Februarja sta se televizijski dvojec, novinarka in avtorica dokumentarnega filma Anja Čuček in direktor fotografije Bernard Perme, za dobrih 10 dni pridružila odpravi slovenskih študentov biologije, ki so v Kostariki preučevali izjemno biološko pestrost, ki jo na majhnem ozemlju ponuja ta karibska država. Izjemna biotska raznovrstnost je res pravi raj za ljubitelje narave, živali in rastlin, delček tega, kar sta ujela v kamero, pa bo na ogled v dvodelnem dokumentarnem filmu Kostarika.

Film je nastal v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo, ki oktobra praznuje 60 let, in je med drugim tudi del počastitve te okrogle obletnice. Kot je pojasnila avtorica filma Anja Čuček, je vodstvo inštituta podalo predlog na Televizijo Slovenijo, da bi televizijska ekipa spremljala njihovo letošnjo odpravo in da bi posneli tropski deževni gozd, predstavili njegov nastanek, pomen in razvoj. Vsebina je del izobraževalnih tem, ki jih je na naši televiziji veliko, našli so skupen jezik in konec januarja sta avtorica ter snemalec in direktor fotografije odletela na Kostariko, kjer sta se pridružila študentom na tropski postaji. Njihova odprava je trajala tri tedne.

"Študentske odprave organizirajo od leta 2012, in sicer vsake dve leti, njihovo gonilo pa sta Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in Tom Turk z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pobudnika teh odprav, ki jih organizirata v sodelovanju z dunajsko univerzo," pojasni novinarka. Tropsko postajo sicer obiskujejo študenti in znanstveniki z vsega sveta, saj ponuja res izjemen pogled v pestrost tropskega gozda in je za biologe pravi raj na zemlji.

"Na pot sva šla 28. januarja, potrebuješ skoraj dva dni, da prideš tja. Vrnila sva se 8. februarja, kar je bil, če se zdaj ozrem nazaj, skorajda zadnji čas. Študentska odprava je ostala še slab teden in so imeli pri vračanju že nekaj težav zaradi širjenja novega koronavirusa," se spominja pustolovščine. Študente sva ujela sredi njihove odprave, ko so bili v nižinskem tropskem deževnem gozdu na jugu države, kjer je eden redkih, če ne celo edini ohranjen primarni deževni gozd, pojasni. Kot rečeno, študente vodita slovenska strokovnjaka, na sami tropski raziskovalni postaji v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi pa je alfa in omega Werner Huber, avstrijski profesor.

Kot poudarja sogovornica, je s tovrstnimi odpravami omogočeno, da naši študenti na lastne oči spoznavajo in s tistim znanjem pridejo nazaj ter hkrati skrbijo za prenos informacij in ohranjanje biotske raznovrstnosti pri nas.

Takšno snemanje hkrati prinaša veliko veselja, saj nikoli ne veš, kakšen izjemen prizor v naravi te kje čaka, po drugi strani pa je lahko tudi nočna mora prav zato, ker bi si recimo želel posneti kakšno redko žival, ki živi na določenem mestu, pa se ravno takrat, ko si s kamero tam, skrije.

"Rada se natančno pripravim za snemanje, veliko preberem in raziskujem, si pogledam oddaje in še kaj drugega. Tu pa si pred odhodom nisem mogla čisto dobro predstavljati, kako bo. Program odprave je bil vnaprej napisan, z Marino in Tomom smo se pogovarjali, kaj bi se dalo videti kakšen dan. Študenti so imeli recimo vmes dva dni prosta, ki smo ju potem res v celoti izkoristili za snemanje, ker sta se lahko posvetila nama. Televizijsko snemanje ima pač svoje zakonitosti," pojasnjuje Anja Čuček. Ob tem dodaja, da so prav ob takih dneh največ posneli, saj je bilo delo prilagojeno snemanju. Razmere pa so kljub izjemni naravni lepoti, ki vzame sapo, daleč od idealnih: vso tehnično opremo za snemanje je treba ves čas prenašati naokoli, ogromno je baterij, saj ni gotovosti, kako bo s polnjenjem, potem pa je tu še skoraj 100-odstotna vlaga, ko si moker, še preden se dobro oblečeš.

