pa želeli podrobno predstaviti celotnega procesa odločanja ali notranjih delitev. V Hamasu veliko razpravljajo o odločitvah, ki jih bodo sprejeli, javnosti pa ne razkazujejo poteka razprave. V najboljšem primeru sporočijo le, kakšna ta odločitev je. Pogosto javno niti ne sporočijo, kaj so se odločili, ampak to pokažejo z dejanji. Zelo jasno pa so sporočili odločitev o prekinitvi napadov in udeležbi na volitvah. Takrat so hoteli pojasniti, zakaj in kako so se tako odločili. Novinarjem in analitikom je bilo namreč težko razumeti, zakaj se je Hamas, ki je bil proti sporazumom iz Osla in proti PLO-jevemu priznanju Izraela, odločil nastopiti na volitvah v okviru, ki je bil rezultat procesa iz Osla, govorim o palestinski samoupravni oblasti in ozemlju, omejenem na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem (to so ozemlja pod izraelsko okupacijo, ki predstavljajo le približno 22 odstotkov zgodovinske Palestine, op. a.). Zato so morali pojasniti, zakaj so spremenili mnenje. To je bila kompromisna in začasna odločitev. Vstop v politiko v okviru palestinske samoupravne oblasti torej ni pomenil miru, ampak kompromis, premirje, začasno prekinitev ognja, pomenil pa je tudi priznanje Izraela brez priznanja Izraela.

Pred volitvami v palestinski zakonodajni svet leta 2006 je Hamas sodeloval na študentskih in lokalnih volitvah, ne pa tudi, kot ste dejali, na volitvah v okviru palestinske samoupravne oblasti, saj je to impliciralo priznanje izgube 78 odstotkov Palestine (površina nekdanje mandatne Palestine, kjer je danes Izrael). Kako so prišli do točke, da so sprejeli nacionalno politiko na zgolj zasedenih ozemljih?
Ta proces je bil zelo dolg, povezan pa je bil tudi z regionalno politiko. Takrat so bili prekinjeni samomorilski napadi in končala se je druga intifada (vstaja, op. a.), ki je Palestince veliko stala, v tistem času pa se je egiptovska Muslimanska bratovščina odločila za sodelovanje na egiptovskih volitvah. Tako se je tudi Hamas, del širše Muslimanske bratovščine, odločil za sodelovanje na palestinskih volitvah. Moramo biti osredotočeni na palestinsko areno, a ne smemo pozabiti, da je bila ta v tistih mesecih trdno vpeta v širšo regionalno sliko. Ko se je egiptovska Muslimanska bratovščina odločila za udeležbo na egiptovskih nacionalnih volitvah, so tudi palestinski islamisti začeli razpravljati o udeležbi na volitvah v okviru palestinske samoupravne oblasti, tudi zato ker dveh pomembnih osebnosti ni bilo več – šejka Ahmeda Jasina, ustanovitelja Hamasa in zelo pomembnega človeka v palestinski Muslimanski bratovščini, je Izrael ubil marca leta 2004, nekaj mesecev pozneje, novembra 2004, pa je umrl tudi Jaser Arafat. Hamas, Fatah in druge skupine so se znašli v prehodnem obdobju in hoteli so ustvariti novo palestinsko politično sliko.

Hamas je na volitvah osvojil skoraj 60 odstotkov sedežev v zakonodajnem svetu in zmaga ga je presenetila. Kako pripravljen je bil Hamas na vodenje palestinske samoupravne oblasti in s kakšnimi težavami se je spopadal po zmagi?
Ni bil pripravljen na vladanje. Pričakovali so, da bodo v parlamentu v Ramali v opoziciji, tako kot egiptovska Muslimanska bratovščina. Mislili so, da bodo dosegli zelo dober izid, približno 40 odstotkov sedežev, niso pa hoteli vladati, zato jih je uspeh presenetil. To je bil začetek zelo težkega in grdega poglavja palestinske zgodovine. Hamas je skušal Fatah prepričati, da bi bila skupaj del vlade enotnosti. Moram reči, da mednarodna skupnost ni razumela, kaj se je dogajalo na palestinski sceni, in je skušala Fatah prepričati, da na volitvah ni bil poražen, a da ni zmagal iz tehničnih razlogov znotraj volilnega procesa.

