Španija je z dobrega pol milijona kvadratnih kilometrov ozemlja četrta največja evropska država, ponaša se z bogato kulturno zapuščino, ki buhti v vse pore družbenega življenja: od literature, fenomena bikoborb, flamenka, hrane in pijače pa do arhitekture, morja, neskončnih obal in romarskih središč. Kakovost življenja je (vsaj v povprečju) v zadnjem obdobju tako napredovala, da se človek v prostem času lahko ukvarja tudi z marsičim drugim kot z mislijo, kako preživeti. In tudi to je botrovalo k razmahu dejavnosti, ki so prvenstveno namenjena zabavi, s svojim razmahom pa postajajo prav tako pomembni identifikacijski element posamezne države.

Ob prej naštete simbole lahko mirne duše uvrstimo tudi šport, česar se Slovenci dobro zavedamo. Španija ima seveda ogromno športnih simbolov, v prvi vrsti je seveda nogomet (Španija je osvojila tako naslov svetovnih kot evropskih prvakov), zelo uspešni so košarkarji pa seveda velika vrsta drugih asov, ki so blesteli oziroma še blestijo v posameznih športih: od voznika formule ena Fernanda Alonsa, kolesarja Miguela Induraina in golfista Seva Ballesterosa pa do tenisača Rafaela Nadala (če se omejimo le na prste ene roke).

Akademija deluje od leta 2016

Eden najboljših igralcev v zgodovini tenisa je bil rojen v mestu Manacor na Majorki. Ta je največji od 197 otokov, ki pripadajo kraljevini. Nadal je pri treh letih v teniškem klubu v rojstnem mestu pod budnim očesom strica Tonija začel svojo kariero, ki še vedno traja in je ozaljšana s precejšnjimi uspehi. Zdi pa se, da je Nadalu ob številkah, zmagah in rekordih pomembno tudi tisto, kar težko spravimo v samo igrišče. Zapuščina. Sporočilo. Zaveda se privilegija in sreče, da se lahko ukvarja s tem športom. Marsikatero oviro skuša skrajšati in olajšati prihodnjim generacijam, zato ni naključje, da je prav ob robu mesta Manacor leta 2016 zrasla ogromna akademija z njegovim imenom. In ni edina, prvo šolo je ustanovil že leta 2010 v Anantapurju v Indiji.

Akademija Rafe Nadala, kakor se uradno imenuje, je ogromen kompleks, ki vsebuje tudi muzej, kjer so zbrane vse lovorike, ki jih je osvojil. Kljub precejšnji velikosti, ki presega 40.000 kvadratnih metrov, na celotni Majorki (skorajda) ne boste našli kakršnekoli oznake, da je blizu domovanje enega največjih tenisačev, njegova akademija ali muzej. Ko pridete na vzhodni del otoka, v Manacor, kjer je dobrih 40.000 prebivalcev, ni nobenih sledi o muzeju. Table z oznako muzej vodijo do zgodovinskega muzeja, šele na zadnjem krožišču pred celotnim poslopjem stoji skromna tabla − Akademija Rafe Nadala.

Muzej: zgoraj zabava, spodaj vse lovorike

Vstop v celotni kompleks se začenja (kakopak!) v trgovini, kjer so na voljo različni artikli (majice, žogice, rokovniki, steklenice, koledarji, knjige ...) in čez trgovino vodi pot v muzej. Tega tvorita dve nadstropji, zgornje je namenjeno zabavi. V središču so različni simulatorji, lahko se usedete v ogromni kokpit in vozite dirkalnik formule ena, mladi se radi usedejo na kolo in se prek simulatorja spuščajo po divjih kolesarskih progah. Spet drugi simulatorji omogočajo več kot 15 različnih adrenalinskih dejavnosti, nadenete si VR-očala in se med drugim lahko spustite tudi po smučarski skakalnici. Na voljo so tudi teniške aktivnosti, virtualno igranje tega športa, preverite lahko svoje reflekse, testirate pa svoja očesa, saj se prelevite v sodnika, ki mora (pred odločitvijo sokoljega očesa) dosoditi, ali je žogica pristala v igrišču ali ne. Zabava, primerna predvsem za otroke in mlajše, odrasli pa lahko testirajo tudi svoje športno znanje v posebnem kvizu (priznam, ta oblika zabave mi je bolj pisana na kožo kot pa razni simulatorji).

Najbolj vredni turnirji z najmanjšimi pokali
Spodnji del muzeja pa hrani veliko večino Nadalovih lovorik. Od prve, ki jo je leta 2004 (avgusta bo minilo okroglih 20 let) osvojil v Sopotu na Poljskem, do ducat ogromnih pokalov, ki jih je osvojil v Barceloni, do seveda vseh 22 na turnirjih za grand slam (ob mojem obisku je bil pokal iz Melbourna 2022 sicer na vzdrževalnih delih, kar koli to že pomeni). Vedno znova me preseneti, da zmagovalci štirih najbolj prestižnih turnirjev na svetu čislani pokal dobijo zgolj za fotografiranje, v trajno last pa dobijo zgolj miniaturno kopijo, ki po svoji velikosti in videzu ni videti nič kaj prestižno. Kar je pravzaprav simbol tenisa (in športa). Športniki iz tedna v teden lovijo bolj ali ne simbolne vrednosti (npr. točke), v večnost pa se vpišejo z drugimi lastnostmi. Na prvem mestu so seveda zmage, a še bolj pomembni se zdijo odnos, vztrajnost in medsebojno spoštovanje. Vse to je pri Nadalu še kako otipljivi in ni čudno, da je tako spoštovan ne le pri navijačih, ampak tudi pri vrstnikih in drugih športnih asih.

Zadnji del muzeja tako sestavljajo artikli in osebni predmeti, ki so jih Nadalu podarili nekateri največji športni asi v zgodovini te igre. Celotno opremo iz Wimbledona (vključno z elegantno jopico, čevlji in potnikom) mu je podaril dobri prijatelj Roger Federer, iz teniškega sveta so še artikli Novaka Đokovića in Marije Šarapove.

Vidite pa lahko tudi sprinterice Usaina Bolta in Yohana Blaka, razstavljena sta nogometna dresa Lionela Messija in Cristiana Ronalda, košarkarski Michaela Jordana, LeBrona Jamesa in Paua Gasola, ne manjkajo pa niti predmeti iz sveta kolesarstva, motociklizma, formule ena, golfa ... Razstavljeni sta tudi olimpijska bakla in španska zastava (v Riu 2016 je bil na otvoritvi zastavonoša) ter obe zlati olimpijski medalji (med posamezniki je bil najboljši v Pekingu 2008, v dvojicah pa z Marcom Lopezom osem let pozneje v Riu). Vsekakor bogata in pestra zbirka, ki bi osrečila marsikaterega športnega zbiratelja.

45 igrišč, 450 učencev in 56.000 evrov

In smo spet (kakopak!) v trgovini. A mi raje stopimo čez dve restavraciji (ena se "začuda" imenuje Roland Garros − kjer je leta 2004 osvojil prvi grand slam, druga pa New York − tam je leta 2010 končal karierni grand slam) na prosto, kjer lahko končno v celoti vidimo zunanji del kompleksa. Igrišče pri igrišču. Celotno zemljišče vsebuje kar 45 igrišč, od tega jih je 23 s trdo podlago (19 zunanjih in 4 pokrita), 22 pa s peščeno (15 zunanjih in 7 pokritih). Nekaj igrišč je na voljo za igranje padela, največje igrišče je sicer nogometno, na voljo pa sta tudi dva bazena in več fitnesov.

Akademija lahko sprejme približno 450 učencev, ki običajno prihajajo iz več kot 40 držav. Celoletni program poteka kot šolsko leto, se pravi od septembra do junija. In kaj vse vključuje tak paket? Vsak učenec tedensko trenira 17 ur tenisa, dodatnih šest ur je namenjenih fizični pripravi, preostanek časa pa je namenjen šolskim obveznostim. Prilagojen je tako osnovni kot srednji šoli (primer urnika v osnovni šoli). Na akademiji je zaposlenih več kot 40 učiteljev, ki (po svojih besedah) učence pripravijo, da se lahko vpišejo na katero koli univerzo na svetu. Na voljo je tudi redna zdravstvena oskrba, ki bdi nad telesnim zdravjem učencev.