"V želji za čim boljšimi kadri smo hodili naokrog, vedeli smo, koliko približno bomo lahko videli v dveh dneh. Dogovorili smo se, da bomo na kraju samem videli, katere živali in rastline bomo recimo posneli, in temu smo potem tudi več poudarka namenili posnetim živalim. To je pomenilo, da se tudi Marina in Tom nista mogla v veliki meri vnaprej pripraviti. Skratka, scenarij je nastajal skorajda vzporedno s snemanjem in malo naknadno." Ekipa je obiskala tudi kmetijo, kjer vzgajajo mladike, s katerimi pogozdujejo pašnike in plantaže. Kot pravi, se že na prvi pogled zdi, kot da je vse zaraščeno, res je videti 1000 odtenkov zelene, a ni tako.
"Dejansko si misliš, saj je vse zeleno, saj je zaraščeno, grmičevje, kaj se pa sploh še da narediti. Potem pa vidiš, kaj je gozd in kaj je travnik, ki je sam sebi prepuščen in v katerem bodo, če ga bodo pustili, da se sam zaraste, za to potrebna desetletja, če bodo pa zasadili mladike, bo pa že v treh letih to dejansko čisto drugačen gozd. Ko se ta sekundarni gozd preobrazi v primarnega, pa je to čisto druga zgodba," navdušeno pripoveduje o delčku videnega, kar bo gledalcem zdaj približala v dokumentarnem filmu.

Ameriška korporacija opustošila gozd

Posnela sta 18 ur odličnih posnetkov, ki sta jih ponoči prepisovala na trde diske in popisovala. Kot pravi avtorica, je že med snemanjem hitro postalo jasno, da bo uporabnega materiala zelo veliko, zato je začela razmišljati o dveh delih. "V prvem delu je v ospredju, kaj sploh je tropski gozd, zakaj je pomembno, da ga ohranjamo, v drugem delu pa so v ospredju projekti v Kostariki, kako pogozdujejo te zapuščene plantaže, ki so jih zdesetkali v času United Fruit Companyja. Imeli so namreč izjemno veliko gozdov, potem pa so tja prišle ameriške korporacije in grobo posegle v naravo. Zelo so zdesetkali gozdove, na manj kot 30 odstotkov. Ko je prej omenjena ameriška korporacija odšla s Kostarike, so plantaže ostale in kostariške oblasti so se odločile, da se vrnejo k naravi," razloži, kaj se je dogajalo v preteklih desetletjih. Na nekaterih plantažah so začeli gojiti ananas in palmovo olje, druge pa so začeli pogozdovati.

"Zunanje organizacije so začele zbirati sredstva, med njimi je Deževni gozd Avstrijcev, in začele odkupovati pašnike in posestva, ki niso bila obdelana, ter jih jih predali kostariški vladi. Skupaj z vlado pogozdujejo, med drugim povezujejo luknje v gozdu, da se ustvari zgoščena gozdna prevleka, da se lahko rastline in živali mešajo, skratka, da je genetika čim bolj pestra."
Na postaji in ekološki kmetiji, za kateri skrbijo Avstrijci, so napori usmerjeni tudi v izobraževanje domačinov o upravljanju gozdov, o zemlji nasploh, kolobarjenju, favni in flori nasploh. Obišče jih tudi veliko lokalnih šol.

Na ozemlju Kostarike, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi toliko vrst, da predstavljajo skoraj pet odstotkov svetovne biotske raznovrstnosti. Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi so tudi tiste z vrha seznama ogroženosti, kot npr. priljubljena ara macao. Tudi te jim je uspelo ujeti v objektiv, kar je bilo v veliko zadoščenje. "Šli smo na plažo, kjer je obstajala možnost, da jih bomo ujeli, seveda pa ni bilo zagotovila. In smo jih potem tik pred vrnitvijo res ujeli," se spominja snemalnega "ulova" in doda, da sta še dve uri pred poletom domov snemala tudi krokodile. "V nekem trenutku sem pa rekla, Bernard, zdaj je pa res dovolj. Saj bova še letalo zamudila."