V zadnjih letih je bil Sahel priča nizu vojaških udarov, saj so vojaške hunte oblast prevzele v Maliju, Burkina Fasu in Nigru, kot razlog pa navedle slabe varnostne razmere in neuspešen boj oblasti proti upornikom.

Prevratom je sledila prekinitev odnosov s Francijo in drugimi zahodnimi državami, nove oblasti pa so po zavrnitvi starih zaveznikov sklenile vojaško sodelovanje z Rusijo. Vojaki iz Francije in zahodnih držav, ki so v sahelskih državah dolga leta sodelovali pri boju proti različnim oboroženim uporniškim skupinam, so se morali po sklenitvi vojaških sporazumov z Moskvo umakniti pripadnikom ruske vojaške najemniške skupine Wagner.

Pred kratkim je močno odmeval napad tuareških upornikov in džihadistov na severu Malija, v katerem so vladne sile in Wagner utrpeli hude izgube, saj naj bi bilo po nekaterih poročilih ubitih več kot 80 ruskih najemniških vojakov. Ker naj bi upornikom v napadu pomagala tudi Ukrajina, se pojavlja bojazen, da se bo vojna z Rusijo preselila tudi v Sahel, potem ko se je že med vojno v Sudanu v zadnjem letu zgodil obračun med ukrajinskimi in ruskimi vojaki.

Kot je v pogovoru za MMC povedal profesor Olayinka Ajala, ki se z varnostnimi razmerami v Afriki ukvarja že več kot desetletje, nova posredniška vojna v Sahelu ne bi imela posledice samo za Afriko, ampak tudi za Evropo.

Glede ruske vojaške prisotnosti v Afriki je dejal, da je imela ta različne učinke, od uspeha do neuspeha, je pa poudaril, da le vojaško posredovanje ne bo prineslo dolgoročne stabilnosti, saj ne odpravlja glavnih vzrokov nasilja. Tega ni uspelo odpraviti tudi zahodnim državam s Francijo na čelu, ki so dolga leta vojaško sodelovale s tamkajšnjimi vladami pri boju proti upornikom in terorističnim skupinam, a kot opozarja Ajala, so pri tem bolj sledile svojim interesom kot pa interesom domačinov. Vendar nič drugače ne pričakuje od Rusije, ki je v Afriki zaradi svojih interesov, zato bi se morali afriški voditelji po njegovem mnenju bolj posvetiti razvoju svojih držav kot pa iskanju tujih zaveznikov.

Če začnemo pri zadnjem odmevnem dogodku na severu Malija, kjer so ruski najemniški vojaki iz skupine Wagner utrpeli hude izgube v spopadu s tuareškimi uporniki in džihadisti. Ali pričakujete kakšno spremembo pri ruskem vojaškem delovanju v Maliju in drugih sahelskih državah?

Ne pričakujem večjih sprememb, še posebej ne na kratki rok, bolj bo šlo v smeri, kaj se lahko naučijo iz te lekcije. Bodo pa sledile spremembe, če bi se tovrstne izgube nadaljevale in bodo čutili, da ne morejo napredovati ali da ne morejo doseči nobenega uspeha. Pregledali bodo, kaj se je zgodilo, kaj bi lahko storili bolje, in poskušali ukrepati v skladu s temi ugotovitvami. Trenutno poteka preiskava napada in predhodno poročilo ugotavlja, da je smrtonosnemu napadu botrovala nagla sprememba vremena, ki se lahko v Sahelu hitro spremeni. Peščene sipine so upočasnile vojsko in pripadnike Wagnerja, kar je napadalcem omogočilo, da se prerazporedijo in napadejo. Malijske vojaške oblasti bodo zdaj pretresle svojo strategijo, verjetno povečale število vojakov in bile tudi pozornejše na vremenske napovedi, da bodo bolje vedele, kdaj napasti in kdaj se umakniti. A tudi to na dolgi rok ne bo rešilo problematike, saj sam menim, da je rešitev sklenitev dogovora s Tuaregi, kar pa je za vlado težko sprejemljivo, dokler Tuaregi sodelujejo s terorističnimi skupinami.

