Marc, ki prihaja iz Ajdovščine, je magistrica obramboslovja, na Televiziji Slovenija je zaposlena več kot deset let. Vse od začetka pokriva zunanjepolitične teme, zadnja leta pa predvsem obrambne, vse od Slovenske vojske do razmerja svetovnih geopolitičnih sil in dogajanja na kriznih žariščih. Službeno je bila večkrat na Kosovu, spremljala je eno največjih vojaških vaj zveze Nato na Norveškem, obiskala Irak, Romunijo in misije Slovenske vojske na vzhodu. Lani septembra je odšla tudi v od vojne razdejano Ukrajino.

Leta 2019, torej še pred rusko invazijo na Ukrajino, ji je nekdanji svetovalec romunskega predsednika za nacionalno varnost med plutjem na romunski vojaški ladji v Črnem morju na vprašanje, ali Rusija predstavlja grožnjo za Nato, odgovoril: "Da, seveda." Od takrat je pogosto razmišljala o tem delu sveta, z vojno v Ukrajini pa se je njena želja po razumevanju odnosov med Zahodom in Rusijo le še povečala.

Tako se je rodila ideja za dokumentarni film Mednarodna obzorja: Panika vzhoda, ki ga bo na TV Slovenija premierno mogoče videti v četrtek, 13. junija, ob 21.15 na TV Slovenija 1. Petra Marc, novinarka informativnega programa Televizije Slovenija, in direktor fotografije Žiga Gašperin sta v ta namen prepotovala Poljsko, Litvo in Finsko, kjer sta se seznanila s ključnimi ukrepi za ohranjanje obrambne drže omenjenih držav, srečala sta se tako z vojaškimi predstavniki kot s civilnim prebivalstvom. Pri tem sta iskala odgovore na vprašanja, kot so: Koliko jedrskih zaklonišč je na Finskem? Čemu Poljaki namenjajo največ pozornosti? Kaj je Litovce spodbudilo, da so znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka?

Petra Marc je ob tem nekaj izkušenj, vtisov in občutij, ki jih je v teh državah, ki ležijo "na prepihu", saj so obenem članice zveze Nato in sosede Rusije, ujela na filmski trak, delila tudi za MMC.

Zakaj ste dokumentarni film poimenovali Panika vzhoda, se vam zdi tak naslov upravičen? Ali prebivalci vzhodnoevropskih držav, ki ležijo blizu Rusije, čutijo paniko ali vsaj strah pred to velesilo?
Panika vzhoda je bil sprva delovni naslov dokumentarnega filma, ki bi ga po potrebi spremenila, če panike v državah vzhoda Evropske unije ne bi občutila. A sem jo. Vsi, od naključnih mimoidočih do analitikov in politikov, so prepričani, da je Rusija zanje grožnja. Čeprav želim, da ostane vsebina dokumentarnega filma čim bolj "zakrita" do 13. junija, lahko morda povem, da mi je kar nekaj ljudi zaupalo, kako se sami, torej kot civilno prebivalstvo, pripravljajo na morebitno invazijo z vzhoda. In presenečena sem bila, da priprave vključujejo tudi obiskovanje tečajev rokovanja z orožjem.

Obiskali ste Finsko, Litvo in Poljsko. Se v teh državah odnos do Rusije kaj razlikuje ali imajo podobne skrbi? Ali čutijo, da jim preostale države članice Nata dovolj stojijo ob strani?
Tako je, s snemalcem Žigo Gašperinom sva prepotovala tri države. Sama sem bila presenečena nad dejstvom, da je odnos prebivalcev vseh treh držav do Rusije praktično enak. Vsi omenjajo, da zgodovine nikoli ne bodo pozabili in da Rusijo dojemajo kot imperialistično silo. Tudi na primer mladi poudarjajo, kako pomembno je, da so, recimo temu, "sovjetske vezi" pustili za sabo in postali del – to mi je rekel mladenič na Finskem – "zahodne družine".

