Fotosinteza, zvezda osnovnošolske biologije, igra pomembno vlogo pri zmanjševanju ogljikovega dioksida v ozračju. Rastline absorbirajo CO2, pri čemer vase vgradijo ogljik (C), kisik (O2) pa sprostijo nazaj v ozračje. Proces odvzema ogljikovega dioksida iz ozračja imenujemo ponor. Glavno vlogo pri vezavi ogljika (iz ogljikovega dioksida) na kopnem igrajo gozdovi. "V razmeroma normalnih razmerah gozd deluje kot ponor ogljika oz. CO2," razloži Primož Simončič, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije. Ko se zgodijo naravne nesreče, ko so drevesa podrta in odmirajo, kadar gozd napade lubadar ali ga ljudje intenzivno izsekavamo, kar pomeni, da posekamo več, kolikor letno priraste, se zgodi obraten proces. "Takrat začne CO2 izhajati nazaj v ozračje." Gozd ni več ponor, temveč vir toplogrednega plina CO2.

Vzporedna procesa – ponor in sproščanje ogljikovega dioksida – se ne dogajata le v drevju, temveč tudi v tleh. "Zato rečemo, da tudi tla dihajo. Predstavljajmo si list, ki pade na tla. List ima v sebi ogljik, ki se razgradi, in prek različnih procesov preide v tla. Del ogljika pa se znova sprosti prek dihanja organizmov v tleh in procesa razkroja organske snovi. Na kmetijskih površinah praviloma potekajo izpusti CO2, z globokim oranjem že povzročamo izpuste, zato je pomembno, da je površina zemlje zastrta. Na zapuščenih travnikih in pašnikih pa že zaznavamo ponor CO2."

Ali slovenski gozdovi zagotavljajo ponor CO2?

Med podnebno konferenco v Glasgowu, ko so se tudi pri nas za kratek čas znova razživele razprave o podnebnih spremembah, je bilo izrečenega marsikaj o sposobnosti ponora CO2 v slovenskih gozdovih. Številni strokovnjaki so opozarjali, da naši gozdovi ne zagotavljajo ponora v enaki meri kot nekoč. Spomnimo, v preteklem desetletju so si v slovenskih gozdovih druga za drugo sledile naravne nesreče. Leta 2014 je gozdove hudo prizadel žledolom, zaradi katerega se je v poletnih mesecih močno razmnožil lubadar. Sledili so vetrolomi, pa spet lubadar …

V Sloveniji naj bi v povprečju na leto zraslo okoli 8,8 milijona kubičnih metrov lesa na leto. Med letoma 2012 in 2018 smo v povprečju posekali za več kot šest milijonov kubičnih metrov lesa letno oziroma skoraj 80 odstotkov letnega prirastka, kar je po besedah direktorja gozdarskega inštituta za našo državo veliko. Šlo je predvsem za sanitarni posek, ki je bil posledica ujm in se je v določenih letih približal prirastu. V tem obdobju gozd ni zmeraj zagotavljal ponora ogljikovega dioksida, temveč je zaradi posekanega, padlega in odmirajočega drevja lahko povzročal celo izpuste CO2.

Vendar Simončič poudarja, da so zadnji podatki nekoliko drugačni. Če smo pred letom 2014 posekali okoli 4,3 milijona kubičnih metrov lesa na leto, smo se v letu 2020 znova vrnili h količini poseka, ki je primerljiva z obdobjem pred nastankom večjih ujm v gozdovih. Po njegovih izračunih naj bi slovenski gozdovi v letu 2019 po grobi oceni znova izvajali ponor za okoli 20 odstotkov skupnih slovenskih izpustov toplogrednih plinov, izraženih v ekvivalentih CO2.

Tisto, kar vidi narava, se včasih razlikuje od izračunov

A Simončič opozarja, da je tisto, kar "vidi narava", drugačno od tistega, kar vidita konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja in evropska uredba o vključitvi izpustov toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, ki je bila sprejeta leta 2018. "Ponor se npr. v Avstraliji, Ruandi, na Filipinih, v Braziliji, ZDA in Sloveniji računa na enak način, kar pomeni, da mora biti metodologija dovolj robustna, da je sprejemljiva za vse. A tisto, kar vidi narava, se od izračunov nekoliko razlikuje."

Simončič meni, da so izračuni na neki način usmerjeni v doseganje okoljskih ciljev in občasno tudi prilagojeni razmeram v državah, ki odločilno vplivajo na pravila izračunov. Okoljski cilji, ki so bili v Sloveniji glede ponora postavljeni po pariškem sporazumu na osnovi EU-zakonodaje iz leta 2018, pa so za Slovenijo po Simončičevih besedah izrazito neugodni. "Če za izhodiščno obdobje vzamemo obdobje med 2000 in 2009, vidimo, da smo takrat posekali 40 odstotkov letnega prirastka v gozdovih." Odtlej je ves posek, ki presega 40 odstotkov letnega prirastka, obravnavan kot izpust, kar bo veljalo tudi v obdobju med letoma 2021 in 2025. Čeprav so slovenski gozd v vmesnem obdobju prizadele številne ujme in je bil sanitarni posek, ki je, kot smo omenili, obsegal dobrih 70 odstotkov, nujen.

"Sicer nam je pri EU-ju uspelo z ustrezno interpretacijo nacionalnih podatkov izboljšati pogoje za Slovenijo in jih približati naši situaciji, pa vendar. Realno naš gozd v tem trenutku ne sprošča nikakršnih izpustov, sekamo razmeroma malo glede na prirastek v primerjavi z drugimi državami v Evropi," je s pristopom komisije glede metodologije izračuna ponorov oz. izpustov TGP-jev za rabo zemljišč in njihovo spremembo ter gozdarstvo nezadovoljen Simončič.