A vendar so Evropska unija in ZDA volitve označile za svobodne in demokratične.
Tako je. Pri palestinskih volitvah leta 2006 je bilo veliko kontradiktornosti. Mednarodna skupnost, zahodne sile, kvartet (ZDA, EU, Rusija in ZN, op. a.) in Izrael so volitve podpirali, podpirali so tudi udeležbo Hamasa na njih. A nihče ni pričakoval Hamasove zmage. Moram reči, da tudi mi, ki smo bili tam, tega nismo pričakovali. Videli smo stopnjo udeležbe na volitvah v Hebronu, kjer je imel Hamas močno podporo, nismo pa vedeli, da je takšna udeležba, takšna množica ljudi, ki so podpirali Hamas, pomenila, da bo Hamas zmagal. Vsi smo bili presenečeni. Po volitvah pa so Evropska unija, evropske sile in ZDA podprle Mahmuda Abasa (predsednika države Palestine, palestinske samoupravne oblasti, PLO-ja in Fataha, op. a.) in Fatah ter skušale marginalizirati Hamas. To je bila zelo huda napaka. Ko namreč gledamo potiskanje Gaze ob rob od leta 2007 do leta 2023, se moramo zavedati ne zgolj Hamasovih in Fatahovih napak, ampak tudi napak mednarodne skupnosti, na primer, ko je podprla predsedniško gardo Mahmuda Abasa z namenom krepitve varnostnega aparata palestinske samoupravne oblasti proti Hamasu oziroma ko je podprla del Fatahovega oboroženega krila (Brigade mučenikov Al Akse, op. a.), da bi se lahko uprli Hamasu in njegovim Brigadam Izedin Al Kasam. To ni bila samo napaka, pač pa tudi neuspeh.

Sorodna novica Daud Abdullah: Oblikovanje Hamasove zunanje politike

Bi to označili kot prevrat, ki ga je s podporo Zahoda izvedel Fatah proti Hamasu?
Delno, da. Zahod je podprl Fatah, da bi marginaliziral Hamas. Brigade Izedin Al Kasam pa so izvedle udar v Gazi in bile pri tem uspešne. V Gazi je bila sicer zelo močna frakcija Fataha pod vodstvom Mohameda Dahlana in Hamas je želel preprečiti napredovanje te frakcije v Gazi. To je bil torej prevrat proti Fatahu, ne proti palestinski samoupravni oblasti, a Fatah je bil glavni steber te oblasti.

Hamas je torej leta zavračal udeležbo na volitvah v palestinski zakonodajni svet, češ da bi to pomenilo legitimizacijo sporazumov iz Osla, ker so potekale le na zasedenih ozemljih, kar je impliciralo tako priznanje Izraela kot opustitev ideje o osvoboditvi celotne Palestine. Veliko se govori o tem, da Hamas ne priznava t. i. pravice Izraela do obstoja, vendar mar ni ravno leta 2006 Hamas že priznal Izrael, vsaj implicitno?
Nedvomno. Že priznanje institucije palestinske samoupravne oblasti in geografskega okvira je impliciralo priznanje Izraela, čeprav je temu nasprotoval mitak, ustanovna listina Hamasa, ki je govorila o neobstoju Izraela in podobno. Potrebnih je bilo veliko let razprav, da je Hamas razvil in napisal nov dokument in o njem glasoval. Leta 2017 so potrdili nov politični dokument, ki pa ni pomenil preklica ustanovne listine. Niso izrecno dejali, da ne priznavajo več mitaka iz leta 1988. A če pozorno beremo nov dokument, vidimo, da implicira priznanje razmejitve, t. i. zelene črte, iz leta 1949 (to je razmejitvena črta, določena s premirjem med Izraelom in arabskimi sosedami iz leta 1949, ki predstavlja dejansko mejo med Izraelom in ostanki nekdanje zgodovinske Palestine, op .a.). Implicira palestinsko samoupravno oblast na Zahodnem bregu, v Vzhodnem Jeruzalemu in Gazi. Kaj to pomeni? Dvoumno pomeni priznanje Izraela, čeprav nihče iz vodstva Hamasa tega ne bo rekel. A v tem dokumentu sta tako Palestina kot Izrael.

