Libanon na severu in vzhodu meji na Sirijo, na jugu na Izrael, na zahodu pa ga omejuje Sredozemsko morje. Meri komaj za polovico Slovenije – 10.452 kvadratnih kilometrov, a ima več kot dvakrat več prebivalcev, 5,2 milijona.

Država se je v zadnjih dneh znašla v središču zanimanja sveta, saj je izraelska vojska sprožila obsežne napade tako na jug Libanona, v dolino Beka na vzhodu pa tudi na prestolnico Bejrut, saj trdi, da želi uničiti cilje šiitskega gibanja Hezbolah, ki deluje v državi. V ponedeljek je sledila še "omejena kopenska operacija".

Od minulega ponedeljka, ki je bil v Libanonu najsmrtonosnejši dan od državljanske vojne med letoma 1975 in 1990, je bilo skupno ubitih več kot 1000 ljudi, med njimi tudi več vodilnih članov Hezbolaha na čelu z dolgoletnim voditeljem Hasanom Nasralo. 6000 ljudi je bilo ranjenih. Libanonski premier Nadžib Mikati je trenutno razseljevanje Libanoncev označil za najobsežnejše v zgodovini države. Dejal je, da je številka zelo visoka in bi lahko dosegla milijon.

Bejrut v 50. in 60. letih "hit destinacija"

Izraelski napadi in morebitno nadaljevanje kopenske ofenzive ne bodo prizadeli le ciljev Hezbolaha, ampak celotni Libanon, nekdaj cvetočo državo, v kateri se v zadnjem času težave nalagajo druga na drugo. A ni bilo vedno tako. Libanon je v preteklosti slovel kot "bližnjevzhodna Švica", njegova prestolnica Bejrut pa je imela vzdevek "bližnjevzhodni Pariz". Bejrut je bil kraj, v katerem so se soncu nastavljali največji zvezdniki, ki so ob bazenih srkali koktajle in se zabavali v tamkajšnjih nočnih klubih. Mesto je veljalo za prestolnico zabave v tem delu sveta, zelo razvita je bila tudi tamkajšnja umetniška scena.

Bejrut je prvi nočni klub dobil v 30. letih 20. stoletja, ko se je ob obali odprl hotel Saint George. V naslednjih desetletjih so sledili mnogi hoteli, tudi petzvezdični, razkošne restavracije in klubi, ki so obljubljali zabavo pozno v noč. Petičneže so v mesto vabili bogata libanonska kultura, francoska arhitektura, odlična kulinarika in visoka moda. V 60. letih so v mestu zahajali zvezdniki, kot sta Brigitte Bardot in Marlon Brando. Hedonistične zabave in razkošne počitnice so bile glavni čar Libanona vse do sredine 70. let 20. stoletja, ko se je začelo drugačno, tragično obdobje v zgodovini države.

15-letna državljanska vojna vzela 150.000 življenj

Med letoma 1975 in 1990 je v Libanonu namreč divjala državljanska vojna, ki je zahtevala okoli 150.000 življenj, okoli milijon ljudi je zaradi spopadov pobegnilo iz države. Konflikt se je začel 13. aprila leta 1975, ko so falangisti – gre za maronitsko krščansko milico –, napadli avtobus s Palestinci, ki je bil namenjen v begunsko taborišče. Tako so napetosti, ki so imele korenine v sektaških delitvah med krščanskim in muslimanskim delom prebivalstva, socialno-ekonomskih razlikah in različnih pogledih na prisotnost Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) v Libanonu, izbruhnili na dan. Člani PLO-ja, ki so bili po poskusu atentata na kralja Huseina pregnani iz Jordanije, so se namreč zatekli v Libanon. Tamkajšnji muslimani in levičarji so delovanje PLO-ja podpirali, kristjani pa so mu nasprotovali, saj so se bali, da bi lahko ogrozilo njihovo politično prevlado, navaja Economist.

Izraelska vojska je nato junija leta 1982 začela invazijo na Libanon, da bi tam izkoreninila PLO, ki je z juga Libanona izvajal napade na Izrael. V tistem času so nastala tudi različna šiitska gibanja, kot je tudi Hezbolah. Do leta 1988 je propadlo več poskusov za mir, širili so se notranji spori, razmere so še bolj zapletali tuji vplivi in interesi.

