Janez V. Valvazor piše, da v njegovem času Cerkniško jezero tudi do sedem let ni presahnilo, več je tudi pričevanj, da so bile v naseljih ob jezeru poplave.

Danes je Cerkniško polje praviloma poplavljeno devet mesecev na leto, vendar se njegov naravni ritem, kot kaže, ruši. Letos je Cerkniško jezero nepričakovano presahnilo spomladi, kar nikoli ni bilo običajno, poplavilo pa avgusta, ko je bilo navadno suho in so na tem območju kosili. Tudi v zimskem času je vode manj kot po navadi.

"Spominjam se časov, ko je bilo vse lepo"

"V moji mladosti je jezero dosti manj presihalo," ob vodi, kjer pase ovce, razlaga Tone Lovko, ki že 85 let živi blizu enega največjih presihajočih jezer v Evropi.

"Ko sem bil še fant, sem opazoval različne posege, ki so jih delali na črno: minirali so skale, da bi jezero bolj požiralo. Zdaj se vodna gladina v enem dnevu spusti tudi do 12 centimetrov, v moji mladosti se je na dan znižala le dva centimetra," v prijetno zvenečem narečju pripoveduje domačin, ki dogajanje na jezeru opazuje vsak dan in točno ve, koliko ptic trenutno gnezdi v močvirju.

V njegovo pripoved se vmešajo edinstvene besede, ki govorijo o tukajšnji naravni krajini; trdina na primer pomeni območje, kjer jezero ne poplavlja.

"Včasih je voda izginila dvakrat na leto, pozimi sploh nikoli, zdaj pa vode ni več celo pozimi," pravi Lovko, ki je bil 40 let vodja ekipe ribičev Ribiške družine Cerknica za reševanje rib.

"Ko gledam jezero, me prevzame nostalgija. Ko sem bil mlad, smo živeli le od tega, kar smo pridelali na tem območju, v trgovino nismo hodili. Nekoč je bil mir, imeli smo le kolesa. Spominjam se časov, ko je bilo vse lepo, zdaj pa je vse zaprašeno," pove Lovko in prizna, da mu je težko govoriti o tem.

Porušil se je ritem

"V moji mladosti je bilo na jezeru vse polno ptic, kamor si pogledal, jih je bilo na tisoče. Danes jih ni več, morda jih vidiš kakih pet," opozarja sogovornik. Porušil se je ritem poplavljanja in osuševanja ter ni več stalne vode, razlaga in dodaja: "Dostikrat vidim uničena gnezda in razbita jajca ptic. Ker mislijo, da bo voda ostala, naredijo gnezda, ki delno lebdijo na gladini, ko pa se voda nepričakovano spusti, so uničena."

Ptice, ki, da so varne pred plenilci, oblikujejo plavajoča gnezda, so spomladi prišle do jezera, a niso naredile niti enega bivališča. Zaradi nenadne suše ni bilo prostora zanje in odletele so drugam. Med temi vrstami je tudi liska, črna ptica, ki ima na čelu belo liso; Cerkniško jezero jih je navadno polno, vendar jih letos ni bilo, izpostavi Lovko.

Reševalne akcije za ribe

Zaradi letošnjih razmer so morali člani krajevne ribiške družine pripraviti najobsežnejše reševalne akcije v zadnjih desetletjih. Ribe so ujeli z mrežami in jih prestavili iz izsušenih delov v umetno ustvarjene jeze. V vodo, kjer so se lahko drstile, so samo aprila prenesli 5000 rib, pri čemer je sodelovalo več kot 20 reševalnih ekip.

"Letos smo rešili največ krapov, ki jih navadno ni bilo treba reševati, saj so zelo pametni in občutljivi, zato znajo dobro slediti vodnim tokovom in se sami usmerijo v dele jezera, ki so zanje še ugodni. Vendar so jih letošnji nenavadni premiki vode močno presenetili," pripoveduje Dejvid Tratnik, domačin iz Martinjaka in že od svojega osmega leta član ribiške družine ter po novem tudi njen čuvaj.

Odganjanje krav

"Avgusta so morali kmetje skoraj bežati pred vodo s kosilnicami, tudi količke pašnikov so morali na hitro prestaviti in krave premakniti pred naraščajočo vodo," pripoveduje Tratnik in poudari, da so tukajšnji ljudje "navajeni živeti z vodo".

