Začetki knjižnice, ki jo danes poznamo pod imenom NUK, segajo v čas razsvetljenske misli in z njo povezane ideje o javno dostopnih knjižnicah, ki bi vsem ponudile dostop do znanja in informacij. Vse se je začelo z Licejsko knjižnico Ljubljana, ki je bila formalno ustanovljena leta 1791, dejansko pa njeni začetki segajo v leto 1774. Letos, 250 let po njeni ustanovitvi, bo predsednica republike Nataša Pirc Musar knjižnico odlikovala z redom za izredne zasluge. Odlikovanje bo prejela za neprecenljivo vlogo pri gradnji in ohranjanju slovenske narodne identitete in kulturne dediščine ter pri razvoju bibliotekarske stroke in univerzitetne knjižnične dejavnosti.

Sorodna novica 250 let NUK-a: kaj pravzaprav praznujemo?

Licejska knjižnica Ljubljana v prvem letu sprejela 14 dnevnih bralcev
Sprva je knjižnica delovala v stavbi liceja na današnjem Vodnikovem trgu, vendar pa so morali stavbo zaradi poškodb, nastalih ob ljubljanskem velikonočnem potresu, porušiti. Začetne fonde za snovanje novih zbirk avstrijskih knjižnic so predstavljale knjige iz knjižnic takrat razpuščenega jezuitskega reda. Tudi Licejska knjižnica v Ljubljani je zbirko začela graditi s 637 knjigami, ki so preživele požar v jezuitskem kolegiju in jih je Marija Terezija z odlokom namenila javni uporabi v knjižnici v Ljubljani.

Leta 1830 je knjižnico prevzel eden najbolj izobraženih Slovencev tistega časa, Matija Čop, ki je pripravil reformo ureditve knjižnice. Po njegovi oceni je knjižnica takrat hranila 13.000 del v 25.000 zvezkih. Med njegovim službovanjem je bil skriptor v licejski knjižnici Miha Kastelic, sicer tudi urednik pomembne Kranjske čbelice in poznejši bibliotekar. Še danes spada med največje knjižnične zaklade Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov, ki je v knjižnico prišla deset let po Čopovi smrti. Dvorna študijska komisija je novembra leta 1844 odobrila 1400 takratnih goldinarjev za odkup njegove bogate zapuščine.

Šele leta 1919 z ustanovitvijo ljubljanske univerze je prevzela vlogo nacionalne knjižnice
Po ljubljanskem potresu leta 1895 je bilo veliko dela z ureditvijo primernih prostorov in selitvijo gradiva. Po koncu prve svetovne vojne se je vloga knjižnice močno povečala. Pravila prejemanja obveznega izvoda so se razširila na tiske z vsega ozemlja Slovenije. Leta 1925 je začasna čitalnica knjižnice, ki jo je v prvi polovici 20. stoletja zaznamovala prostorska stiska, sprejela le 18 hkratnih bralcev in jih na letni ravni gostila le nekaj več kot 2600.

V Univerzitetno biblioteko so knjižnico preimenovali leta 1938, leta 1941 pa je knjižno gradivo dobilo novo domovanje v današnji stavbi Plečnikove palače na Turjaški ulici. Samo dve leti pozneje je v dopoldanskih urah vanjo trčilo letalo. Takrat je zgorelo najmanj 50.000 knjižnih zvezkov, uničeni pa so bili tudi katalogi in evidence o gradivu. Prenovljeno čitalnico so znova odprli na Prešernov dan, 8. februarja 1947.

Naziv, pod katerim knjižnico poznamo danes, je dobila po drugi svetovni vojni
Danes v njej zbirajo in hranijo nacionalno zbirko knjižničnega gradiva, ki je na voljo vsem, sočasno pa opravlja tudi naloge univerzitetne knjižnice Univerze v Ljubljani. Obenem nudi strokovno podporo knjižnicam pri izvajanju javne službe in nacionalnemu bibliografskemu sistemu ter se vključuje v mednarodne knjižnične povezave.

V NUK so vključena vsa dela, ki so bila natisnjena v Sloveniji ali se nanašajo na Slovenijo. V svojih depojih tako hrani več kot tri milijone enot knjižničnega gradiva, ponaša pa se tudi s posebnimi zbirkami oziroma specializiranimi enotami, kot so rokopisna, glasbena in kartografska zbirka.