Kaj pa je bil po vašem mnenju vzrok za ta napad?

Mislim, da so podcenili moč Tuaregov in terorističnih skupin, s katerimi Tuaregi sodelujejo. Če pogledate zgodovino Malija, vidite, da so Tuaregi zelo prilagodljivi glede sklepanja zavezništev in na severu Malija so znani po tem, da se povezujejo s terorističnimi skupinami, ko gre za delovanje proti oblastem. Tuaregi so v več državah v Sahelu in če primerjamo Mali z Nigrom, je tam pametno ravnal nekdanji nigrski predsednik Mahamadou Issoufou, ki je ob prevzemu oblasti sklenil dogovor z njimi in pripadnika njihove skupnosti imenoval tudi za premierja. Tuaregom je s sistemom kvot skozi celoten predsedniški mandat zagotovil službe v javni upravi in vojski, zato z njimi ni imel težav. Podobno so zahtevali Tuaregi v Maliju okoli leta 2013, toda njihovim zahtevam ni bilo ugodeno in izbruhnil je oborožen konflikt. Takrat so Tuaregi sklenili zavezništvo s terorističnimi skupinami proti oblastem in zavzeli sever Malija, kar pa se jim je maščevalo. Po zavzetju severnega dela države so se te teroristične skupine obrnile proti njim in jih začele napadati.

Ali smo mogoče priča temu, na kar so opozarjali nekateri, da Rusija pri svojem vojaškem sodelovanju z afriškimi državami obljublja zagotavljanje varnosti, a do zdaj njena vojaška prisotnost še ni prinesla uspeha?

Bila je uspešna, v Burkina Fasu. Tam je prisotnost pripadnikov Wagnerja pripomogla pri izboljšanju varnostnih razmer. Če je pred letom dni vlada nadzirala manj kot polovico ozemlja države, več kot polovica pa je bila pod nadzorom terorističnih skupin, zdaj vlada nadzira več kot 70 odstotkov ozemlja. Tako da so imeli v Burkina Fasu nekaj uspeha, je pa težko reči, kako se bo to obneslo dolgoročno, saj je vojaške uspehe lažje doseči na kratek rok, če se ne bo začelo reševati temeljnih vzrokov, potem se bodo te stvari ponavljale. Pri ruski vojaški prisotnosti v Afriki zato lahko govorimo o mešanih uspehih. Videli smo, kaj se je zgodilo v Mozambiku, kjer je Wagnerjevim silam spodletelo, medtem ko so bile po drugi strani uspešne v Srednjeafriški republiki. Torej, retorika o popolnem neuspehu ruske vojaške prisotnosti v Afriki ni povsem pravilna. Moramo pa omeniti številne kršitve človekovih pravic Wagnerja, zato veliko Afričanov, vključno z mano, ne podpira zasebnih vojaških skupin, saj je zelo težko od njih zahtevati prevzem odgovornosti. Če namreč država sodeluje neposredno z Rusijo, se je v primeru zlorab človekovih pravic vseeno lažje pritožiti ruski vladi ali njenim predstavnikom, se z njimi sestati, medtem ko se težje pritožiš zasebnim vojaškim korporacijam. Zato to ni najboljši način za boj proti upornikom in lahko deluje le kratkoročno, na dolgi rok pa se je treba lotiti reševanja temeljnih vzrokov za terorizem, kot so revščina, neenakost, korupcija, brezposelnost, vse, zaradi česar se mladi odločajo za sodelovanje v terorističnih skupinah. Če ni služb in teroristične skupine ponujajo pet ali deset dolarjev plačila na dan, potem bodo mladi to sprejeli. In teh vprašanj se številne afriške države še niso lotile.