Glede zanašanja na preostale članice zveze Nato bi rekla, da so v splošnem pomirjeni in pogosto ponavljajo vsebino 5. člena Severnoatlantske pogodbe, torej da je napad na eno članico zveze napad na vse. Prepričani so, da jim bodo države zveze priskočile na pomoč, če bi se zgodil kakršen koli incident. Mimogrede, Nato je po invaziji na Ukrajino povečal število svojih sil na vzhodu, bataljonske bojne skupine so zdaj v osmih državah, ki mejijo na Rusijo, Belorusijo, Ukrajino ali imajo izhod na strateško pomembno Črno morje.

A to za odločevalce in prebivalce na Finskem, Poljskem in v Litvi ne pomeni, da lahko ta čas "gledajo v zrak". V njih je vžgano prepričanje, da mora pri obrambi države vsak pomagati po svojih najboljših močeh. Eno dekle v Vilni mi je na primer reklo, da morajo biti v teh zapletenih časih "ekipa s svojo državo".

So vam sogovorniki v omenjenih državah navedli kakšen konkreten primer incidenta med njihovimi in ruskimi vojaki, ki je predstavljal nevarnost, da lahko zaneti širši spopad?
No, če bi se zgodil zaplet z ruskimi vojaki na evropskem ozemlju, bi to zagotovo vedel že ves svet, tako da seveda ne, ruskih vojakov ni na tleh Evropske unije.

Incidentov, ki jih naštevajo prebivalci in drugi, s katerimi sem se pogovarjala, pa je veliko. Na primer nezakonite migracije – tako proti Finski kot proti Litvi je oblast iz Kremlja namerno pošiljala migrante, da bi destabilizirala območje. V Baltskem morju se pogosto dogajajo kršitve zračnega prostora. Ne smemo pozabiti, da je prav pred nekaj tedni Rusija objavila predlog dokumenta, s katerim bi spremenila meje v Baltskem morju. Z estonske mejne reke so v sredini maja izginile boje, ki so ločevale mejo med Estonijo in Rusijo. Še vedno ostaja nejasno tudi, kaj se je zgodilo na plinovodu Severni tok in kdo (ali kaj) je poškodoval dva telekomunikacijska kabla med državami na severu Evrope.

Kako so vzhodne članice Nata pripravljene na morebitno eskalacijo razmer z Rusijo?
Vzhodne članice zveze Nato se zavedajo, da se bodo najprej morale same zoperstaviti morebitni agresiji. Zato gradijo močne in moderne vojske – finska in litovska vojska temeljita na naborniškem sistemu –, izrazit poudarek dajejo tudi rezervnemu sestavu vojakov. Države, nekatere sicer bolj, druge manj, imajo razvit sistem podzemnih jedrskih zaklonišč, ki so lahko pripravljena v nekaj urah. Posebno pozornost dajejo mejam z Rusijo, Belorusijo in rusko eksklavo sredi Evrope, Kaliningradom. Ob visokih ograjah imajo nameščen tudi izredno napreden videonadzor.

Rusija na paradah rada razkazuje svojo vojaško opremo in orožje. Menite, da gre pri tem predvsem za kazanje mišic tako navznoter kot navzven ali država dejansko prekaša Natove oborožitvene zmožnosti?
Dejstvo je, da ima Rusija pri orožju v rokah eno zelo močno karto, in sicer največ jedrskih konic na svetu (po ocenah, ti podatki so seveda tajni). Mimogrede, arzenal ruskega jedrskega orožja je večji tudi od arzenala vseh treh držav Nata skupaj; v Natu namreč samo ZDA, Francija in Združeno kraljestvo posedujejo tovrstno orožje. To je gotovo najmočnejši razlog, da Putinovo vojsko svet vidi kot tako veliko grožnjo. Ruski predsednik pogosto naznanja, da ima na zalogi številna superorožja, zelo verjetno neke prototipe tudi ima.