V času državljanske vojne so v Libanon leta 1976 vdrle tudi sirske sile, ki so v državi ostale do 30. aprila leta 2005, ko je v atentatu umrl nekdanji libanonski premier Rafik Hariri. Za atentat so bili obtoženi štirje člani Hezbolaha, ki so jim sodili v odsotnosti. Drugi so za atentat okrivili sirsko vlado.

Sporazum iz Taifa, ki je bil leta 1989 podpisan ob posredovanju Arabske lige, je pomenil začetek konca libanonske državljanske vojne. Libanonska narodna skupščina je takrat ukazala razpustitev in razorožitev vseh milic. To se je tudi zgodilo – z izjemo vplivnega Hezbolaha, ki je lahko obdržal orožje, z utemeljitvijo, da se bo boril proti izraelskim silam, ki so takrat zasedale južni Libanon.

Leta 2019 gospodarski zlom države

Gospodarske posledice 15-letne državljanske vojne so bile hude, politične elite pa države niso znale izvleči iz krize. Vse bolj so se zadolževale, saj so se za svojo razsipno porabo zatekale k izposojanju denarja, različne ravni odločanja so bile prepletene s korupcijo. Mnoge libanonske banke so propadle, ljudem so blokirali varčevalne račune ali njihova sredstva. A Libanonu je še uspelo svoje javne finance obdržati na zeleni veji s turizmom, tujo pomočjo in zaslužki iz finančne industrije ter sredstvi, pridobljenimi od drugih arabskih zalivskih držav. Tudi množica zdomcev, ki je odšla na delo v tujino, je pošiljala denar domov. Zato tudi svetovna finančna kriza leta 2008 države ni zelo prizadela.

Kot piše Reuters, pa so v letih, ki so sledila, nakazila iz tujine v Libanon počasi začela presihati. Vzrok so bili politični prepiri med različnimi frakcijami, zaradi vzpona Hezbolaha so pomoč omejile tudi sunitske zalivske države. Leta 2016 so libanonske banke začele ponujati izjemno visoke obrestne mere za vse nove depozite v ameriških dolarjih. Zaradi izboljšanih dolarskih prilivov so se povečale libanonske devizne rezerve, vendar je bilo skrb vzbujajoče tudi povečanje obveznosti. Dolgovi centralne banke so tako presegli njena sredstva, za servisiranje dolga pa je država porabila približno tretjino ali več državnega proračuna.

Leta 2019 je zato sledil gospodarski zlom Libanona, ki ga je poleg naštetega sprožilo še več dejavnikov. Politiki so pred volitvami leta 2018 kljub nujnosti fiskalnega omejevanja odobrili povišanje plač v javnem sektorju, ker vlada ni izvedla obljubljenih reform, pa so tuji donatorji zadržali obljubljeno pomoč. Oktobra leta 2019 je vladni načrt za obdavčitev klicev na aplikaciji WhatsApp sprožil obsežne proteste proti politični eliti, ki so jo državljani obtožili, da je izgubila stik z resničnostjo. Ker so devizni prilivi usahnili, so se banke spopadle z likvidnostno krizo, kar je privedlo do zaprtja bank, vlada pa ni več mogla plačevati zunanjega dolga. Vrednost nacionalne valute, libanonskega funta, je konec januarja leta 2022 padla s 1500 na približno 23.000 funtov za dolar. Mnogi ljudje so izgubili življenjske prihranke.

Libanon še danes čuti posledice tega gospodarskega zloma, ki ga je Svetovna banka opisala kot eno najhujših finančnih kriz sodobnega časa. Vrednost libanonskega gospodarstva se je s 55 milijard dolarjev v letu 2018 zmanjšala na 31,7 milijarde dolarjev v letu 2020. Leta 2021 je dolg države znašal že 495 odstotkov njihovega BDP-ja.

Vlada pa še vedno ni sprejela reform, ki so potrebne za okrevanje. Podatki Svetovne banke iz maja letos kažejo, da se je revščina v zadnjem desetletju v Libanonu več kot potrojila in zdaj pesti že 44 odstotkov prebivalcev. Slabo se godi tudi javnemu sektorju, med katerimi so tudi vojaki, ki naj bi skrbeli za ohranjanje miru in reda v državi, saj so njihove plače strmoglavile. Stanje se je še poslabšalo med pandemijo covida-19.