Niste edini, ki poudarjate, da se terorizma in nestabilnosti ne more rešiti izključno z vojaško silo, ampak je treba obravnavati njegove vzroke, ki so pogosto ekonomske narave in povezani z revščino. A zdi se, da Rusija ponuja samo vojaško pomoč pri reševanju konfliktov, ali je to le napačna predstava in pri sodelovanju z afriškimi državami uporablja tudi druge vzvode za reševanje konfliktov?

Nima drugih mehanizmov in večinoma gre za vojaške načine. A če smo iskreni, podobno so ravnale Francija in ZDA, ki so pretežno zagotavljale vojaško podporo, čeprav so ponudile tudi nekaj gospodarske pomoči, a nič kaj oprijemljivega. Ko pogledate Sahel, v vseh državah, kjer je vojaška hunta prevzela oblast, Mali, Burkina Faso in Niger, smo lahko videli, da so prebivalci ob prevratih podprli vojsko, saj niso videli nobene konkretne stvari, ki jo je naredil Zahod. Zahodne države sicer zagotavljajo največ pomoči tem državam, a večina te pomoči je bila vojaške narave, nekaj pa tudi v obliki proračunske podpore, kar v resnici sahelske vlade res potrebujejo. Priskrbeli so tudi denar za stvari, kot so na primer zdravila, a veliko se ga je izgubilo zaradi korupcije, ki ostaja resnična težava. Ljudje tako ne vidijo oprijemljivih stvari, ki bi jih zagotovile ZDA, Francije in preostale zahodne države. V času po vojaškem udaru v Nigru je po družbenih omrežjih krožil grafikon, na katerem je bila primerjava med tem, kaj je v državi storila Francija in kaj Kitajska. Pri Franciji so bile navedena vojaška oporišča, medtem ko so bile pri Kitajski naštete bolnišnice, ki jih je zgradila. V resnici, če primerjate, Kitajska in tudi Rusija, naredita manj v primerjavi z zahodnimi državami, a je njuna pomoč vidnejša domačinom. Če Kitajska na primer zgradi materinski center, bodo za to vedeli vsi v mestu in se bo to oglaševalo po vseh ulicah, medtem ko zahodne podpore za krpanje proračuna ljudje pač ne vidijo.

Ko pogledate vojaško podporo Zahoda, obstaja pri njej veliko pogojev v povezavi s spoštovanjem človekovih pravic, kar po drugi strani ne zanima Kitajske in Rusije, ki lahko prodajata katero koli orožje, s katerim morda pride tudi do kršitev človekovih pravic. A na koncu ljudje ne govorijo o kršitvah človekovih pravic, ampak o tem, kako so pripadniki Wagnerja odbili napad upornikov – in to je za njih pomembnejše. Človekove pravice so drugotnega pomena, saj jim več pomeni preživetje. Domačini bodo pač podprli kogar koli, ki bo prišel in se soočil z uporniki, ne glede na to, če pri tem spoštuje človekove pravice ali ne. Zato je bilo veliko podpore Wagnerju v teh državah, kjer je bil Zahod že dolgo vojaško prisoten, a ni dosegel ničesar oprijemljivega.

Kakšna je v resnici naklonjenost javnosti v sahelskih državah do Rusije. Če lahko nekako razumemo, da je nasprotovanje Franciji pristno in ima korenine v kolonialni ter postkolonialni preteklosti, pa se pojavlja vprašanje, ali so shodi v podporo Rusiji pristni ali jih organizirajo vladajoče hunte?