Zadnja anketa, ki jo je med premirjem v Gazi konec novembra izvedel Palestinski center za raziskave politik in javnega mnenja, je pokazala porast podpore Hamasu tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Čeprav večina Palestincev glede na anketo Hamasa ne podpira, je to gibanje vendarle nepogrešljiv del palestinske politične krajine. Če pustimo Gazo ob strani – kako močen je Hamas na Zahodnem bregu?
Po letu 2007 in udaru v Gazi sta bila tako Fatah kot Hamas odrinjena na rob, Fatah v Gazi, Hamas pa na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Izrael je od takrat aretiral veliko vodij Hamasa, ki so v izraelskih zaporih. Govorim o poslancih, celo o predsedniku palestinskega parlamenta. Hamas pa preganja tudi palestinski varnostni aparat. Velik del palestinske družbe na Zahodnem bregu nasprotuje palestinski samoupravni oblasti, ki ji odreka legitimnost in ji očita kolaboracijo z Izraelom z namenom zagotavljanja varnosti, a ne za Palestince, temveč za Izraelce. Ob tem številni Palestinci mislijo, da je oboroženi odpor eno od orodij, ki jih še imajo na razpolago, in vidijo, da ga Hamas in Islamski džihad še izvajata. Videli so, da z nenasilnim odporom niso doseglil ničesar tudi zato, ker mu je nasprotovala palestinska samoupravna oblast.

Fatah se je iz osvobodilnega in odporniškega gibanja v 60. in 70. letih spremenil v kolaboracionistično organizacijo, kot ste dejali, pa je Hamas zadnja desetletja vzdrževal odpor proti okupaciji. Kljub temu je imel Izrael dolga leta raje, da je bil v Gazi na oblasti Hamas. Kako je torej Hamas koristil Izraelu in njegovim interesom od volitev leta 2006?
Hamas je upravljal to območje. To pomeni tudi izvajanje socialnih storitev in nadzora nad Gazo. A ta administrativni nadzor ni pomenil, da je bil Hamas del rešitve v obliki dveh držav. Izraelske vlade, ne samo Netanjahujeve, so tako videle stvari: v Ramali deluje palestinska samoupravna oblast, Vzhodni Jeruzalem je pod vladavino Izraela, torej ni več del rešitve v obliki dveh držav, Gaza pa je odrinjena na rob in je pod blokado. Palestinska država naj bi bila tako omejena na Zahodni breg, a šlo je pravzaprav le za duha palestinske države, saj ne bi vključevala ozemlja z izraelskimi naseljenci. Gaza je Izraelu služila, tako da je bila zunaj te ideje o palestinski državi. Gaza naj bi bila tako nekakšna črna luknja pod upravo Hamasa. Odrinjena je bila na rob, spremenjena v črno luknjo in zapor na prostem, a vprašanje varnosti Izraela s tem ni bilo rešeno. Skupaj s tokratno je bilo v Gazi od konca leta 2008 pet vojn v smislu obsežnih izraelskih operacij, ne samo neprestanih preletavanj brezpilotnih letal nad 2,3 milijona Palestincev v Gazi. (Izrael je Gazo v obsežnih operacijah pred letošnjim letom napadel v letih 2008/09, 2012, 2014 in 2021, op. a.)

Izrael trdi, da bo popolnoma uničil Hamas, a zdi se povsem jasno, da je to zgolj pretveza za nadaljnje uničevanje Gaze, poskus, kako poriniti Palestince s tega območja. Kako realistična in iskrena je po vašem mnenju ta ideja o uničenju Hamasa?
Ni niti iskrena niti realna. Rekla bi, da se je strategija izraelske vlade spreminjala v zadnjih več kot 80 dneh. Z vsakim dnem je ideja o novi nakbi pridobivala moč med izraelskimi elitami, v izraelski vojski in vladi. Zdaj je strategija vnovično odprtje zgodbe iz leta 1948. To zgodbo so začeli tistega leta, zdaj pa bi jo radi končali. To pomeni, da ne gre samo za Hamas. "Negativci" niso samo v Gazi, ampak tudi v tujini, v Dohi, v Bejrutu, na Zahodnem bregu, tudi v palestinskih begunskih taboriščih zunaj Izraela in Palestine. Kaj torej pomeni uničiti Hamas? Ob tem Hamas ni enak Islamski državi. Ta je bila namreč pojav, strukturiran od zgoraj navzdol, ni bila povezana z državami, v katerih je delovala, Hamas pa je del palestinske družbe s skoraj 40-letno zgodovino. Ideja o novi nakbi v Gazi je torej vse bolj prisotna. To pravijo številni ministri, tudi Avi Dihter, nekdanji vodja Šin Beta (izraelske notranje varnostne oziroma obveščevalne agencije, op. a.), ki je na izraelski televiziji v živo dejal, da se v Gazi odvija nakba. A ne gre samo za Gazo, ne gre samo za Hamas, pač pa tudi za Zahodni breg, kjer spremljamo drugačno nakbo. Zato sta Jordanija in Egipt kritična, saj se zavedata, da bosta plačala ceno v političnem smislu, na področju stabilnosti in notranjih razmer.

Hamas je večkrat izvedel napade, katerih izrecne tarče so bili izraelski civilisti. 7. oktobra je civiliste ubil in tudi ugrabil. Poleg Izraela so Hamas kot teroristično organizacijo označile tako ZDA (leta 1993) kot EU (leta 2003). Mislite, da je bila to napaka, glede na to, da bo morala kakršna koli razprava o kakršni koli rešitvi vključevati Hamas oziroma njegove pripadnike in ideje, ki jih zastopa? Bo moral Zahod na neki točki rehabilitirati Hamas kot legitimnega sogovornika kljub napadom 7. oktobra?
Spet se moramo vrniti v leto 2006. Takrat je bila priložnost, da se Hamas vključi v institucionalni demokratični okvir. Takratno ravnanje mednarodne skupnosti je bilo po mojem mnenju napaka in neuspeh. Zdaj je to zelo težko. A kot vemo, smo v zgodovini kot mednarodna skupnost večkrat sprejeli "negativca", sprejeli smo podtalna gibanja in skupine oboroženega odpora ter jih vključili v novodefinirano institucionalno prihodnost neke države. Ta seznam je zelo dolg. A 7. oktober je prelomna točka in potrebnega bo veliko časa za okrevanje po 7. oktobru in po več mesecih bombardiranja, neselektivnega pobijanja, usmrtitev in stradanja, ki jih v Gazi izvaja Izrael. Tako imamo dva "negativca". Po 7. oktobru ni problem sprejeti samo Hamas, ampak tudi Izrael. Ob tem nobena od strani ne bo več sprejela druge.

Dejali ste, da je bila napaka, da Zahod ni sprejel Hamasa v demokratičnem okviru po takratnih volitvah. Pa je bilo to sploh mogoče glede na predhodno oznako Hamasa kot teroristične organizacije?
Bilo je mogoče. Številni diplomati in politiki so mi nekaj let pozneje dejali: "Leta 2006/07 smo naredili napako." Prepoznali so namreč, a žal šele toliko let pozneje, da je bila takrat prava priložnost. To je na primer dokazovala odločitev Hamasa za prekinitev samomorilskih napadov in prenehanje uporabe terorističnih metod zoper civiliste. Hamas je takrat naredil korak naprej, a za Evropejce in Američane to ni bilo dovolj.

Zanima me vaše mnenje o obravnavi Hamasa v zahodnih medijih. Pogosto slišimo oznake zanj, kot sta teroristično ali skrajno gibanje. Kako zmožni so mediji na Zahodu analize in razumevanja Hamasovih dejanj onkraj omenjenih kategorij?
Pri tem imajo velike težave, to pa pravim kot novinarka. Sama sem se ukvarjala s Hamasom, zato sem ga razumela bolj niansirano, poznala sem njegovo zgodovino. Če pa ne poznaš zgodovine izraelsko-palestinskega vprašanja, boste kot novinar uporabljali izraze, ki jih ljudje od vas želijo, ponavljali boste izraze iz sporočil za javnost, ne da bi razmislili o pomenu teh besed. Zelo malo je (mednarodnih, op. a.) novinarjev, ki se na zadevo spoznajo, in ti novinarji niso v Gazi, saj jim Izrael tja ne dovoli. Zato smo odvisni od poročanja tamkajšnjih palestinskih novinarjev, ki opravljajo izjemno in junaško delo in ki jih izraelske sile pobijajo. Mednarodni novinarji pa so na drugi strani meje in nekateri izmed njih ne razumejo dogajanja.

