V požaru na Krasu je zgorelo 3500 hektarjev površin, od tega 2700 hektarjev gozda. Na območjih s humusom tlijo še vedno podtalni požari, ki lahko izbruhnejo kjer koli, zato je pogorišče pod strogim nadzorom, intervencija pa še zdaleč ni končana. In čeprav ogenj še ni povsem ugasnil, se gozdarska stroka že pripravlja na izdelavo načrta za sanacijo pogorišča.
Obnova se bo začela najverjetneje že jeseni, še bolj intenzivno pa spomladi in bo trajala vsaj pet let. In čeprav bi si vsi želeli, da se gozd čim prej zaraste in si njegovo obnovo najlažje predstavljamo kot zasajanje sadik mladih dreves, ne bo povsem tako. Poleg sajenja in sejanja, ki bo potekalo po natančno zastavljenem sanacijskem načrtu, ki ga bo pripravil Zavod za gozdove Slovenije, bo gozdu potrebno pustiti, da se obnavlja tudi sam. "Na robovih ohranjenih gozdov računamo, da se bodo ti začeli pomlajevati naravno. Tudi to je pomembno. Sadnja in setev sta zelo dragi, Kras pa je najzahtevnejše področje za obnovo gozda. Tla so plitva, sadi in seje se praktično v kamen. Zelo ostri so vremenski pogoji, zelo dolge so suše, kar smo lahko videli tudi letos. Včasih se lahko tudi že tri leta stara sadika posuši," pojasni Jože Mori z Zavoda za gozdove Slovenije. V požaru pa ni zgorelo le rastje, močno prizadeta so tudi tla. "Tla potrebujejo svoj čas, da se posedejo in umirijo," pove Mori. A na drugi strani bo pepel odlično gnojilo za nove rastline.
Poleg črnega bora bodo na Krasu poskušali predvsem z listavci
Ker bori lažje zagorijo kot listavci, bo pri obnovi zagotovo poudarek na avtohtonih vrstah listavcev, pojasni Hojka Kraigher z Gozdarskega inštituta Slovenije. A tudi bor ne bo izključen. Pri boru bi lahko prišlo do naravne obnove, medtem ko bosta sadnja in setev semena osredotočeni predvsem na čim več različnih vrst avtohtonih listavcev. Kot zanimivost Kraigher doda, da je za nekatere tuje vrste borov značilno, da se storži odprejo šele po požaru ...
Kot pojasni Mori, bodo za Kras primerni puhasti hrast, zimzeleni hrast ali črnika, ter hrast graden, ki je razširjen po celi Sloveniji, a raste na bolj hribovitih predelih. Kraigher ob tem poudari, da bo moral biti poseben poudarek pri snovanju novega gozda na čim večji genetski pestrosti vsake od vrst, ki bo uporabljena za sadnjo in setev. "Le tako lahko podpiramo dolgoročno sposobnost prilagajanja na spremembe v okolju in na bolezni in škodljivce, s tem pa tudi na požarno ogroženost prihodnjega gozda." Čim prej bo treba razmisliti tudi o možnosti hitre ozelenitve požarišč, da ne bi prišlo do erozije tal, opozori Kraigher.
Sadik trenutno nimamo dovolj, potreben bo uvoz iz tujine
V Sloveniji velja precej strog sistem uporabe sadik za pogozdovanje. Sadika mora biti vzgojena na pravi nadmorski višini in načeloma domače provenience. A ker sadik, ki jih imamo na voljo v Sloveniji, glede na velikost pogorišča ne bo dovolj, jih bomo najverjetneje uvozili iz sosednjih držav. Kraigher pričakuje predvsem uvoz sadik črnike in puhastega hrasta iz Hrvaške, ki so bile pri nas odobrene že v prejšnjih letih, saj ustrezajo vsem standardom. Z drevesnicami iz sosednjih držav so si gozdarji pomagali že po žledolomu in po škodi, ki jo je povzročil lubadar. "Že za letošnjo spomladansko sadnjo smo uvozili nekaj vrst hrastov. Puhasti hrast in črniko smo uvozili iz drevesnice v okolici Umaga. Gre namreč za predel Istre, ki je pravzaprav ena pokrajina," zato bi bile povsem primerne tudi za Kras, pojasni Mori.
Drevesnice v Sloveniji so v zasebni lasti, a služijo tudi kot varnostna zaloga vrst ob naravnih nesrečah. Kljub temu na tako obsežno katastrofo, kot je požar na Krasu, ne morejo biti pripravljene. Obenem mora drevesna sadika v štirih letih zapustiti drevesnico, sicer postane neuporabna. "Sadika, ki jo posadimo, je lahko stara od enega do največ pet let. Najboljše pa je, če je stara od tri do štiri leta. A verjetno bomo morali poskusiti tudi z mlajšimi sadikami iz drevesnic. Dokler pa ne bodo imele naše drevesnice dovolj zalog, bomo sadike uvažali," pove Mori.
Poleg zasajanja sadik bodo strokovnjaki gozd skušali obnoviti tudi s setvijo, ki se je v preteklosti že obnesla. "Obstaja ideja o setvenih bombicah. V svaljke oziroma kroglice se namesti semena, skupaj z gnojili in ostanki gline, ki bi pospešila fazo kaljenja, sploh v kraških razmerah."