Oboje. So organizirani, a so tudi izraz pristne naklonjenosti Rusiji predvsem zato, ker si ljudje želijo sprememb in jim je vseeno, od kod bodo te spremembe prišle. In vladajoča hunta jim ponudi alternativo ter jim razloži, da bodo spremembe mogoče le s partnerji, ki ne prihajajo z Zahoda. Zato taka podpora Rusiji, pa ne samo njej, ampak tudi Turčiji in Iranu, ki se vse bolj uveljavljata v Sahelu, pa seveda Kitajska. Hunte vse te države predstavljajo kot alternativo zahodnemu vplivu in kot edini način, da se osvobodijo Francije, od katere so bili odvisni tudi po koncu kolonializma. Osvoboditev od Francije in njenih zaveznikov predstavljajo kot edini način za razvoj države. Eden od voditeljev v Srednjeafriški republiki je ponudil dobro prispodobo, ko je rekel, da če ti gori hiša, ni važno, kdo ti bo pomagal pri gašenju, važno je, da se ogenj pogasi. In tako je tudi pri sahelskih državah. Francija je bila tukaj prisotna tudi več desetletij po razglasitvi neodvisnosti, a ni bilo sprememb, zato ljudje z naklonjenostjo sprejmejo, ko jim hunta ponudi druge partnerje z obljubami o spremembah. Toda vojska se zaveda, da mora nekaj storiti in doseči rezultate, saj so ljudje zelo nepotrpežljivi in če v kratkem času ne bo spremembe, se lahko zoperstavijo hunti. Zato v Rusiji vidi alternativo, ki lahko ponudi hitro rešitev v boju proti upornikom, a temu bo moral slediti gospodarski razvoj, če bodo želeli preprečiti novačenje mladih v teroristične skupine.

Pri varnostnih sporazumih z afriškimi državami je za Rusijo v zahodnih medijih pogost očitek, da gre bolj kot za varovanje prebivalstva za zaščito vladajočih režimov in njihovih voditeljev. Kakšen je vaš pogled?

Ne strinjam se s temi trditvami, saj je vprašanje, kaj so drugi počeli tam pred njimi. Pred kratkim sem iz prosto dostopnih podatkov ene najzanesljivejših podatkovnih baz o konfliktih po svetu ACLED naredil analizo terorističnih dejavnosti v Nigru v zadnjih desetih letih, odkar so tam prisotni Američani, in ugotovil, da se ni nič spremenilo. Nasprotno, od leta 2013, ko je v Niger prišla ameriška vojska, se je število terorističnih napadov in njihovih žrtev le še povečalo. Ob vsej tej zahodni retoriki, da je Rusija tam zaradi zaščite vladajočega režima ali Kitajska zaradi naravnih virov, se ljudje v Nigru sprašujejo, zakaj je bila prisotna Francija. Zaradi naravnih virov seveda, predvsem zaradi urana. Na referendumu o neodvisnosti leta 1958 je Francija nasprotovala neodvisnosti in je podpirala tabor, ki se je zavzemal le za avtonomijo znotraj francoske republike. In od takrat naprej je bila njena skrb oskrba z uranom. Zato je tukaj na mestu vprašanje, ali je Franciji in ZDA šlo za ljudi in gospodarski napredek države. Moramo vedeti, da države v mednarodnih odnosih delujejo v skladu z lastnimi interesi, to je realnost, vse preostalo je drugotnega pomena. Tudi Rusija je tam predvsem zaradi lastnih interesov, prav tako Kitajska. Seveda Rusija tam ščiti režim in svoje interese, a enako je bilo tudi prej s Francijo.

Sorodna novica "Niger ne želi več tujih vojaških oporišč, ampak enakopravna partnerstva"

Rusija predstavlja le en odstotek tujih neposrednih naložb v Afriki (FDI), medtem ko je daleč na prvem mestu pri prodaji orožja afriškim državam, kjer nima nobenih omejitev v nasprotju z zahodnimi državami. Je orožje edino, kar lahko Rusija ponudi afriškim državam?

Če sem iskren, v tem trenutku ne vidim, da bi Rusija lahko ponudila kaj drugega kot orožje, in tako bo tudi po koncu vojne v Ukrajini. Bojim se, da bi se lahko po koncu vojne razmere v Afriki še poslabšale. Enkrat se bo vojna v Ukrajini namreč končala, Rusija pa je zdaj vzpostavila vojno gospodarstvo, ki bo moralo še naprej prodajati orožje. To lahko pomeni, da bomo priča novemu konfliktu v Afriki, Aziji ali kje drugje po svetu. Če pogledate zgodovino, je bilo tako tudi v času druge svetovne vojne, ko so ZDA razvile močan vojaški industrijski kompleks in so po koncu vojne morale prodajati orožje. In tudi Rusija bo po koncu vojne v Ukrajini želela prodajati orožje, potem ko se je preusmerila v orožarsko industrijo. A komu bo to koristilo? Gre za zapleteno vprašanje in afriški voditelji bi se morali zato bolj osredotočiti na razvoj svojih držav kot pa na navezovanje na druge države. Rusija je trenutno v gospodarski krizi in ni zmožna zagotavljati več od te vojaške podpore, ki pa ni zastonj. To je treba poudariti, da ne gre za vojaško pomoč, ampak morajo afriške države nekaj ponuditi v zameno, zato podpisujejo dolgoročne pogodbe za izkoriščanje naravnih virov.

Ali postaja Afrika oziroma konkretneje Sahel novo prizorišče spopada med Rusijo in Ukrajino, če upoštevamo dogajanje v Sudanu in Maliju?

Zelo nevarno je, da postaja Sahel novo prizorišče posredniških vojn. Temu smo že bili priča v Siriji, kjer so bili v vojno vpleteni različni akterji, tudi Rusija in Wagner na eni strani, pa na drugi strani ZDA s podporo uporniškim skupinam. Težava pri Sahelu je ta, da gre res za ogromno območje. Tudi če gre razumeti Ukrajino, da se skuša na različne načine boriti proti Rusiji, pa še ena posredniška vojna vsekakor ne bo koristila Afriki, ampak kvečjemu terorističnim skupinam. Videli smo, da lahko teroristi prepotujejo velike razdalje, da izvedejo napad, Sahel pa je blizu Evrope. Če bodo teroristi zmagovali v Sahelu, potem bodo prišli tudi v Evropo. Zato morajo biti evropske države zelo previdne in ne smejo dopustiti, da Sahel postane naslednje bojišče. Če se bo to zgodilo, ne bodo trpele samo afriške države, ampak tudi Evropa.

Sorodna novica Mali prekinil odnose z Ukrajino zaradi domnevne vpletenosti v napad na vladne vojake in Wagnerja

Menite, da bi lahko zahodne države preprečile navezovanje na Rusijo, če ne bi pretrgale diplomatskih odnosov po vojaških udarih in bi skušale ohraniti dialog z vladajočimi vojaškimi huntami, ali pa je bilo v resnici ta proces nemogoče zaustaviti že zaradi zgodovinskih vzrokov, kot je na primer nenaklonjenost Franciji kot nekdanji kolonialni sili?

Poglejte, imeli smo vojaški udar v Gabonu, pa ta ni bil deležen veliko pozornosti oziroma se je mogoče o tem govorilo le teden dni. Ta dvojna merila v odnosu Zahoda do afriških držav so res težava. Sam menim, da bi lahko zahodne države stvari izpeljale drugače. Če odideš, za teboj ostane praznina in priložnost prepustiš drugim. Vzemimo primer Nigra, kjer nihče ni pričakoval prihoda Irana, čeprav vsi vedo, da si želi bogatiti uran in v ta namen išče priložnosti. ZDA bi morale ravnati bolj strateško in ne bi smele zapustiti države. Seveda bi si vsi želeli demokracijo in podobno, a če boste zapustili zaveznika, potem bo njegovo mesto zasedel nekdo drug, ne moreš pričakovati, da se to ne bo zgodilo. Sam sem govoril, da bi morala Zahod in Ecowas (Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav, op. a.) pritisniti na vojaške hunte, da obnovijo demokracijo na način, ko ne bi zazevala praznina. A ko enkrat pride do novih zavezništev, se je težko vrniti v prejšnje stanje. Lahko bi ravnali drugače in upal sem na drugačen razplet. Ko pogledate afriške države, vidite veliko nazadovanja v demokratičnih standardih. Predsedniki spreminjajo ustave, da so lahko na položaju do smrti, pa nihče ne reče nič. V Kamerunu je bil predsednik na položaju, še preden sem se rodil. Znaki so vidni, pa nihče ne ukrepa. Ecowas bi lahko storil več, Afriška unija tudi, pa Zahod. Izvajati bi morali več pritiska, da se ne spreminjajo ustave in se ne oslabi demokracija. Zahod bi lahko stvari izpeljal drugače in kljub vojaškim udarom ohranil neko prisotnost, a po drugi strani si države same izberejo zaveznike. Mislim, da Zahod ni predvidel posledic nekaterih svojih potez po vojaških udarih. Če so mislili, da bo ohladitev odnosov ali umik odvračilni dejavnik, so se motili, saj imajo države na razpolago druge partnerje.

Kakšne so razmere v Srednjeafriški republiki, kjer je bil Wagner v bistvu najmočneje pozicioniran in vpet v vladne strukture. Predsednik Faustin-Archange Touadera je že dvakrat v kratkem času obiskal Pariz. Medtem ko eni govorijo o otoplitvi odnosov s Francijo in Zahodom, pa drugi poudarjajo še vedno tesne odnose z Moskvo. Kako je s tem?

Predsednik deluje pametno, ko skuša graditi na tem, kar so dosegli, in hkrati odpirati državo. Kot sem že rekel, je prisotnost Wagnerja v Srednjeafriški republiki uspešna. Pred petimi leti je država propadala, divjale so uporniške skupine, mirovne sile ZN-a pa so bile nemočne. V nasprotju z negativno izkušnjo iz Mozambika je Wagner v Srednjeafriški republiki dobro sodeloval z vojsko, kar je prineslo uspeh. Tega jim v Mozambiku ni uspelo doseči, saj so precenili svojo moč. Toda iz te lekcije so se nekaj naučili in v Srednjeafriški republiki delovali drugače. Država je zdaj relativno stabilnejša, kot je bila še pred leti. Predsednik zdaj skuša državo odpreti in obnoviti nekaj starih zavezništev, bomo videli, kako bo to sprejela Rusija. A to je pravilna pot, da imajo države možnost izbire zavezništev, ki prinašajo obojestransko korist. Videli smo, da je bila težava ZDA v Nigru ameriški odnos, ki so ga domačini označili za vzvišenega in brez spoštovanja do njihovih stališč. Zahodne države bodo morale spoznati, da si druga stran zasluži spoštovanje in zavezništva, ki bodo koristila obema stranema.

Če je bila Srednjeafriška republika za Wagner zgodba o uspehu, pa je bila avantura v Mozambiku polom. Kaj je šlo narobe in kaj so bili glavni razlogi za tako hiter umik iz Mozambika?

Največja težava je bilo sodelovanje z mozambiško vojsko, ki se je pritoževala nad arogantnostjo Wagnerjevih borcev, saj so bili prepričani, da vse zmorejo sami. Premalo sodelovanja je pripeljalo tudi do velikih izgub za Wagner. Druga težava je bila teren. Če pogledamo topografijo Malija ali Burkina Fasa, je ta veliko podobnejša tisti v Siriji, medtem ko imamo v Mozambiku gost tropski gozd, kjer je način bojevanja drugačen, takšno okolje pa predstavlja težavo tudi za zahodne vojske. Wagner v svojih operacijah pogosto uporablja helikopterje, ki pa na takšnem terenu ne pridejo do izraza, saj ne vidiš, kaj se dogaja pod gosto posejanimi drevesi. V takšni vojni je nemogoče zmagati.