Pogoj za kakršno koli vzdržno rešitev bi verjetno morala biti palestinska enotnost, vsaj do določene mere. Kakšne možnosti vidite zanjo? Po letu 2007 in spopadu med Fatahom in Hamasom kljub več poskusom namreč ni bila dosežena sprava med gibanjema. Ali posledice 7. oktobra ponujajo kakšno možnost za oživitev morda reformiranega PLO-ja, ki bi vključeval Hamas?
Spravni proces traja že leta in leta. Nastala je prava birokracija sprave. In ena od glavnih točk tega procesa je ravno vprašanje reforme PLO-ja. O tem torej ne razpravljajo šele od 7. oktobra. S tem je bil obseden Kaled Mešal (nekdanji politični vodja Hamasa, op. a.), ki je želel postati novi vodja s Hamasom in Islamskim džihadom v organizaciji. Obstaja prostor za manevriranje, a spravni proces je poln istih starih ljudi. Dobra stvar je, da številni želijo, da je glavno orodje PLO, ne več samoupravna palestinska oblast, po drugi strani pa številni ne želijo, da se dejansko doseže sprava. Moramo razlikovati – palestinska družba hoče spravo, tisti, ki vladajo, pa sicer pravijo, da jo želijo, a bi od njih rada videla tudi dejanja v tej smeri. Ne zdi se mi, da si Mahmud Abas prizadeva za spravo. Nekateri v PLO-ju pa si sprave res želijo. Zato bo treba videti, kateri igralci bodo spravo izvajali, kdo vse bo sedel za mizo. Pri tem ne mislim samo na Fatah, vprašanje je tudi, kateri del Hamasa bo za to mizo. Razumeti moramo tudi, kaj želijo posredniki, kot so Egipčani, Jordanci in Katarci. Gotovo ne želijo, da se palestinsko vprašanje prelije čez meje, torej ne želijo nove nakbe, tudi iz svojih notranjih razlogov. Ob tem arabske države ne želijo biti tiste, ki bi bile odgovorne za Gazo v ruševinah in bedi. Zato hočejo, da so Palestinci del rešitve, vprašanje pa je, kaj oni, tako v Gazi kot na Zahodnem bregu, zdaj želijo od Izraela. Nočejo več kompromisa, ampak svojo državo. Pa so Izraelci pripravljeni na državo Palestino?

Mislite, da to, kar se dogaja v Gazi, kar številni strokovnjaki za genocid označujejo za genocid, pomeni pravo priložnost za spravo?
Da, a odvisno bo od tega, kateri del palestinske družbe na Zahodnem bregu in v Gazi ter diaspori bo pri tem sodeloval. Intelektualci so namreč v diaspori. Palestinska fragmentacija je del težave. Zato je rešitev PLO, ne pa samoupravna oblast, saj ta izključuje vse Palestince zunaj Zahodnega brega, Gaze in Vzhodnega Jeruzalema, tudi tiste v Izraelu. Ne smemo pozabiti na dva milijona Palestincev v Izraelu in milijone Palestincev v begunskih taboriščih v Libanonu in Jordaniji ter intelektualce v ZDA in Evropi.

Hamas se je v zadnjih desetletjih precej razvil. Na začetku je zagovarjal islamsko državo v Palestini, češ da celotno ozemlje pripada muslimanom, pozneje pa je začel zagovarjati religijsko sobivanje. Ustanovna listina iz leta 1988, ki za gibanje sicer nikoli ni bila zelo relevantna, je imela izrecne antisemitske dele, gibanje pa se je pozneje distanciralo tako od te listine kot od antisemitske retorike in že leta jasno razlikuje med Judi in sionisti, ki okupirajo njihovo ozemlje. Na kakšne druge načine se Hamas danes še razlikuje od svojih začetkov pred skoraj 40 leti?
Jezik v dokumentu iz leta 2017 je zelo drugačen in zelo natančen. Uporablja izraze, kot sta naseljevanje in kolonializem. Njegov diskurz je zelo sodoben v primerjavi s tistim v mitaku iz leta 1988. To je pomembna razlika. Dokument iz leta 2017 je zelo političen in predstavlja konsenz znotraj Hamasa, saj ga je izglasovala večina njegovih članov. A 7. oktober ni bil le posledica marginalizacije Gaze in Hamasa, ampak tudi krepitve članstva v Gazi in militarizacije oboroženega krila. Brigade Izedin Al Kasam v Gazi so se v zadnjih 17 letih militarizirale. Zdaj so bolj vojska kot oboroženo krilo gibanja. To je pomembno za razumevanje tega, kar bo sledilo premirju. Kateri del Hamasa bo glavni? Bo to klasično vodstvo v Dohi, Musa Abu Marzuk in Ismail Hanija, ali pa ljudje, ki jih v zadnjih tednih veliko poslušamo, kot so Osama Hamdan, Gazi Hamad, Kalil Al Haja? Od ravnotežja v politični strukturi Hamasa bo odvisen tudi izid spravnega procesa med Fatahom in Hamasom.