Piko na i gospodarski krizi v državi je zadala eksplozija kemičnih snovi v bejrutskem pristanišču avgusta leta 2020, v kateri je umrlo najmanj 220 ljudi, materialna škoda pa je bila velikanska. Eksplozija je bila tako močna, da so jo čutili tudi v 250 kilometrov oddaljenem Cipru. Preiskava, katere namen je bil najti odgovorne in kazensko preganjati tudi vplivne ljudi, je bila zaradi političnih pritiskov onemogočena.

Stranke se ne morejo dogovoriti o novem predsedniku države

Z roko v roki z gospodarsko krizo se v Libanonu odvija tudi politična kriza. Država od oktobra leta 2022, ko se je končal predsedniški mandat Michela Aouna, nima predsednika države. Aoun je bil nekdanji poveljnik libanonske vojne. Leta 1988 je za kratek čas postal premier, a je slabi dve leti pozneje odstopil in naslednjih 15 let preživel v izgonu. Vrnil se je leta 2005, ko je sirska vojska zapustila Libanon.

Libanonski premier je od septembra leta 2021 Nadžib Mikati, sicer najbogatejši Libanonec, ki od odhoda Aouna vodi tudi vladni kabinet, ni pa Mikati prevzel tudi predsedniških pooblastil, saj libanonska ustava ne dovoljuje začasnega predsednika, piše BBC. Pooblastila so bila tako prenesena na svet ministrov. Za zasedbo predsedniškega položaja in vzpostavitev vlade s polnimi pooblastili bi bil potreben dogovor med globoko razdeljenimi libanonskimi frakcijami. Prejšnje tovrstne krize so se rešile s posredovanjem drugih držav, tokrat ni tako. Mikati se sicer opisuje kot liberalec in ni del Hezbolaha, ima tudi le malo vpliva na delovanje gibanja.

Kot piše Reuters, je po eni strani ta politični zastoj odraz rivalstva med samimi maroniti, krščansko versko ločino, ki ji v Libanonu po ustavi pripada položaj predsednika države. Po drugi strani pa odraža tudi boj za oblast med gibanjem Hezbolah, ki je leta 2016 na predsedniški položaj pripeljalo svojega zaveznika Aouna, in njihovimi nasprotniki. Zaradi sporov med različnimi skupinami Libanon ni imel predsednika države niti v obdobju med letoma 2014 in 2016.

Izmed 5,5 milijona prebivalcev kar 1,5 milijona sirskih beguncev

Na življenjske razmere v Libanonu vplivajo tudi spopadi v sosednjih državah. V sosednji Siriji že 13 let poteka državljanska vojna, prav Libanon pa velja za državo, v kateri živi največje število beguncev na prebivalca na svetu. V Libanon, v katerem živi okoli štiri milijone Libanoncev, se je namreč zateklo kar 1,5 milijona sirskih beguncev. Približno polovica med njimi je uradno registriranih pri agenciji Združenih narodov za begunce (UNHCR). Finančna pomoč za razseljene Sirce iz tujine se v zadnjih letih zaradi drugih vojn in konfliktov po svetu zmanjšuje. Vse libanonske politične stranke se kljub siceršnjim sporom strinjajo, da je treba sirske begunce poslati nazaj v njihovo domovino.

Libanonski ekonomist Roy Badaro je v pogovoru za DW dejal, da se je pred zaostritvijo spopadov med Hezbolahom in Izraelom majhen del prebivalstva v Libanonu po mnogih gospodarskih pretresih začel počasi postavljati na noge. A zdaj, po novih bojih, je upanje znova usahnilo. "Predmestja na jugu Bejruta, na katera je osredotočena večina izraelskih napadov, bodo plačala izjemno visoko ceno. Tudi če ljudje z dvema prstoma kažejo znak za zmago, to ne odraža nujno njihovih resničnih notranjih občutkov," je dejal.

Prebivalci na jugu Libanona so še v slabšem položaju, saj mnogi nimajo več svojih domov, njihova kmetijska zemljišča pa so bila uničena. Spopadi med Izraelom in Hezbolahom so namreč močno prizadeli tudi libanonsko kmetijstvo, saj so povzročili onesnaženje tal, razselitve kmetov, prekinitev dobavnih verig in poškodbe infrastrukture.