Gozd na Krasu nima večje gospodarske funkcije, a ima izjemen ekološki pomen
Na Krasu nikoli ni bilo mišljeno, da bi gozd prinašal kakšne večje gospodarske koristi. "Gozd na Krasu je pomemben predvsem kot ekološki faktor in za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Mislim, da v Sloveniji ni potrebno razlagati, da gozd pomeni boljšo kvaliteto življenja," z zadovoljstvom ugotavlja Mori. Brez gozda bi bilo na tem območju precej večje sončno sevanje, podaljšale bi se suše. Voda bi iz zemlje odtekala še hitreje, močnejši bi bili vetrovi. Pojavila bi se vetrna erozija z burjo, z močnimi nalivi pa še dodatna vodna erozija in območje bi bilo "sprano", goli Kras opisuje Mori.
"Kot vemo, je bil Kras pogozden, prej je bil gol, z belimi skalami. Tudi zato so se ljudje iz tega območja izseljevali, saj so bila tla prerevna za kmetovanje ali kar koli drugega." A gozd se je na Krasu v zadnjih letih pospešeno širil. "Ocenjujemo, da se je gozdni rob širil približno 17 metrov na leto. Širil se je nekontrolirano in pravzaprav dobil veliko moč. Požar pa nam je razkril vso krhkost tega sistema in prišli smo nazaj do belih apnenčastih skal."
Črni bor je zelo odporen, a tudi zelo lepo gori …
Črni bor, ki kot drevesna vrsta prevladuje na Krasu, torej ni avtohtona vrsta. "Gozdarji in domačini so ga zasadili, ker se je kot edini izkazal za uspešnega. Pred črnim borom so poskušali z raznimi listavci, predvsem s hrasti, a se ne s setvijo ne s sadnjo ni nikakor obneslo, saj so bila tla enostavno prerevna, preveč degradirana." Ker Črni bor prenese tudi najekstremnejše pogoje, se je na Krasu obnesel. "Črni bor je po eni strani zelo odporen, po drugi strani pa zelo lepo gori. Vsebuje namreč smolo in lahko gorljive snovi. Nanj še vedno računamo na najbolj ekstremnih površinah, vendar v mešanih strukturah z domačimi vrstami listavcev, kot so razni mediteranski hrasti, mali jesen itd."
Dva meseca po požaru mora biti izdelan sanacijski načrt
Mori je zelo zadovoljen z dogovorom s Slovensko vojsko, ki bo natančno posnela območje pogorišča, kar bo gozdarjem pomagalo pri odkrivanju najhuje prizadetih območij in nepoškodovanih zaplat gozda. "To bo osnova za oceno stanja in podlaga za sanacijski načrt, ki ga moramo izdelati v dveh mesecih po požaru." Dober načrt pomeni polovico izvedbe, je prepričan Mori, saj pomeni veliko večjo verjetnost, da bo dobra tudi izvedba. "Dobivamo tudi ogromno predlogov za prostovoljno sadnjo."
Da bi obnova res sledila načrtu, bodo prostovoljci, društva, podjetja, ki želijo sodelovati, v načrt vključeni. "Nočemo, da bi bil kdo razočaran, ljudi nočemo zavračati, temveč hočemo krepiti zavest, da Slovenija potrebuje gozd in da se v njem prepoznava neko vrednost." Kot še doda Mori, bo obnova Krasa zelo draga, zato je zelo pomembno, da natančno izdelanemu sanacijskemu načrtu sledi tudi racionalna poraba sredstev. Obnova bo kot rečeno trajala vsaj pet let, pri čemer je to šele prva faza celostne obnove kraških gozdov. Sledi vzdrževanje obnovljenih površin. "Morda je to celo težje," doda Mori.
Načrtna obnova gozda je pomembna tudi zato, ker se bodo sicer na izpraznjeno območje naselile tujerodne invazivne vrste, kar se je po Morijevih besedah že dogajalo po preteklih ujmah. "Travnate in zeliščne vrste, grmovnice in drevesne vrste, kot je npr. pajesen se lahko na teh območjih hitro naselijo, kajti vse tujerodne invazivne vrste so zelo agresivne in prenesejo tudi zelo ostre pogoje. Mi pa si želimo gozda z avtohtonimi vrstami." A zakaj v času, ko so nas že doletele prve podnebne spremembe, sploh vztrajati pri avtohtonih vrstah, če so invazivne toliko bolj vzdržljive?
Kot pojasnjuje Mori, se opravljene že številne znanstvene raziskave, ki drevesne vrste v Sloveniji rangirajo glede na sposobnost prilagajanja podnebnim spremembam. "Smreka ne bo več dolgo zdržala v nižinah, celo bukev se seli višje." Kras je pa čisto nekaj posebnega, podari Mori. "Vrste, na katere računamo pri obnovi, so povsem druge kot npr. v celinski Sloveniji." Trenutno strokovnjaki med avtohtonimi vrstami pripravljajo nabor vrst, ki bodo najbolje prilagojene na Kras in nove podnebne razmere. A kot pravi Mori, bodo čez 50 let o tem odločali že drugi strokovnjaki, medtem trenutni sistem sonaravnega gospodarjenja z gozdovi in slovenska gozdarska šola temeljita na avtohtonih vrstah. "Še vedno verjamemo, da je to lahko uspešno. Če tega ne bi verjeli, bi razmišljali tudi že o čem drugem."
Prav tako se lahko zgodi, da obnova ne bo takoj uspešna, morda v prihodnjih letih pride do novih požarov ..."Z različnimi poskusi bomo ugotovili, kaj se najbolje obnese. Tako so počeli že naši predniki in se odločili za črni bor. Danes imamo več tehnologije, raziskav, znanj, a vseeno bo težko," še sklene Mori in doda: "Na Krasu je predvsem pomembna vztrajnost."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje