Poškodovanih je približno 40 odstotkov slovenskih gozdov na približno pol milijona hektarjev. Čeprav je težko govoriti o številkah, se škoda v gozdovih šteje v desetinah milijonov. Leta 1980 je škodo v Brkinih, ko je padlo šestkrat manj lesne mase, 400 sekačev odpravljalo kar pet let. Koliko let bomo potrebovali za odpravo največje naravne nesreče, smo vprašali vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma.

Damjan Oražem, kakšne so trenutne razmere v gozdovih?
V stiku smo s kolegi na terenu, kolikor teren to dopušča. V teh razmerah je varnost najpomembnejša, lotevamo se samo zelo grobih ocen z varne razdalje, hkrati pa kolegi pomagajo v ekipah, ki delajo na terenu zato, da bi odpravili najkrutejše posledice za prebivalstvo, ne pa za gozd.

Tudi v trenutnih vremenskih razmerah je mogoče, da se žled še vedno nabira, v torek so napovedane manjše padavine, v sredo naj bi prišla otoplitev, ampak pri tej količini ledu ni nujno, da bo ves led izginil. Najbolj se bojimo padavin konec tedna, če bi še prihajale na poledenelo, podhlajeno podlago, da bi se žled debelil. Poleg tega pa je zelo nevaren veter. Če veter pride v take gozdove, bomo priča učinku domin, kjer bi se drevesa po vrsti zvračala.

Kje so najkrutejše posledice?
Na območju občin Pivka, Postojna, Logatec, Vrhnika, Idrija in severne Primorske so najbolj prizadeta območja, je pa stvar razširjena na približno 40 odstotkov slovenskih gozdov, na približno pol milijona hektarjev.

Kako načrtujete sanacijo poškodb, kako se je boste lotili?
Nobena služba ni dimenzionirana na takšne razmere, ki so nastale v nekaj zadnjih dneh. Pripravili bomo sanacijski načrt, ki bo vseboval tudi oceno škodo. Po predpisih smo ga dolžni zagotoviti v dveh mesecih. Upajmo, da nam bo uspelo v tem roku, ampak kratkoročno bomo počakali. Delamo tam, kjer se odpravljajo posledice, kritične za prebivalstvo in promet. Tudi naši zaposleni delajo v okviru gasilskih društev, civilne zaščite.
Gozdarsko delo pa se bo v bistvu začelo šele takrat, ko bo žled izginil z drevja, čeprav takrat nevarnost še ne bo mimo. Še zmeraj obstaja ogromna množica polomljenih vej, vrhačev v samih krošnjah. Dokler gozdovi ne bodo dobro prevetreni, da večina tega pade na tla, ne bo varno. Kljub temu bo ostajalo drevje, ki je nagnjeno, polomljeno, naslonjeno ... V poškodovanih gozdovih bo kakršno koli gibanje nevarno tudi pozneje.

Lahko napoveva, da bo sanacija opravljena do konca marca?
Recimo. Podatki o prejšnjih večjih škodah v slovenskih gozdovih kažejo, da je bila pozimi 1996-97 največja katastrofa, kar se tiče žledoloma v kombinaciji s težkim snegom. Takrat je polomilo 900.000 kubikov lesa, kar je štirikrat manj kot zdaj; poškodovanih je bilo osem odstotkov površine slovenskih gozdov, 82.000 hektarjev. Žled je takrat lomil drevje od 24. decembra 1996 do konca januarja 1997.
Če bi morali v denarju ovrednotiti škodo, kako bi jo ovrednotili?
Zelo težko je govoriti o številkah, ampak zagotovo gredo v desetine milijonov. Težko je dati kakršno koli oceno. Škoda bo takšna, da bomo presegli mejno vrednost, na podlagi katere se zaprosi EU za pomoč.