Že aprila je premier Mikati dejal, da je bilo zaradi izraelskih napadov uničenih 800 hektarjev zemlje, ubitih 34.000 glav živine, približno 75 odstotkov kmetov z juga Libanona pa je izgubilo vir preživetja. Stanje je zdaj še mnogo slabše.

BBC je 27. septembra poročal, da sta izraelska vojska in gibanje Hezbolah v enem letu, torej od začetka izraelske ofenzive na Gazo do pretekle nedelje, izvedli skupaj 7491 čezmejnih napadov, pri čemer jih je Izrael izvedel približno petkrat več kot Hezbolah. Od osmega oktobra lani je bilo v Libanonu ubitih več kot 1600 ljudi, več kot 8400 pa ranjenih. Hezbolahove rakete so v enakem obdobju ubile 50 Izraelcev.

Zaradi spopadov je večina mednarodnih letalskih družb odpovedala lete v Libanon, močno je prizadet tudi tamkajšnji turistični sektor. "Turizem v Libanonu je tako rekoč mrtev. Večina klubov in restavracij je zaprla vrata ali to namerava. Najmanj 50 odstotkov lokalov ne deluje več," je dejal Badaro.

Podpora Hezbolaha v Libanonu

Obsežni zadnji napadi izraelske vojske so prizadeli tudi civiliste v Libanonu – koliko natančno jih je med žrtvami, ni znano. Včasih se zdi, da se kar celotni Libanon enači s Hezbolahom. Hezbolah je vplivno šiitsko islamistično gibanje, ki ga je iranska revolucionarna garda ustanovila med državljansko vojno v Libanonu, da bi se borilo proti izraelski okupaciji. ZDA in druge zahodne vlade pa tudi sunitske zalivske države ga štejejo za teroristično organizacijo, a njegov domet je veliko večji. Hezbolah je v Libanonu tudi politična in družbena sila, ki upravlja zdravstvene klinike, šole, regionalno televizijsko mrežo in celo dobro obiskani muzej. Leta 2018 je Hezbolah z zavezniki na volitvah dobil parlamentarno večino, ki jo je leta 2022 izgubil, a še vedno ima v državi velik politični vpliv. V libanonski vladi vodi ministrstvi za javna dela in delo, v parlamentu ima svoje poslance. V okviru sporazumov o delitvi oblasti je pogosto oblikoval koalicije z drugimi političnimi strankami, tudi s krščanskimi. Politični nasprotniki Hezbolahu očitajo, da spodkopava državo in da je enostransko Libanon potegnil v več regionalnih vojn.

Libanonski uradniki in zahodne obveščevalne službe trdijo, da so skupine, povezane s Hezbolahom, v 80. letih prejšnjega stoletja izvedle več samomorilskih napadov na zahodna veleposlaništva in ugrabile zahodne državljane.

Ubiti vodja Hezbolaha Hasan Nasrala je v preteklosti dejal, da ima skupina 100.000 borcev, Cia je leta 2022 navedla, da ima Hezbolah 45.000 borcev, od tega 20.000 rednih sil in 25.000 rezervistov. Kot piše Guardian, na splošno velja, da bi Hezbolah lahko prevladal nad libanonsko vojsko, če bi želel, a skupina raje ohranja svoj sedanji status močnega akterja, ki pa je po zadnjih izraelskih napadih vendarle precej oslabljen.

Guardian dodaja, da je Hezbolah v preteklosti v Libanonu dobil močno podporo med ljudmi zaradi boja proti izraelskim silam med državljansko vojno pa tudi leta 2000, ko mu je uspelo izraelske sile pregnati z juga države, zato je dolgo veljal za edino silo, ki lahko državo brani pred napadi Izraela. Podpora Hezbolahu se je sicer s sirsko državljansko vojno nekoliko zmanjšala, saj je gibanje sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu pomagalo zatreti prodemokratično vstajo. Številni Libanonci so napade Hezbolaha v Siriji razumeli kot nepotrebno vmešavanje v tuji spopad, ki bi lahko njihovo že tako državo potegnil v nadaljnje nemire.