Tudi sam se je že kot otrok igral ob jezeru in z rokami skušal ujeti kako ribo, se spominja. "Najlepša so bila poletja ob jezeru, ki presiha. Brodili smo po blatu in vonjali pokošeno jezersko travo. Tega se ne da opisati, to so najlepši spomini. Danes vidim otroke, ki so zazrti v ekrane telefonov, ne zanjo se več igrati s preprostimi stvarmi," opisuje ribič, sicer tudi profesor zgodovine in geografije, zaposlen v Notranjskem parku.

Krive so podnebne spremembe

"Voda v jezeru lahko silovito naraste, v enem dnevu se lahko zlije 20 milijonov ton vode. Sprememba v zadnjih 300 letih je res velika, niti približno ni več tako, kot je bilo," pojasnjuje strokovni vodja Notranjskega parka Tomaž Jančar.

Glavna razloga sta dva, pojasnjuje, prvi je dejstvo, da so ljudje od 19. stoletja dalje skušali osušiti jezero, njegovo nenavadno obnašanje v zadnjem času pa je posledica sodobnih podnebnih sprememb.

"Temperatura se dviga, a še bolj je ključno dejstvo, da se padavine v večji meri zgostijo le v določenem delu leta. Vremenski dogodki postajajo vse bolj burni, suše so dolge, padavine pa so izjemno silovite," navaja sogovornik.

Dolga zgodovina posegov v jezero

Načrtno osuševanje Cerkniškega jezera se je začelo že sredi 19. stoletja in je trajalo nekje do obdobja po drugi svetovni vojni, ko so kmetje zaradi pomanjkanja hrane ter povečanega števila prebivalcev želeli pridobiti več obdelovalnih površin.

Nekdanje vijugaste struge so prekopavali v več kot deset kilometrov dolge ravne kanale, zato je začela voda z območja hitreje odtekati.

"A kmetom tega muhastega kraškega pojava nikoli ni uspelo ukrotiti, jezero je še vedno poplavljalo, vendar se je to dogajalo v manjšem obsegu," pripoveduje Jančar.

Poleg tega so pred približno sto leti minirali jame, v katere je voda odtekala, s čimer so jih močno povečali. V skalo so zvrtali celo nov predor, poleg jam Velika in Mala Karlovica tako danes stoji umetno ustvarjena odprtina Nova Karlovica.

"Že 50 let se take stvari ne dogajajo več, zdaj pa gremo v nasprotno smer," razlaga vodja Notranjskega parka, kjer s sredstvi iz dveh evropskih projektov zasipajo ravne dele struge in izkopavajo meandre, ki že dolgo niso več obstajali. Tako skušajo jezero vrniti v naravno stanje.

Še zadnja generacija

"Človek ob Cerkniškem jezeru živi že tisočletja, civilizacije so se menjale. Edinstveno je prilagajanje človeka na njegovo nenehno spreminjanje, presihanje in poplavljanje. Glede na hitre spremembe v sodobnosti bi lahko trdili, da zdaj živi še zadnja generacija, ki je bila od jezera odvisna, in sicer tako od vode in dobrin, ki jih daje, kot od gozda, ki ga jezero zamejuje," pojasnjuje Ljoba Jenče iz Hiše izročila, izobraževalnega centra za nesnovno kulturno dediščino Zavoda PAJN, kjer poleg ljudskih pesmi in pripovedi ohranjajo rokodelska znanja z območja Cerkniškega polja.

Ljudje so z jezerom ravnali sonaravno, dodaja sogovornica, "saj je bil čoln temeljno prevozno sredstvo, na katerem so morali prepeljati ne le vse orodje in voz za spravilo lesa, temveč tudi živino, vole ali konje."

Ljoba Jenče je zbiralka ljudskega izročila in ob koncu najinega pogovora se spomni na enega od nekdanjih običajev ljudi, ki so živeli ob Cerkniškem jezeru.

"Kadar je padla megla na jezero, so ženske proti koncu dneva vzele škaf in kuhalnico in šle v Vodonos ali k Rešetu, kjer so tolkle po škafu, da so možje poslušali glas in tako znali priveslati domov, sicer so se lahko izgubili v megli," pripoveduje. Ob tem pa dodaja: "Pravijo, da jih je čoln peljal kar v levo, če so veslali v megli."