V gozdovih moramo sekati, če hočemo večje ponore in boljšo stabilnost

Kot opozarja direktor GIS-a, je stabilnost gozda odvisna tudi od starostne strukture sestojev. Pri nas imamo preveč starih gozdov, ki so ob ujmah lahko ranljivejši. Večja drevesa so med žledolomi in viharji manj stabilna in hitreje padejo. Če je starostna struktura usmerjena v prihodnost, se stari gozdovi umikajo mladim. "Če bi rekli, da nam ni mar za gozd in naj se razvija po naravni poti, bi bilo vseeno. A številni od gozda živijo. Hkrati imamo v Sloveniji predvsem po hribovitih predelih zelo veliko varovalnega gozda, ki varuje ljudi in zemljišča pred plazenjem. Če bi take gozdove prepustili same sebi, bi s tem ogrozili ljudi. Za gozdove moramo skrbeti proaktivno, kar pomeni, da moramo uravnavati tudi starostno strukturo, če hočemo, da gozd opravlja vse ekosistemske funkcije."

Simončič je prepričan, da je treba poskrbeti tako za biotsko raznovrstnost kot tudi za prebivalce podeželja, zlasti tiste, ki so odvisni od gozdov. "Kar pa pomeni, da moramo občasno več posekati, tudi zato, da bomo imeli čez 50 let stabilnejše gozdove in s tem tudi stabilne ponore. Trenutne politike so žal zelo kratkoročne. Zato bomo morali v prihodnje ustrezno gospodariti z gozdovi, ustrezno uravnavati sečnjo in nato obnovo gozdov, če nočemo, da se nam jutri gozd podre zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov," opozarja Simončič.

"Od leta 2014 se skoraj vsako leto gozd znajde v novi situaciji. Toda če smo v gozdu preverjali razmere samo občasno, ne vemo, kaj se je v tem gozdu dogajalo v vmesnem obdobju." Inventure stanja gozdov na desetletno obdobje in ob večjih podnebnih konferencah so po besedah Simončiča nezadostne. "Zato smo se uskladili (Gozdarski inštitut Slovenije, ZGS in MKGP), da bo razmere v slovenskih gozdovih za potrebe preverjanja letnega stanja gozdov na ravni države in za nacionalna poročila v povezavi s podnebnimi spremembami od leta 2020 inštitut spremljal na letni ravni." Pri tem pripomni, da politika nad stroški, ki jih prinašajo letne inventure, ni navdušena. "A v določenih situacijah se moramo odzvati takoj in se ne smemo odločati na osnovi manj nezanesljivih informacij."

Kako lahko sploh izmerimo, kdaj so gozdovi sposobni vezati ogljikov dioksid in kdaj ne?

Kot pojasnjuje Simončič, imamo za ta namen posebne merilne naprave. "Inštitut ima na Krasu postavljeno postajo, ki z zelo občutljivimi senzorji meri smer vetra in koncentracijo CO2 v zraku." Glede na izmero gibanja CO2 in njegove količine znanstveniki prek matematičnih formul izračunajo, kolikšen je ponor ogljika iz ozračja.

"Običajno se meritve izvajajo na stiku med vegetacijo in atmosfero oziroma na vrhu drevesne krošnje. Meri se koncentracijo CO2 v času, v zraku in v smeri. Gre za velike modele, v katerih je zbranih ogromno številk, s katerimi lahko izračunamo t. i. "ogljični odtis"." Posamezna površina, na kateri se izvajajo meritve, se nato izkaže za ponor ali emitent ogljikovega dioksida, razloži Simončič.

"Prav tako lahko pogledamo, koliko so rastline prirastle v enem letu. V gozdu je to zelo preprosto." Vsako leto lahko izmerimo višino in debelino dreves in s pomočjo znanih postopkov izračunamo, koliko je nove lesne biomase. "Biomasa je na neki način morala nastati, seveda je nastala prek procesa fotosinteze in vgrajevanja ogljika v biomaso. In tako lahko izračunamo, kako se zaloge ogljika iz leta v leto spreminjajo."

Znanstveniki in gozdarji na vsakih nekaj let izmerijo višino in premere debel istih dreves ter na podlagi posebnih formul izračunajo vsebnost ogljika. "Če bi bil površen in bi pogledal skozi prste, bi lahko rekel, da ena tona CO2 v povprečju ustreza približno enemu kubičnemu metru lesa," skladiščenje ogljika v drevesih ponazori Simončič, pri čemer opozori, da gre za zelo grobo oceno, saj ima vsak les drugačno gostoto.

Procesa sproščanja in vezave ogljikovega dioksida v naravi ves čas delujeta vzporedno. Lahko sta v ravnovesju, lahko pa tudi ne. Amazonski gozd ne le zaradi izsekavanj, temveč tudi zaradi posledic daljših sušnih obdobij ne zagotavlja takega ponora kot nekoč oz. je občasno tudi emitent toplogrednih plinov. Gozdovi se tako vrtijo v začaranem krogu podnebnih sprememb, te povzročajo vremenske ujme, prizadeto drevje pa nato med razkrojem odmrlega lesa, organske snovi sprošča v ozračje še dodaten CO2. Trenutno največ ogljika iz zraka verjetno absorbira gozd v kongovskem bazenu, kjer je podnebje še kolikor toliko stabilno. "Mislim, da epidemija covida ni nikakršna težava v primerjavi s težavo, ki jo bomo imeli, če se nam zlomi podnebje," še sklene Simončič.