Po 22. uri je ugasnjen dostop do interneta
Učenci prihajajo iz vseh vetrov, tako je glavni jezik sporazumevanja angleščina (na akademiji sicer pravijo, da je univerzalni jezik, ki jih povezuje, v resnici tenis in ljubezen do športa). Organizirani so tudi drugi družabni dogodki, ki povezujejo učence. Pri tem ne zanemarjajo vidik zdravega in spočitega igralca, tako je priporočen nočni počitek po 22. uri (ko, mimogrede, tudi izklopijo Wi-Fi).

Nanizal sem precej številk, najbrž pa vas zanima še ena: koliko to stane? Celoletna šolnina (torej z bivanjem, prehrano, šolanjem in treniranjem) je ovrednotena na 56.000 evrov (po svetu obstajajo šole in programi, ki so cenejši pa tudi dražji). Na voljo so tudi različni drugi paketi (zimski program, spomladanski program) pa tudi enotedenski programi (od nekje 1500 evrov naprej; odvisno od vsebine programa). Na voljo so tudi individualne ure za odrasle, kjer v ospredju ni tekmovalni vidik.

Piramido po koncu drži množica (brez imen)
Ogromno število igrišč ne pomeni le možnost učenja, ampak tudi tekmovanja. Od leta 2018 ob koncu poletja tu poteka Challenger Rafa Nadal Open, prvi zmagovalec je bil Bernard Tomic. V času obiska so bila številna igrišča zasedena, saj je potekal ženski ITF-turnir. Igralka na vsaki strani, nekje v bližini pa en starš ali drug spremljevalec, ki so opazovali igro in stiskali pesti. Morda pa tudi premišljevali o smiselnosti tega početja in ogromne finančne injekcije. V mislih nimam le Akademije Rafa Nadal, ampak katere koli podobne ustanove, ki natančno bdi nad kariero mladega človeka, ki je ... v prvi vrsti mlad človek. Nekdo s potencialom in (morda?) dokaj dobrim ozadjem, ki so mu omogočili to ne ravno poceni šolanje. A ne pozabimo, vrhunski šport je piramida, na vrhu je prostor le za enega, od tega lahko (dostojno) živi le še kak nivo igralcev, velika večina pa je spodaj, ki od tenisa komaj živi in omogoča, da piramida sploh obstaja. Ta razmerja so med mladimi še bolj neizprosna. Ob tem mi misel uide na marsikatero starševsko zgodbo, v kateri so zastavili (in prodali) marsikaj, da so otroku omogočili to šolanje, pri tem pa morda nehote vsadili seme (prevelikega) pričakovanja in zahtev po uspehu. Uspehu, ki bi tako ali drugače poplačal naložbo.

Da, vem, po eni strani se sliši tehnično in brez čustev. A brez dvoma take zgodbe obstajajo. Kot optimist verjamem, da dober talent ob vztrajnem delu in disciplini lahko izplava na površje ne glede na osnovne pogoje. Seveda pa ni nič narobe, če obstajajo pogoji, kot jih nudi zgoraj opisana akademija, ne nazadnje eden od učencev je bil Casper Ruud. Ne pozabimo, to je bila pravzaprav tudi ena od Nadalovih motivacij, da akademijo sploh ustanovi.

Ostal je na Majorki
Mimogrede, Rafael Nadal še vedno živi na Majorki in se ni odločil preseliti v druge (morda davčno bolj ugodne) kraje. Živi v obalnem kraju Porto Cristo, ki je od rojstnega Manacorja oddaljen le nekaj kilometrov. Na akademijo se večkrat vrača, saj tu pogosto opravlja priprave, kar velja tudi za vse več vrhunskih tenisačev. Tu je lani tudi sporočil, da bo zaradi neugodne poškodbe izpustil (skoraj celotno) sezono.

Še nekateri fotoutrinki (kliknite na slike za opis)