Ko gre za sanacijo, bi dodal še to, žled v Brkinih novembra leta 1980 je bil leden oklep debel do sedem centimetrov, škoda je nastala na 13.000 hektarjih, 400 poklicnih sekačev iz vseh gozdnih gospodarstev Slovenije je pet let odpravljalo škodo. Takrat je bila masa padlega drevja 674.000 kubikov. Zdaj pa imamo šestkrat več lesne mase, ki je na tleh.
Govoriva o dolgoletnem odpravljanju posledic. Kaj to pomeni za naravo in življenje ljudi?
Narava živi svoj ritem. Žled se pojavlja ciklično, oziroma se pojavlja večkrat – eni so bolj katastrofalni, drugi minejo brez večjih posledic. Narava to vedno sanira. V obdobju človeškega življenja se nam zdijo te stvari dolge, z naravnega stališča niti ne tako zelo. Sama fizična sanacija bo trajala nekaj let, gozd se bo regeneriral v 20, 25, 30 letih, kar je s stališča ljudi dolgo. Poleg same neposredne škode pa je problem posredna škoda. Neposredna nastaja, ker je drevje ali prehitro posekano ali polomljeno, poškodovane so gozdne prometne poti.
Kaj pa posredna?
Posredna škoda šele pride. Če ne pospravimo vseh iglavcev, zlasti smrek, iz gozdov do začetka pomladi, je to idealno gojišče za podlubnike oziroma lubadarje. Običajno takšnim katastrofam sledijo prenamnožitve podlubnikov v naslednjih letih, ki dodatno poslabšajo razmere. Takšni gozdovi, ki so zdesetkani, predstavljajo idealne razmere za kakšne vetrolome, ker se ne morejo dovolj dobro upreti silam vetra. To nas vse še čaka. Posledice same so nepredvidljive in je trenutno težko oceniti, kakšna je vsa škoda.
Ko gre za naravo, nimamo veliko vpliva. Je mogoče še kaj narediti na področju predpisov, kar bi lahko olajšalo oziroma pripomoglo k sanaciji?
Nobena organizacija in noben posameznik nista dimenzionirana na takšne razmere, še posebej tam, kjer so bili epicentri tega dogodka. Nemogoče je reči tudi za Zavod za gozdove, da bomo lahko hitro priskrbeli usluge vsem lastnikom. Ravno tako ni dovolj izvajalcev, da bi to izvedli. Zato se bo prvi del sanacije podaljšal za nekaj let – odstranjevanje polomije, ki je padla.

Še vedno velja, naj ljudje ne hodijo v gozdove?
Opozoril bi vse tiste, ki hodijo v gozdove, naj tega ne počnejo, dokler se razmere bistveno ne izboljšajo. Lastniki gozdov - če se ne čutijo dovolj sposobne, da sami opravijo sečnjo - naj to zaupajo izkušenim profesionalnim ekipam, ki so za to registrirane. V Sloveniji imamo od deset do 20 smrtnih nesreč vsako leto; pospravilo žledoloma je nekajkrat bolj zahtevno kot navadna sečnja. Bojimo se, da se utegne zgoditi tisto, kar si najmanj želimo. Pri samem žledolomu je presenetljivo, da ni bilo niti ene same smrtne nesreče, upajmo, da bo tako tudi ostalo.

Glede na večletno odpravo posledic, ki je očitno pred nami, bi bilo morda smiselno vključiti tudi mlade gozdarje?
Zanimanje za ta poklic je relativno veliko. Toda ker so nas zdesetkali s financami in kadrovsko v preteklih letih, imamo na eni strani zmanjševanje zaposlenih v Zavodu, na drugi strani pa 150-170 gozdarskih inženirjev, ki čakajo pred vrati na zaposlitev. Posla pa je zunaj za nekaj let kar dosti.

Če se je že zgodila nesreča, bi utegnila zaposlitev brezposelnih gozdnih inženirjev prinesti vsestransko korist?
Vsekakor. Poleg diplomiranih inženirjev je še veliko nezaposlenih gozdnih tehnikov, sekačev, traktoristov.
Bi bila morda javna dela rešitev?
Verjetno. Lahko podjetja povečajo število zaposlenih ali brezposelni gozdarji ustanovijo svoja podjetja. Vsekakor ima vsaka nesreča delček pozitivnega. Lesna industrija – zlasti podjetja, ki predelujejo lesno biomaso – ima zdaj priložnost. Ponudba bo velika, kjer hlodovina ni preveč poškodovana. Dovolj je bo na trgu, je pa pričakovati, da v vsaki takšni preveliki ponudbi cene padejo.