A analitiki menijo, da ruski proračun ne bi prenesel neke množične proizvodnje naprednega orožja. Začetek leta je vzniknila tudi novica, da Rusi razvijajo tehnologijo za protisatelitsko bojevanje, kar pomeni, da bi imela Rusija zmožnost uničenja omrežij, tudi civilnih, torej po domače povedano, Rusija bi lahko prekinila vse telekomunikacijske povezave. Kaj je res in kaj ni, bi težko z gotovostjo trdili, a dejstvo je, da imajo možnost razvijanja in proizvodnje visokotehnološkega orožja tudi vse druge države sveta, ne le Rusija.

Kaj menite o ruskih obtožbah, da je Nato prevaral Rusijo s tem, ko se je širil na vzhod? Putin je namreč večkrat obtožil Nato, da je zveza Rusijo "sramotno prevarala", saj je bilo Rusiji leta 1990 obljubljeno, da se Nato ne bo širil "niti centimeter" proti vzhodu.
O obljubah, ki naj bi jih zveza Nato po koncu hladne vojne dala sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, je bilo v preteklosti že veliko izrečenega. Če Moskva na eni strani trdi, da je Nato kršil obljubo, na drugi strani Washington to odločno zanika. Sama ne želim komentirati, ali je širitev Nata sramotna prevara ali ne, lahko pa opišem, kaj pravijo poznavalci geopolitike iz države, ki je lani vstopila v Nato in ima 1300 kilometrov meje z Rusijo: "Trudili smo se imeti dobre odnose z Rusijo in zaradi dobrih odnosov ostati zunaj največje vojaške organizacije na svetu. Nato pa je februarja 2022 postalo popolnoma jasno, da to naše samoomejevanje ne zagotavlja ničesar. Rusija pač ne spoštuje mednarodnih meja."

Bi bilo po vašem mnenju glede na trenutne geopolitične razmere mogoče, da bo novi generalni sekretar Nata po odhodu Jensa Stoltenberga nekdo iz vzhodnoevropskih držav?
Kandidat za izvolitev potrebuje soglasno podporo vseh 32 članic in prav gotovo v diplomatskih krogih že potekajo obsežne razprave in usklajevanja. V javnosti sta bila do zdaj najbolj izpostavljena nizozemski premier v odhajanju Mark Rutte in romunski predsednik Klaus Iohannis, tako da ja, je možnost, da bo prvi mož Nata državljan države na vzhodnem krilu zavezništva.

Od kod izvira vaše zanimanje za obramboslovje, vojsko, oborožitvene sisteme in vse, kar sodi zraven?
Magistrski študij obramboslovja na Fakulteti za družbene vede sem izbrala, ker je v tistih letih pred odločitvijo eden od mojih dobrih prijateljev ravno končal prostovoljno služenje vojaškega roka v Slovenski vojski. Takrat me je to področje začelo še bolj zanimati, čeprav so bili neki nastavki vidni že prej. Zdelo se mi je dobro, da poskusim novinarsko kariero zgraditi na temelju neke teme, ki jo dobro poznam.

Pri pokrivanju obrambnih tem sicer ne gre toliko za popolno poznavanje oborožitvenih sistemov in vojsk posameznih držav, temveč ali predvsem za razumevanje vloge moči držav, ki jim jo daje, prinaša tudi obrambni sistem ter zavezništev. Osebno zelo rada raziskujem geostrategijo sveta, po domače povedano "kdo je s kom". Zdi se mi, da se že ob majhnih incidentih v posameznih državah lahko hitro napove približen razvoj dogodkov, če v predvidevanja vključiš moč vojske v posamezni državi, zaveznike in zgodovinsko ozadje.

Zelo verjetno so mi te teme pisane na kožo tudi zato, ker po navadi vključujejo neke hipne dogodke, lahko bi rekla paniko, če se navežem na naslov dokumentarnega filma. Z delom pod pritiskom sama namreč nimam težav, mogoče v tem celo uživam.